Berem in berem. Nesreče ostalih na forumu, odgovore “poznavalcev” in pravih poznavalcev. Nekateri odgovori so jasni: “Pustiga, ni te vreden”.
A koliko od teh je resnično doživelo kaj takega v svojem življenju? Je res to narediti tako preprosto? Navkljub vsem dejavnikom, ki igrajo pomebno vlogo pri stvari? Je otrokom tako lahko ukrast enega starša?

Naj povem svojo zgodbo. Nekje morajo moja čustva na plano.

Idealna zveza. Po vseh predhodnih ponesrečenih začetkih, najdem žensko svojega življenja. Skupaj živiva od vsega začetka. Poročiva se po dveh letih, naslednje leto imava otroka. Zdravega. Preseliva se v skupno najino stanovanje. Življenje je pravljica. In potem se vrne v službo s porodniške. Po treh mesecih se ji prične življenje vrteti v drugo smer: pride pozneje iz službe, drugič se ga napije, postaja nerazpoznavna. Na koncu dobim trden dokaz, da ima ljubimca. Sledi jok, sam se poizkušam umiriti, čeprav se mi svet podira. Moja tolažba in razlaga: enkrat se lahko to zgodi (sam tega vseeno nisem naredil!), saj ni pomislila na posledice. Živimo naprej. Še vedno je vse čudno. Malo preverjam. Zgodba se ponovi. Z istim ljubimcem. Želim končati, če ga tako ljubi naj bo z njim. priseže mi pri njen najbolj svetih stvareh, da se to ne bo ponovilo. Ponovi se čez dva meseca. Spet z istim (oziroma, se je že prej, a čez dva meseca sem mel v rokah konkretni dokaz). Ponovi se jok, poizkus samomora, sama pokliče pomoč mojih sorodnikov in prijateljev, naj me poizkušajo prepričati. Res izgleda kot mrtvec. Sama obljubi vse. Spet. Ne dam se. En teden. Potem popustim. Obiščeva neko svetovanje, kjer se pogovorimo. Pravi, da ne čuti do tistega človeka nič, da je bilo vse le “luštno”.
Sedaj je minilo že več kot pol leta od takrat. Sam sem čustvena razvalina. Zaradi vsega doživetega ne verjemem njenim besedam. Ne zaupam ji. A nekje v ozadju jo imam še vedno rad. Ljubezen je verjetno izhlapela. Preveč je bolelo, preveč je bilo obljub in podlih potez. Komu lahko storiš kaj takega? Kaj čutiš do nekoga, ki mu to prizadaneš? Sedaj skorajda verjamem, da sta prekinila. Vmes je zanosila. Drugi otrok prihaja. V meni pa še vedno neznosna bolečina, otopelost, brezciljnost. kar se pozna v službi, navsakem koraku.
Včasih sem bil močan, samozavesten, uspešen. Sedaj sem nekje na dnu, s težavo se vlečem iz dneva v dan. Vsak dan se ukvarjam z mislijo, kje je, kaj dela, je morda spet z njim. Ali pa se sedaj zaradi nosečnosti temu izogiba. Se bo ponovilo čez leto dni..?

Ali je kaj optimizma? Se splača vse to zaradi otrok? Kako naj poizkušava pozabiti preteklost in pričeti vse od začetka. Sedaj pogovorov zaradi nosečnosti niti ne želim pričeti, saj nočem ničesar,kar bi škodovalo otroku. Lahko odigram vlogo očeta svojim otrokom kolikor dolgo me potrebujeta?

Sem le neskončen naivnež, ki upa na ugodno rešitev ali je vse brezupno? So trenutki, ko me le misel na otroke ohrani razsodnega in pri življenju.

Upam, da mi bo lažje že zaradi tega, kar sem zgoraj sem povedal.

Pa tako lepo sva se imela…

Spoštovani,

ne vem, kaj vse bi vam človek po vaši zgodbi želel ali lahko rekel, samo da bi vas potolažil, vzel v naročje in vam neskončno dolgo govoril, da bo vse v redu, da vas razume… Vas objel kot mati in vas poskušal odrešiti tako neznosne stiske, kot jo povzroči prevara. Vas razbremeniti vseh teh nevzdržnih mislih in občutij, ki vam ne dajo in ne dajo miru in vas nočejo pustiti pri miru… Samo še bolj razjedajo vašo rano in odpirajo bolečino, ki ji sploh ni videti konca… Samo da bi čimprej minilo, samo da bi bilo čimprej bolj varno, gotovo in jasno. Samo da bi čimprej vedeli, kako naprej. Neumorno iskanje odgovorov, razlag in pojasnil, ki bi vam vsaj malo olajšali notranji nemir, vprašanj pa je vedno več,…In iz dneva v dan bolj neznostno. Kaj narediti, da bi se pomirili? Kje sploh začeti?

Človek ob vaši zgodbi ostane brez besed. Vse besede so odveč, vse se da občutiti. Samo gladil bi vas, tako ranljivi ste v teh trenutkih. “Čustvena razvalina”, ki je polna nemoči, žalosti in solz ter obupa. Težko vam je in ne zmorete več, kar je razumljivo. Utrujeni ste od vseh čustvenih naporov, ki ste jih vlagali v vajin odnos z ženo. Utrujeni od šoka (konec pravljice), ki ga je povzročila prevara, utrujeni od ponavljajočih se zavrnjenosti in zavrženosti ter vseh “praznih” obljub, da bo bolje…pa ni bilo. Še bolj je bolelo, vsakič bolj. Spet se bili ponižani (“podlo”), odveč in nepomembni. Nekdo drug je bil ženi bolj zanimiv in želen, čeprav ste se trudili. V čem je on boljši in zakaj je On boljši? In to boli. Morda se sprašujete, s čim ste si to zaslužili, zakaj ravno vi. Zaupanje je uničeno, odnos vedno bolj ranjen, vidva vedno bolj odtujena. Po teh dejanjih skoraj ni več razloga, da bi zaupali, preveč bolečine je bilo, preveč težko, da bi jo zmogli prenesti. Niti fizično – morda ste se na začetku še tolažili, da bo bolje, zdaj pa vas je bolečina zasula z vso intenziteto, zato se vam to pozna pri vsakdanjem funkcioniranju. Vsaka stvar je pretežka, stiska vas miselno ves čas zaseda in se ne morete pomiriti. Radi bi videli, da se agonija čimprej konča, izgleda pa kot da za “kazen” zdaj vi odgovarjate: stiska vas spremlja vsepovsod in nenehno.

Krivično je. Tega si nihče ne zasluži, niti vi niti vaša žena. Oba sta v stiski, vajin odnos je do konca razklan in ne vesta več, kako iz tega ven. Izgleda čisto brezupno in nevzdržno. Čeprav zdaj tako izgleda, se počasi, ampak res počasi da najti pot ven iz tega začaranega kroga. Počasi boste zmogli tudi temu začeti verjeti.

Najbolj lahko začutim dve stvari. Razmišljam, koliko je v vama sploh enega spoštovanja in koliko je bilo spoštovanja v vajinem odnosu. Koliko se cenita kot človeka in koliko si zaupata, da sta vredna nekoga, da sta vredna, da vaju nekdo lahko ima rad? Prevare, afere, izdajstvo… vse to prinese ponižanje in nespoštovanje še bolj do izraza. S tem ko vas je žena prevarala, vas je (nevede) ponižala. Istočasno pa je (nevede) ponižala tudi sebe. Kot žensko, ženo in mater. Pri prevarah bi namreč človek vse naredil za drugega, vse bi naredil (se tudi skrajno ponižal), samo da lahko občuti, da je za nekoga poseben, zanimiv, pomemben in privlačen. samo da lahko sploh KARKOLI znova občuti. Ti občutki so tako močni, da ne razmišljaš o posledicah, ampak o tistih “živih” trenutkih, kot v času zaljubljenosti, ko se vzbudijo hormoni, kot da imaš neko energijo, ki ti sporoča, da si živ. Morda je bil vajin odnos že prej odtujen, nečesa je bilo premalo, eno nezadovoljstvo, ki se ga morda niti nista zavedala, ga nista resno vzela, se morda celo slepila in upala, da bo minilo… In žena je šla iz ene svoje stiske v afero (prevare so samo način, kako nekdo sprosti neko stisko), iz stiske, ki je bila zanjo neznosna. Čeprav je bila stiska, je za to dejanje izključno sama odgovorna – in ne vi. Neko nezaupanje je bilo v vajinem odnosu, da vam žena o stiski niti ni zmogla zaupati oz. spregovoriti o tem, kar jo bremeni. Koliko je v vajinem odnosu bilo prostora, da sta si zaupala, da sta bila lahko iskrena o vseh stvareh? Koliko je bilo sploh časa za pogovor? Koliko ste vi njej zaupali in bili iskreni o tem, kar čutite, kar vas je bremenilo…?

Oba vaju je zelo strah. Strah, da bi drug drugega zapustila. Da bi nekdo odšel za vedno. Zato ste ženi vse oprostili, čeprav vam je bilo skrajno težko vsakič znova zaradi prevar, vas je bilo še bolj strah, da bi vas žena zapustila (tega se morda niti ne zavedate). Tudi njo je strah, da bi jo zapustili, čeprav morda sploh ni tako videti, ni pa znala drugače reagirati. Ne smatrajte tega kot pristransko mnenje, želim le, da razumete. Pri prevarah je vseeno bolj čustveno varno, saj se na Njega ni navezala, medtem ko se na vas je. Ob vas pa je nevede preverjala, koliko vam je mar zanjo.

Kako naprej? Kaj narediti? Zdaj ste družina. Še en otrok je na poti. Pot v odnosu, pot do drugega se vedno tlakuje s pogovorom in iskrenostjo. Treba bo postaviti čisto nove temelje vajinemu odnosu. Odnos, ki bo zgrajen na zaupanju, varnosti in medsebojnemu spoštovanju, kar vse sta nekje izgubila. Če vama je trenutno pretežko, če sta preveč vsak v svoji bolečini in preveč ranjena, ne zanemarita zunanje strokovne pomoči, ki vama bo v veliko čustveno oporo in brez katere vama bo težje. Vsak od vaju zdaj potrebuje ogromno sočutja, ogromno enih besed in poimenovanj za vsa težka občutja, ki vaju trenutno spremljajo, za vsa dejanja, ki so se preigravala v vajinem odnosu. Stisko se vedno da sprostiti s tem, da se o njej odkrito spregovori. Seveda pa mora biti zato odnos varen, gotov in sproščen. Takšen, v katerega se človek upa podati v vsem, kar je, kar občuti in doživlja. Da zmore zaupati tudi najgloblje strahove o sebi. Da se upa razjeziti in zaradi tega ne biti zavrnjen ali obsojan ali, kar je najhujše, zavržen.

Kako naprej, boste vedeli samo vi. Vzemite si čas, ki bo počasi prinesel tudi več jasnine. In če zmorete, začnite se pogovarjati. O tem, kaj čutite, kaj doživljate, česa vas je strah, kaj pogrešate… Brez obsojanja, tega si nihče ne zasluži in ničemur ne služi. S tem se boste tudi umirili in lažje premislili, kaj želite zase, za vajin odnos in družino. Vzemita si čas samo zase. In se čimveč pogovarjajta o vajinem doživljanju drug ob drugem. Čeprav bo težko, spet in spet bi obupali, se počasi začne tudi pot do upanja. Ravno zaradi teže vztrajanja je strokovna pomoč nenadomestljiva.

Želim vam čimveč zaupanja vase, čimveč iskrenosti in poguma, ker je vredno. Sledite svojim občutkom, ker vas ne bodo nikdar izdali. Srečno.