Pozdravljeni.
Ugotavljam da so zadnje čase tehnike spoznavanja ljudi dosti.. Odvisne od videza. Ugotovil sem da je vsak človek na svetu v knjigarni. On, kot človek stopa po knjigarni, v kateri je na miljone knjig. Toda zadnje čase, si sploh noče noben vzet časa in odpret kakšne knjige ter jo vsak poskušat prebrat na začetku, da vidi če je zanimiva. Vsi po platnici presodijo vse strani knjige. Upam da razumete.
Torej, malo sfilozofiran začetek. Ampak dobro tako je tudi treba. 😀
Da nadaljujem naprej. Dokaj mlad, a vseeno ne premlad se mi je svet obrnil na glavo z rojstvom otroka. Za srednješolca je to.. Nevem. Zame ni bila katastrofa. Verjetno pa je za marsikoga. Čeprav sem pri odločitvi a ga obdržim okleval, sem se odločil da ga. Žurke, druženje s prijatelji vsak dan.. Vsemu temu sem se skušal odpovedati, k temu me je tudi na nek način silila tudi mati mojega otroka (s katero sva šla narazen) in potem bum. Začeti iz dna.
Nekako. Med tem časom, ko sem bil s punco in otrokom sem mislil da imam vse ampak tisti.. Občutek, ko greš s prijatelji na biljard in se pogovarjate o čisto random stvareh in zravn pijete pijačo. Mi je manjkal. In to je tudi punca opazila, zato je tvegala in se odločila da se preseliva vsak na svoje in sem čez teden v šoli in s prijatelji za vikend pa grem k njej. To je bila največja napaka v najinem življenju. Čeprav nama je škripalo bi vseeno lahko živela skupaj in bi kdaj pa kdaj šel ven, ona pa tega nekako ni odobravala. Tako sem 2 meseca žural, čisto zapustil svojo družino ki sem si jo ustvaril, čez 2 meseca je pa prišla punca k meni (z novico o novem fantu) in ja. Življenje teče dalje. Zdej dam veliko več na čas s sinom in se borim za čimveč časa z njim, čeprav finančno nism kaj prida v pomoč. Zaenkrat.
Dobro pustimo to, malo sem se izpovedal. To rojstvo otroka je mojo najstniško glavo dokaj “streznilo” v smeri, da je večina najstnic zagledana v vzorec tipov, ostali se pa lahko je*emo/je*ejo. Ker pa je že od ločitve minilo dosti časa nekak pogrešam osebo, s katero bi si lahko zaupal vse. Saj imam par prijateljev ki me po rojstvu sina niso pustili iz svoje frend cone ampak vseeno, nekako pogrešam žensko, katera bi bila odgovorna, ne bi bila vase zagledana oseba in bi se znala pogovarjat in dat nasvet, ter mogoče celo bila zainteresirana v iste hobije kot jaz. Sicer ne pravim da jo bom tule našel, tole ni oglas za to ampak vseeno, ker nisem nek 30-letni poslovnež oz. 30-letni moški z rednim mesečnim prihodkom in stanovanjem, težko da bom našel kaj. Veliko žensk se me tudi izogiba zaradi otroka.
Nekako tudi verjetno, ne najdem pravega pristopa? Na žurkah bi lahko mutil s kakšno tu pa tam, ampak mi ni do tega. Ne počutim se več kot najstnik ki bi lahko izkoristu vsako punco na žurki, nevem jaz raje pogledam kakšen dober film zvečer namesto da grem ven in se ga mrtvo ulijem. Prijatelji to sprejmejo in me ne gledajo čudno če jih zavrnem, včasih me sploh povabijo več ne. Rad pa potujem ali pa grem ven športat (košarka, nogomet), sprehod (po možnosti s kakšno živaljo) in tako, rad uživam življenje. Včasih tudi na kakšno kavo v lokal, pa gledam ljudi kako opravljajo kar majo za opravit čez dan. Zvečer pa, računalnik ali pa TV, ko je pa sin tukaj se pa poskušam z njim ukvarjat kar se da veliko, čeprav zdajle spi. 🙂
Nevem, nekako res rabim osebo… V kateri bom našel tisto kar iščem in sem mislil da sem našel v materi najinega otroka. Pa sem se zmotil.
Saj sem se tudi trudil z njo rešit kar bi se dalo, pa se ni dalo. Fant jo je pustil in zdaj je tudi sama 4 mesece samska. Je pa rekla, da bi v ljubljani mogoče res lahko še kdaj zaživela skupaj. Se pa vse skupaj ohlaja med nama in je že dokaj hladno. Otroka mi pripelje, rečeva kakšno besedo dve in že je ni več, čez dva dni pa pride ponj. Tako da se tudi ona da malo na off.
Skrb za otroka mi ni ovira, je le ena izkušnja v življenju katere ne bom obžaloval. Še posebej je zanimiva, ker se ti vse kar otrok dela zdi zanimivo, smešno, včasih pa tudi grozno. Saj marsikateri veste kako to je. Mi je pa grozno žal tistih dveh mesecev. Kot da sem zamudil otrokovo mladost se mi včasih zdi.
Nekako me razdalja med nama ne moti. Dokler je zvestoba razlog da razdalja kot problem ne obstaja.
Včasih tudi kakšen prijatelj reče kako je lahko tako postaven moški kot sem jaz samski. Shit happens.
Ja.. Torej, resno iščem neko bližino, toplino, ljubezen, zaupanje ki ga pa najti nikakor ne morem. Pa če se trudim maximalno. Je to odvisnost ali iskanje?

Saj vsi iščemo toplino ljubezen, zaupanje. Pomembno je predvsem, kaj potem, ko to najdeš, s tem narediš. Pomembno je tudi, kaj si pod temi pojmi predstavljaš. Ljudje si ljubezen predstavljamo na zelo različne načine, prav tako bližino in zaupanje.
In šele potem, ko to najdeš, lahko spoznaš, da je to kar si iskal, bilo nekaj povsem drugega. Takrat boš šele ugotovil, ali iščeš res to, ali pa iščeš zgolj pozornost. Besedičenje je eno, živeti to, kar govorimo, pa nekaj povsem drugega.

Sem prebrala tvojo temo na Partnerski posvetovalnici.

Veš kaj se meni zdi? Vidva z bivšim dekletom bi se morala pošteno pogovoriti in ugotoviti, kaj je med vama. Oba se mi zdita nekam zasanjana in neodločna, sicer sta res mlada dobila otroka, ampak tako ekstremno mlada pa tudi nista, da ne bi vsaj okvirno vedela, kaj želita. Predvsem pa se morata počasi oba odtrgati od lastnih staršev, ker se mi zdi, da vama je to velika potuha, zaradi katere sta potem tako brezbrižna v medsebojnem odnosu. Če bi bila odvisna le drug od drugega in če bi bil vajin otrok odvisen predvsem od vaju, bi drugače gledala na vse skupaj. Tako pa imata še vedno občutek, da sta najstnika in lahko počneta, kar vama hipno pade v glavo. Velja za oba, tudi za punco. Mislim tista njena zveza prek neta – kr neki no, pa za 17-letnico še nekako gre, za mamo z otrokom pa nekako ne. Zato tudi ni mogla biti uspešna, ker je bila samo neka zasanjana najstniška epizoda.
Tako vaju jaz vidim … no, po toliko kritičnih besedah moram izreči tudi kakšno pohvalno. Ti se mi zdiš kljub vsemu fant na mestu, prevzel si odgovornost, rad imaš otroka in skrbiš zanj, nisi jezen na dekle zaradi te njene ljubezenske epizode, ampak si ji šel celo na roko takrat … Kako daleč si s študijem? Počasi boš verjetno diplomiral in upam, da tudi začel delati?
Mogoče bi vama koristilo tudi kako strokovno svetovanje pri družinskem terapevtu. Ampak najprej morata seveda oba pošteno pogledati vase.

strpnica – Starši mi samo dajejo kar je nujnega zame, ostalo si prislužim sam, tudi štipendija mi je v pomoč. Potuhe staršev ni tukaj.
Z bivšo pogovor ne steče normalno o teh stvareh. Ali se umakne, ali se naredi užaljeno ali pa reče da se ji ne da. Zato tudi ne silim v njo.
Sam se trudim biti otroku v največjo oporo, finančno in tudi tako da sva čimveč skupaj. Posledično sem tudi bivši v oporo kar me pa ne moti več, čeprav sem ji včasih očital. Na žalost.
Za sebe lahko rečem da nisem popoln.. Ampak vseeno, nisva več najstnika da ti povem. Sva že odrasla. No vsaj tako se počutim. Kot sem tudi napisal.
Verjamem pa, da “Tako pa imata še vedno občutek, da sta najstnika in lahko počneta, kar vama hipno pade v glavo. ” ni na mestu. Zakaj? Ker vse kar mi pade na glavo je, kako lahko pomagam otroku.
Delam že, študij se bo tudi opravil. Skratka, vase pogledati. Nevem, rekel sem da popoln nisem, imam par napak. Sem pa daleč od potuhnjenega, razvajenega najstnika ki je odvisen od svojih staršev. 🙂