Če se vam da brati moje zmedene misli in nanje odgovoriti, vam bom zelo hvaležna. Saj ne vem, kje naj začnem. V razmerju sem z moškim, ob katerem se že leta in leta sprašujem, ali me ima sploh rad, mu kaj pomenim? Imava enega otroka in kup nerazrešenih problemov, za katere sploh ne vem, kje naj jih začnem reševati. Včasih sem mislila, da je dovolj, če se maksimalno potrudim za partnerstvo in družino, da je od mene odvisno, če nam bo uspelo. Zdaj se vse bolj vdajam mislim, da je premalo, če je samo enemu partnerju do tega, drugi pa samo spremlja svoje koristi in živi mimo mene.

Partner ima iz svojega prejšnjega zakona enega odraslega otroka, ki je sicer živel pri mami, k partnerju je prihajal dvakrat tedensko in vsak drugi vikend. Partner (in kasneje seveda tudi jaz, ko sem se k njemu preselila) se je z njim veliko ukvarjal in zanj (tudi finančno) lepo skrbel. Težave so nastopile, ko sem po več letih najinega partnerstva zanosila in rodila. Kljub temu da smo se s partnerjevim starrejšim otrokom dobro razumeli, je zgledalo, kot da partner te nove situacije ne more sprejeti. Ves čas sem imela občutek, kot da čuti, da je starejšega otroka prikrajšal za otroštvo v družini, ki jo bo najin otrok imel. In zdelo se mi je, da ta krivica kot demoklejev meč visi nad njim. Z najinim otrokom se ni kaj dosti ukvarjal, ne ko je bil dojenček, ne pozneje. Pa je bil otrok načrtovan in zaželen (vsaj tako mi je zagotavljal). Ves čas sem se počutila manjvredno in zapostavljeno (v primerjavi z njegovo ženo, namesto katere je prej opravljal doma praktično vsa opravila). Prosila sem ga, odkar se je otrok rodil, naj si vzame vsaj pol ure časa na dan in ga preživi z otrokom, pa zaman. Kakšen dan ja, potem pa spet po starem. In bolj sta otroka “rastla”, večjo razliko je delal med njima. Ko je prišel starejši otrok, je lahko dobesedno počel, kar je hotel (mene to ni motilo, do mene in otročka se je vedno spoštljivo obnašal), a na tamalega se je samo zdiral. Tudi name se je ves čas samo še zdriral in iskal prepir.

Ne vem, kaj se je zgodilo med starejšim otrokom in mojim partnerjem, a naenkrat je otrok prekinil vse stike z njim in razen finančne podpore ni želel več imeti nobenega kontakta z očetom. Moj partner mi je zagotavljal, da ne ve, zakaj se je to zgodilo, otroka pa nisem vprašala. Ko sva se kje srečala, sva se normalno pogovarjala, do mene je bil vedno vljuden in prijazen, tako kot tudi jaz do njega. A mojega partnerja je to morilo, čeprav o tem ni govoril z mano. Je pa namesto tega se doma še bolj razburjal in jezil.

Po nekaj letih sta stike obnovila. Zdaj se spet videvamo, o starih ranah ne govorimo. Jaz najbrž nimam pravice posegati v to, mojemu partnerju pa je važno samo to, da je zdaj OK. Najin skrhan odnos pa je ostal. Vmes, predvidevam, da je šlo tudi za varanje z njegove strani. On to sicer vztrajno zanika, a zgodilo se je kar nekaj zelo čudnih stvari.

Velikokrat sem skušala poglobiti najin odnos, se pogovoriti, kam iti sama z njim, a vse zaman. Včasih sva (na mojo pobudo) res kam šla sama, a vedno sem ugotovila, da je med nama (pre)velika razdalja in me je to še samo dodatno potrlo. Z njim se ne morem pogovoriti o ničemer (razen o vsakdanjih rečeh). Boli me, ko vidim, da je v družbi sproščen, doma pa vedno slabovoljen. Pa ne da mu ne privoščim družbe, a menim, da je zelo narobe, če se človek s svojo družino pa ne more sprostiti. Hodimo sicer skupaj na dopuste (ki mi jih, mimogrede, ob vsaki priložnosti vrže naprej, češ kaj naredi za naju z otrokom), a zdi se mi, da je to bolj na silo kot zato, ker si on to želi. Ko sem hotela, da za podaljšani vikend skočimo še malo na morje, da bi bili par dni skupaj, on ni hotel iti, ker smo že bili 10 dni skupaj (na morju). Rekel mi je celo, da sem nenasitna.

Če ga karkoli vprašam (kar se tiče naju), ga gnjavim, sem tečna in reče, naj ga pustim pri miru. Da se zdaj ne bo pogovarjal, ker ni pravi čas (kar pa tako nikoli ni). Na vprašanje, kaj čuti do mene, mi ne odgovori, ker pravi, da mi ne more povedati.

Meni pa se že meša. Rada bi razčistila situacijo, rada bi ob sebi nekoga, ki bi znal ceniti moj trud, ki ne bi samo znašal slabe volje nad mano in otrokom, ki bi naju imel rad. Nekoga, ki bi bil rad z mano, z nama z otrokom, ki bi se zavedal, kako velik zaklad je najin otroček! Zdi se mi, da sem med dvema ognjema in da moram ves čas ščititi otroka pred njegovo nekontrolirano jezo. In potem ne vem več, če ni mogoče z mano kaj narobe? Mislim si, da me ne mara, pa je zato jezen tudi na otroka. Ne vem, drugega si ne znam več misliti.

In zadnje čase ga poslušam samo še o tem, kam bo šel skupaj s kolegi. Pa enkrat za par dni na jadranje, pa na to zabavo in na ono, pa danes gre kolegu pomagat na morje in pride jutri nazaj. Vprašam ga, če ne more iti jutri zjutraj in priti zvečer nazaj, ker ne razumem, kdo gre delat v petek zvečer in pride domov v soboto zjutraj. Pa mi spet reče, da sem nemogoča, ljubosumna, da je brez veze, da mi sploh kaj pove. Razmišlja samo o novem motorju, kam se bo vozil, kam bo šel s kolegi. Jaz ga pa samo omejujem. Bolje, da ne govorim o tem, kakšne zvoke spušča, ko gre mimo kakšna lušna mlada punca. Zgleda, kot da ga totalno razganja. In to tudi sam prizna, a o tem se noče pogovoriti. Ko omenim, če želi, da se odselim, reče, da ne ve, kaj hoče. Ko prosim, naj se potrudiva skupaj rešiti zvezo, pove, da ga hočem samo omejevati. Meni pa se res ne zdi normalno, da človek pri 40-tih, s svojo družino, razmišlja kot najstnik samo o tem, kje se bo (sam) zabaval in kako bo prišel čim boljše v življenju skozi.

Prosim, pomagajte mi. Doma se že ves čas samo prepiram, ker hočem od partnerja odgovore, ki jih ne dobim (verjetno pa jih tako že poznam), in to ves čas posluša moj otroček, vse dni, vse noči.V službi se sploh ne morem več zbrati. Od tega poniževanja partnerja, da sem grda in debela (česar mimogrede nikoli ne reče čisto naravnost), sploh nočem več med ljudi, izogibam se prijateljicam, še v šolo nočem več po otroka, da ga ne bi bilo sram, kakšno mamo ima. Vem sicer, da temu ni tako, moj otrok me ima rad in je ponosen name, pa tudi sama kar dobro zgledam in se urejam, a ne morem si pomagati, ljudem sem se začela izogibati.

Če še nisem totalno znorela, pa v kratkem gotovo bom. Ne vem, če je zame še rešitev, a zelo se bojim za svojega otroka.

Zakaj prenašaš vse to?
Nikjer nisi napisala kakšen je bil prej.. Seveda je možno tudi da te vara in si mu postala odveč..
Pa vzrok njegove ločitve je še kako pomemben, pove veliko o človeku.. Upam da nisi bila ti..

Prvo kot prvo. Nehaj lazit za njim! Čisto si obupana. A se ti zdi to privlačno? Verjemi, niti malo!
Spametuj se in se vzemi v roke. Sebe vzemi v roke….NE njega! Ne zahtevaj od njega, da ti polaga račune. A maš karakter ali ga nimaš? Ne sprašuj ga več nič, ne nadleguj ga…pusti naj dela kar hoče. Preveč mu daješ pozornosti in njemu je še v večje veselje, da s tabo počne to kar počne. Umiri se, zadihaj in se ohladi. Deluješ kot da si odvisna od njega. Kot, da bo konec sveta, če gre. Verjemi nikoli bilo in nikoli ne bo!
Glej imela sem fanta nedolgo nazaj, zapustil me je….hkrati pa upal in pričakoval kako se bom po vseh štirih metala za njim. Ohh, kako se je zmotil. Hmm, in kdo se zdej meče za kom?? Mislim, da odgovor že veš. Pri meni velja prvo pravilo: Ne popuščaj! In drugo pravilo: Posveti se sebi in uživaj!

Jaz sem se vrgla v šport. Začela sem tečt, hoditi v fitnes…dejansko sem se spremenila v celoti. Uživam in sem se nehala smilit sama sebi! Samozavest mi je zrasla do neba. Odlično se počutim. Ko grem ven se otresam moških. Pozitivnost privlači pravijo. Prej sem bila takšen pesimist kot ti. Sami črni scenariji.
A najlepše mi je ko mi bivši fila ego. Ko me vidi zunaj, me skoz opazuje, hodi za mano…tam kjer sem jaz je on, a nič ne reče. Drug dan pa dobim sms kako mu je žal, da ko me je videl, da se je počutil kot gnoj. In da nikoli ni prepozno, da se stvari popravijo.
Pri meni žal je prepozno. Prej bi naj razmišljal s svojo glavo. Enako pa velja za tvojega možeka. Dokler ne bo izgubil kar je imel, te ne bo cenil. Pa še takrat vprašanje če te bo. Škoda je že narejena, če je pa popravljiva bo pa čas pokazal.

Veš kaj, pojdi kam in naj sam poskrbi za otroka. Saj je vajin in ga ima neizmerno rad. Ti pa se skuliraj in nehaj siliti za njim. Daj mu da nosi odgovornost da je očka, naj poskrbi. JAz sem za svojega bivšega vse naredila, ostala pa sem sama. Pa se je približno tako dogajalo. Jadranja, žuranja itd. jaz pa doma, služba, otroci in TV. Spravi se malo stran, njemu pa naloži skrb.

To je sicer samo enostranska izpoved. Pišeš dobro in nazorno, tako mi je tvoja zgodba tudi prostorsko blizu.

Kaj naj rečem?
Tako jaz ne bi živel niti pod razno.

Poraja se mi sicer nekaj vprašanj v zvezi z njegovim prvim zakonom, zakaj in kako je ta zveza razpadla, dejstvo pa je, karkoli je bilo, to nima vpliva na moj odgovor v prejšnjem odstavku in ponovno na koncu.

Tako nezadovoljena, kot si v zakonu ti, v takšnem zakonu jaz ne bi bil.

Tvojo zgodbo sem na forumih nekoč že zasledila, a se ne morem spomniti točno, kje. Predvsem ta odlomek: “In bolj sta otroka “rastla”, večjo razliko je delal med njima. Ko je prišel starejši otrok, je lahko dobesedno počel, kar je hotel (mene to ni motilo, do mene in otročka se je vedno spoštljivo obnašal), a na tamalega se je samo zdiral.”

Ob dodatku “Ko omenim, če želi, da se odselim, reče, da ne ve, kaj hoče. Ko prosim, naj se potrudiva skupaj rešiti zvezo, pove, da ga hočem samo omejevati. Meni pa se res ne zdi normalno, da človek pri 40-tih, s svojo družino, razmišlja kot najstnik samo o tem, kje se bo (sam) zabaval in kako bo prišel čim boljše v življenju skozi.” se postavlja vprašanje, kaj te še veže na tega človeka.

Ko si boš odgovorila na to, boš vedela, kako naprej.