Saj ne vem, kje naj začnem. V razmerju sem z moškim, ob katerem se že leta in leta sprašujem, ali me ima sploh rad, mu kaj pomenim? Imava enega otroka in kup nerazrešenih problemov, za katere sploh ne vem, kje naj jih začnem reševati. Včasih sem mislila, da je dovolj, če se maksimalno potrudim za partnerstvo in družino, da je od mene odvisno, če nam bo uspelo. Zdaj se vse bolj vdajam mislim, da je premalo, če je samo enemu partnerju do tega, drugi pa samo spremlja svoje koristi in živi mimo mene.

Partner ima iz svojega prejšnjega zakona enega odraslega otroka, ki je sicer živel pri mami, k partnerju je prihajal dvakrat tedensko in vsak drugi vikend. Partner (in kasneje seveda tudi jaz, ko sem se k njemu preselila) se je z njim veliko ukvarjal in zanj (tudi finančno) lepo skrbel. Težave so nastopile, ko sem po več letih najinega partnerstva zanosila in rodila. Kljub temu da smo se s partnerjevim starrejšim otrokom dobro razumeli, je zgledalo, kot da partner te nove situacije ne more sprejeti. Ves čas sem imela občutek, kot da čuti, da je starejšega otroka prikrajšal za otroštvo v družini, ki jo bo najin otrok imel. In zdelo se mi je, da ta krivica kot demoklejev meč visi nad njim. Z najinim otrokom se ni kaj dosti ukvarjal, ne ko je bil dojenček, ne pozneje. Pa je bil otrok načrtovan in zaželen (vsaj tako mi je zagotavljal). Ves čas sem se počutila manjvredno in zapostavljeno (v primerjavi z njegovo ženo, namesto katere je prej opravljal doma praktično vsa opravila). Prosila sem ga, odkar se je otrok rodil, naj si vzame vsaj pol ure časa na dan in ga preživi z otrokom, pa zaman. Kakšen dan ja, potem pa spet po starem. In bolj sta otroka “rastla”, večjo razliko je delal med njima. Ko je prišel starejši otrok, je lahko dobesedno počel, kar je hotel (mene to ni motilo, do mene in otročka se je vedno spoštljivo obnašal), a na tamalega se je samo zdiral. Tudi name se je ves čas samo še zdriral in iskal prepir.

Ne vem, kaj se je zgodilo med starejšim otrokom in mojim partnerjem, a naenkrat je otrok prekinil vse stike z njim in razen finančne podpore ni želel več imeti nobenega kontakta z očetom. Moj partner mi je zagotavljal, da ne ve, zakaj se je to zgodilo, otroka pa nisem vprašala. Ko sva se kje srečala, sva se normalno pogovarjala, do mene je bil vedno vljuden in prijazen, tako kot tudi jaz do njega. A mojega partnerja je to morilo, čeprav o tem ni govoril z mano. Je pa namesto tega se doma še bolj razburjal in jezil.

Po nekaj letih sta stike obnovila. Zdaj se spet videvamo, o starih ranah ne govorimo. Jaz najbrž nimam pravice posegati v to, mojemu partnerju pa je važno samo to, da je zdaj OK. Najin skrhan odnos pa je ostal. Vmes, predvidevam, da je šlo tudi za varanje z njegove strani. On to sicer vztrajno zanika, a zgodilo se je kar nekaj zelo čudnih stvari.

Velikokrat sem skušala poglobiti najin odnos, se pogovoriti, kam iti sama z njim, a vse zaman. Včasih sva (na mojo pobudo) res kam šla sama, a vedno sem ugotovila, da je med nama (pre)velika razdalja in me je to še samo dodatno potrlo. Z njim se ne morem pogovoriti o ničemer (razen o vsakdanjih rečeh). Boli me, ko vidim, da je v družbi sproščen, doma pa vedno slabovoljen. Pa ne da mu ne privoščim družbe, a menim, da je zelo narobe, če se človek s svojo družino pa ne more sprostiti. Hodimo sicer skupaj na dopuste (ki mi jih, mimogrede, ob vsaki priložnosti vrže naprej, češ kaj naredi za naju z otrokom), a zdi se mi, da je to bolj na silo kot zato, ker si on to želi. Ko sem hotela, da za podaljšani vikend skočimo še malo na morje, da bi bili par dni skupaj, on ni hotel iti, ker smo že bili 10 dni skupaj (na morju). Rekel mi je celo, da sem nenasitna.

Če ga karkoli vprašam (kar se tiče naju), ga gnjavim, sem tečna in reče, naj ga pustim pri miru. Da se zdaj ne bo pogovarjal, ker ni pravi čas (kar pa tako nikoli ni). Na vprašanje, kaj čuti do mene, mi ne odgovori, ker pravi, da mi ne more povedati.

Meni pa se že meša. Rada bi razčistila situacijo, rada bi ob sebi nekoga, ki bi znal ceniti moj trud, ki ne bi samo znašal slabe volje nad mano in otrokom, ki bi naju imel rad. Nekoga, ki bi bil rad z mano, z nama z otrokom, ki bi se zavedal, kako velik zaklad je najin otroček! Zdi se mi, da sem med dvema ognjema in da moram ves čas ščititi otroka pred njegovo nekontrolirano jezo. In potem ne vem več, če ni mogoče z mano kaj narobe? Mislim si, da me ne mara, pa je zato jezen tudi na otroka. Ne vem, drugega si ne znam več misliti.

In zadnje čase ga poslušam samo še o tem, kam bo šel skupaj s kolegi. Pa enkrat za par dni na jadranje, pa na to zabavo in na ono, pa danes gre kolegu pomagat na morje in pride jutri nazaj. Vprašam ga, če ne more iti jutri zjutraj in priti zvečer nazaj, ker ne razumem, kdo gre delat v petek zvečer in pride domov v soboto zjutraj. Pa mi spet reče, da sem nemogoča, ljubosumna, da je brez veze, da mi sploh kaj pove. Razmišlja samo o novem motorju, kam se bo vozil, kam bo šel s kolegi. Jaz ga pa samo omejujem. Bolje, da ne govorim o tem, kakšne zvoke spušča, ko gre mimo kakšna lušna mlada punca. Zgleda, kot da ga totalno razganja. In to tudi sam prizna, a o tem se noče pogovoriti. Ko omenim, če želi, da se odselim, reče, da ne ve, kaj hoče. Ko prosim, naj se potrudiva skupaj rešiti zvezo, pove, da ga hočem samo omejevati. Meni pa se res ne zdi normalno, da človek pri 40-tih, s svojo družino, razmišlja kot najstnik samo o tem, kje se bo (sam) zabaval in kako bo prišel čim boljše v življenju skozi.

Prosim, pomagajte mi. Doma se že ves čas samo prepiram, ker hočem od partnerja odgovore, ki jih ne dobim (verjetno pa jih tako že poznam), in to ves čas posluša moj otroček, vse dni, vse noči.V službi se sploh ne morem več zbrati. Od tega poniževanja partnerja, da sem grda in debela (česar mimogrede nikoli ne reče čisto naravnost), sploh nočem več med ljudi, izogibam se prijateljicam, še v šolo nočem več po otroka, da ga ne bi bilo sram, kakšno mamo ima. Vem sicer, da temu ni tako, moj otrok me ima rad in je ponosen name, pa tudi sama kar dobro zgledam in se urejam, a ne morem si pomagati, ljudem sem se začela izogibati.

Če še nisem totalno znorela, pa v kratkem gotovo bom. Ne vem, če je zame še rešitev, a zelo se bojim za svojega otroka.

Prisrčno pozdravljeni

vaše življenje je prežeto s stisko in tesnobo. Od jutra do večera živite v teh težkih občutkih ob moškem, s katerim imate otroka in ob katerem bi se morali počutiti varno. Nihče vas v tej tesnobi in žalosti ne začuti in ne razume. Sploh pa ne vaš partner. Nikogar ni in vi vedno bolj padate v brezno groze in osamljenosti. Partner pa kot pišete, živi svoj svet, v katerem ni prostora za vas in za vajinega otroka. Morda nikoli ne boste dobili odgovora, zakaj se tako vede do vaju, želja po odgovoru pa vam jemlje energijo, sprašujete se zakaj, kaj ste naredili narobe, da vas ne mara. Predvsem bi vam želela sporočiti, da se umirite in globoko v sebi premislite in prečutite, kaj resnično čutite. Vi veste, da niste odgovorni za njegovo vedenje in za njegovo nezainteresiranost za vaju. Ne, niste krivi vi, on je tisti, ki ne zmore, ker globoko v njem živi vsa ta tesnoba, ki jo čutite in strah, ki ga ob njem doživljate. On se ne zmore odpreti in poiskati stika. Če si lahko daste toliko popusta in samo to začutite, se boste osvobodili krivde, ki vas veže v tem odnosu. Rešite se krivde in poglejte izven sebe. Kdo resnično ne zmore ljubečega odnosa? Vi ali on? Kdo ne zmore svoje očetovske vloge, vi ali on? V tem momentu stopite iz okov krivde in začutite, kje ste vi in kje je on. Moški ob vas je v veliki stiski, ki jo izraža na svoj način. Ko ga boste zagledala in začutila iz tega zornega kota, boste razmejili med seboj in njim in vsa krivda, kaj ste in kaj niste se bo od vas odlepila.

Na sebe prevzemate krivdo, da ste slaba ženska, grda, debela, čudna, kako to da dovolite, da drugi tako globoko vstopijo v vaš svet in vas razvrednotijo in poškodujejo, ranijo še bolj. Resnično vam ni potrebno na ta način. Ste zrela, odrasla in samostojna ženska, v sebi se umirite in si ne dovolite več takšnega vedenja. Vredni ste spoštovanja in ljubezni. Že vse življenje dopuščate ljudem, da vstopajo pregloboko v vaš svet in vas razvrednotijo. Dolj je, resnično je dovolj in ko boste vi pri sebi vedeli, kje je ta dovolj, si ljudje tega več ne bodo dovolili, v vaše življenje bodo prišli ljudje, ki vas bodo spoštovali in vas imeli radi.

Ne boste znoreli, mama ste in ne boste si dovolili znoreti. Ob vas je otrok, ki vas potrebuje in vi to veste. Verjamem, da se vam na trenutke zazdi, da ne morete več in da boste kar znoreli. Znoreti pomeni umakniti se iz življenja, od stisk, vi pa si tega ne boste dovolili. Dvignili boste glavo in se postavili zase.

Da ne greste po otroka v šolo, ker vas je sram samih sebe? Predaleč ste šli, počasi obrnite ploščo. Pojdite spet ven, najdite si kakšno prijateljico in se z njo pogovorite. Ženske imamo dar poslušanja in se znamo podpirati in razumeti. Resnično, vi morate ustaviti ta svet in začeti ponovno živeti, ker je vredno za vas, za sina in za ljudi, ki vas imajo radi.

Vredni ste življenja, ki je lepo in polno, vredni ste ljudi, ki vas imajo radi. Samo dovolite si ta svet in odprl se bo sam od sebe.

Tople pozdrave in vse dobro v prihodnje.