Uživanje alkohola je med Slovenci močno družbeno sprejeto in tolerirano ravnanje.

Človek, ki ne privoli v dodaten kozarček, ali ga celo odločno odkloni, nemudoma postane v očeh drugih nedružaben, zategnjen in skorajda nevljuden.

Ali se je dandanes sploh še mogoče zabavati brez alkohola?

Izpolnite kratko anketo[/url][/b] in zapišite, kako se VI zabavate brez alkohola.

Dobrodošli nasveti in izkušnje, saj se v mnogih skrivajo koristni predlogi za zabavo brez alkohola.

P:S: Akcija 40 dni brez alkohola[/url] je v teku. Prdiružite se ji lahko tudi VI s klikom na SOLZICO.[/url]

jaz ne pijem. tudi pri zdravicah ne. se raje skregam kot da srknem alkohol. :))

Seveda se je mogoče zabavati brez alkohola. V alkoholno omamo se podajajo ljudje, ki so močno nezadovoljni s sabo, nesamozavestni… Družba dobrih prijateljev ali partnerja je vse kar potrebujemo za dobro zabavo. Poiskati jo moramo v sebi.

Človek, ki ne privoli v dodaten kozarček, ali ga celo odločno odkloni, nemudoma postane v očeh drugih nedružaben, zategnjen in skorajda nevljuden.

Ja pa kaj se!
Ljudje so si sami ustvarili v glavi taksno mnenje oz da si drugi mislijo o njih, da so nedruzabni, ce ne popijejo kozarcek ali litrcek alkohola!

Pa zakaj meni nihce ne rece, da sem nedruzabna in zategnjena, ce ne pijem? Ali mojemu mozu, svaku? Vse je v nasih glavah…
V bistvu je vse v nasi samozavesti! Ce jaz stojim za tem, da ne bom pila in se lahko kljub temu zabavam, potem bo okolica to sprejela, ce pa kdo ne sprejme, mi bo dol viselo. Ce sem pa ze jaz v dvomih ali ne pijem iz nekega inata in ne svojega prepricanja, potem bo okolica to sprejela po svoje, jaz se bom pa obremenjevala s tem!

Pa da ne bo pomote, popijem kdaj kaksen alko, tudi mimo novega leta in praznovanj, ampak ko mi pase, kar mi pase in dalec od stanja pijanosti.

Vame se še nikoli ni nihče “vtaknil” , kaj in koliko pijem. Na zabavah, piknikih, itd pač pridno
srkam sok – in se zabavam brez težav.
Se pa spomnim parkrat še iz mladosti, ko mi je bilo čist bedno, ko so vsi “omagali” in
pokozlani obležali po tleh in mi ni preostalo drugega, kot da grem domov…zabava pa taka….

U, meni so bile pa take zurke vedno najboljse!
Jaz sem se ponavadi javila, da bom vozila in potem so se ga vsi nabutali razen mene, itak da sem se lahko vzivela v njihove norije, dokler niso omagali, potem sem se jim pa rezala, ker jaz sem se naslednji dan vse spomnila, oni pa nic, pa se bogi so bili, jaz sem pa uzivala v novem dnevu… :)) Uh, kje so ti casi..

Spijem kozarec vina pri kosilu (kdaj pa kdaj), poleti mi občasno zapaše kakšno pivo, če je prilika, rada spijem kozarec šampanjca… edino, česar ne maram, so žgane pijače.
Napila se ga pa po moje nisem že od kakšnega gimnazijskega žura (zdaj jih imam 50).
Ne vidim razloga, zakaj bi morala bit striktno in 100% proti vsaki alkoholni pijači.
Če mi pa ne paše, pač ne spijem nič in še nikoli v nobeni družbi se mi ni zgodilo, da bi kdo kakorkoli komentiral moje “nepitje”.
Po moje taki komentarji padajo bolj v kakih pijanskih družbah. In tud mnenje, da se brez alkohola ne da zabavat, prav tako izvira iz takih okolij.

U, meni so bile pa take zurke vedno najboljse!
Jaz sem se ponavadi javila, da bom vozila in potem so se ga vsi nabutali razen mene, itak da sem se lahko vzivela v njihove norije, dokler niso omagali, potem sem se jim pa rezala, ker jaz sem se naslednji dan vse spomnila, oni pa nic, pa se bogi so bili, jaz sem pa uzivala v novem dnevu… :)) Uh, kje so ti casi..[/quote]

čist isto. drug dan vsi kome, jaz rožica. enkrat mi je en sošolc celo reku, blagor se teb k se lahko tko zabavaš …
vsi omagali, js plesala, pela, drug dan šla na plažo oni cajtal tigra hahaha … da o porabljenem dnarju ne govorim …

Tudi v ‘pijanskih družbah’ se da preživeti brez alkohola. Sama sicer nisem abstinent, ampak ko na žuru ne pijem, pač ne pijem. Tudi kadar pijem, pa se izogibam ljudi, ki ‘težijo’ z alkoholom in ne kontrolirajo obnašanja pod vplivom alkohola.

Ne pijem alkohola in sem tudi v taki družbi. Se pa zgodi, da včasih naletiš na druščino, ki je navajena, da pije in sili tudi vse ostale. Pred leti, v moji 1. službi (ja, v službi, kadar se je kaj praznovalo) so bili sami taki okoli mene. In bilo mi je zelo zoprno, ker so silili tudi mene, jaz pa sem jim dopovedovala, da nočem, tudi zato, ker potem vozim. Sčasoma so to sprejeli, a če si sam proti množici takih, moraš biti zelo odločen in samozavesten, da rečeš ne.

kamot se da žurat brez alkota, samo enim je pa cel point žura se ga nasut totalka, sicer ne vem zakaj se ga morajo nekateri nasut na mrtve, samo še vseen je boljš, da veš zase pa kaj počneš kt da si v “komatoznem” stanju pa da pol drug dan poslušaš kaj si vse počel pa še veš ne…

kdaj pijem, kdaj ne (če npr vozim), gre čisto za mojo stvar. če sem razpoložena se bom zabavala, drugače mi pa tudi liter vodke ne bo pomagal :-))

Pri dvajsetih sem mislila, da se ne da pošteno zabavati brez alkohola, zdaj pri 30+ pa vem, da se da! 🙂
Hudo sem ga pila in žurala kot študentka.

Zdaj spijem v soboto (ko imamo ribe za kosilo) deci vina, pa včasih (1x ali 2x na teden) možu odtegnem dva deci piva, če ga glih odpre zvečer. Pa če me zvija kadar imam menstro, ruknem požirek travarice in mi odleže.

Problem pravzaprav sploh ni v alkoholu, pač pa v ne-zmernosti. IN problem nezmernosti j e kompleksna stvar, povezana z vsem mogočim.

Zabava sama – vsaj pri meni in bližnjih – ni direkt povezana s temo alkohola, pač pa z mojim razpoloženjem, dogodkom, itd.
Kdaj spijemo nekaj, drugič ne… vendar to ne vpliva na to koliko se zabavamo.

Kozarec dobrega vina ob kosilu ali večerji, piva ali koktejl ob klepetu je pa lahko dobrodošla zadeva, kadar človeku paše. Iz čisto užitkarskega vidika. Enako kot je ob drugi priložnosti višek zabave in užitka en dober ples z ustrezno partnerico v rokah.

Se strinjam.
In se mi zdi brez veze, ko se eni hvalijo, da pa čist nič in sploh in nikoli ne pijejo alkohola.
Kot da je to kakšna strašna kvaliteta. Men je isto kot če kdo reče, da ne je določene hrane.

Ne pijem alkohola in sem tudi v taki družbi. Se pa zgodi, da včasih naletiš na druščino, ki je navajena, da pije in sili tudi vse ostale. Pred leti, v moji 1. službi (ja, v službi, kadar se je kaj praznovalo) so bili sami taki okoli mene. In bilo mi je zelo zoprno, ker so silili tudi mene, jaz pa sem jim dopovedovala, da nočem, tudi zato, ker potem vozim. Sčasoma so to sprejeli, a če si sam proti množici takih, moraš biti zelo odločen in samozavesten, da rečeš ne.[/quote]

Ni treba, samo nacelen 🙂
Pa tudi, ko reces “ne”, moras reci trdno, ne pa s tonom opravicevanja, ker potem te bodo res silili. Jaz recem ne in ce me se kdo sili (ponavadi so to potem kaksni osebki, ki imajo resne tezave sami s sabo, pa ne samo v zvezi alko), se ene 2x recem, da ne bom, potem pa sploh ignoriram in me ne gane.

Če ne ješ določene hrane, ki za tvoje življenje ni neobhodno potrebna (nobena alkoholna pijača ni za človekovo življenje neobhodno potrebna), ni to nikakršna slabost.

Samohvala glede česarkoli pa je lahko (če je pretirana -> ošabnost) slabost.

Ko imaš v družini zdravljenega alkoholika, gledaš na to iz drugega zornega kota. In ja, lahko se HVALIM s tem, da moj mož že veliko let abstinira.

Ker takorekoč nič ne pijem tudi v družbo takih, ki več pijejo nikoli ne grem. In to samo iz razloga, ker mi je zoprno gledat take, ki ga preveč pijejo. In ponavadi ga. Tisto pijansko klobasanje, okorni gibi, vedno glasnejše govorjenje, nekontrolirano obnašanje, kvantanje itd., mi je tako zoprno, da ga ni vzroka, da bi kdajkoli šla v tako družbo. S takimi ljudmi ni poštene debate, njihovo obnašanje je brez nivoja.
Imam ozek krog dostojne družbe in sem zadovoljna, ker vem, da se nanje lahko zanesem, da se bomo imeli res fajn, ko bomo skupaj. Brez alkohola.

Ko imaš v družini zdravljenega alkoholika, gledaš na to iz drugega zornega kota. In ja, lahko se HVALIM s tem, da moj mož že veliko let abstinira.[/quote]

No, to je pa mal drugačna situacija. Takim je za čestitat.
Sem imela v mislih take, ki so se kar tako odločili, da ne bodo pili alkohola in zdaj to oznanjajo kot ne vem kakšno vrednoto.
A potem sem jaz slabši človek, če kdaj kaj spijem (zmerno seveda)?