Je smrt edina rešitev?
To vprašanje si postavljam, odkar sem spoznal, resno spoznal, globoko v sebi, da je življenje v bistvu ena povsem zgrešena stvar, nesrečna iluzija, v kateri je iskanje smisla le – tega najbolj smešna in patetična avantura, kar si jih lahko zamislim. Ne vem, kako naj razmišljam drugače, saj na tem svetu res ni ničesar, kar bi me veselilo, zanimalo, vsaj malo razburkalo to neskončno morje sivine, v kar se je spremenilo moje življenje. Nekako še delujem v družbi, vedno pod neko krinko, a to enostavno nisem več jaz. To je le še nekakšno živo truplo, ki pa nosi v sebi še vedno žgočo bolečino. Noben ‘uspeh’ mi ne izvabi nasmeha na obraz, vsaj tistega pravega, takega, ki bi kaj pomenil ne, in noben ‘poraz’ ne napolni oči s solzami, ker so že zdavnaj vse odtekle. Vse okrog mene je prav tako umrlo, izginilo in ni več resnično. Sam sem. A ne toliko fizično sam, kolikor je sama moja duša, oziroma tisto, kar je od nje ostalo. Nihče več me ne more imeti rad, še mnogo bolj boleče pa je, da tudi sam ne morem imeti nikogar in ničesar več resnično rad. In tako umiram naprej. In to umiranje vpliva na vsa področja življenja, na odnose z drugimi bitji, na delo, ki ga s težavo še opravljam in na vse občutke, ki so nekoč nekaj pomenili. Tega ni spremenilo niti nekajmesečno obiskovanje psihiatra, niti gora Cipramila. Z vsem tem sem prenehal. Najbrž se mi je zdelo patetično… Ne vem, to sem enostavno moral napisati. Alternative tako ni nobene. Star sem 29 let. Hvala…
Alex, tako podobne so tvoje besede temu, kar sem jaz izkušal v sebi pred časom, ravno tako povsem na znotraj. Zato bi te rad opogumil! Pri meni je tako stanje trajalo kake tri leta, kakor je prišlo, tako je tudi odšlo. V bistvu me je držal gor spomin na to, da je bilo včasih lepo… čeprav sem pred seboj videl samo temo. Mi je pri tem precej pomagala vera v Boga, zaradi njega sem upal, da bo življenje spet dobilo okus, radost, nasmeh…
Danes gledam na to svojo izkušnjo s hvaležnostjo: odkril sem svoje globine, ki jih sicer ne bi. Brez te izkušnji bi najbrž danes živel površno, ne bi vedel kaj v resnici hočem, ne bi znal začutiti druge ljudi, si vzeti čas…
Toliko o meni… ti pa se oglasi še kaj…
Nisem kak doktor, bom pa vseeno povedal kar mislim. Kot bi bral svoje misli(no ne cisto dobesedno), najprej vprašam….imaš punco,ženo,boljšo polovico? Potem mi pa še povej tole malenkost….a bi se rad spremenil, a bi rad gledal na svet z pozitivne strani? Glede punce bi rekel takole….ženske(za moje pojme) delajo z moškimi čudeže, razvedrijo jih, spodbujajo itd.
Še kako vprašanje?
lp F
kot bi brala svoje misli pred letom
vcasih izbruhnejo na plano, sicer redkeje (morda ker jemljem Cipramil)
se pa zavedam, da me bodo te misli spremljale celo zivljenje
najbolje je, ce se jih navadis
da lepo hodijo okoli tebe
da te spomnijo, da so tudi drugi nacini gledanja na stvari
ampak, da se jim ne splaca vdajat predolgo casa. fino si je sicer privosciti malo depresije za kak dan, tako za zabavo in pocitek. ampak kmalu zacnes ugotavljati, da je skoda tudi dneva za neumne misli, ki jih lahko prestavis na takrat, ko bos pod zemljo.
poskusi hoditi naokoli z drugacnimi ocmi, preberi kaksno poljudnoznanstveno revijo, ki ti bo malo dala za razmisljati, kaj vse lahko se odkrijes v svetu zanimivega
cudi se svetu, vesolju in sploh vsem:))) ceprav je precej bedno, ker bos umrl pravzaprav tako neveden kot si se rodil, vsaj kar se tice bazicnih vprasanj.
se zmeraj pa se lahko sprasujes in si dvigas pritisk z vprasanji, ali pa pejt gledat otroke v vrtec, kako so lepo navduseni nad nam vsakdanjimi recmi.
preberi kaksno filozofijo za domaco rabo, npr Zofijin svet
nevem
kaj bi res rad pocel? sigurno je kaj, v cemer uzivas. posveti malo vec casa temu, pa se bo vrnila volja tudi na druga podrocja.
pa upam, da ves, da je samomor brezvezna bliznica. a ni bolj fino, da prezdis nekaj casa na tem planetu? sej ne more bit tko dolgcas no. mislim, da je bolj zabavno kvackati celo zivljenje, kot sploh ne obstajati. morda se ti ob kvackanju ponesrecijo kaksni otroci in ti skrivajo volno pa igle? in imas neumna opravila kot so pranje avta in grabljenje trave? ampak a ni to bolje kot ne obstajati?
kaj pa vem.
izmisli si svojo religijo.
veliko srece! pa oglasi se kaj!
Draga Smrkla!
Tole si zlo dobr napisala, ampak res zlo dobr. Se strinjam s tabo, bolš kvačkat, k pa ne obstajat, če smo že kle. Tud sama se mi zdi, da kr neki lebdim, pa sm športnica, pa polna energije, pa kaj js vem kaj še use……med ljudmi………ko pa sm sama, se use obrne na glavo……tud z depresijo se srečam………folk me ima za zlo odločno in energično…bla bla bla……brezveze……….sej sm cool, jutr bom pa mogoče čist v podnu….bom pač kvačkala in vegetirala……….no, sam hotla sm ti povedat, da že dolgo nisem prebrala tko cool sporočila. Moraš bit fajn človk. By
Mateja
Dala ti bom en nasvet, v bistvu ti moram povedat da se jaz tudi prebijam skozi te grozote samote. Saj hodiš med ljudmi, si natakneš nasmeše, od nasmeškom je obupan obraz..jaz to vse poznam, pa sem stara 24, končujem fax, imam fanta tri leta,..AMPAK; ne vidim smisla, ne znam se veseliti ničesar. Res je to, ko pravijo da z drugim ne bos srečen, preden sam s sabo ne boš porihtal stvari. Vse skozi se mora pretvarjat, a veš kako je to hudo??
Srečni tisti, ki se lahk sprehajajo po svetu, s skrbmi kot so kam grejo danes žurat, kdo ma spet rojstni dan,..kdaj bo rodila otročka in kako srečni očka že vsak dan čaka ljubljeno žensko.
Jaz tud ne vem, česa naj se veselim, sem pa ugotovila, da vera v Boga VELIKO pomaga, vzami si kake 15 minutk vsak dan, najdi si eno podobico, v kateri bos našel zaupanje. V teh 15 minutah zmoli molitvice ki jih znaš, bodi iskren in povej podobici želje, ….Verjemi ce bos to ponavljal, pričakuj čudež!!!
Poleg tega me izredno inspirira preživljanje prostega časa v naravi, grabljenje sena, druženje s starši,…Nasvet: uživaj v malih trenutkih, ne zahtevaj od sebe ogromnih užitkov, PORIHTAJ SE, saj nisi edini ki imaš take bedne težave, kar velik nas trpi s tabo, a se ne damo!!!
veš, tudi sama sem na robu prepada in zdi se mi, da bom vask hip padla vanj. nočem, da padeš še ti. poberi se, najdi smisel, ker ga jaz nikakor ne morem najti. sploh ne vem kje iskati..Matej je pisal/pisala:
>
> Alex, tako podobne so tvoje besede temu, kar sem jaz izkušal
> v sebi pred časom, ravno tako povsem na znotraj. Zato bi te
> rad opogumil! Pri meni je tako stanje trajalo kake tri leta,
> kakor je prišlo, tako je tudi odšlo. V bistvu me je držal gor
> spomin na to, da je bilo včasih lepo… čeprav sem pred seboj
> videl samo temo. Mi je pri tem precej pomagala vera v Boga,
> zaradi njega sem upal, da bo življenje spet dobilo okus,
> radost, nasmeh…
> Danes gledam na to svojo izkušnjo s hvaležnostjo: odkril sem
> svoje globine, ki jih sicer ne bi. Brez te izkušnji bi najbrž
> danes živel površno, ne bi vedel kaj v resnici hočem, ne bi
> znal začutiti druge ljudi, si vzeti čas…
> Toliko o meni… ti pa se oglasi še kaj…
Tudi sam se jemal cipramil nekaj časa, vendar mi ni pomagal. nato sem začel jemati zoloft in zgodila se je velika sprememba. V cca. 6-8 mesecih sem postal popolnoma drug človek. Res pa je da sem tudi pri sebi spremenil mnoge življenske vzorce, ki so bili napačni. Bral sem različne knjige , predvsem ameriških avtorjev za smopomoč, pri iskanju teh mi je internet zelo pomagal.
Tablete so lahko samo bergle, da shodiš, vendar vzravnano hoditi po svetu se mora naučiti človek sam. Depresija je zelo huda bolezen in pogosto ima vzroke v mladosti in se je dejansko niti ne zavedamo, šele ko prideš ven se zaveš kako dolgo si na zelo nizkem nivoju svoje lastne energije…
Samo ne obupaj, ampak zastavi si cilj da prideš ven in boš prišel…
lp,m
Veš….vsa umetnost je v vztrajanju, upanju in biti egoist v tem ponorelem svetu.
Sva istih let, podobnih misli….vendar…., moraš se zavedat, da so v življenju malenkosti, stvari, ki pridejo nepričakovano, nasmehi tujcev, mogoče celo kakšna lepa beseda,ki ti polepša minuto, ne dan.
Vsi imamo imamo “depre”, večje in manjše. Jaz imam konstantne, vendar se trudim in trudim, solz se ne sramujem več. Včasih me potolaži mama, včasih se najde kakšna prijateljica, a na te se ne zanašam več, ker sem dojela, da si človek pomaga lahko le sam.
Krinka je stalna prijateljica, želje pa ostajajo. Duša išče in išče…, še vedno ostaja vse neizpolnjeno. Tudi, če si s kom, si lahko sam, osamljen in to ubija.
Mogoče je nam ženskam včasih še težje. Misliš, da ne bolijo vprašanja..ja a ti pa še nisi poročena in nimaš otrok??? Najraje bi jih potem vprašala… a tvoj zakon je pa ful srečen??
Skratka, plovemo proti toku, mogoče bomo kdaj s tokom
Veliko sreče, nikoli ne veš kje te čaka.
Pia