Pozdravljeni,
stara sem 25 let. Oktobra leta 2006 sem izgubila mamico, s katero sva se izredno dobro razumeli. Zame je bila najboljša mami na celem svetu. Letos maja pa še staro mamo, ki je po mamini smrti nekako stopila na njeno mesto. Bila je res zlata stara mama. In te dni, ko počasi prihaja dan smrti moje mami, mi je noro hudo. Res noro. Danes sem po naključju našla fotografije, za katere nisem vedela, da obstajajo in postala sem hudo žalostna.

Od prvega trenutka mamine smrt, sem urejala vse potrebno in sem kljub hudemu šoku normalno zaživela naprej. Tudi danes sem 90% svojega časa dobre volje in poskušam na mami misliti brez bolečine. Vendar pa pride trenutek, ko pa tega ne zmorem več.

Zanima me – je normalno, da pridejo taki trenutki, ko se mi zdi, da se mi bo zmešalo od žalosti? Ali bi po 4ih letih že morala popolnoma preboleti? Res ne smem več biti žalostna? Res ne smem več pogrešati svoje mami? Res ne smem nikoli več jokati? To večkrat slišim od ljudi… Da je preteklo že dovolj časa… Ampak meni je še vedno hudo in jo še vedno pogrešam.

Hvala in lep pozdrav,
pika

Draga pikica od smti moje mami je minilo sedem let,stara pa sem 37 let in še vedno so dnevi ko zelo boli da je ni več z mano in mojo družino.Vse kar se ti dogaja je popolnoma normalno vsak žaluje na svoj način in prav je tako.Ne oziraj se kaj ti pravijo drugi, samo ti veš kaj nosiš v svojem srcu in tam ima mami prav posebno mesto.Želim ti lepe in mirne dneve.

Dokler sam ne izkusiš, ne veš. Ko je umrl moj mož sem začela brat ta forum in prav prestrašilo me je, da so tu žalujoči leta in leta. Mislila sem, da je človek tako žalosten lahko samo kakšnih šest mesecev, potem pa je najhuje mimo. Če zdaj premislim o teh dveh letih in pol, vidim, da mi je bilo malo lažje po dveh letih, priznam pa, da sem si pomagala tudi s tabletami.

A vseeno je bilo vedno več trenutkov, ko je bilo lažje, in vedno daljši so bili. Zdaj me zgrabi žalost tu in tam, oči se mi naenkrat zasolzijo in ne morem misliti na nič drugega, a vsaj lahko spim, naslednji dan je navadno spet boljše.
Šest mesecev po pogrebu me je teta vprašala, če si bom zdaj poiskala drugega moškega. Samo debelo sem pogledala. To se mi je zdelo popolnoma nemogoče. Zdaj si zelo želim, da bi imela kakšnega dobrega prijatelja, da bi mi mogoče to vlilo malo volje do življenja. Moje življenje je ostalo brez njega prazno, sem precej brezvoljna, počutim se leno, staro, suho. Prejšnje prijateljice sem opustila, nobena ne razume žalovanja. Mislile so nekako tako, kot tvoja okolica. Da se po nekaj mesecih že lahko zabavaš. Pa se ne moreš. Nisem jezna nanje, samo do njihove družbe mi ni.
Zelo smo različni, a tvoji občutki so zelo normalni. Ne bodo pa tako pogosti, da bi ti pokvarili življenje. O njih malokdo govori, razen na tem forumu, zato jih nežalujoči ne poznajo.