Je možno vzpostaviti normalen odnos, če že v začetku postaviš meje?
Je možno z momovcem imeti normalni (no vsaj v mejah normale) odnos, če mu že v začetku postaviš meje… in sicer ali tako ali grem… Ko sem namreč ugotovila, da ima težave ne odreagiram na njegove izpade, se umaknem ali sem tiho, če hoče biti žaljiv, ne reagiram oz. mu povem, da to boli…… Do njega sem vedno prijazna in vljudna… Tak postaja tudi on do mene, do drugih ne… Vem, da se strašno boji, da bi ga zapustila in mislim, da je zato pripravljen narediti vse. Ve (čeprav sem nora nanj), da ga lahko zapustim brez problema, da nisem odvisna od njega in da če misli zganjati dramo, se umikati… grem. Včasih zmore res boleče odkrit odnos, včasih pa niti z buciko ne moreš do njega… takrat ga pustim in se veselim trenutkov ko bo spet zmogel odkritost… Mogoče pa le obstaja pot? Odvisna od nas?
Moje mnenje je, da postavljanje mej na način….ali tako ali grem….. pomeni izsiljevanje. V tem primeru se potem načeloma prav nič ne razlikujemo od momovca, saj z grožnjami in manipulacijo želimo doseči, da se partner spremeni v tej smeri, da bo takšen kakršnega smo si zamislili.
Lahko pa se spremenimo mi in se odločimo, da takšnega načina ne bomo več tolerirali ali pa se spremenimo v tej smeri, da popustimo (smo tiho za ljubi mir), kar pa posledično pomeni odnos dekla/hlapec – gospodar.
Postavljanje mej na način, da grozimo z odhodom, ob naslednjem izpadu pa zopet grozimo in ne naredimo nič v tej smeri, je samo neke vrste prikaz in dokaz momovcu, da nimamo nobenega namena, kaj šele moči za odločitev in izvedbo. Se pa ob tem gotovo poglablja sprememba nas v vedno bolj zagrenjeno, neodločno in sploh šibko osebo, kar pa za momovca pomeni odličen zalogaj. Zato je tudi v takšni zvezi, saj mu je pisana na kožo.
Sveto pravilo, če želiš izboljšati odnos je: ne spreminjaj partnerja, temveč spremeni sam sebe. Če se želi spremeniti on, se bo, če se ne želi se pač ne bo.
Meje postavljaš sama sebi in ne njemu. On meje postavljene njemu z lahkoto prestopi. V kolikor pa meje postaviš sam sebi, pa prekleto dobro premisliš ali boš drugemu prestop svojih mej še kdaj dopustil ali ne. Če dopustiš in nadaljuješ z enakim tempom naprej in naprej, si za “ne izpolnjujočo” zvezo odgovoren sam.
Ker je to moj tretji partner, ki ima mom in ker sem sla v ta odnos z dolocenim znanjem o tej motnji je verjetno lahko drugace? Zakaj ga strah pred tem, da me izgubi bremza pred izpadi? In zdaj raje poisce pravi razlog ,ki ga je razburil? Zakaj zmore odkrito govoriti o tem da je hladen v trenutkih, da na trenutke nicesar ne cuti? Da v teh trenutkih zna razbrati, da to lahko slabo vpliva na najin odnos? Da postane na trenutke celo skrben do mene, kar na zacetku ni zmogel? Najbolj zanimivo in cudno mi je to, da je vedno bolje in ne slabše?! Upam ba se kaksno strokovno mnenje… Predvsem o tem kako je mogoca sprememba v odnosu, kjer se nudi varna navezanost…
Pozdravljeni!
Bravo – to so močni in trezni in modri odgovori in razmišljanja:
Skela: Sej finta po mojem ni v tem, ali ti dosežeš od njega normalno obnašanje.
Bolj se mi zdi problematično to, da na daljši rok on od tebe ne dobiva tega,
kar potrebuje – drame, podrejanja, igric, manipuliranja…
Potem ni več vprašanje, ali ti lahko zdržiš ob njem…ampak ali on lahko
zdrži ob tebi….
Čvrsto na nogah: Meje postavljaš sama sebi in ne njemu. On meje postavljene njemu z lahkoto prestopi. V kolikor pa meje postaviš sam sebi, pa prekleto dobro premisliš ali boš drugemu prestop svojih mej še kdaj dopustil ali ne. Če dopustiš in nadaljuješ z enakim tempom naprej in naprej, si za “ne izpolnjujočo” zvezo odgovoren sam.
Dodajam še eno izkušnjo osebe, ki jo poznam. Imela je zvezo z hudim NOM in vse je bilo v redu, dokler nista dobila otroka. Ta oseba je po naravi zelo mila, umirjena in povsem predana. Za NOM je predstavljala varen odnos in ker ni imela razen službe nikogar, je ni bilo treba deliti, vso pozornost je namenila partnerju, ki ga je oboževala in njunemu domu. Ko je prišel otrok, se je na videz dober odnos s truščem podrl v pravo tragedijo.
Iz tega sledi, da je odnos mogoče videti kot funkcionalen, a ne zdrži vseh pritiskov, ki jih zdrav odnos medsebojne podpore/spoštovanja/predanosti ob skupni skrbi za dom, otroke, hišne ljubljenčke, … z nekaj malimi pretresi prenese in se še okrepi.
Vsaka težava je test za kakovost odnosa. Če težav ni (tudi to se lahko zgodi in traja več let), potem odnosa ne morete testirati in ugotoviti, kako je kakovosten. Če težave enega ali drugega partnerja ali obeh skupaj odnos krepita in hkrati zaradi skupnega angažiranja težave in bolj uspešno rešujeta, je to odnos, ki je skoraj perfekten.
LP
M
Hvala za odgovor. Ravno to me zanima 🙂 ali je mogoče, da se momovec v varnem odnosu spremeni in dram, manipulacij ne potrebuje več? Načeloma sem bila mnenja, da se momovci ne morejo spremeniti, da so takšni kot so…. Kako spremembe delujejo v terapiji? Je varni odnos tisti, ki ga spreminja ali ne? Če je možna sprememba v terapiji, potem verjamem, da je možna tudi v medosebnem odnosu, če druga stran ve kaj počne in kaj se dogaja… Ne vem… samo razmišljam na glas in upam, da me kdo razume kaj želim pravzaprav izvedeti :)) Verjamem namreč, da je forum namenjen tudi temu :)) In da stvari ne smejo biti samo bele in črne kot pri njih :)) …
Težava je v tem, da si ti pod pojmom “varen odnos” tebi razlagaš čisto nekaj drugega kot si pod tem pojmom razlaga momovec. Za momovca pomeni varen odnos tisti odnos, v katerem ima vse pod kontrolo. Tu mislim kontrolo nad tvojimi odzivi, kontrolo nad tvojimi dejanji, kontrolo nad tvojimi druženji, celo kontrolo nad tvojim razmišljanjem….oziroma kontrolo na sploh nad tem, da si zdresirana in da vedno, predvsem pa v “tistih trenutkih” popustiš in obvelja njegova. To je zanj varen odnos. V kolikor mu tak odnos nudiš si zanj največja “bergla” pri spopadanju skozi NJEGOVO življenje.
V prvem postu praviš, da ga lahko brez problema zapustiš in nisi odvisna od njega (verjetno si mislila ekonomsko, socialno), hkrati pa priznavaš, da si nora nanj.
Osebe z empatijo se enako obnašajo do vseh. Tole, da je s teboj prijazen z ostalimi pa ne, lahko pomeni le to, da s tabo MORA biti prijazen za zadovoljevanje svojih interesov (ti manipuliraš z njim, da boš šla, on se takrat naredi najbolj prijaznega na svetu in s tem manipulira s teboj da ostaneš). Obnašanje/odnos posameznika tako do partnerja, kot tudi do drugih ljudi ti pove kakšna je osebnost posameznika v resnici.
Nič nisi napisala o sebi in o tvojih prizadevanjih, da bi spremenila sebe. Edini podatek, ki ga imamo je, da si zelo prijazna in ustrežjiva in, da je tale partner že tvoj tretji momovec.
Morda bi poskusila z “vrtenjem filma” tvojega življenja oziroma tvojih zvez. Kaj se ponavlja v njih. Kako ti reagiraš v njih….,
Osebno te sicer iz lastnih izkušenj povsem razumem. Ti pa predlagam, da sebi (nam) začneš postavljati vprašanja, ki se nanašajo na tebe in ne na njega, saj s tem pozornost usmerjaš le nanj, nase pa počasi a vztrajno pozabljaš.
In res je, da stvari ne smejo biti le bele in črne kot jih vidijo momovci, vendar na način tvojega odzivanja, kot si ga opisala, stvari vedno bolj postajajo podobne 50 odtenkom sive. Siva barva pa je tudi barva megle – FOG.
Mogoče je, pozdravljena!
Zelo poučno vprašanje ste zastavila. Po dolgoletnih izkušnjah lažje pri drugih vidimo, kje je zastavljena past, ki je pri sebi nekoč nismo videli in se je zavedali in smo potem ponavljali napako za napako… Pri tem je pomembno predvsem to, da se nekje globoko v sebi zavedate, da nekaj ne “štima”, čeprav ste skoraj prepričana, da pa le ni morda tako…
Napisala ste: “Vem, da se strašno boji, da bi ga zapustila in mislim, da je zato pripravljen narediti vse. Ve (čeprav sem nora nanj), da ga lahko zapustim brez problema, da nisem odvisna od njega in da če misli zganjati dramo, se umikati… grem.”
Mislim, da ste s tem, vsaj za moj pogled, povedala vse. Kadar ugotavljamo, da smo nori na nekaj (pravite: “čeprav sem nora nanj”!), se je dobro zamisliti predvsem nad sabo. Biti”nor”, kot pišete, v prenesenem pomenu lahko pomeni, da ste šele v fazi čustvene zaljubljenosti in očaranosti nad njim in hkrati v hudi odvisnosti od odnosov. Kadar se nahajamo v fazi pretirane čustvenosti, kar vi po povedanem zagotovo ste, pomeni, da smo takrat popolnoma neobjektivni do sebe, še najmanj pa objektivni do drugega. “Lačni ljudje, ne zmorejo biti kritični kupci”, je znana modrost. Takrat enostavno ne zmoremo dojeti v kakšnem stanju se nahajamo, ampak smo zaljubljeni v svoje sanje. Vsa ta čustva so zelo prijetna in hkrati veliko opojno sredstvo, ki bi ga radi obdržali za vsako ceno. Njega potrebujete kot drogo in to po možnosti za vsako ceno.
Vidva namreč odnosa dejansko sploh ne živita, ampak ga vsak na svoj način pogojujeta: “in sicer ali tako ali grem… Ko sem namreč ugotovila, da ima težave ne odreagiram na njegove izpade, se umaknem ali sem tiho, če hoče biti žaljiv, ne reagiram oz. mu povem, da to boli……” Halo! Njemu poveste, da vas boli! Vi pa kljub vsemu vzdržite, da vas boli, neodreagirate, ipd. in drama se lepo nadaljuje…
Iz povedanega je jasno videti, da ste nezavedno vpeta v dramski trikotnik, kjer se med vama izmenjujejo vloge: rešitelj – žrtev – preganjalec. O tem je celo nekaj napisanega med drugim tudi na internetu. Kadar se v odnosih nezavedno vzpostavijo odnosi po principu dramskega trikotnika, se med vpletenimi na čustvenem področju ogromno dogaja , vendar do rešitev in vzpodbudnih sprememb nikoli ne pride. Največji problem nas ne-momovcev je, da smo živeli predvsem “v glavi”, zgolj z razumom in v iluzijah o tem kako je in kako naj bi bilo…
Na nek način ni nič narobe, da ste zopet nezavedno “ugriznila v to grenko jabolko”, saj se ravno iz tega lahko največ sama zase naučite. Zaenkrat pač še ni dovolj hudo in nesmiselno bi bilo pričakovati, da boste odnos čez noč razrešila. Prav je, da se zavedate, da na semaforju gori rdeča luč in se ob tem učite predvsem zase in o sebi.
V enem od postov na tem forumu je Anuk prevedla zelo dober članek o odvisnosti od NOM zato vam toplo priporočam, da ga podrobno proučite.
Sama sem začela pospešeno zoreti šele takrat, ko sem sebe dala na prvo mesto in se začela izključno ukvarjati sama s seboj. Odnos z bivšim sem prepustila neki “inerciji”, naj teče, kot pač teče. Naj se obnaša pač kot je njemu ljubo. Odnosa med nama nisem več uravnavala, sploh pa ga nisem več izsiljevala, kako naj se vede, da bom jaz zadovoljna. In verjemite mi, da me je “norost nanj” kmalu minevala in tudi odgovori so prišli sami po sebi. Kljub temu, da sem se ob njem ogromno naučila predvsem o sebi in zase, sem kljub temu še včasih padla na izpitu… Dejstvo je, da izhajamo iz disfunkcionalnih družin, zato rešitve niso lahke, še manj pa enostavne. Pa tudi ustreznih receptov o rešitvah ni. Moramo jih predvsem sami poiskati.
V povezavi z vašim vprašanjem je veliko napisanega na tem forumu. Srečno pot vam želim predvsem pri odkrivanju same sebe. Lp Odmev
Ocitno ne znam biti dovolj jasna… ali pa sem bila premalo… On je le en delcek v mojem zivljenju, ki mi trenutno predstavlja izziv… ja vsecen izziv…. Tokrat sem zavestno v tej igri, ker hocem biti, ker mi je vsec… In… ne iscem nasvetov kako poskrbeti zase, kaj je pravi partnerski odnos, kako odkriti od kod moja disfunkcionalnost, da sem v takem odnosu in druge stvari.. Ker vecino teh stvari ze vem.. . To da sem nora nanj je res a nisem odvisna od odnosa in prekinitev mi ne bo povzročila vec kot le nekaj zalosti, ker bo igre konec… Ja vem da mu moram biti na nek nacin podobna a to ni nic nenavadnega, ce celo zivljenje zivis med njimi.. In verjeto imamo vsi mi nekaj njihovega v sebi, ker jih lepimo nase… Zdaj je vprasanje ali znamo to prepoznati in izkoristiti to v takem odnosu sebi v prid… Pravzaprav me le zanima ali je kdo kdaj s spremembo svojega vedenja.opazil spremembo vedenja pri svojem mom… Ker, ce deluje psihoterapija, kjer je bistvo odnos na spremembo njihovega vedenja potem verjamem, da obstaja ta moznost tudi v partnerskem odnosu… Ce ne… To pomeni, da spremembe niso mogoce ne v enem ne v drugem odnosu…
Če ti je samo delček, zakaj toliko komplikacij…
Poleg tega partnerski in terapevtski odnos v nobenem pogledu ne moreta biti enaka. Če sebe razumeš tako, potem res ne gledaš na partnerstvo v pravem, razvojnem smislu.
Terapevt ima ob sebi klienta, partner pa človeka v polnem pomenu besede, nekoga enakovrednega.
Če ti je partner samo izziv… se morda vprašaj, zakaj sploh iščeš še nekoga ob sebi – za razvedrilo?
Mogoče je, pozdravljena!
Iz tvojega pisanja sklepam, da le ni vse tako lepo in prav, kot bi si želela. Zakaj bi sicer postavljala vprašanja, kot ji postavljaš. Morda se niti ne zavedaš, da si že tretjič (tako si sama napisala), padla v hudo turbolenten odnos. Vprašaj se zakaj. Zakaj te privlačijo osebe, ki imajo tako popačeno značajsko strukturo? Morda si rada žrtev, imaš tudi sama težave, želiš svoje probleme reševati na drugih. Vse je možno. Sindrom Rešitelja ni tako nedolžna zadeva, kot se zdi na prvi pogled.
Ne dvomim, da so obdobja, ko je najboljši, najmilejši in ti to godi. Komu pa ne? Ker ti da občutek (lažni), da si pomembna, dobra in vredna pozornosti. Vendar to so obdobja, ko te zavaja, manipulira s teboj, ti ponuja tisto, kar ima ali bolje rečeno odigra. Daje in govori ti točno tisto, kar si želiš videti in slišati. In ne trajajo dolgo. Tisti trenutek, ko spet padeš na finto in dobi on občutek, da te je prepričal in ni prav velike nevarnosti, da greš, bo tega konec. Iz svojih izkušenj ti lako povem, da več kot teden ali dva obdobje “lepega obraza”, ne traja.
Postavljanje meja je njim nesmiselno, ker jih ne razumejo. Ker ne vedo, zakaj so jim sploh postavljene. Sebi moraš postaviti mejo, kaj je zate sprejemljivo in kaj ne. Ti ljudje so izjemno subtilni, zaznajo vsako šibko točko, manjko in slabosti tistega, ki ga imajo ob sebi. Ne govorim na pamet, ker sem bila s takšnim osebkom poročena več kot desetletje. Ne bom se ponavljala, ker na tem forumu je na stotine ugotovitev, kakšne partnerje si poiščejo. Precej specifične, s precej specifičnimi lastnostmi. Čeprav se imaš za močno (vsaj tako pišeš) in praviš, da lahko greš kadar hočeš, da nisi v ničemer odvisna od njega. Morda le ni tako.
Tudi sama sem imela vse ekonomske in materialne možnosti oditi v vsakem trenutku. Pa nisem šla, ker me je nekaj na njem tako vleklo nazaj, da je bilo skoraj fizično boleče. Šele, ko je postalo sobivanje z njim tako destruktivno, ko so bila obdobja “lepih obrazov” vedno krajša in “vse ostalo” neskončno dolgo, ko je postajal vedno bolj nasilen, ker nisem bila več to kar je zahteval od mene in sem psihično in fizično kolapsirala, sem se odvlekla iz tega norega odnosa.
Ne trdim, da se bo tudi tebi vse to dogajalo, le dodajam svoje izkušnje, ki ti bodo morda pomagale uvideti v kaj se zapletaš. In še tole bi dodala. Takoj, ko nisem več hotela zadovoljevati izključno njegovih potreb in sem postavila sebe v prvi plan, je že iskal novo žrtev. Preko spleta, v običajnem življenju, med skupnimi znankami, celo prijateljicami in jo tudi našel. Pa ne eno. V dobrem letu se je pojavljal sporadično s kar štirimi. Zato menim, da je vsak miligram vloženega truda in sekunda časa, da bi taka veza uspela, zapravljanje časa in energije.
Je pa res, da se moramo sami odločiti, kako bomo preživeli ali zapravili čas, ki nam je na voljo.
Lepo bodi.
Zakaj se ukvarjam s tem? Z njjm? Ker odkrito trenutno se nisem pripravljena na resen, pravi partnerski odnos… In ker mi je druzenje z normalnim moskim se vedno dolgocasno… In se.. Ob taksni patologiji je odkrivanje sebe veliko bolj intenzivno, globoko in definitivno vsestransko saj je ni stvari, ki bi se jo spomnili in naredili, da ti v telesu ne povzrocijo senzacijo… Tako so lahko odlicen pripomocek za delo na sebi… In ucenje lakotnega jemanja kateregakoli odnosa… Seveda pa tega ne priporočam brez podpore psihoterapevta…
Pozdrav!
Poglej, vprašala si, nas “neposvečene”, za mnenje. Svoje videnje in izkušnje sem ti napisala. Če ti je z normalnimi moški dolgčas in namenoma ali nezavedno iščeš take “bolj konfliktne in problematične” … Meni je psihiatrinja v nekem trenutku povedala kruto in suho resnico:
Ko vidiš in ugotoviš koga privalačiš, veš kje si.
Še enkrat, lepo bodi.
Za mislim… hvalezna sem vsem za odgovor.. Ne me narobe razumeti… Samo poskusam razmisljati se malo drugače.. Ker ce so oni tako drugacni nam verjetno v sobivanju z njimi nase navadno misljenje ne more prav dosti pomagati.. In pri meni ne gre za to koga privlacim, ker so med njimi tudi normalni, gre bolj zato kdo je privlacen meni.. In verjamem, da bom v prihodnosti presegla tudi to.. In mojmir.. Bolj me zanima ce je vzpostavitev dokaj normalnega odnosa mogoc s spremembo nasega vedenja, mišljenja na njihove potrebe… Vem, da je intimni odnos drugacen od terapevtskega.. Pa vendar… je odnos, ki prinasa spremembe…. No vsaj naj bi jih.. Nekaj o tem mi je dala misliti tudi knjiga d. Siegel, Vihar v glavi, kjer navaja najnovejse raziskave o spremembah v mozganih, ki se vzpostavijo ob varni navezanosti… Torej se eno upanje tudi za spremembo pri mom..
Mom rabi predvsem spremembo v sebi.
Od zunaj zelo težko.
Morda pa se lahko naučiš drugače živeti s takim moškim.
Težko boš našla neko varno vez zanj. To si mora sam v sebi zgraditi. Mogoče poizkusi se pogovarjati z njim o tem – če se da. Kako on vidi (vajin) odnos? Tudi kot možnost nekega osebnostnega razvoja?
Odnos z MOM je zelo specifičen, predvsem moraš nase pazit. Predvsem moraš sebi dajat, MOMu daješ drugače – s tem, ko sebe spreminjaš, probaš pokazati, da je lahko nekdo na drugi strani tudi drugačen. Samo to je čista špekulacija.
Zato res posebno pazi, da ne boš padla pregloboko v samorazdajanje.
In, ja, se strinjam… MOM je lahko zelo dobra (pre)izkušnja. Sploh, če se odprejo… sebi.
Odlično povedano! In v bistvu tudi dobro opiše učinek postalvjanja mej.
Meje namreč ne postavljamo tako, da drugim govorimo, kako se morajo do nas obnašati ( se strinjam, to je potem isto, kot oni) temveč tako, da se zavemo svojih lastnih mej ( kdo v resnici smo, kaj je za nas zdravo, kaj še sprejemljivo, kdaj se počutimo varni, udobno…. kaj ni dobro za naše psihično, fizično, čustveno stanje, česa si v resnici želimo….itd, in potem te meje začneš upoštevati najprej sam, tako, da ne dovoliš več, da bi tiste stvari, ki so se znašle na spisku ( Ne, nočem, ni dobro zame, čimprej stran..itd) bile še naprej del tvojega živlejnja. Torej v ničemer ne posegaš v drugega, temveč zgolj varuješ sebe.
To je tako, kot če bi si zgradil en čudovit dom in ga nato ogradil z ograjo, skozi katero bi spustil zgolj tistega, ki bi ga bil vesel v svoji dnevni sobi Druge pa bi prijazno odslovil ( ali se zaščitil, če bi bil nasilen).
Če pa niti ne veš, kje so tvoje meje, če ni ograje, če so vrata na stežaj odprta komurkoli, ki pač pride mimo, potem se zna zgoditi tudi, da se bo v tvojem domu znašel kak vampir, ki je specialist za črpanje energije iz ljudi, ki imajo šibke meje, ki se ne poznajo dovolj, ki se jih da zlahka zmanipulirati, ker so že od otrošta naučeni, da je to “normlano”….itd.
GittaAna
GittaAna