Je mož alkoholik?
Pozdravljeni!
Poročena sva 10 let.Mož je že od nekdaj občasno hodil po službi s sodelavci na pijačo,kar je vedno vodilo v prepir,ki sem ga sprožila jaz,saj me je to zelo motilo.Ta stvar se nikakor ne neha.Njemu se to ne zdi nič groznega,ker pride dve uri kasneje domov in ker je spil dve pivi.Mene to ubija.Vsak teden se zgodba ponovi,znorim,potem se par dni ne pogovarjava,pobotava in potem se zgodba spet ponovi.On krivi mene,da se prepirava!Ker jaz težim!Rekla sem mu,če ne bo normalno hodil domov,da bova šla narazen.Nekaj časa se drži tega,potem se zgodba ponovi.
Obupala sem že,da bo kdaj bolje…Ne vem,kaj naj naredim.
Spoštovana ga. Klara,
verjamem, da vam je res skrajno težko – iz tedna v teden, iz dneva v dan, vsa nemirna čakati kdaj se bo spet ponovilo, kdaj bo spet tisti »občasno«… V negotovosti in nato prizadeta, ker ste spet zamenjani za pijačo in sodelavce, vaša občutja in prošnje/zahteve pa spet niso bile vzete zares. Ne vem, kako je čakati tisti dve uri doma – koliko jeze, strahu, groze, nemira, sramu, gnusa, izdanosti, obupa se takrat preigrava v vas. In mož mirno pride 2 uri kasneje domov in pravi, da je to normalno. In vi spet »težite« in ste »grdi«. Ne vem, koliko ste že utrujeni od ponavljanja vedno istega scenarija?
Splošna definicije zasvojenosti organizacije WHO obravnava zasvojenost kot ponavljajočo se uporabo psihoaktivne substance do mere, da je uporabnik periodično ali kronično intoksiciran, da kaže nujnost zaužitja substance, ima velike težave pri prostovoljnem prenehanju ali zmanjšanju rabe substance in kaže odločnost pri vztrajanju uživanja substance ne glede na posledice. Mislim, da je to dovolj zgovorno samo po sebi. Vajino vedenje je tipično za družino alkoholikov – četudi se fizična odvisnost mogoče še ni razvila, je pa mož na dobri poti, da se.
Ključno se mi zdi to, da mož ima potrebno po tem občasnem »izpustu« – dveh pivih in da kaže odločno vztrajanje pri tem. Mislim, da je zasvojen z alkoholom, če že ne kemično, pa vsaj pa psihično – ker ga potrebuje in ga ne zmore opustiti (če ga zmore, potem naj to dokaže z abstinenco). Ker očitno takrat »zventilira« oz. »odplakne« določene težke dogodke in neprijetna občutja, da potem o njih ni potrebno govoriti z vami. Ta občasna »sprostitev«, »družabni dogodek« je zlorabljen kot beg pred odgovornostjo in soočenjem s sabo in vami. Ne vem, koliko je to med vama postalo »merjenje moči«, dvoboj, kdo bo zmagal oz. prvi popustil. Samo upam, da niso v igri tudi otroci, ki bi tudi trpeli posledice (vsaj čustvene). Nekako se zdi, kot da gospod še ni čisto dojel, da je poročen z vami in je zato dolžan skrbeti za vajin odnos in ga negovati. Kar pomeni, da se je potrebno o težavnih stvareh pogovoriti in dogovoriti in se mogoče tudi kakšni stvari, ki »kvari« vajin odnos – tako kot te tedenske »podaljšane službe«, tudi odreči. In po drugi strani verjetno možu tudi vaše »teženje« ustreza, ker ima »izgovor« – na vas lahko prevali krivdo in odgovornost.
Mislim, da je potrebno nastali položaj vzeti resno. Zato vas podpiram pri tem, da vztrajate pri tem, da se začne nekaj spreminjati. In to takoj. Da vztrajate, da mož prekine s tovrstnimi »begi«. In to čisto zares in dokončno. In da ste pri tem spoštljivi do obeh (brez vpitja, a odločno). Da mož prevzame odgovornost za svoje vedenje – in s tem tudi za posledice, ki jih prinaša z alkoholom v vajino družino. In da tudi vi sprejmete odgovornost zase (da ukrepate, če je potrebno – prazne grožnje, dokler niso uresničene, žal ne zaležejo – vsaj ne za dolgo, dokler niste vi tudi pripravljeni storiti naslednjega koraka).
Skrajni čas je, da se vidva začneta o tem resno in temeljito ter predvsem do konca iskreno in spoštljivo pogovarjati. Da oba spregovorita o svojih stiskah in strahovih, ki verjamem, da so na obeh straneh, saj bi sicer že zdavnaj zmogla slišati drug drugega in se dogovoriti za oba sprejemljivo rešitev (npr. mesečna druženja brez alkohola). Čas je, da ugotovita, pred čem sploh mož tako vztrajno beži (pa čeprav on temu verjetno ne bi rekel beg – kaj torej je potrebno »sproščati« v družbi 2 steklenic piva?). Da tudi vi pri sebi ugotovite, kaj pa v vas sproži taka zamuda? Zakaj pa se konec koncev ni nikoli dalo dogovoriti za občasna druženja s sodelavci, ki ne bi povzročila takega razkola med vama? Kaj je ta groza, ki se prebuja ob tem? Kaj je tako neznosno, da je potrebno vpiti? Od kje pa ste vi tako razpoložljivi za takšno življenje, od kje to, da že 10 let prenašate vse to na tak način in se hkrati počutite tako nemočni? Zakaj pa vi ne zmorete zase poskrbeti tako, da bi lahko živeli mirno življenje?
Mislim, da je čas, da poiščeta pomoč – najprej za moževo abstinenco – če ne zmore abstinirati sam (npr. skupina anonimnih alkoholikov in za vas skupina al-anon (namenjena svojcem)) in nato vključitev v zakonsko terapijo, da se končno lahko začneta pogovarjati o stvareh, o katerih se 10 let zaradi alkoholizma ni dalo. Tudi v primeru, da se mož ne bi odločil za zdravljenje in terapijo, vam priporočam, da zase poiščete pomoč, da boste zmogli poskrbeti zase. Ker si to zaslužite in ker vam to pripada!
Pogumno naprej!
Hvala za odgovor.
V čem je pri meni problem,vem in se zavedam (oče alkoholik,nasilje,jaz samo nema opazovalka).Problem je ta,da se mož ne zaveda kaj dela narobe,ne da se mu dopovedati,sploh se ne da pogovarjati z njim o težavah.On se naslednji dan obnaša kot da se ni nič zgodilo,pa čeprav sva se prejšnji večer na ‘smrt’skregala.
Vsakič ko se pogovarjava o nama,o težavah,se konča s prepirom.Jaz sem obupala,res.Ta teden se sploh nočem z njim pogovarjati,niti ga videti.Ko me kaj vpraša,mu samo odgovorim,da ko bo prenehal piti in začel normalno prihajati domov,se bova pogovarjala,do takrat naj me pa pusti pri miru.
Odgovor,ki ste mi ga dali,preberem vsak dan…Hvala.
Gospa Prepeluh ti je postregla z definicijo WHO, ki pove, kdo se uvršča med alkoholike. Prav je, da veš, da je tvoj mož alkoholik, saj do zdaj nisi niti vedela, kam ga uvrstiti. Ni pomembno, ali gre res le za dve pivi ali več, pomembno je, da tvoj zakon in družina zaradi njegovih “dveh piv” ne funkcionira. 10 let ni tako kratka doba. Tudi sama si postala soodvisna od alkoholičnega odnosa, saj praviš, da se vzorec vajinih konfliktov samo ponavlja. Povej mi, zakaj misliš, naj bi po 10 ali manj letnem pitju, naenkrat prenehal s pivskimi navadami? Samo zato, ker si mu že x-tič rekla, naj ne pije, ne govoriš z njim, si skregana?
Resnica je takšna, da nihče ne bo ničesar naredil in spremenil, če si tega sam ne bo želel. In tvoj mož je povsem zadovoljen s samim seboj. Če si pametna, poskrbi zase in se reši takšnega življenja, kar pomeni, da se ne bori z mlinom na veter. Dosegla ne boš ničesar, nisem jaz in nobene ne poznam, ki bi ji uspelo spreobrniti svojega alkoholika.