Moja prijateljica je v 23.tednu izgubila svojo deklico. Strokovna malomarnost? Ne vem, verjetno, priznal je tako nihče ne bo. Vsaj ne uradno.

Med nosečnostjo je zbolela za meningitisem, dokazan je bil z punkcijo. Stanje se dolgo ni popravilo, kljub hospitalizaciji, najprej je bila v porodnišnici, potem na infekcijski kliniki. Opravljali so še kup drugih preiskav, med drugim so jo pregledali tudi nevrolog, psiholog in psihiater. Vse BP. Opravili so tudi preiskave za tuberkulozo. Slikali so ji pljuča, slika je bila BP, tudi krvni test je bil negativen. Nek zdravnik na infekcijski kliniki pa je trdil, da je prepričan, da gre vseeno za tuberkulozni meningitis. To je vse, kar je vedela ona. Ob vprašanjih kaj je v infuziji, za kaj so določena zdravila in, če lahko kakorkoli vplivajo na otroka ni dobila odgovorov. To žal vem tudi jaz, saj sem bila 1x prisotna, ko se je njen partner z zdravnikom pričkal zakaj vendar ji ne dajo nobenih informacij.

Potem je imela morfologijo, natančen UZ pregled, ki je pokazal, da je z njeno deklico vse v najlepšem redu, tudi redila se je kar zadovoljivo, glede na to, da je bila ona (moja prijateljica) mesec in pol zgolj na infuziji, jedla ni. Nekaj dni po morfologiji pa so ji opravili še en UZ (še danes ne ve, zakaj so se odločili za to, morda pa so pričakovali probleme), ki pa je pokazal hude krvavitve v dekličinih možganih. Smiselna naj bi bil le sprožitev poroda, ker upanja ni bilo več. Tisti dan so ji tudi zamenjali zdravila.

Deklica je umrla že sama, srček je prenehal biti, očitno je bila anomalija prehuda. Prijateljica jo je morala na silo roditi, njene bolečine ne morem opisati, to veste le tiste, ki ste jo doživele.

Poraja se kup vprašanj in razočaranja nad našo zdravniško birokracijo. ZAKAJ pacientka ni dobila ustrezne razlage o zdravljenje? Zakaj se je zdravnik “za vsak slučaj” odločil za to zdravljenje, če pa so bili izvidi za TBC negativni? Mene so npr., ker sem z njo stalno v kontaktu in tudi noseča preventivno poslali na testiranje za TBC, opravila sem nekaj različnih preiskav. V pogovoru z pulmologom mi ta poda informacijo, da je tovrstno zdravljenje, ki ga je bila deležna moja prijateljica pravzaprav kot kemoterapija, le nekoliko blažje. Trdil je, da se je ona z tovrstnim zdravljenjem mogla strinjati in, da so ji morali povedati, da upanja za rešitev otrokav tem primeru ni nikakršne. Ona pa o vsem te ni vedela NIČ! Seveda razumem, da je sistem tak, da najprej rešujejo mamico, potem otroka. Ne razumem pa, da jo zdravijo za nečim, kar nima dokazano in zavoljo tega izgubi otroka. Opravičila ni dobila nobenega, le nasvet naj nikakor ne zanosi, dokler bo jemala ta zdravila (z zdravljenjem še nadaljujejo).

Zdravniki bogovi v belem? Nekateri se imajo res za takšne, nekatere pa za to naredimo pacienti sami. S tem, ko vse spregledamo, ko se ne upamo z njimi pomeriti, ko vse požremo. Tudi moja prijateljica z partnerjem je pomislila na tožbo. Ve, da jima hčerkice ne bo nič vrnilo. Je pa treba preprečiti, da se takšne napake dogajajo še naprej in ostanejo nerazkrite. Ker ZATO pa so zdravniki bogovi. Ker jim nihče nič ne more in ne upa. In ker ščitijo svoje riti – drug drugemu. 🙁 Žal tudi na račun nedolžnih življenj.

LP

Punce, ko pišete, da ni vredno tožiti, češ, da se nič ne bo spremenilo… Mislim, da ni tako. Ne morem in ne želim se postaviti v vašo kožo, v vašo bolečino. Vendar morate vedeti, da, če ste tiho, se res nič ne bo spremenilo. Če pa bodo ljudje začeli kazati na napake, se mora stvar premakniti naprej, na bolje. Ker bodo zdravniki (nekateri, vsi niso malomarni, to je treba priznati) prisiljeni, da svoje delo opravljajo odgovornejše.

Če se bo vedelo, da je zdravnik XY nekoč pri ZZ pacientki zaradi malomarnosti spregledal to in to in bo za to tudi odgovarjal, verjemite, da si takšne napake ne bo več dovolil. Če pa vse pometemo pod preprogo, pa ni nikogar, ki bi z prstom kazal nanj, pa zanj tako ni bojazni in lahko malomarno opravlja delo še naprej. Žal je tako. Zato je potrebno biti glasen. Verjetno je težko zbrati voljo za to. Ampak storite to zase, za svoje sončke. Preveč gneče je že gor na nebu, preveč.

Vse dobro, vsem skupaj.

Meni sta umrla dva otroka. Mnogo jih je bilo, ki so rekli, naj jih tožim. Pa nisem nikoli pomislila na to. Res je bila morda kdaj storjena strokovna napaka, morda je bilo to krivo, morda ne. Nima smisla obtoževat nekoga nekaj…če ima dober namen. Jaz še nisem srečala zdravnika, kateremu življenje ne bi bilo sveto. Ampak včasih gre pač življenje svojo pot…Tako pač jaz gledam to. Življenje sprejmem, kakršno pač je…enkrat lažje, drugič težje, a tako pač je. Poskušam najti svojo pot in delam kompromise med boljšim in slabšim. Če je pa nekaj nedvoumno jasno (namerna napaka namreč) pa res ni prav pometati pod preprogo, se strinjam, še posebno, če s svojim dejanjem lahko pripomoreš k temu, da se kaj takega več ne ponovi.

mmp-Ko boš to doživela kaj smo me ,takrat le pridi k nam po tolažbo ,do takrat pa ne govori neumnosti!Komentirat pa te je itak brezveze!

Draga mmp!

Vidim da ti je bilo to kar se je zgodilo meni, vsekakor prihranjeno.
Zato lahko o mojih občutenjih in čustvih drugih žalujočih staršev govoriš s takoimenovano ¨trezno glavo¨.

Pa lepo pozdravljena!

Decembra 2006 sem bila v lj.por.en teden,ker sem se odpirala v 7.mesecu.Imela sem dvojčke.Po enem tednu sem odšla domov.5.januarja sem bila naročena na pregled pri dr.B.Ugotovila je,da nekaj ni uredu(manj plodovnice…)Odločila se je za prekinitev nosečnosti.Bil je petek, poslala me je domov,češ da naj pridem v ponedeljek da se bodo dogovorili,kakšen bo porod.V ponedeljek sem bila sprejeta v por.Sla sem do sestre in vprašala da bi rada prišla do zdravnice ona pa je rekla da bo prišla.Ni je bilo.Popoldan sem imela ctg.Sestra je tako tiščala na trebuh da me je vse bolelo,bila je nesramna.ctg je bil čuden.Naslednji dan sem imela ctg pred vizito.Pri enem od fantkov ni bilo več utripa.Ko je zdr. potrdila,da mu je nehalo biti srček,se mi je zdelo kot,da se mi je za tisti trenutek od šoka ustavilo srce.Bila sem v 34./35. tednu.Pop. je bila glavna vizita na kateri so se odločili da me bodo pustili čakati (Z MRTVIM OTROKOM) še 9 dni,češ,da bo drugi še malo zrasel.Bila sem tako šokirana,da se nisem mogla niti upreti,vprašat.Še drugega fantka sem komaj čutila.Bili so dnevi groze. A SO ONI NORMALNI ??????

NE NISO NORMALNI.Nihče mi ni povedal kaj je bilo narobe.Zakaj ni prekinila nosečnosti,kot je rekla V TISTEM TRENUTKU,zakaj me je poslala domov,če je bilo nujno(V materinski knjižici je bilo napisno z rdečo) ZAKAJ?ZAKAJ? Rodila sem z cr po posredovanju osebne gin.Fantku,ki mu je nehalo biti srce sem šele po sedmih mesecih izvedela kaj je bil vzrok-zavil se je v popkovnico.Drugi fantek je sedaj star enajst mesecev a ga vidno pogreša.Veliko je jokal je občutljiv,osamljen.
Premalo se ve kaj vse se dogaja.V revijah in na tv se vse lepo govori a resnica kaj se vse dogaja je daleč stran.

ele žal mi je ,da si tud ti morala it skozi izgubo otročka.Dandanes je zdravnike težko razumet ,me pa žal nismo zdravnice in jim nočemo težit ,saj so oni za to usposobljeni in jim zaupamo ,ampak včasih preveč!

PikaPoka

Se popolnoma strinjam s tabo, če bi jaz takrat težila, ko sem bila na zadnjem pregledu, bi verjetno danes v rokah pestovala 7 mesecev staro in zdravo punčko.

ele,če je ista Dr.B imam tudi jaz slabe izkušnje z njo. Jaz sem skozi jamrala,da me tako boli in tišči dol. In na koncu sem predčasno rodila v 6.mesececu in to samo z enim vaginalnim pregledom (prvi mesec) v celi nosečnosti. A prej že 3x rodila prezgodaj.

Ja,saj ne da hočem jamrati,ampak dejstvo je,da bi bilo res krasno,če bi bilo vse tako,kot je prikazano v revijah,na tv in mediji nasploh.Pri nosečnosti ne vidiš drugega,kot trebušček in dojenčka,kako pa je v resnici-najmanj kar je,so vse nosečniške težave od slabosti,bruhanj,težkega dihanja,poroda,itd,itd…vendar pa je vse lahko zaradi male štručke,če prijoka,vse je takoj pozabljeno…Kaj pa vse težave in porod za mrtvorojenca?!To vejo samo tiste,ki so to skusile,kakšen odpor pride v trenutku,ko ga iztisneš iz sebe,ker veš,da ne bo zajokal in se ne premaknil in ga bodo negibnega položili na pult in umreš.Takrat umreš,čeprav si na zunaj isti,je v notranjosti vse drugače…drugačen si ti in vse ostalo je drugačno,nikoli ni več isto,kot je bilo prej,nikoli.

pozdravljene,
ne morem da ne bi komentirala zdravniške napake in malomarnosti.Vse ki delajo z nami kot z živalmi in otokom pomagajo na svet kot po tekočem traku. Na srečo nisem izgubila otroka . Sem pa bila po porodu 10 minut v negotovosti ali bo zadihal ali ne bo. Nihče mi ni hotel nič povedati, niti ko so novorojenčka odnesli iz porodne sobe. Celo tega nisem vedela ali je punčka ali fantek. Na srečo sva jo odnesli le s poškodbo rokice, ki jo bo zaznamovalo za vse življenje (rokice ne bo nikoli uporabljala 100 % ). Vse to se ne bi zgodilo če bi kdo ugotovil da nosim 5300g težkega otroka.Pri samoplačniškem ultrazvoku v 36 tednu je moja ginekologinja iztehtala otroka le 2100 g. Pri rojstvu ne bi smel tehtati več kot 4200 g ( v 6 tednih lahko pridobi maksimalno 2000 g – zgornja meja ). Vem da ta tehtanja niso 100 %. Odstopanja so +-10%.V našem primeru je bilo odstopanje 50 %- malomarnost ,ali kaj ?.Glede na to da je moj starejši sin tehtal 4300 pri rojstvu se je ta teža zdela primerna vsem zdravnikom. Najbolj me je prizadela opazka moje zdravnice da naj se ne odločim za še kakšnega otroka ker ga bom nosila na kolenih, ker imam tako slabe trebušne mišice. To je bila opazka na moj OGROMEN trebuh. Dvakrat sem pred porodom ležala v bolnišnici , ampak tudi tam ni nobeden reagiral in naredil kakšen UTZ da pogleda kaj se dogaja tam notri. Celo pred porodom me je babica vprašala če nosim dvojčka da zamenja CTG. Zdravnik se je le nasmejal in potrdil da trebuh je res velik. Komentar porodničarja takoj po rojstvu, preden so mi dali anestezijo je – če bi jaz vedel kako velik je ta otrok.Kdo bi to mogel vedeti in kontrolirati če ne oni, zdravniki? Po porodu sem bila tri ure v porodni. Še štiri ure po prihodu v sobo nisem videla otroka in nisem vedela kaj se je pravzaprav zgodilo. To pomeni da je otrok jokal 7 ur na intenzivni , brez kakršnih koli dodatkov, s tem mislim na kakšno pitje .Ko je mož znorel in že hotel sam po otroka so sestre le pozvale zdravnico, ki je ” imela druge opravke”. Če to ni malomarnost potem ne vem kaj je in kdo je za kaj kriv. Mogoče sem kriva jaz ker sem nosila pretežkega otroka? Mogoče nisem dosti težila in jamrala da mi je težko ? Mogoče sem kriva ker sem celo nosečnost delala in nisem hotela na bolniško ?
Vse kar bi lahko naredili je da je ali moja zdravnica ugotovila da je plod prevelik za naraven porod ali da bi kakšen zdravnik pogledal zakaj imam ogromen trebuh in bi naredili carski rez.
A res mamice preveč zahtevamo ? Zahtevamo da vemo kaj se dogaja v trebuhu med nosečnostjo ? Zakaj potem takem imamo sploh preglede v nosečnosti ? Lahko počakamo do poroda in takrat izvemo za vse nevšečnosti ki bi jih lahko preprečili ali pa bi se vsaj psihično pripravili na najhujše.
Marsikaj bi lahko zdravniki naredili ampak tega ne naredijo ker se jim ne zdi pomembno.
lep pozdrav

Tudi sama sem izgubila dva otroka, na srečo še precej zgodaj. Bilo je hudo, ampak to se pač dogaja. Verjamem, da je večini vas veliko huje, otroci, ki so umrli v visoki nosečnosti, pa kmalu po porodu, to je drugačna izkušnja. Vem tudi, da nekateri zdravniki po človeški plati niso primerni za ta poklic. Ampak to, da pa vso odgovornost zvrnete nanje, se mi pa tudi ne zdi prav. Tudi oni so samo ljudje – včasih kaj spregledajo, včasih česa ne znajo, včasih kaj prvič vidijo, tako rekoč vedno so preobremenjeni, včasih se odločijo po svoji vesti, pa se kasneje izkaže, da pacientu to ni bilo všeč, zavarovalnica jih drži na kratko…. To, da so zdaj tako na udaru javnosti, pa po moje vodi v to, da bodo vse bolj negotovi, le redko kdo si bo upal še kaj narediti brez 100-ih preiskav in 3 dodatnih mnenj in počasi bo naravnih porodov komaj še kaj, vse bo šlo kar na CR, podobno kot se je zgodilo v ameriki. Zdravniki pač niso vsemogočni, pred kratkim je najboljši otr kardiokirurg iz izraela operiral v lj, pa je punčka umrla. Se ni dovolj potrudil???? Sem pa prepričana, da bi zdravniki glede odnosa do pacientov morali marsikaj izboljšati.

Pozdavljene
Vsem, ki ste utrpele izgubo najprej iskreno sožalje. Res ne morem razumeti, kako so nekatere ženske brezčutne, da ne morejo razumeti kako boleča je izguba malega bitja, ki ti pomeni največ na svetu.
Meni je bila sreča naklonjena in sedaj je z mojim prvorojencem vse vredu, čeprav imam podobno izkušnjo kot Maja21. Ultrazvok (tretji v celi nosečnosti!!) so mi delali teden dni pred porodom in zdravnica me je imela čas nazmerjati, če sem nora, da ne čutim otrokovih gibov, ni pa imela časa dobro pogledati kako velik je otroček (ocena 3,5kg). Ko se je otrok rodil je imel 4,2kg in obseg glavice 37. Zlom ključnice ni omembe vreden ob dejstvu, da so otroka celo leto spremljali, ker so bili prepričani, da je pri porodu utrpel možgansko krvavitev in da je ob porodu otroku že začelo popuščati srce (to mi je povedala babica, kot opravičilo za krute pritiske na moj trebuh). Ne krivim zdravnike, da je bil moj otrok velik, krivim pa jih za to, da me kljub mojim opozorilom, da sem bila tudi sama zaradi velikosti rojna z CR niso jemali resno, da niso imeli časa pogledati kako velik je otrok … in sedaj v drugi nosečnosti me zopet čudno gledajo zaradi velikosti mojega trebuha. Žalostno je, da ko plačuješ za zdr.zavarovanje je vse vredu, ko pa zdravnike rabiš, pa zate nimajo časa.
Vem tudi, da niso vsi isti in da so nekateri zlata vredni, pa da nimajo vedno časa za vsako nosečniško tarnanje, drži pa tudi, da so se sami odločili za ta poklic in se naj tudi po svoji vesti odločajo ali bodo delali dobo ali pa…, vsekakor z malo več človečnosti bi marsikateri izmed vas bil prihranjen kakšen trenutek bridkosti.
Pozdrav vsem
Jana

JanaM,
le eno ti lahko rečem- teži in se prepričaj o velikosti svojega otroka.Meni je zdaj zelo hudo da nisem malo več težila. Ampak kaj čemo, čas ne moremo zavrteti nazaj. Zato ti ne privoščim da greš še enkrat skozi . Lahko pa da bi bilo vse lažje in brez problemov. Samo ne čakaj na konec da se prepričaš kako bo.
Veliko sreče
M.

Drage moje ,sama sem porabila kar nekaj časa da sem Vas prebrala in razumela! Strinjam se z nekaterimi pogledi ,ne strinjam pa se z mnenji (trenji) ,da je boljše postiti stvar na miru! Sama bi tožila zdravnika do zadnjega diha ,če bi vedela da imam prav.Pa ne zaradi sebe pač pa zaradi otroka ,ki ni mogel izkusiti življenja.Malomarnost je trba plačat,tudi zdravniki se lahko zmotijo ne pa tako in pred zakonom smo si enaki.Če narediš v življenju napako ,ki jo zakonsko preganjamo je pač treba to tudi plačat.Za vse ,ki pa menite da sta dva uz v nosečnosti zadosti pa naj povem ,da imajo G. navodilo narediti dva uz,po potrebi pa več.In če G. ne naredi uz in bi morebiti stem preprečil katasrofo ga lahko kazensko preganjamo. Za vse mamice in Atije angelčkov pa pošiljam velik objem.Tisti ,ki smo jih zgubili razumemo izgubo ,ki nikoli ne bo zapolnjena.

Sama mislim tako: če je vse ok med nosečnostjo, ginekologa skoraj ne potrebujemo. Zato so poklicani, da nam pomagajo v težavah. ENo je, če mati narava naredi napako, če otrok umre zaradi višje sile. Drugo pa je, če umre zaradi zdravniške napake. Ampak res velike napake in bi preživel, če je ne bi bilo. Takrat mislim, da bi morali odgovarjati. Vem, da so zmotljivi, človeški, zato pravim, da zares zaradi kakšne velike napake, ki je ne bi smeli storiti.

Sama sem se pritožila na Zdravniško zbornico, ker v Ptujski porodnišnici (naj prebere še kakšna Ptujčanka)nisem bila tretirana kot ostale bolnice, porodnice v Sloveniji. Ker na Ptuju namreč delajo vedno abrazijo brez lokalne anastezije. IN kaj so mi odpisali: da je šlo za pomanjkanje komunikacije med menoj in zdravniškim osebjem, da bi jo morala zahtevati.BIla sem prvič noseča, prvič mi je umrl otrok, in nisem iz medicinske stroke ter zelo zdrava!

Podpiram tiste, ki se upajo pritožiti, spregovoriti, da je vsaj zanamkam morda lažje. V porodnišnici so imeli domnevno nadzor, a žal sem izvedela, da še vedno delajo abrazijo “na živo”.nezaslišano.in žalostno.in ženske ne vedo…vemo.

Frida 1 se popolnoma strinjam s tabo.Meni so tudi nekateri svetovali naj se pritožim. Komu?! Na sončno upravo? Predobro sem vedela, da bi moja pritožba najbrž romala v koš ali pa bi dobila podoben odgovor kot ti.
Čemu bi se potem sploh trudila s pisanjem? Koneckoncev pa slab glas seže v deveto vas.

Silvya, a mislim, da ni tako. zagotovo ima pritožba večjo težo, če se jih več pritoži. Še večjo, če združijo svoje moči.
Jaz sem še vedno zelo žalostna, da se ženskam na Ptuju to dogaja in ne vedo za svoje pravice in za medicinsko doktrino po vsej Sloveniji. Dr. Pušenjak kar ni mogel verjeti, da je to res.ploh me jezi ta naša slovenska pasivnost in gledanje samo za svojo “rit”.In potem ždimo v svojih stanovanjih in skrbimo samo za svoje dobro.