Je čas za obisk strokovnjaka?
Pozdravljeni.
Pa sem tudi jaz zbrala pogum in evo naš problem. Resnično ne vem kam uvrstiti svojega sina, zato se obračam na vas, da me usmerite. Čisto sem že obupana. Stvar je taka, najbrž bom zelo dolga, saj bom poskušala stvar kar se da razložiti, za lažje razumevanje.
Sin je star 6 let, obiskuje vrtec. Ima prestavljen vpis v OŠ zaradi slabe grafomotorike in izgovorjave (r, č, š, ž). Obiskuje logopeda in mu gre že zelo dobro. Po mnenju vzgojitelja v vrtcu tudi ni čustveno primeren za šolo.
Vrtca ne mara. Šel je s 3 leti, jokal 8 mesecev vsako jutro. Trdili so mi, da se hitro umiri in kasneje z njim ni težav. Vmes je začel doma nkčiti posteljo. To je trajalo par mesecev, jaz tega pojava nisem z ničemer povezovala, mislili smo da zvečer pač preveč pije in potem pač lula. No, na koncu prvega leta v vrtcu me pa k sebi pokliče vzgojiteljica, ki me šokira (šokira zato, ker mi je prej celo leto govorila kako je moj otrok sicer živahen, ampak da je drugače vse super) s podatkom, da se moj otrok že celo leto skriva pod mizo (sedi pod mizo nekaj časa), ne sodeluje, se zaletava z glavo v zid on omaro. Mene je sesulo, jokala sem kot dež, kako tega nisem opazila sama? Še danes se mi srce lomi ob misli na tisto leto. Sledile so počitnice in moj otrok je bil “nazaj”. Z novim šolskim letom je šel v novo skupino, k novi vzgojiteljici. Na začetku mu je bilo všeč, kasneje je šlo pa vse samo še navzdol. Mesečni obiski na indovidualnih govorilnih urah, včasih se mi je zdelo da sedim na zatožni klopi. Samo eno bombardiranje kako je nevzgojen, razvajen, se z njim ne da delati.. Do letos, ko je vse samo še huje. Predlagali so mi to neko dodatno pomoč zanj, ker ne sodeluje in bodo po njihovem kasneje v šoli težave zaradi tega. Ob pravi, da se mu včasih ne ljubi ravno takrat kaj delat (risat, barvat), ampak da to potem naredi kasneje. Naj povem, da doma ko ustvarjava sodeluje, sledi navodilom.. Tudi logopedinja ne zazna težav. Pravi da je sicer živahen, a nič alarmantnega. Je zelo vedoželjen, izjemno bister, ga je treba pa znati motivirati. Do vrtca ima grozen upor. Še vedno zjutraj ne bi šel, on sam nikoli v vseh teh letih ni enkrat izrazil želje da bi šel v vrtec, da se tam česa veseli. Že prvo leto mu je bil najbolj grozen del dneva počitek po kosilu. On namreč doma takrat ni več spal čez dan in ta ležalnik je bil zanj največja kazen. Potem je začel nagajati, hodit iz ležalnika, skratka motil je ostale in začele so ga dajati z ležalnikom pred igralnico, da so lahko drugi zaspali. Nesramen no, grob ni. Je pogumen in misli da se njemu ne more nič zgoditi. Včasih imam občutek, da ga nič ne izuči. Obiski na urgenci so stalnica, vedno je nekaj zlomljeno, presekano, popečeno.
Ker je izjemno športen tip, ima ogromno energije, je letos izrazil željo, da bi nekaj treniral. Prejšnja leta smo poskušali z raznimi telovadbami, ampak je bil toliko bolan, da bi imelo smisla in smo opustili. Bolan je res non stop. No in tako smo ga letos vpisali k atletiki. Je zelo hiter in se je zdelo to kot rešitev, da spravi iz sebe to odvečno energijo. Po dveh obiskih mi reče trener, da z njim ne mkre delati, da moti skupino in da ne more več hoditi. Joj kako je jokal. Ampak dejansko sem tudi sama videla, da je temu tako. Sicer je sodeloval, ampak ga je bilo treba non stop opozarjati, da naj ne zbada ostalih. To je zgledalo tako, da so stali v vrsti in čakali da skočijo v daljino, on pa je hodil iz vrste, nagajal drugim, šel jim je na živce, zato so klicali trenerja, ki ga je vedno znova dajal na konec vrste, naj počaka, to je za njega znanstvena fantastika, počakati… In tako je bilo vsega konec še preden se je vredu začelo. Potem je šel na plavanje. Vodo naravnost obožuje. Po treh obiskih mi tudi ta trener reče, da če se bo tako obnašal v prihodnje, ne more več hoditi. Spet jok jok jok. No tole obnašanje tudi meni ni bilo všeč in ok.. Razdeljeni so v manjše ekipe, 5kom na učitelja. In medtem ko je treba čakati, on brca z nogami, rokami, zbada druge, zajema vodo z usti in pljuva naokoli, skače v vodo. In zgodba se ponavlja. Učitelj spet večino časa porabi za to, da ga miri. Sem sicer opazila torkat, da ga je tiščalo lulat, in takrat je še posebej nemiren. Lulat ni sel, držal je do konca. Komaj je še hodil na koncu, ko so šli iz bazena. Zdaj je obljubil da bo priden, da se bo potrudil, res rad je v vodi. Bomo videli, čeprav se bojim da ne bo nič bolje.
V vrtcu se tudi čudno obnaša, mi pravijo. Gre v peskovnik, koplje globoko luknjo, potem pa pride pesek in ga meče v zrak, da leti po njem in ostalih. To ima zdaj nekaj časa neko manijo na metanje.. Kamenje, pesek, zemlja, trava.. Doma igrače. To vse frči po zraku. Spet se je v vrtcu začel skrivati pod mizo. Zjutraj pravi da noče iti, da ga je strah. Ga končno oddam v skupini, grem ven in priteče za mank, joka da noče iti. Da me pogreša, da bi bil z mano. Komaj čaka da zboli, ker potem je lahko doma. Ko rečem da pridem ponj po kosilu, kot da bi odrezal, gre not in se zaigra takoj. Ker imam možnost ga jemati po kosilu ravno razmišljam da to uvedemo. Če bi le bilo potem bolje?
Pa še ena pomembna stvar. Njegov oče. Z njim je pa največ težav. Zadnje čase se samo kregata, sploh več ne funkcionirata, vse je narobe ko je doma, kadar ni v službi. Imamo nek red (imamo še enega fantka doma), ki ga mož ko je doma, čisto poruši. Nima nobenega potrpljenja. In zdaj v tej situaciji pravi, da ga bova pač peljala k psihologu in bo dobil pomirjevala. Predlagam spremembo prehrane, ker res sin ne je kaj fejst koristnega, sem pa zmešana, češ da prehrana nima veze. Preveč berem na internetu. Mož je tudi po mojem mnenju čisto falil vzgojne ukrepe pri sinu, nobenih mej, ničesar. In noče več nikamor s sinom, češ se ne zna obnašati. Gresta v trgovino, mu teži za sladkarije, da se ne razkuri do konca, mu kupi kaj si želi. Pri meni tega ni in sin to zelo dobro ve. In isto je za vse ostalo. Rečem eno risanko, pogleda eno risanko. Reče mož eno, sin bi potem še eno, se skregata in gleda risanke potem še eno uro. Zvečer ko smo sami pospravi igrače, meni pomaga pospravit npr. posodo iz pomivalca, odnese smeti, pobere perilo.. Ko je mož doma, se pričkata do onemoglosti, na koncu mož vse pospravi in godrnja čez sina kakšen je, da nič ne pomaga. Vedno je vsega kriv sin. Ne morem mu dopovedati, da je v bistvu on tisti ki dela napake. Ne zna mu sam nič zapovedati. Vpraša sin če nekaj lahko, on reče ne vem, vprašaj mamo. Za vse! Meni se resnično poleg vsega tega že meša. In vedno huje je. Jaz mislim da je predvsem tukaj težava in da bi bilo treba nujno začet reševat stvari najprej doma. Mož se ne strinja, on je bolj za to, da bi bilo treba otroka tepst, da bi kaj razumel, da bi ga potem spoštoval. Tudi nastalo situacijo na plavanju komentira, da je otrok pač butast (ja točno to besedo je uporabil) in da drugače kot s tableti ne bo šlo.
Čisto sem obupana, ponoči ne spim, non srop razmišljam kaj še lahko naredim, da ta moj nesrečni otrok zaživi, kot je treba. Naj tukaj še povem, da je grozno tudi na obisku pri babici in dedku, kjer je doma eno samo drenje in kritiziranje. Zato sem obiske zelo omejila. Ni tudi nikakršnega interesa za vnuke. Sin je babico tri mesece lepo prosim da bi šel k njej na počitnice, bil dva dni pa je moral domov ker ni imela več časa zanj. Na obisku je z gibanjem in raziskovanjem zelo omejen. Ima gugalnico in peskovnik, ki nista vedno zAnimiva, zato si sam išče stvari za početi, ampak ne sme hodit po travi, ker ne bo rasta, v hišo na wc ne sme iti, ker bo umazal tla, rok si noter sam ne sme umivati ker ne bo zaprl vode, na wc na veliko potrebo ne sme sam, mu ona rit briše. Pa je čist že 2 leti (se sam uredi).. Igra se lahko samo z določenimi igračami.. In to je potem drenje na drenje. Lepo ne znata reči. In ko se dereš, dobi on zagon in potem je to začaran krog drenja in nagajanja. Ni mi všeč tudi kako se obnašata do njunega psa, sin to vidi in ponavlja. Je dedek brcnil psa, in zdaj ga sin brcne tu in tam, potem se zdirata nanj. Pa je drugače tako prijazen do živali, vse pse v našem kraju pozna, se z njimi igra, jih boža. Stara starša tudi oba grdo govorita. Sin veselo ponavlja kletvice za njima. Sej pravim, obiski so zelo omejeni.
Ne vem, res sem obupana.. Ne vem kaj storiti, rada bi otroku pomagala. Je tole za dodatno pomoč? Kaj vi mislite?
Hvala vsakemu posebej, ki je uspel prebrati zdaj ta roman!
Lahko noč
Če lahko napišem nekaj svojih misli ob branju vašega prispevka (kot mama mami)… Napisali ste, da imate težave s sinovim očetom. Na vašem mestu bi se obrnila na pomoč psihoterapevta (sama imam pozitivne izkušnje), da v prvi vrsti pomaga vam, vašemu odnosu s partnerjem, šele nato (ali vzporedno s tem) bi poskušala reševati težave s sinom. Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor. Potrebujete partnerjevo podporo! Pa mogoče kakšna šola za starše ali predavanje o vzgoji, pa vas s tem ne mislim obtožiti, da ne znate vzgajati. S tem, ko nam kdo včasih nastavi ogledalo, šele vidimo kakšno svojo napako, vsak jo/jih ima oz. dela. In dobimo vpogled v drugačne načine reševanja vzgojnih težav (če naši ne delujejo). Je pa seveda težje, če imata s partnerjem zelo različne poglede na zadevo. In ste v reševanju vzgojnih težav pravzaprav sami, brez podpore.
Res je, red mora biti in postavljene meje dovoljenega. Na potrpežljiv, ljubeč, strpen način, brez kričanja, z doslednostjo. Mislim, da ste na dobri poti, kajti zavedate se, da potrebujete pomoč. Ne bojte se zaprositi zanjo! Če na prvih vratih, kamor boste potrkali, ne boste uspešni, naj vas ne potre, potrkajte še na druga, tretja itd. Le tako boste uspeli. Mogoče pri kakšnem psihologu, specialnem pedagogu dobite kakšno koristno informacijo? Na vašem mestu bi poskusila.
Druga stvar, na katero sem pomislila, pa je, da rabi vaš sin vsak dan ogromno gibanja. Ima sin možnost, da vsak dan sprosti svojo energijo zunaj na svežem zraku, v gozdu, na vrtu, na sprehodu? Morda poskusite s kakšnim drugim športom, ne obupajte. Kaj pa kak nogomet, rokomet, karate, judo? Če imate vrt: sajenje zelenjave, lopatanje, grabljenje trave? Pa doma kakšna druga lažja fizična opravila? Ima delovne navade in čut za odgovornost? Skrbi sam za svojo sobo, če jo ima? Pospravlja za sabo igrače, perilo, čevlje, posodo z mize? Po drugi strani pa: ste našli dejavnosti, s katerimi se sin najlažje umiri, sprosti, počiva? Kot ugotavljate, je pomembno tudi, da dobi sin tudi pozitivne spodbude, pohvale za dobro opravljeno delo, ne samo kritiziranja! Katera so njegova pozitivna področja, kjer je uspešen? Morda ga usmerite, da več časa preživi ob “močnih” področjih.
Lep pozdrav in vse dobro,
Mamamami
