Hvala gostji Danieli Fiket, dr. med. za vse dragocene odgovore in izkušnje ter vsem, ki ste sodelovali v tokratni javni tribuni.
Poskrbite za dobro počutje, spremljajte in poslušajte svoje telo ter še v začetni fazi preprečite bolezensko stanje!

Temo puščamo odprto, da se objavijo še vsi preostali odgovori, z vprašanji pa smo zaključili.

Vse stare in prihajajoče tribune lahko spremljate v rubriki Javna tribuna[/url].

Lep dan,
uredništvo Med.Over.Net

Pozdravljeni,

pripela sem vam slikico, da so lažje ponazorite. Ustaviti je treba dejansko čim prej. Preden pride do iščrpanosti, ko je še možno se spočiti v parih dnevih. Če ne ukrepamo takoj, se lahko zgodi, da se pripeljemo do popolne duševne in telesne izčrpanosti, posledica katere je lahko resna bolezen in dolgotrajni bolniški stalež. Vredno je ukrepati mnogo, mnogo prej…

Lep pozdrav,

S tem odzivom imam izzive. Ne morem si pomagati in kar zapade notri. A obstaja to kakšna vaja ali tehnika kot da delaš počepe za lepo zadnjico, npr. ::)[/quote]

Pozdravljeni,

seveda, vaje so, žal pa ni dovolj časa, ena ura je tako hitro minila, da me je kar presenetilo zapiranje Javne tribune 😉

Zelo priporočam delavnice “Spoprijemanje s stresom” ki jih v sodelovanju z NIJZ izvajajo Zdravstveno vzgojni centri v večini Zdravstvenih domov po celi Sloveniji. Tam se učimo prav temu, kako postati bolj odporen na stres, in se učimo vajah, ki jih je treba tudi pridno vaditi, saj tudi z enim počepom ne pridemo do lepe zadnjice. Te delavnice so brezplačne za udeležence, saj stroške krije zdravstveno zavarovanje (juheeej!).
Občasno tudi sama organiziram podobne delavnice, vendar samoplačniške in samo v Ljubljani. Take delavnice so zelo koristne, saj ne samo, da se učimo pomembnih preživitvenih tehnik v današnji družbi, lahko tudi izmenjujemo izkušnje in se dobro nasmejemo, kar pozitivno vpliva na telesno in duševno počutje.
Ena od zelo učinkovitih vaj, je ločevanje med dejavniki na katere imamo vpliv od tistih na katere nimamo vpliva. Recimo, psihopatskega nadrejenega ne moremo spremeniti, na to nimamo vpliva. Imamo pa vpliv na svoj odziv in na svojo odločitev, kdaj in kje bomo začeli iskati drugo zaposlitev.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

Jaz si življenje predstavljam kot ladjico ki pluje po morju, enkrat je morje mirno, drugič so majhni valovi in vetrček piha, pridejo pa tudi manjše ali večje nevihte in je prav, da smo na njih pripravljeni. Velikokrat imam občutek, da si ljudje ne predstavljajo, da so tudi nevihte del življenja, tako kot so sočni in topli dnevi. In kaj narediti, ko se bliža nevihta? Smotrno se je nanjo pripraviti. Pripraviti se telesno, da smo čimbolj zdravi, močni in spočiti. Pripraviti se psihično, da se zavedamo, da ne glede koliko je hudo, tudi nevihta mine. Upreti se na svoje stebre podpore, družino, partnerja, prijatelje. Poskrbeti da imamo nek svoj hobi, zabavo, nekaj kar nas sprošča, umiri in veseli. Če pa nam vse to ne uspeva, in se bojimo, da sami ne bomo zmogli, je dobro poiskati pomoč preden se ladja že potopi. Upam, da sem vam odgovorila na vprašanje, ni sramotno poiskati pomoč, to je pogumno in pametno.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

tole je odlično vprašanje za konec, hvala!
Ker vzrok izgorelosti ni samo v pretirani izčrpanosti, temveč vzrok tiči predvsem v osebnostnih značilnostih, posledično sam počitek ne more dolgoročno preprečiti ali pozdraviti sindroma izgorelosti. Počitek omogoča začasni umik iz stresne situacije in telesno in psihično rehabilitacijo. V tej fazi uporabljamo tudi zdravila, če je to potrebno. Včasih že zato, da nadzorujemo zelo neprijetne simptome, kor so depresivnost, tesnoba ali nespečnost. Dolgoročno pa je potrebno spremeniti vedenjske vzorce, ki so nas pripeljali do stanja izgorelosti. Iz mojih izkušnjah, prav zaradi osebnostnih značilnosti, ljudje ki izgorevajo težko sprejmejo pomoč, odklanjajo bolniški stalež, čeprav si dejansko v takem stanju v službi samo škodujejo, ne sprejmejo zdravila, ker ne sprejmejo, da je to dejansko motnja in se za psihoterapijo odločijo šele takrat, ko se sindrom izgorelosti ponovi. Šele takrat se zavejo, da bo potrebno nekaj spremeniti, sicer se bodo uničili, in sprejmejo tudi dejstvo, da je možno se odpovedati perfekcionizmu, delati manj, vendar enako učinkovito, se imeti rad, si privoščiti počitek, dopust, zabavo brez občutkov krivde. Sliši se kot obrabljena fraza, ampak dokler ne ljubimo sebe, življenje ni in ne more biti kvalitetno, ne za nas, ne za naše bližnje. In čeprav to ni instant napitek, se splača delati na njem.

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

dejansko nismo narejeni za prenašanje kroničnega stresa. Naše telo je od prazgodovine “naštimano” da se odzove na kratek in zelo intenziven stres (srečanje z nevarno živaljo, spopad s sovražnim plemenom, boj za preživetje). Nato je potrebno telo sprostiti in zato smo živeli v jamah, kjer smo se počutili varne in smo lahko sprostili mišice, umirili srce in dihanje, delili svoje izkušnje s svojim plemenom in se na ta način regenerirali.
Danes je stres kroničen, družba je kronično neprijazna do nas, boj za preživetje ne traja nekaj minut ali ur, ampak leta, desetletja. Zato je zelo pomembno, da se naučimo sproščati, da svoje kronično napete mišice naučimo sproščenega stanja, sicer imamo kronične bolečine. Da svoje srce umirimo, dihanje umirimo, si znižamo krvni pritisk, smanjšamo količino stresnih hormonov v našem telesu, saj so vse to stvari ki nas dolgoročno naredijo bolne in nesrečne.
Premislimo, kako skrbimo za svoje “stebre moči”: zdravje, družino, službo, prijatelje in hobije? Kaj naredimo zase, za svoje dobro počutje, za sprostitev, kdaj ste se sproščeno pogovarjali s svojimi otroci, partnerjem, prijatelji? Kdaj ste nazadnje vrtnarili, šivali, brali ali nekaj ustvarjali? Vsak lahko naredi nekaj zase, samo čas si je treba vzeti za premislek in nato delovati.
Za začetek vedno svetujem, naj si vsak vzame 15 minut zase, v tišini in brez kakršnihkoli motenj. Lahko izkoristite ta čas za sprostitvene vaje, vaje dihanja ali vizualizacijo. Običajno si vsak dan znova obljubim, da bom dan izkoristila za tiste ki so mi blizu, da bom stisnila k sebi otroke, objela moža in povabila prijateljico na kavo. Kakšenkrat mi vse to uspe, velikokrat tudi ne.
Vsak si lahko dan organizira po svoje. Zdi se mi pomembno, da preživimo dan tako, da smo na koncu dneva srečni, čeprav utrujeni, da čim manj energije porabimo na nepomembne stvari in čimveč na pomembne. Zveni enostavno, saj vem da ni, saj je iz dneva v dan boj, ampak ne pričakujmo popolnost, samo da se izboljšujemo, čeprav z majhnimi koraki 😉

Lep pozdrav,

Hvala vam za zanimiva vprašanja, bilo mi je v veselje se družiti danes z vami. Še naprej si lahko pišemo na forumu Psihiatrija in Zasvojenosti.

Lep dan vam želim še naprej!