Koliko nas je…Občutek imam kot da smo vse ženske zlorabljene…Občutek imam kot da so moški nezmožni se upreti…Občutek imam, da sta ljubezen in spolnost umazani do konca, ker smo jih umazali mi…To boli…Ker ni več neke čistosti, ljubezni..

Moji prvi spomini mi sežejo tja, do kakega tretjega leta, morda drugega…Spominjam se temne, zatohle sobe in kavča in zaprtih vrat in igre, ki naj bi bila igra, vsaj tako mi je bila predstavljena. Bila je zabavna in to me najbolj boli. Da sem verjela v igro. Ko je stric zahteval od mene, da sega dotikam, se igram z njim, me silil, da ga gledam….Me zapiral v sobo in me silil v gledanje pornografskih filmov…Ne morem reči, da sem se upirala…Le kako, če pa je bilo vse novo?? Kako lahko oseba odraste v normalnega človeka, če se uči odnosov med moškim in žensko iz porničev? Če se odkar se spomne dotika moškega, njegovega penisa? Če je kdaj prisilil tudi njeno prijateljico k temu, da se ju je dotikal ne neprav nečin, stari kakih 10 let…Ob gledanju porniča..Slabo mi je ko to pišem, vendar moram govoriti o tem, o vseh podrobnostih.
Ponujal mi je denar..Mi govoril, da sama to želim…Ko sem postala malo večji otrok, sem se začela zavedat, da to odrasli in otroci ne počnejo..Da sem še premlada zato…Takrat sem se malo začela upirati…Vendar odrasli znajo manipulirati z otroki..Povedal bom staršem, da si sama želela…Saj uživaš v tem…Poglej, saj je samo igra…
Samo igra, nič posebnega, jaz želim….Vse to se mi je utrdilo v možganih. Kriva sem jaz, sem že na kak način izzivala…

Iz otroka, ki naj bi se neprestano smejal in govoril in bil najbilj simpatičen otrok, sem postala tiha, vase zaprta deklica, odtujena od ljudi, še najbolj pa od sebe, plaha in boječa…Postala sem predmet, imela sem se za predmet.In se tako pričela obnašati. Predmet, ki mora postati čim bolj neviden, da postane neviden tudi zanj..

Stika s svojim telesom nisem več imela…Bila sem si grda, moje telo je bilo grdo…V petem razredu sem začela z prekomernim hranjenjem, da sem se zaščitila z odvečnimi kilogrami, mislila sem,da bom tako čim bolj neopazna za moške..Nisem hotela, da me vidijo..

Žal so me vseeno…

Potem so se te težave z hranjenjem na srečo uredile, dokler se nisem prvič res zaljubila. Prej sem se zaljubljala velikokrat, a le platonsko.Imela sem veliko fantov, a ne morem reči, da sem bila zaljubljena. Sovražila sem jih že na začetku..Vedno sem lahko dobila fanta, ki mi je bil všeč, vendar sem si v odnosih vedno nadela masko..Hladno, neprepustno masko..Brezčutno masko..Bežala sem od njih telesno in psihočno…Nisem prenesla dotika, izrazov ljubezni…A sama sem trpela bolj kot oni, ker sem vse samo tlačila in tlačila…Obrambe pred ljubeznijo so bolele bolj kot vse drugo..Ker sem se počutila vedno sama…Tako nevredna ljubezni, tako daleč od vseh, tako sama…Tako prazna…In tako nesrečna…Nikoli nisem verjela v to, da bom imela normalen odnos…

Stric mi je prebral prvo ljubezensko pismo pri dvanajstih in ga raztrgal na koščke. Bil je ljubosumen. Rekel mi je, da me nihče ne bo ljubil. Zmerjal me je z kurbo…Nekako pri dvanajstih sem se že upirala..Postajal je nasilen, vendar sem lahko kričala in ustrašil se je, da bi ga kdo odkril. Vendar se je nadaljevalo psihično nasilje, podkupovanje, itd…Bila sem kurba, vse najbolj grde stvari. Pa ne vem zakaj.

Kje so bili starši? Kje je bila družina??????
Mislim, da imam zato tako neznosno hladen in odtujen odnoss starši…Kolikor se trudim, nemogoče je, da bi se izšlo…Ne prenesem jim…V meni je toliko jeze do njih…Pa jim ne morem povedati, nikakor…
Ne morem…
Rada bi se razumela z njimi..Vem, da me niso mogli zaščititi, ni njihova krivda..:Pa vendarle…Oče bi me moral zaščititi, kao…Velika ikona zaščitništva…In mama bi me morala objeti…
Sestri se je dogajalo isto…Posledica je bila bulimija..Jaz vsega tega kao ne vem..Vendar vem…Med nama je veliko napetosti…Ker veva druga za drugo, a o tem ne govoriva. Ker ne veva, da druga ve za drugo. Rada bi jo objela in ji povedala..Vendar med nama ostaja le skrivnost..Sram, odtujenost…Spominjam se kako sva kot majhni punčki ponoči vstali in vzeli vrečko s piškoti, ki jih je babica spekla prejšnji večer. Usedli sva se na mizo in jih v tišini jedli..Kot dve zaupnici..Počutili sva se varno..
Nikoli ne bom pozabila..

Končalo se je nekje pri štirinajstih, ko je stric poskusil narediti samomor..Vendar je preživel..Zdaj je pol invaliden…Ko jih obiščem, ga sploh ne morem gledati. Dobil je, kar je zaslužil..SAmo še vedno se mi smili, saj je tudi on tak postal zaradi nekih dogodkov..

Moji odnosi z moškimi so bili vedno hladni..Jaz sem bila hladna in izbirala sem si hladne. Vedno sem bila nesrečna. Nikoli potešena. Niti fizično niti psihično.
Čeprav sem imela veliko fantov, nisem seksala do 20.leta.. Vsi dotiki ali občutek penisa so me zablokirali..Hotela sem zbežati, nisem se mogla premakniti. Takrat so se mi fantje zagnusili…Večinoma so se mi zagnusili s prvo izkušnjo z njihovim penisom. Pa najsi je bil v hlačah ali izven.

Moj prvi spolni partner je bil pazljivo izbran. Tak, s katerim se bo zgodilo daleč stran in ga ne bom videla nikoli več..Še kar sem uživala v svojem prvem seksu, toda zjutraj ga nisem mogla niti pogledati.Sram, gnus, občutek krivde..

Potem sem se prvič zaljubila..V fanta, ki je bil enako hladen, oziroma še bolj hladen kot jaz. Prav zato sem se najbrž toliko zaljubila..Ker mi ni kazal tega, kako privlačna sem mu, ker mi ni znal pokazati želje, ljubezni…Ker tega ni znal dati, jaz pa nisem znala sprejemati…Niti dati…V tem odnosu sem se počutila varno…Dokler nisem hotela več, dokler se nisem hotela naučiti ljubezni in vedela sem, da se je z njim nikoli ne bom naučila niti on z mano…Vedela sem, da moram stran, če hočem biti kaj več kot rastlina, kaj več kot predmet..Če hočem postati oseba.

V tistem času sem tudi začela razmišljati o otroštvu. Študirala sem socialno pedagogiko in knjige so me prisilile v razmišljanje o teh stvareh…Lahko rečem, da sem lezla po kolenih in brskala po zemlji..Če pogledam nazaj, sem bila v groznem stanju, počutju..

Potem sem šla naprej…Predvsem je pomagalo, da sem govorila o tem. Ko sem končala s prvo ljubeznijo, sem si privoščila pomanjkanja vrednot, itd…Bila sem nesposobna ljubiti in sposobna imeti le seksualne veze.
Kasneje,s svojim drugim resnim fantom, v katerega še vedno ne vem, če se bila zaljubljena, sem se odločila, da mu povem, in sem mu…On me je naučil na dotik..Naučil me je iti čez ovire v moji glavi, da sem premagala strah in se sprostila v spolnosti in prvič tudi zares uživala.

Vendar na koncu je mojo skrivnost totalno obrnil proti meni. Res je, da je imel psihične težave, resno, vendar pa to ni opravičilo. Takrat sem odšla stran od njega, saj sem imela občutek, da je pred menoj le še lupina.
Rekel mi je, da bom ko bom starejša, tudi jaz zlorabljala svoje otroke. Da je to splošno znano.
Najbrž si predstavljate kako sem se počutila..

Dobro…Šla sem naprej…Preživela pol leta totalnega boja same s sabo..:Ker sem se ponovno krivila za vse..Za preteklost, neuspešnost v ljubezni in nasploh delalal predvsem na sebi in svojem samospoštovanju. Mislim, da sem veliko dosegla. Ni bilo lahko, niti najmanj, ampak sem posvetila veliko časa temu…Jokala sem skoraj vsak dan, preživela veliko ur na dan v gozdu in samo razmišljala, razmišljala, da sem ja predelala vse, stokrat šla skozi svoje zgodbe, da sem videla kje točno je bil problem in zakaj sem tako reagirala.

Zdaj sem srečno zaljubljena..Če verjamete ali ne, v svojo prvo ljubezen..Oba sva se naučila ljubezni. Jo sprejeti in dajati in sva se končno spet našla, sposobna vzajemnosti….Z njim se počutim oseba in jaz.

Vendar pa imam skrivnost…Rada bi mu jo povedala, vendar se bojim…Kako naj mu povem nekaj, kar bo čisto spremenilo njegov pogled name???Kako???
Kako????S čim bi mi sploh lahko pomagal?

V tistih trenutkih, ko ležim v njegovem objemu in se počutim neznosno prazna in osamljena in nerazumljena, ker želim, da mi pomaga, pa sploh ne ve kaj je narobe?
V nerazumljivih dogodkih, ki kar nenadoma povzročijo mojo otopelost ali žalost, da bi najraje zbežala stran?
V trenutkih ko me duši, kot me je dušilo v vseh odnosih in sem zato zbežala iz njih, od tega pa nočem? Niti metoliko ne duši, razen v trenutkih, ko sva si preblizu?

Želim si mu povedati..Ta skrivnost je med nama, jaz to tako čutim..:Včasih, ko sem pod vplivom alkohola pride ven nejasna jeza do moških in tega, da me ne razume…

Kot nejasna jeza do staršev…

Kako naj rešim odnos s starši??

V spolnosti neizmerno večinoma uživam, morda si je celo bolj želim kot moj partner. Ali pa ne. Problem je, da ja z nikoli ne dam pobude. Nikoli v življenju tega še nisem storila. Pri svojih 26ih ..Žalostno, kajne? Sem pa vesela, da sem veliko strahov prebrodila. Morala sem jih, če ga nisem hotela ponovno izgubiti…Učim se…Pisati ljubezenske smsje, objemov, dotikov, besed ljubezni…Učim se že nekaj let…Včasih je občutek res neznosen, ampak mine, ko so moje besede sprejete…

Včasih se mi zdi, da padam ponovno v tisto temno luknjo, ki je vedno na preži, tja, od kjer se vedno težko poberem…Tam sem osamljena, nerazumljena, nevredna,brezpredmetna, grda, nesposobna…Takrat se najbrž spravim v preobremenjenost same s sabo, kar pomeni dosti ukvarjanja s svojim telesom, hranjenjem, nehranjenjem, občutki krivde, hujšanjem, ekstremnim količinam športa, kar prinese utrujenost inodtujenost od okolice ter veliko razmišljanja in izgubljanja v teh mislih.Velikokrat shujšam, da mi vsi pravijo, da sem shirana, jaz se počutim še vedno debela in grda. Trenutno imam obdobje,ko sem še kar zadovoljna s svojim telesom oziroma oredvsem neobremenjena z njim, morda zato, ker se počutim ljubljena in sprejeta.

Tenutno se počutim v srečnem obdobju. Takšnega še nisem imela. No, saj so bila, ampak večinoma so bila v samskem obdobju in so trajala malo časa. To pa traja že kar več kot 8 mesecev, le z občasnimi prekinitvami….Dušenja, strahov, nepojasnjenih solz, nezaupanjem, občutki neljubljenosti, nevrednosti, osamljenosti…Ki pa prihajajo iz mene…

Ne vem ali se jih bom kdaj rešila ali ne…Včasih se je res zdelo nemogoče…Včasih sem se počutila kot v začaranem krogu, velikokrat na meji s tem,da zbolim. Svoji žalosti pravim moja temna luknja. Vendar se trudim, zelo, ne dam se ji…Moram reči, da je to res težek proces, da sem dobesedno rila po tleh s koleni, če povem z pispodobo.

Upam, da bo ta moj mir trajal…Vendar vem, da nikoli ne smem zaspati, da moram biti v neprestani preži in se vedno truditi…Truditi za odnos, za spolnost, za ljubezen…Ker včasih pridejo iz mene stvari, ki so globoko pod zavestjo in me prestrašijo, takrat se vprašam kdo sploh sem.

Želela bi, da mi date kak feedback, le to…Predvsem pa to ali naj delim svojo skrivnost…Želim si jo, vendar me je strah…Predvsem izhaja iz mojih občutkov nevrednosti…Zakaj bi ga morila s tem? Precej nepomembno..Ne morem zahtevati od njega, da to sliši…To je moja stvar..
Morda sem le tako razočarana, ker je bilo moje prvo priznanje resnice tako grdo izrabljeno.

Kaj mi svetujete?
Mislite, da so moji napadi tesnobe,dušenja povezani s tem?
Res je, da v spolnosti ne doživim orgazma. Sama s seboj vedno in takoj. Z moškim nikoli. Ko sem že predtem, da me raznese, ko se mi vse vrti v glavi, se nenadoma vse konča in se počutim kot da sem na začetku..Kot da si ne dovolim tega v svoji glavi…Ker potem bom zopet postala šibka…pred moškim…

Hvala
Maja

Maja živjo!

Ne morem, reči, da vem točno vem, kako se pučitiš, in da točno vem kaj preživljaš. Sama sem bila posiljena pri 7 letih, trikrat, s strani očetovega bratranca.

Tako kot ti sem imela vedno boje sama s seboj. Za vse sem krivila sebe. Ter imam tako kot ti, napade tesnobe. Zgodi se mi takrat, ko sem potrta, skorajda depresivna, ko začnem razmišljati o mojem otroštvu, ki mi je bilo ukradeno. Enostavno ne morem normalno dihati. Zaradi tega sem bila že večkrat pri zdravniku, ker dihanja nisem in nisem mogla uravnavati.

Starša dolgo nista vedela za to. Pa sem se jima odločila povedati pol leta nazaj, ker sem enostavno morala. Počutim pa se veliko boljše, kamen se mi je odvalil od srca, ker sem lahko takšno skrivnost delila z njima, ki me najbolj razumeta. Seveda sem nekaj časa krivla niju, ker ju ni bilo tam, ko se je to dogajalo, vendar sem spoznla, da je vse njegova krivda in od nobenega drugega. Morala sem to spoznati, najprej sama.

Bilo me je strah. Tako strah, da me bolj nebi moglo biti. Strah me je bilo moških, nikoli nisem marala šole, zaradi vseh fantov, predvsem starejših, nisem marala velemest, ker je bilo vedno polno ljudi. Bala sem se jih. Izogibala kolikor sem se le mogla. Prvega fanta sem spoznala prek interneta, kakor tudi drugega. Prvemu nisem povedala kaj se mi je zgodilo. In me tudi zaradi tega ni razumel. Po dveh letih me je pustil, ker sem se mu zdela čudna. Zato te nepake nisem ponovno ponovila. Drugemu fantu sem to povedla že na tretjem zmenku, s strahom, vendar bila je nuja. Hotela sem, da ve, kaj preživljam, in da me ne sme siliti v kar koli. Na srečo je razumel. In sva skupaj že dobia 4 leta.

Vse se naučimo sproti. Z našimi napakami. Seveda bi spremenila svoje otroštvo. Če bi ga le mogla, takšnega otroštva ne privoščim nikomur. Isto vem, da ga tudi ti ne. Nobeden nebi smel živeti s tem. Pa vendar nas je na svetu toliko, da še sama ne morem verjeti.

Če bi se dalo, bi nasilje izbrisala, pa ga na žalost ne morem. Si pa res želim, da se vsaka žrtev nasilja zave, da ni sama kriva. Kajti če ne prebrodeš te prepreke, te čaka grozno življenje.

LP
Isis

Draga Isis in gospa Anica,
rada bi se vama najlepše zahvalila z vajin odgovor.
Lepo je vedeti, da obstaja stran, kjer lahko iskreno govorimo o tem, kar se nam je zgodilo in dejansko tudi dobimo feedback.

Isis, upam, da greš vedno lažje skozi življenje…Svetovala bi ti, da si najdeš terapevtsko pomoč, vendar pa bi to isto svetovala tudi sebi…Želim si jo že toliko časa, vendar mislim, da si ne bi upala spregovoriti o tem, dejansko…Do zdaj se mi je vedno zdelo, da zakaj pa bi govorila o tem, saj ni nič takega, veliko jih je doživelo še hujše zlorabe..

Prav zato sem hvaležna gospe Anici, da mi je odgovorila s strokovnega vidika in mi jasno pokazala, da imam pravico do svojih občutenj in da se JE zgodilo in da SO posledice in da je to povsem normalno glede na dogodke.

Isis, upam, da imaš ob sebi ljudi, ki te podpirajo in te imajo radi. Vesela sem, da si povedala staršem.-..Mislim, da je najtežje pri tej stvari to, da si sam..Da nihče ne ve in da je to tvoja skrivnost, za katero misliš, da jo moraš hraniti do groba.

Gospa Anica, tudi vi ste mi odprli oči in me prisilili v ponovno razmišljanje. O tem, kam je šel moj bes, ali je še v meni ali pa se je manifestiral oziroma je šel ven skozi sovraštvo do drugih moških. Upam, da je šel, da ni zaspal v meni in bo prišel ven v neprimernem času…
Ampak mislim, da sem kar dosti besnela, razglabljaala, norela, jokala…

Tudi o tem, da se ne bom počutila varno in sproščeno, dokler tega ne bom delila s partnerjem, imate prav…Kako naj me razume, mi pomaga, če pa ne ve….Rada bi mu povedala, vendar ne vem, če bom zbrala pogum..Upam, da bom..Rada bi, da ve, da razume…Predvsem bi mu rada POVEDALA. Ker potem ne bom imela občutka, da je med nama skrivnost..Zaradi tega pa se mi zdi, da je najin odnos površinski, saj se počutim nerazumljena in neslišana (ker ni kaj razumeti niti slišati, če ni povedano).

Po drugi strani pa se mi zdi, da bi lahko živela še naprej tako, glede na to, da sem do sedaj preživela sama, bom zmogla še naprej.? Me bo pa vedno žrlo.

Punce, vprašala bi vas še glede orgazma…Ne predstavljam si, da ga nikoli ne bi doživela…Sama s seboj ga vedno…Rada bi ga z njim, ki ga ljubim..kako rešujete ta problem?

Pa še za tiste,ki ste si našle terapevtsko pomoč, ali je pomagalo?Že samo to, da ste govorile o tem? ste bile slišane, razumljene…

Gospa Anica ali menite, da bi bilo zame, glede na moj problem, dobro iti k terapvetu? Vedno sem imela občutek, da moj problem ni dovolj velik, glede na to, da nisem bila posiljena.
Kaj menite?

Še enkrat hvala,
delate čudovito delo,
vsem pogumnim puncam pa srečno še naprej, smo močnejše od vsakega potresa.
Maja

Draga lottieba,

skozi življenje gre težko, vendar sem se spirjaznila s tem, kdo sem in kaj se mi je zgodilo. Vem da ni bilo prav in da sem bila s tem okradena otroštva. Težko je, ker me noben ne razume.V družbi sem večičnoma nesprejemljiva, nimam prijateljev, ker me ne razumejo. Res sem tiha, sramežljiva in pasivna, vendar to ljudi neverjetno odbija. Za vrh ledene gore, pa še nisem dovolj “cool”, ker ne pijem in ne kadim.

Precej hudo mi je, ker se nimam s kom o tem pogovarjati, ker priznam, nebi bilo napačno z nekom ta čustva deliti. Starši in fant se tem pogovorom izogibajo, ker jim je res težko govoriti o tem, včasih se mi zdi, da težje kot meni, nobeden ne omenja tega, in se včasih res počutim, kot da se me sramujejo.

Razmišljala sem o pomoči, vendar mi je neprijetno govoriti o tem z nekom ki ga ne poznam. Res si obupno želim imeti ob sebi človeka, ki mu bi lahko zaupala.

Glede orgazma…. od začetka je bilo težko, potem pa sem začela misliti samo nanj,na ljubljeno osebo. To je edina stvar, ki sem jo marala narediti. Misliti nanj, in ne na mojo preteklost.

Vem, da me razumeš. In vem da včasih zakompliciram kakšen stavek. Se že v naprej opravičujem, vendar sem prepirčana, da boš razumela, kaj sem s tem mislila.

Lep pozdrav
Isis

Ja, žal strokovnjaki ne obvladamo vseh področij, jaz se očitno še kar malo lovim s tehniko dela na forumu in moderiranjem … in tako sem pomotoma izbrisala svoj včerajšnji odgovor Maji, ki ga spodaj še enkrat pripenjam…

Kar se pa tiče potreb po strokovni pomoči, kar me sprašujete, ga. Maja – pa je tako, da o spolnem nasilju lahko govorimo že tudi, če gre samo za pogled ali govorjenje, ki ni primerno (npr. ko odrasla oseba se vede na neprimerno ob otroku – npr. samozadovoljevanje ali drugačno vzburjanje v prisotnosti otroka ali neprimerno opolzko govorjenje) … Torej vsaka stvar, ki je korak dlje, je samo še hujša zloraba in prav vsaka pusti posledice. Ni potrebno, da je nekdo posiljen, da lahko “upravičeno” poišče pomoč. In vi ste absolutno upravičeni iskati kakršno koli strokovno pomoč!!!! Seveda pa ste pri tej odločitvi svobodni – kdaj (če sploh), kje, pri kom, kako itd.

Rada pa bi vam položila na srce samo to, da nepredelane zlorabe pri starših vplivajo tudi na otroke – oni nosijo (vsaj) čustvene posledice, če ne še kakšne bolj konkretne. In čisto v tej luči ji “fajn”, če se enkrat odločite te stvari res predelati – vsaj v odnosu s partnerjem, če ne tudi s strokovnjakom, saj je vsaka skrivnost razdiralna tako za partnerski odnos, prav tako pa lahko vpliva na otroke (čustev in čustvenih vzorcev se ne da ustaviti z razumom in ne moremo preprečiti, da se stvari ne bi prenašale, dokler jih povsem ne ozavestimo in predelamo – žal dokler se o stvareh jasno ne spregovori in se jih ozavesti, so v nevarne).

Res vas ne bi želela strašiti, a žal je statistika pokazala, da se otrokom zlorabljenih staršev (ki zlorabe niso predelali) bolj pogosto dogajajo nove zlorabe kot ostalim…

Odločitev pa je vaša!

Vse dobro!
Anica

Spoštovana ga. Maja,

to, kar se vam je zgodilo, je res totalna krivica in zloraba vas. Kar je najbolj boleče, je, da ste bili takrat še majhna deklica, ki res ni mogla vedeti, da to ni normalno, da se temu lahko upre in da bi za to morali zvedeti starši, vsaj opaziti, da se z vami in vašo sestrico nekaj dogaja. Nekaj, kar vaju je spravljalo v stisko in sililo, da sta jo izražali vsaka na svoj način s hrano in še kako drugače. In zato imate pravico čutiti jezo in zamero do staršev, ki niso opazili, ki si (nehote kljub trudu biti dober starš) niso vzeli toliko časa, da bi vprašali, kaj je ta stiska, ta sram, ki je vsem zaprl usta. Tudi vama s sestro – kljub temu, da sta vedeli za podobni izkušnji druga druge nista smeli (tak občutek je bil takrat in še ostaja) o tem spregovoriti.

Tisto, kar je mogoče najhuje pri vsaki taki podobni izkušnji, ki »umaže telo«, ki zlorabi otroško nedolžnost, je – tak je vsaj občutek – da za vedno pustiti občutek, da je z mano nekaj narobe, da sem jaz grda, jaz gnusna, jaz bi se morala sramovati, kdo me bo pa maral, kdo bo pa še hotel z mano sploh karkoli imeti… Ali me lahko kdo po vsem tem še sploh ima rad, ali me lahko sprejme z vso preteklostjo in se mu ne zagnusim? Ali me še lahko kdo vidi kot čisto in nedolžno punčko? In potem se sprašujem, ali lahko o tem komerkoli razen v virtualnem svetu povem, ne da me bo ta zato izdal, prevaral in še enkrat zlorabil, uporabil za »potrošno blago«, da se bom dejansko počutila kot predmet ali celo kot rastlina?

In kako naj po vsem tem spoštujem moške in se jih ne bojim? Kako naj zaupam? Kako naj moje telo sploh kdaj sproščeno reagira na moškega ob sebi, če pa me je en moški tako kruto ponižal? Kako naj verjamem, da pa je zdaj ob nekom pa res varno? Kako naj se prepričam, da se lahko sprostim? Prisila tu ne deluje… Samo občutek varnosti in sproščenosti in popolnega spoštovanja ter zaupanja. Ko je nekdo pripravljen slediti tvoj proces doživljanja… Ko enkrat nekdo upošteva tebe in tvoje telo…

Draga ga. Maja, ja, še ena krivica, ki še kar traja, je, da se morate zdaj spraševati, ali lahko povem svojemu partnerju za vse, kar sem najhujšega doživela in me bo še vedno spoštoval? Ali bo zmogel prenesti? Ali lahko še kdo prenese vso resnico razen mene? In če povem, kje imam zagotovilo, da bo nekdo zdržal? Da bo zmogel s tem ob meni še naprej živeti? Žal vam tega nihče ne more zagotoviti. Lahko pa predvidevam, da tudi v vašem primeru »mati narava« ni zatajila in je ob vas človek, ki nekje v globini razume vašo izkušnjo in stisko, ki je mogoče celo zaznamovan na podoben način ali pa pozna ta občutek od kje drugje (širše sorodstvo ipd.). Kajti v zaljubljenosti, ko se pletejo prve čustvene vezi, vedno nehote in podzavestno najdemo nekoga, ki nam je »soroden«, ponavadi so samo obrambni mehanizmi obratni. Npr. oba nesamozavestna, samo eden to kaže z odkrito nesamozavestnim nastopom, drugi pa daje videz pravega »mačota«, narcisa, čeprav je ravno tako prestrašen kot prvi. Ali oba z izkušnjo zlorabe – eden to prizna, drugi je mogoče tako globoko potlačil, da se je niti ne zaveda ali pa se mu ne zdi pomembno; eden se boji, da bo zlorabljal, drugi pa se ne boji in zlorablja (strah je v tem primeru »varovalka« – če se bojiš, da boš zlorabljal, potem ne boš!!!). Takšna izkušnja ponavadi išče odrešitev ravno v tem, da bi nekdo, »ki pozna takšno izkušnjo«, zmogel me ne zlorabiti. Žal se vam je v prejšnjih odnosih dogajalo, da ste srečevali samo nove rablje, ki so imeli takšne izkušnje od nekje, a žal še tako nepredelane, da so lahko samo zlorabljali, niso pa zmogli uvida, kaj to zares pomeni. In tako se vam je zloraba ponavljala.

Vaše prejšnje zveze so odsev procesa vaše osebne rasti, težnje po »razrešitvi«, počasi pa ste marsikaj tudi sami pri sebi »predelali«, ob pomoči študija, knjig, izkušenj … In ravno zato je verjetno vaš sedanji odnos že bolj varen, več lahko zaupate, več tvegate, ste bolj sproščeni. Kar pa vam še manjka, da bi lahko res zaupali, pa boste morali v praksi »preveriti« pri svojem partnerju. Samo vi ga poznate in veste, ali je vreden toliko zaupanja (domnevam, da je, ker sicer verjetno ne bi bili z njim). Poskusite lahko sami, dajte si čas. Obema. Kajti za odnos je lahko tudi to priložnost za rast in poglobitev. Ali pa poiščite pomoč strokovnjaka, ki bo vam pomagal soočati se s posledicami zlorabe, sprati madež s sebe… In kjer boste lahko na morebitna terapevtska srečanja kdaj povabili tudi partnerja, mogoče vam bo ob prisotnosti tretjega lažje to povedati. Pa še nekdo bo z vami, ki bo vami, ki bo vam in tudi partnerju ovrednotil to izkušnjo – vsakemu z njegovega vidika (vam, koliko ste tvegali, da ste to povedali; njemu, da je to verjetno presenečenje, da pa je velik izraz zaupanja in priznanja tudi njemu, da mu to lahko sploh poveste). Ker pravo varnost in sproščenost v odnosu pa boste lahko začutili šele takrat, ko boste čutili, da ste sprejeti v vsem (tudi v zlorabi) tudi pri človeku, ki vam naj bi pomenil največ. In kjer boste dobili tudi spodbudo, da o tem spregovorite s starši in/ali sestro in jim morebiti celo povabite na kakšno od srečanj, če boste tako želeli.

Kar se pa tiče strica, zanj ni opravičila v »nekih dogodkih«, ki so se mu po vsej verjetnosti res zgodili. Ampak je kot odrasel in zrelejši absolutno odgovoren za svoje dejanje – tudi pred zakonom. Mogoče se pa boste kdaj odločili in ga ovadili (mogoče celo skupaj s sestro) – v tem primeru se obrnite na Združenje proti spolnemu zlorabljanju, kjer imajo s tem precej izkušenj in vas bodo znali ustrezno spremljati in usmerjati na tej poti. In niti pod razno se vam ni potrebno čutiti krive ali odgovorne, ker ga ne prenesete, ker se vam gnusi. Ja, lahko se vam samo smili in ga prezirate. To je zelo zdrav in normalen odziv. Ne vem pa, kje je vaša jeza in bes nanj in vse dogodke – je ta faza »predelave« že za vami ali je še globoko skrita v kamrici vaše duše… To veste samo vi – ali že lahko besnite (ali ste besneli) nad krivicami, ki so se dogajale, ali pa mora ta jeza najti drug ventil – npr. kar vse moške, ki se jim še ne da zaupati, ali pa jo usmerite proti sebi na različne načine… Dajte si čas in dajte si svobodo res začutiti vse, kar do zdaj ni smelo na plano, kar se je zdelo nesprejemljivo…

Pa še kratek odziv na občutke tesnobe in dušenja – ja, tudi to je še ena od pogostih posledic spolne zlorabe, ki pa se da odpraviti ali vsaj omiliti s poglobljeno terapevtsko obravnavo doživete zlorabe. Tudi zato vam priporočam, da se obrnete na sebi najbližjega terapevta (že skoraj vse pokrajine so pokrite s centri) in se dogovorite za srečanja.

Vse dobro vam želim in pogumno naprej!

Drage moje punce!
Žal se je tudi meni to dogajalo. Pa sem to v sebi zatrla in pozabila.Živela sem normalno življenje,ampak vedno pod stresom,strahom,sramežljivostjo. V letih mene pa me je doletelo-depresija-zdravljene. Takrat sem dala vse iz sebe in zdaj se počutim dobro,brez strahu,sramežljivost je izginila. Hočem vam povedat, če vas kaj muči duši se čimpreje obrnite in poskrbite za svoje zdravje.

Lepo vas pozdravljam in čimprej poskrbite zase.

Tina

ja, prav imaš…

Nek fant mi je napisal mejl…žal sem ga izbrisala po nesreči in s tem izgubila tvoj naslov..prosim piši mi še enkrat, rada bi ti odgovorila!!!Veliko mi pomeni tvoj mejl.

Upam, da ni izgubljeno!

Meni se zdi, da sem trenutno kar ok, da ni nič narobe z mano..Ljubezen šiba in vse, toda zdi se mi, kot da se je vse le potuhnilo in bo prej ali slej prišlo ven…Toda imam občutek, da je tako vedno, tudi, če greš skozi terapijo ali ne.
Ali se motim?

Maja