IZVIRNI / PRVINSKI GREH

Spoštovani!

V teh prazničnih dneh, ko se spominjamo trpljenja in darovanja Jezusa Kristusa, ponovno premišljujem o vprašanju, ki me je begalo že zdavnaj. Kaj pravzaprav je “izvirni greh”?

V dolgih letih iskanja sem srečala sem že nekaj odgovorov, a nobeden ni pregnal mojih dvomov.
Če sem prav razumela, je RKC nekoč razlagala Evin in Adamov greh kot “vdajanje” spolnosti, kasneje, s širjenjem človekovega razgleda, so razlage postale morda nekoliko bolj sofisticirane, na primer kot nepokorščina Bogu, ki ju je zato izgnal iz raja, ali pa kaj drugega, kar je bilo pač prikladno v določenem obdobju.
Nekje sem zasledila misel, da je človeka zastrupilo jabolko z drevesa spoznanja – spoznanje, znanje, vedenje pač ni vedno najbolj udobna zadeva za človeka, ki zaradi tipanja v temi ni srečen…
E. Fromm razlaga izvirni greh kot (od)trganje od narave, iz tistega prvobitnega, naravnega okolja enosti in harmonije, ki nam je bilo dano kot eni od mnogih vrst živih bitij. To oddaljevanje je rodilo razum in povzročilo občutek ločenosti ter strah pred prihodnostjo, ki nam je neznana.
Sama mislim, da bi lahko bil izvirni greh zavedanje samega sebe kot individuma, torej JAZ oziroma EGO, ki prav tako povzroča občutek ločenosti od vsega, kar je, ter povzroča trpljenje in strah.
Ob vsem tem pa ne razumem, česa bi nas lahko Jezus Kristus odrešil? V čem je tista posebna naloga, s katero ga je Bog poslal v pomoč človeku?
Mar ni vsak posameznik duša, ki je nastala v večnem umu Boga, kjer je vse dobro in prav točno takšno, kot je, in potuje svojo pot od življenja do življenja ter išče izkušnje? Te so duši potrebne, tudi trpljenje, žalost, strah in kar je še takšnih neugodnih čustev oziroma občutij, mar ne?

Kako razumeš izvirni greh ti, Igor?
Opravičujem se, če si o tem že pisal na forumu, nisem še vsega prebrala.
Tudi nisem čisto prepričana, da je ta tema ravno najbolj primerna za na forum… Morda mi odgovoriš v zasebnem sporočilu?

Ljubezen je vse, kar je…, Majnica

V Prvi Mojzesovi knjigi je zapisano, da je Izvírni gréh izraz, ki ga kristjani v prvi vrsti uporabljajo za dejanje Adama in Eve, ki sta se v rajskem vrtu uprla Božjemu ukazu. Ta greh se imenje tudi greh prastaršev. Gre v bistvu za to, da sta šrvi mož in žena, po Božjem navodilu, lahko jedla iz vseh dreves v Rajskem vrtu, razen iz enega – Drevesa spoznanja.

V Rimskokatoliški Cerkvi se je pod vplivom svetega Avguština razvilo verovanje, da se izvirni greh Adama in Eve prenaša s staršev na potomce do današnjih dni. Tako rimokatoliki verujejo, da je vsak otrok ob spočetju oziroma ob rojstvu že avtomatično grešnik – omadeževan z izvirnim grehom. Ta greh izbriše šele zakrament krsta. V tem vidi Rimskokatoliška cerkev tudi enega od razlogov za krst majhnih otrok: če otrok umre nekrščen, zaradi svoje grešnosti namreč ne more doseči zveličanja – njegova duša (po verovanju rimokatolikov) ne more priti v nebesa. V preteklosti so v katoliških deželah otroke zelo pogosto krstili takoj po rojstvu, da bi jih tako zaščitili pred večno pogubo. Po prepričanju številnih katoliških teologov tudi otroci, ki so umrli pred rojstvom (spontani ali medicinski splav) ne morejo doseči zveličanja. Sveti Avguštin je trdil, da so otroci, ki umrejo nekrščeni, obsojeni na pekel, poznejši katoliški teologi pa so jih raje uvrščali v limb (predpekel).
Rimokatoliki nadalje verjamejo, da obstaja samo ena oseba, ki je bila ob spočetju obvarovana izvirnega greha – to je Devica Marija. Dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju je razglasil papež Pij IX. Jezus ne šteje za brezmadežno spočetega, ker itak ni bil spočet po normalni biološki poti.

Pravoslavni kristjani ne verujejo, da se je izvirni greh Adama in Eve prenašal na njune potomce do današnjih dni. Verujejo pa, da se na potomce prenaša nagnjenost k grehu in posledice greha prastaršev, zlasti dovzetnost za bolezni in umrljivost. Po pravoslavnem verovanju se otroci rodijo nedolžni (brez greha) in zato ni treba hiteti s krstom. V številnih pravoslavnih Cerkvah velja navada, da otroke krstijo šele po dopolnjenih 40 dneh starosti. Krst v tem primeru šteje za obred vključitve otroka v skupnost kristjanov in ne za obred očiščenja od grehov.
Zaradi takega razumevanja je pravoslavnim kristjanom dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju seveda popolnoma tuja in je nikakor ne priznavajo. Kljub temu pa tudi številni pravoslavni kristjani pojmujejo Marijo za čisto ali brezmadežno, a ta izraz pomeni samo, da Marija ni nikoli v življenju grešila. V nekaterih pravoslavnih Cerkvah je razširjeno tudi mnenje, da je Bog Marijo očistil vseh predhodnih grehov takrat, ko je poslal k njej angela Gabrijela, pozneje pa Marija tudi ni več grešila.

Protestantski pogled na izvirni greh je v bistvu podoben kot pogled pravoslavnih kristjanov, vendar pa različne protestantske skupine nimajo poenotenega nauka o tem vprašanju. Številne protestantske Cerkve imajo tudi vprašanje Marijne brezmadežnosti za nesmiselno.
Številne protestantske Cerkve učijo, da je imela Marija po Jezusovem rojstvu normalne spolne odnose z Jožefom in da je rodila še več otrok, a v tem ne vidijo nič grešnega.
Adam in Eva naj bi s svojim grehom uničila čistost in umirjenost Rajskega vrta. Ko jesta iz drevesa spoznanja, ravnata v nasprotju z Božjo voljo. Bog ju kaznuje tako, da jima odvzame dar večnega življenja in ju vrže iz Rajskega vrta. Posledica njunega greha je ločenost človeštva od Boga….

Zgodba je seveda vse daljša in s podrobnim proučevanjem Svetega pisma kaj hitro ugotoviš, kako proste so bile razlage pri prevajanju, če ne tudi pri zapisovanju besedila. Navededel bom nekaj primerov:
– Kača se v hebrejčini imenuje NAHAŠ, beseda je izredno podobna beseci »NAŠAH«, ki pomeni p r e v a r a t i…..
– Pri prevajanju Svetega pisma v latinščini ( prvi prevod ) v 5. Stoletju, je sadež, ki sta ga jedla Adam in Eva MALUM. MALUM v latinščini pomeni tako Z L O , kot JABOLKO….
– Poimenovanje Adama in Eve je spet »umetniška svoboda izražanja«, ker EVA v hebrejščini pomeni ŽIVA – Adam je dal takšno ime svoji ženi tik zatem, ko Bog govori z njim o smrti. ADAM v hebrejščini pomeni ČLOVEK, sorodna meseda ( besedna igra ) ADMAH pa pomeni ZEMLJO, PRST, TLA…..
Veliko teh hotečih ali nehotečih »pleonazmov« bi še lahko našteval zato je potrebno temeljitejše poznavanje originalnega Svetega pisma in/ali več prevodov. Tu je zanimiva tudi primerjava DREVESA ŽIVLJENA in DREVESA SPOZNANJA. Drevo življenja je namenjeno daruvečnega življenja, ki ga Bog ponuja človeku. Moški in ženska lahko jesta iz tega drevesa, kolikor želita. Drevo spoznanja dobrega in hudega pa pomeni moralno odločitev Če ješ od tega drevesa, postaneš neodvisen od Boga, zato je to prepovedano…
In kaj je splog »GARDEN OF EDEN«? Eden je hebrejska beseda za užitek, ugodje. To je torej kraj ugodja….
Vsekakor je pri previranju katerih koli svetih spisovtreba upoštevati jezikovne omejitve, vključiti tudi malo lastne »umetniške svobode« predvsem pa BRATI SVETE SPISE Z VIVEKO – POSLUHOM ZA RAZLIKOVANJE, KAKO RAZUME POSAMEZEN POMEN DUŠA IN KAKO EGO….

Kar se tvojega drugega vprašanja tiče, so Jezusovi čudeži znamenje njegovega posebnega odnosa z Bogom. Ozdravljenja je mogoče dokazati in potrditi, za odpuščanje grehov pa to ni mogoče. Ozdravljenji hromega in gobavca dokažeta, da je Bog Jezusu zaupal Božjo moč in oblast, zaradi katere lahko tudi odpušča grehe – kar stori na križu, ko se pusti križati in s svojim trpljenjem nadomesti trpljenje ljudi zaradi izvirnega greha.

In ne sekiraj se, Majnica, razlaga kar paše v ta forum…