Izpoved uporabnice Materinskega doma
Objavljam izpoved Sneže, ene izmed uporabnic Materinskega doma:
Zmeraj krivim sebe!
Sebe sem krivila za slabo oceno ljudi! Govorila sem si, kako sem naivna, da podležem lepim, ampak praznim obljubam!
Bila sem že čisto hroma od svoje jeze, sramu in krivde! Nisem se več upala pogovarjati z ljudmi, dobila sem kompleks manjvrednosti, ker pač nisem dovolj brihtna, da bi znala oceniti ljudi in razlikovati dobro od slabega!
Mama, tašča, tast, nekdanji prijatelji… vsi so se spravili name: “Kriva si! Nisi dobro ocenila situacijo in si kar še enega otroka spravila na svet! KRIVA, KRIVA, KRIVA!” mi je odzvanjalo v glavi.
Dokler nisem rekla: DOSTI JE! HOČEM SVOJE ŽIVLJENJE NAZAJ!
Zakaj bi živela v strahu, krivdi in jezi, ki jo nisem samo jaz povzročila!? Zakaj bi vedno bila kriva jaz, če pa že sem, bom posledice nosila jaz in ne drugi, saj sem dovolj sposobna in močna, da se s problemom lahko soočim!
Ljudje se vedno spravljajo na nemočne, a v bistvu so sami nemočni, samo poravnovo hočejo iztržiti! Ki je v bistvu ni! Življenje svoje prinese – dobro in slabo! In nič večno ne traja!
To je moj zaključek, da sem dosegla svoj cilj, to se pravi – poravnava s samo seboj! Nisem kriva! Življenje pač tako je in mi se učimo živeti!
Sneža