izpoved osebe z MOM

[center][left]Draga KK2

Prebrala sem tvojo zgodbo in moram reči, da me je zelo pretresla. Ne morem dojeti, da obstajajo ljudje (moški in tudi očetje), ki se lahko spolno znesejo nad otrokom. To je za moje pojme najnizkotnejši način, spraviti se na nemočno bitje zaradi kratkotrajnega užitka in občutka premoči. To so res stvari skregane z vsako normalno človeško logiko.
Tvoje življenje je zaznamovalo ogromno travm in vem, ko si to podelila z nami, nisi to storila le zato, da bi ti mi svetovali kaj narediti, ampak predvsem zato, da bi našla razumevanje in tolažbo. Želiš predvsem vedeti, da te lahko razumemo, da nam je mar zate, da nam ni vseeno in da ti lahko rečemo da si navkljub vsemu kar je bilo v tvojem življenju (na kar nisi mogla vplivati) v redu in vredna vsega spoštovanja.
Vem da se v svojem bitju soočaš z neprestanimi občutki lažne krivde, ki pa je za tebe čisto resnična, čeprav ni res, da si ti kriva za vse stvari, ki so se ti dogajale v tvojem ranem otroštvu in se ti posledično dogajajo tudi sedaj. Nisi kriva!
Vem, da je to težko verjeti, ko si v težki fazi, ko misliš, da ti ne preostane drugega kakor da nadaljuješ to kar so delali tudi ljudje, ki so te zlorabljali; da si zadajaš bolečine tudi sama. To ti v tvojem trenutnem duševnem dojemanju daje občutek, da obvladuješ situacijo.
Pogumna si. Mnogi pravijo, da ljudje, ki imajo probleme z MOM ne morejo priznati svoje situacije, temveč krivdo prelagati na druge. Ti ne delaš tako. Kljub temu, da sem prepričana, da ti opisovanje tvojega travmatičnega otroštva povzroča dodatne občutke nemoči in bolečine, ti lahko rečem samo to, da si pogumna, iskrena in odkrita.

Razumem te lahko le delno, kajti pravijo, da lahko človeka popolnoma razumeš le, če vsaj en dan hodiš v njegovih čevljih. Da bi se tebe res razumelo, pa bi bil potreben več kot en dan. Vendar ti lahko rečem le to, da sočustvujem s teboj in mi ni vseeno zate.
Prepričana sem, glede na to, da si še mlada, da je za tebe upanje, da boš v nadaljnjem življenju lahko sorazmerno normalno funkcionirala, če ne boš odnehala z iskanjem pravega izhoda iz tega labirinta travmatski izkušenj in vztrajala, da jo najdeš, dokler te ne bo pripeljala na plano; da boš spoznala da si čisto v redu in da tudi ljudje v tvoji bližini niso potencialno nevarni tebi, temveč da ti lahko izkazujejo iskreno ljubezen in sprejemanje tebe takšne kakršna si.
Zato pogumno naprej. Ne obupaj. Vztrajaj in nekega dne boš lažje zadihala in se veselila v majhnih stvareh.
Prebrala sem da ti je družba kužka veliko pomenila. Žival nam mnogokrat lahko izkazuje brezpogojno poslušnost in ljubezen, zato ni slabo imeti tudi živalskega prijatelja. Kadar pa te zgrabi tisto, da bi si storila kaj žalega, poskusi v tistem trenutku preusmeriti takšno dejanje tako, da raje narediš za sebe kaj neškodljivega, če je le mogoče. Izbira je tvoja. Res samo tvoja.

Bodi lepo in imej se rada. Ti si prva, ki moraš začeti s tem. Ne čakaj na druge da te bodo prvi imeli radi. Vedi da si vredna ljubezni tako kot vsi drugi ljudje.
Če želiš me lahko kontaktiraš na moj elektronski naslov: [email protected].[/left][/center]

Zdravo KK2

Sicer pozno, po letu dni, sem prečitala tvojo izpoved in sem v šoku. Tudi moje življenje je en sam kaos, ne bom ga opisovala, pa ne zaradi sramote… Pred tednom dni sem se zavedla in se našla v Bipolarni motnji, katera mi je povzročila ogromno preglavic skozi moja leta življenja. V principu od poroda naprej. Ker sem diagnozo ugotovila sama ( super, da imamo računalnike in si lahko tako pomagamo do informacij), razmišljam in primerjam svojo bolezen z MOM.
Zate pa mislim, da si izredno pogumna oseba in želela bi navezati stik s tabo…, se morda kdaj kaj pogovoriti, pa tudi pozabavati, saj to rabimo. Če želiš, me kontaktiraj na [email protected]
Upam, da dobiš moje sporočilo in želim ti veliko lepih dni, tistih temačnih pa seveda čim manj!
Drži se!!!

KK2

Če slučajno še bereš ta forum, pusti nekje kakšen svoj mail brez imena v naslovu.

Še kakšen dodaten pogovor, kontakt ne škodi…

Tudi jaz bi prosila, če lahko KK napiše svoj kontakt, če še spremlja ta forum.

Joj ob tvoji zgodbi so se mi vlile solze. Jočem kot dež in ne morem verjeti da se to dogaja.
Upam, da se ti bo uspelo izmazati iz tega in da boš srečna. Zaslužiš si to.
Pa hvala bogu za tvojega partnerja! Vsaj tu si imela srečo.

ODGOVOR NA SVOJE PISMO
Ko danes berem svoje pisanje v tej rubriki, vidim, da sem naredila velik premik.
Ne bom rekla, da vriskam in skačem od veselja in kipim od sreče, s tem bi bilo nekaj zelo narobe, vendar pa lahko zagotovo rečem, da ne blodim izgubljena, da se je v meni naselilo veliko miru in da delujem, tako, da si ne nakopljem težav.
Svoja čustva, ne le da kontroliram, lahko jih vidim celo nekoliko prej, preden bi lahko izbruhnila. Velikokrat zmorem biti kritična in predvidljiva do sebe in do drugih. Lahko mirno spim.
Kako to?
Čisto počasi in z zaupanjem do tega, da ti lahko pomagajo. In ko nehaš preizkušati razno razne alternative, ko nehaš bežati od enega zdravnika k drugemu.
Potrebno se je RESNIČNO USTAVITI in zaupati poteku zdravljenja.
Jaz sem vztrajala z zdravili in hodila na redne kontrole k psihiatru.
Težko mi je, ko moram vsak mesec kar denarja nameniti psihoterapiji, vendar sem lahko vesela, da si lahko to privoščim. Vredno je , četudi se tu pomikam le po korakih.
Imam nekaj prijateljev in zdi se mi, da imamo lep odnos, ki ni posesiven in v katerem ni strahu, da bi te kdo zapustil in da moraš narediti vse, da bi koga zadržal. Nepotrebno.
Živim kot večina. Z slabimi in dobrimi dnevi, z napori in tudi lenarjenjem. Tako se mi zdi, da je zaenkrat prav.
Torej, ustaviti se »z brcanjem« in vztrajajte. Vredno je.
Katarina