izpoved osebe z MOM

Pozdravljeni izr. prof. Mojca Z. Dernovšek, dr. med., specialistka psihiatrije
ali asist. Maja Smrdu, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.

Te dni že tretjič prebiram knjigo Mejna osebnost: viharnost, nihanja razpoloženja, izbruhi besa, strah pred osamljenostjo.
Že, ko sem jo prvič prebrala sem se odločila, da Vam pišem, vendar sem to odlagala do tega trenutka, ko sem sedaj ponovno dobila to knjigo v roke. Zdaj podčrtujem stavke v Vaši knjigi, ki so zelo očitni pri moji mejni osebnostni motnji, da se bom lažje sama razumela. :/
Za to pismo sem se odločila zato, ker bi rada z Vami in drugimi delila svoje izkušnje spoprijemanja s to motnjo, tudi zaradi nerazumevanja širše javnosti o tej osebnostni motnji, pa tudi, ker od Vas rahlo pričakujem vsaj kratek odziv glede stanja mojega počutja, ki je vsaj po mojem mnenju trenutno zelo resno.
Naj se Vam najprej na kratko opišem.
Stara sem 26 let, študentka oz. absolventka Pedagoške fakultete, (zdaj se mi je ustavilo, 8 izpitov pred koncem in pred diplomo), in sem se že semkrat zdravila na mariborskem oddelku za psihiatrijo. Moje diagnoze po drugem zdravljenju: borderline mejna osebnost, depresivnost, posttravmatični sindrom, anksiozna motnja, nevrotična, psihotična, itd.
Zdravila sem se zaradi poskusov samomora s predoziranjem zdravil in resnim samopoškodbenim vedenjem (mazohistična sem že sedmo leto, po telesu se režem vsaj enkrat do dvakrat na mesec, ob krizah pa tudi do trikrat tedensko), zadnjo rezanje se je ustavilo pri približno 500 vrezih, veliko je globokih ran, ki sem jih tudi že sama šivala, oskrbim jih z trakci, razkužili, veliko obvezami). Šivana, v bolnišnici, sem bila štirikrat. Na sebi ugašam cigarete, se »pretepem«, boksam v zid, dokler niso moje roke kot krofi, se grizem in podobno.
Trenutno sem v ambulantnem zdravljenju, vendar po letih takšnega zdravljenja še vedno ne vidim nekakšnega premika, resnega izboljšanja, boljšega samonadzora in manjšega samopoškodbenega in samomorilnega vedenja. (Nazadnje sem poskusila umreti lani julija s pojedenimi malo manj kot 200 tabletami in nekaj popitim alkoholom. Kot so mi povedali in v odpustnici zapisali so me oživljali, dva dni sem bila tudi v komi.)
Naj Vam razjasnim nekaj podrobnosti iz mojega dosedanjega življenja.
Moja mama in oče (Hrvat) sta se spoznala na morju in se tam tudi poročila. Oče je bil skozi nasilen in alkoholik. Rodila sem se mesec dni prezgodaj zaradi maminega nenehnega strahu pred očetom in pretepom, ki se je zgodil tik pred samim mojim rojstvom.
Moje zgodnje otroštvo je bil en sam kaos, bežanja z materjo od očeta, dobivanja »pijanih« klofut, držanja za noge skozi okno, stresanja, zapiranja mojih prstkov med avtomobilska vrata itd. Vse to se je dogajalo (in nadaljevalo) tudi, ko se je rodil moj brat pri mojih 4. letih. Takrat smo se, že tretja selitev, preselili v Slovenijo, v mamin domač kraj. Pri 5. letih, ko sem bila v skrbništvu pri očetu (na počitnicah) me je posilil. Pri mojih 6. letih sta se z mamo ločila. Do sedaj nisem imela z njim nobenega stika več.
Pri 8. letih sva z bratom dobila očima, ki je že imel dva starejša otroka. Njegov sin me je pri 9. letih prisilil v spolni odnos z njim (na penis si je nataknil srebrno kuhinjsko folijo, kar me je zelo bolelo med samim dejanjem).
Zelo rada sem imela babico, zato sem večkrat oz. zelo pogosto zbežala od doma k njej, se k njej zatekala, ko doma nisem dobila dovolj ljubezni od mame, še manj od očima. Babica je pri mojih 10. letih k sebi sprejela partnerja, ki me je spolno nadlegoval ves peti in še del šestega razreda, ko sta se z babico razšla. Vse to sem prenašala, ker sem imela od nekoga vsaj (takšno) pozornost.
V šoli sem bila vedno pridna, vestna in marljiva. Prijateljev oz. prijateljic skorajda nisem imela, saj sem popoldneve vedno preždela za knjigami kje v grmovju ali doma v postelji.
V petem razredu sem začela hoditi h košarki, kar je bilo zame zelo stresno, ker sem se že od 2. razreda (ko sem imela pljučnico in bila dva meseca v domači oskrbi) počutila slabotno in krhko. Čeprav sem rada hodila h košarki sem bila na treningih vedno tesnobna in razburjena, z mehkimi nogami in polna negativnega adrenalina.
Pri 14. letih me je v šoli na rob stola potisnila »najboljša« prijateljica. Presekala sem si celo sramno ustnico in za velikost nojevega jajca se mi je naredil hematom. Še štiri ure sem vztrajala v šoli, misleč, da bo že bolje, a ni bilo. (V naši družini se je zelo, zelo redko hodilo k zdravnikom.) Odšla sem peš domov, peš v zadnje nadstropje našega bloka. Mama me je očistila in me (spet) peš »napodila« v bližnji zdravstveni dom. Tam sem dobila samo napotnico za bolnišnično ginekološko obravnavo. Spet peš sem odšla domov oz. do avta, kjer me je mati zaklenila v avto in odšla kuhat kosilo za brata. Imela sem neznosne bolečine, jokala sem kot dež, spraskala sem vso gumo pri okenskih steklih. To so še danes moje ene izmed najbolj travmatičnih spominov. Dobila sem sedem šivov, deset dni bolnišnice in še dva meseca okrevanja doma, kjer sem lahko sedela le na otroški zračni blazini. Od takrat je moja samopodoba še slabša kot je bila prej.
V času OŠ sem preživela dve pljučnici in tri bronhitise, kot predšolski otrok pa sem imela nonstop prebavne motnje-driske, saj sem se pri varuški počutila tesnobno, vedno zaprto, odveč, strahotno. Varuška je pazila več otrok hkrati v premajhnem stanovanju, zato sem bila nervozen otrok. Že kot otrok sem si želela umreti (npr. ob bolezni-pljučnici).
Nohte si grizem že od OŠ, od 4. razreda, prav tako se od vrtca naprej s prsti igram s svojimi lasmi (včasih jih tako zavozlam, da sem jih primorana ostriči).
Do 4. razreda sem imela ob večerih flaško s čokolinom in seveda »dekico« brez katere nisem mogla zaspati. Igrač sem imela zelo malo. Veliko sem skrbela za bratca že v nižjih razredih OŠ in mu tudi kuhala, skrbela za njega kaj bo oblekel, kdaj bo spal, kdaj mora v šolo in iz nje, itd., ker mame ni bilo veliko doma. Zato se tudi nisem nikoli vklopila v družbo mojih vrstnikov, ker sem bila v razmišljanju več korakov pred njimi.
Pri 17. letih sem spoznala zdajšnjega fanta, h kateremu sem se pri 18. letih preselila. Tam so se začele moje težave še bolj odražat. Nikakor nisem mogla verjeti v kako zdravem okolju je odrasel moj fant, zato sem se začela zapirati vase, saj me je bilo sram, kaj povedati o mojem dotedanjem okolju, o mojem »zafuranem« otroštvu. Izmikati sem se začela tudi kakršnimkoli odnosom, tudi seksualnim, odklanjala sem psihiatrično pomoč oz. jo izrabljala le za predpisovanje zdravil (največ pomirjeval). Veliko pa sem začela brati knjige s psihološko vsebino.
Ko sem se začela redno rezati fant ni vedel, kako bi mi pomagal. To ga je zelo prizadelo (in tudi mene, nisem mogla verjeti kaj počnem, nisem si znala pomagati, vedela pa sem, da je to narobe kar si delam).
Prvič sem na psihiatrijo prišla zaradi predoziranja s tabletami in samopoškodovana (najprej le po rokah). To se je nadaljevalo (in se še nadaljuje) leto za letom.
Po mojem lanskem zelo resnem poskusu samomora sem bila na psihiatriji štiri mesece na zaprtem oddelku. V tem času se je tašča odločila, da tega pritiska ne prenese več in da me noče več pod svojo streho. S fantom ostajava skupaj (zdaj živiva v najemniškem stanovanju s »skupno« psičko (ki mi btw pomeni še edino zadovoljstvo), živiva brez fizičnih kontaktov, ker tega ne zmorem več nadzirati, da se ne bi zaradi krivega počutka po »lepših« dejanjih, trenutkih šla samopoškodovat, ki tudi nima več mej…
Tako se vsakotedensko porežem (kjerkoli pride), da spustim ven vso to napetost, ki jo čutim v sebi in upam, da me bo fant in delno tudi mama vsaj malo razumela, da sem/to moram storiti, čeprav vem, da mi bo/je potem žal.
Opisala bi se kot osebo z zelo slabo samopodobo, nezaupljivo, vedno v nihanjih razpoloženja, boječo, imam strah pred osamljenostjo, samomorilno (nenehne prisilne, vsiljive misli o izvršbi tega dejanja, tudi v sanjah oz. morah je tega zelo veliko), samopoškodovalno, čutim nenehno praznino v sebi, nagnjeno k jemanju večjih odmerkov pomirjeval, impulzivno, vedno anksiozno, zlorabljeno, paranoično, v zadnjem času pa tudi psihotično, globoko depresivno in pesimistično (sploh glede prihodnosti).
Trenutno oz. pred nekaj časa sem skočila iz garaže (in si zvila levi gleženj), desnega pa zdrobila, zaradi česar sem še danes na berglah, kajti 1. operacija ni bila zelo uspešna, niti druga, sedaj čakam na tretjo (ko mi bodo zaradi hude poškodbe vstavili umetni sklep). Tudi zredila sem se od takrat za 15 kg. Z občasnim bruhanjem se malo pomirim, ko pa bom lahko spet mobilna, se ukvarjala s kakršnimkoli športom pom pač tako zbijala kilograme. (Težave z ješčostjo-anoreksičnost, bulemičnost- mi niso tuje.)
K mami domov si več ne želim iti. Trenutno pa ima deset let mlajšega partnerja (zadnji, ki ga je imela se je zaljubil vame, zato mi tega sploh ne predstavi), je v drugi puberteti, saj ga hodi »žurat« s prijateljicami (včasih gre domov alkoholizirana, čeprav vozi), rada tekmuje z menoj, zato se npr. tudi mladostno oblači in obnaša.

Ko mi je hudo pišem veliko pesmi, ko ob meni ni nikogar, ki bi potolažil prestrašenega in obupanega otroka v meni.

Zelo me bo razveselilo dejstvo, če sem Vam z mojo izpovedjo prinesla v Vašo strokovnost kanček več razumevanja osebnostno mejnega. Zanimivo pa bi mi bilo tudi, če bi mi kaj odgovorili in mi tako pomagali iz moje bede.

Lepo Vas pozdravljam in vse ostale »forumce« ter Vam želim veliko uspeha pri delu z mejno motenimi!

Kk2

Ne vem, kako to, da ti nihče nič ne napiše.
Res pa je, da sem tudi jaz brez besed ob tvoji zgodbi.
In vendar se mi zdiš močna…da si sploh šla čez vse to. Želim ti.. Želim ti, da bi našla ljubezen do sebe. Ker si je vredna.

tuki ni velko ljudi, ki bio pisali, je nov forum
predlagam ti, da daš na kak drug forum..magari na starševski čvek

res si močna oseba, tudi jaz sem brez besed..sem mislila, da sem že vse slišala..ampak ne , še zdaleč ne …

rada te imam, čeprav te ne poznam

kk2 tudi ti toplo dobrodošla na našem novem forumu!

Hvala ti za deljenje svoje življenjske zgodbe. Moram reči, da si v življenju doživela že veliko težkih preizkušenj. Resnično mi je žal, za vse grozote, ki si jih doživela. Vesela sem, da imaš ob sebi ljubečega partnerja, ki ti skuša pomagati in stati ob strani po svojih najboljših močeh, saj je podporni sistem ljudi, ki jih imamo najraje, resnično zelo pomemben za nas vse. Še posebaj pa takrat, ko potrebujemo roko, ki nam pomaga čez težke dogodke/trenutke. Imela si resnično težko otroštvo in mi je zelo žal, za vse kar si doživela pri tako mladih letih.
Zelo častno in pogumno od tebe je, da si poskrbela za svojega brata, ko te je najbolj potreboval. Na to si lahko resnično ponosna!
Zelo pomembno je, da se o stiskah, ki jih doživljamo pogovarjamo z ljudmi, ki vemo, da nas bodo vsaj poskušali razumeti… Tudi s strokovnjaki! Da izrazimo svoje strahove, skrbi, stiske, napetosti. Lahko, da bomo s tem pridobili kaj več razumevanja/pomoči in našli rešitve. Ko imamo samopoškodbene ali samomorilne težnje je zelo pomembno, da to izrazimo in se zatečemo k najbljižnjim ali strokovnjakom, da nas zaščitijo.
V drugih temah sem pripisala nekaj literature, ki ti lahko krajša čas, pomaga razumeti določene stvari ali odgovori na kakšno vprašanje. Tudi tukaj se bomo potrudili odgovoriti po najboljših močeh!
Pogumno pot in vso srečo!

V kratkem se seveda oglasi ena izmed strokovnjakinj.
Lep dan, F.Tadeja

Izr. prof. dr. Mojca Z. Dernovšek, dr. med., spec. psih. ODGOVARJA:

Hvala za izčrpno pismo. Iz njega je mogoče razbrati več problemov, ki vsak potrebuje čas za reševanje. Nagibam se k misli, da vas je dolgoletna travma zelo obremenila in da zgolj obvladovanje simptomov MOM ne bo dovolj. Prav tako je pomembno, da bližnjim in vašemu terapevtu omogočite, da poskrbijo za vašo varnost, ko vas obvladujejo nagibi samopoškodbene in samomorilne vsebine. Kadar je tako hudo, se prepustite ljudem, ki vam želijo dobro. Terapevti vemo, da so nekatere težave dolgotrajne, a se z leti omilijo in da se splača vztrajati.

Najprej pa postaviva osnovo za moje razmišljanje o pomoči: na življenje, ki so ga zaznamovali številni problemi in travme lahko gledamo na različne načine. Predlagam, da izhajamo iz odgovornega odnosa do sebe – to je nekaj, kar vam je morda tuje, a predstavlja dober temelj za vse nadaljnje korake. Sebe v odgovornem odnosu gledamo hkrati na tri načine: kot malega otroka, za katerega je treba poskrbeti (ga umiti, obleči, nahraniti, dati spat, se igrati in zabavati in ga učiti, mu dovoliti da se zmoti, …), gledamo kot odraslega, ki ima svoja prepričanja, želje, cilje, načrte, preteklost, sedanjost in prihodnost in še kaj in vse to spoštujemo in sprejemamo. Gledamo pa se tudi kot učitelja samega sebe, ki ga poslušamo, kadar ima kaj pametnega povedati, nam svetovati, včasih potolažiti in tako dalje. Poskusite vajo, da v vaših mislih pameten in umirjen učitelj pomiri prestrašenega otroka. Če to ne bo dovolj, predlagam da se udeležite tečaja tapkanja. Za osebe, ki so preživele globoke travme, je tapkanje nekaj, kar lahko dodobra na novo opredeli telo in umirja.

V kratkem bo izšel priročnik o premagovanju postravmatske stresne motnje in potrudili se bomo, da bo dostopen na spletu. O priročniku vas bomo obvestili, saj mislim, da bi vam zelo koristilo poznavanje določenih strategij.

Z veseljem vam bom odgovorila na vaša dodatna vprašanja.

LP

Hvala za izčrpno pismo. Iz njega je mogoče razbrati več problemov, ki vsak potrebuje čas za reševanje. Nagibam se k misli, da vas je dolgoletna travma zelo obremenila in da zgolj obvladovanje simptomov MOM ne bo dovolj. Prav tako je pomembno, da bližnjim in vašemu terapevtu omogočite, da poskrbijo za vašo varnost, ko vas obvladujejo nagibi samopoškodbene in samomorilne vsebine. Kadar je tako hudo, se prepustite ljudem, ki vam želijo dobro. Terapevti vemo, da so nekatere težave dolgotrajne, a se z leti omilijo in da se splača vztrajati.

Najprej pa postaviva osnovo za moje razmišljanje o pomoči: na življenje, ki so ga zaznamovali številni problemi in travme lahko gledamo na različne načine. Predlagam, da izhajamo iz odgovornega odnosa do sebe – to je nekaj, kar vam je morda tuje, a predstavlja dober temelj za vse nadaljnje korake. Sebe v odgovornem odnosu gledamo hkrati na tri načine: kot malega otroka, za katerega je treba poskrbeti (ga umiti, obleči, nahraniti, dati spat, se igrati in zabavati in ga učiti, mu dovoliti da se zmoti, …), gledamo kot odraslega, ki ima svoja prepričanja, želje, cilje, načrte, preteklost, sedanjost in prihodnost in še kaj in vse to spoštujemo in sprejemamo. Gledamo pa se tudi kot učitelja samega sebe, ki ga poslušamo, kadar ima kaj pametnega povedati, nam svetovati, včasih potolažiti in tako dalje. Poskusite vajo, da v vaših mislih pameten in umirjen učitelj pomiri prestrašenega otroka. Če to ne bo dovolj, predlagam da se udeležite tečaja tapkanja. Za osebe, ki so preživele globoke travme, je tapkanje nekaj, kar lahko dodobra na novo opredeli telo in umirja.

V kratkem bo izšel priročnik o premagovanju postravmatske stresne motnje in potrudili se bomo, da bo dostopen na spletu. O priročniku vas bomo obvestili, saj mislim, da bi vam zelo koristilo poznavanje določenih strategij.

Z veseljem vam bom odgovorila na vaša dodatna vprašanja.

LP, Izr. prof. dr. Mojca Z. Dernovšek, dr. med., spec. psih.

pozdravljena kk tudi sama se ze kar nekaj casa borim s osebnostno motnjo, in popravici povem da se kar nekako shajam lahko bi kako rekla tko da mi lahko pises na [email protected] upam da se mi javs

Lepa hvala vsem, ki ste se potrudili prebrati moje dolgo pismo in mi tudi
odpisali…
sem bila teden dni odsotna, ker sem bila zaradi gležnja sprejeta v bolnišnico
na protibolečinsko zdravljenje…ki je potrebna pred operacijo…ki bo šele mama….
težko bo to čakkanje…

..ne vem kaj naj rečem…..v sebi čutim tako globoko žalost….jokati pa skoraj da
več ne morem..nimam več energije za vsakodnevna opravila….
bom se potrudila kaj odgovoriti in kaj vprašati za mnenje, ko pridem malo
k sebi….trenutno sem precej na tleh…to je skoraj da večino mojega časa…
ampak se trudim…pa trudim….da na koncu sploh več ne vem zakaj bi se še….
zakaj se ne zabodem z nožem v trebuh….da bi izkrvavela v bolečinah, ki jih
lahko prenašam, (kar si sama naredim)….verjam v reinkarnacijo….
in, ali sem res egosit, če naredim samomor????
ah….
lp, k2

priporočm v branje knjigo
STRUPENI STARŠI
dr.Susan Forward, Craig Buck
Nezadostni starši – so nenehno osredotočeni na lastne težave, zato svoje otroke spremenijo v “mini odrasle”, ki morajo skrbeti zanje.
Oblastni starši – življenje svojih otrok obremenjujejo s krivdo, manipulacijo ali pretirano nebogljenostjo.
Starši, odvisni od alkohola – so ujeti v zanikanje in zmedeno nihanje razpoloženja ter jim ostane malo časa ali energije za zahteve starševstva.
Besedno nasilni starši – z nenehnim poniževanjem, bodisi odkrito nasilnim ali prikrito sarkastičnim, svojim otrokom jemljejo pogum in jih oropajo samozavesti.
Telesno nasilni starši – so nesposobni obvladati svoj bes, zato krivdo za lastno neobvladano vedenje pogosto prevalijo na otroka.
Spolno nasilni starši – so očitno seksualno napadalni in prikrito nasilni. Otroka dokončno izdajo in uničijo samo jedro njegovega otroštva, njegovo nedolžnost.
***”Dinamična, močna, udarna knjiga, ki daje veliko upanja in razumevanja ter lahko dobesedno rešuje življenja.”,
Abigail Van Buren***

priporočm v branje knjigo
STRUPENI STARŠI
dr.Susan Forward, Craig Buck
Nezadostni starši – so nenehno osredotočeni na lastne težave, zato svoje otroke spremenijo v “mini odrasle”, ki morajo skrbeti zanje.
Oblastni starši – življenje svojih otrok obremenjujejo s krivdo, manipulacijo ali pretirano nebogljenostjo.
Starši, odvisni od alkohola – so ujeti v zanikanje in zmedeno nihanje razpoloženja ter jim ostane malo časa ali energije za zahteve starševstva.
Besedno nasilni starši – z nenehnim poniževanjem, bodisi odkrito nasilnim ali prikrito sarkastičnim, svojim otrokom jemljejo pogum in jih oropajo samozavesti.
Telesno nasilni starši – so nesposobni obvladati svoj bes, zato krivdo za lastno neobvladano vedenje pogosto prevalijo na otroka.
Spolno nasilni starši – so očitno seksualno napadalni in prikrito nasilni. Otroka dokončno izdajo in uničijo samo jedro njegovega otroštva, njegovo nedolžnost.
***”Dinamična, močna, udarna knjiga, ki daje veliko upanja in razumevanja ter lahko dobesedno rešuje življenja.”,
Abigail Van Buren***

Pozdravljeni!
Precej sem razmišljala o tem, kako bi vam lahko svetovala pri obvladovanju tesnobe in samopoškodovanja in sem našla priporočila glede izvajanja terapije tapkanja. Na spletni strani http://www.eft-slovenija.si/ lahko dobite informacije o dogajanju, skupinskih tapkanjih, ki se izvajajo tudi v Mariboru in okolici, izvajalcih…
Poleg tega vam priporočam, da se poskusite zamotiti s trebušnjaki, ki jih izvajajte do bolečine. Najbolje je, da si pripravite prostor za telovadbo in delate trebušnjake na več načinov (kot za pilates) dokler ne boste povsem izmučeni. Želim namreč, da imate z bolečino in svojim telesom tudi dobro izkušnjo, brez kasnejše slabe vesti. Trebušnjaki bodo popravili vašo držo in boste svoje telo okrepili tako, da boste bolj sigurni vase.
Pa ne se jeziti name, ko vas bodo po trebušnjakih tako bolele mišice, da se ne boste mogli smejati. To je tudi dobro, saj boste vedeli, da vas bolijo zaradi dobrih stvari.
Poskusite in poročajte, kako vam gre.
Lep pozdrav
M

Zelo sem bila vesela, ko sem videla, da je gospa Dernovšek predlagala tapkanje… Sama tapkam eno leto in se še vedno čudim, kakšni učinki so možni. Metodo so najprej uporabili pri močno travmatiziranih vietnamskih veteranih in uspehi so bili neverjetni.

Verjamem vate in držim pesti zate, da boš z majhnimi koraki prehodila dolgo pot, ki pelje ven iz posledic vseh zlorab, ki so se ti zgodile….

Če pa imaš možnost, ti pa toplo priporočam vsaj kakšno individualno tapkanje z gospo PIko Rajner, ki je “šefica” slovenskega tapkanja 🙂

Pozdravljeni,

imam problem z MOM in se tega zavedam. Zelo si ga želim rešiti, saj sem noseča in bi rada, da bi otrok bival v čimbolj normalni družini.

Vedno sem imela težave z zaupanjem, sproščenostjo, obhajali so me dvomi in na splošno sem bila črnogleda. Starejša sem, bolj se kažejo tej znaki. Strah pred zapustitvijo, strahoten strah pred prevaro..Vedno sem raje zapustila, samo da ne bi bila zapuščena. Do sedaj mi je uspevalo brez velikih posledic, zdajšnji fant me je pa namesto, da bi me zapustil po SS, ker sem padla v depresijo in ga odrivala od sebe, raje prevaral in mi potem naredil še enega otroka in to povedal šele 2 meseca nazaj. Zdaj pa imam samo še večje probleme z zaupanjem…On se trudi, je pa tudi sam ugotovil, da ima eno od osebnostnih motenj, in sicer v veliki meri narcisoistično. Imava se lepo, dokler jaz ne eksplodiram, potem vse porušim…Trmam se, se imam za največjo žrtev in kot piše pridem na nivo otroka, ki želi, da nekdo skrbi za njega. Ne vem zakaj se to dogaja, ko sem pa vedno bila svobodna in samostojna. On ima veliko dela, jaz sem pa doma in imam veliko časa za razmišljanje. Nimam pa samomorilskih nagnjenj, niti nikoli ne razbijam in kažem grozne znake jeze…vse se dogaja v meni in trpim, dokler ne začnem metati pod nos. S partnerjem razmišljava, če bi bilo bolje, da greva narazen, ker takega življenja si ne želi nihče. Sama se obnašam tako samo do njega, z drugimi ljudmi nimam problemov. Všeč mi je, da sva oba ugotovila problem, ampak se mi zdi, da se ti dve motnji tako izključujeta, ker verjetno bi jaz potrebovala nekoga z veliko mero empatije, on pa te ne premore niti kanček…oz. se je je začel učiti. Drugih simptomov nimam, ni zlorabe drog, cigaret, spijem po eno kavo na dan, ne zlorabljam spolnosti (čeprav včasih mogoče sem), partner je imel večji problem s tem. Pravi mi naj grem do psihologa/psihiatra, ampak jst bi želela, da to opraviva skupaj, on pa reče, da je to problem posameznika.

Je edina možnost zdravljenje? Ali obstaja še kakšna rešitev?

Pozdravljeni in hvala vam za deljenje vaše zgodbe.
Najprej je na mestu, da vam čestitam ob veselem pričakovanju. Naj ta čas mine kar se da lepo. Vidim, da imate zelo dober vpogled, kaj počnete narobe in kaj je narobe v samem razmerju. To je seveda prvi in zelo pomemben korak k boljšim odnosom. Seveda je težje, če sta oba pola v partnerskem odnosu problematična, a se da, z veliko dela in truda. Težko je doseči kvalitetno mediacijo, če si to želi samo ena polovica. Želje in cilji morajo biti isti, za lepšo in stabilnejšo prihodnost, pa naj bo to skupaj ali narazen. Zdravljenje je seveda uspešno s strokovnjaki iz področja, a vendarle naša lastna izobrazba o težavah in prepoznavanje lastnih napačnih vzorcev (ter spreminjanje le teh) šteje največ. V drugih temah je navedene nekaj literature, tudi link do polnočnega kluba, kar lahko pomaga za začetek. Seveda bi bilo lažje pomagati, če postavite konkretnejša vprašanja. Razne sprostitvene tehnike, ki jih lahko mirno opravljate v nosečnosti vam bodo zelo dobro dele. Morda posvetite več časa svojim že obstoječim hobijem, omenjeno pa je bilo tudi tapkanje, športi in druge dejavnosti. Ponovno bom prilepila link do članka na viziti.si, kjer je MOM podrobneje razložena. Morda vam kaj pomaga. vizita.si V primeru, da ne bi vedela kam se obrniti na strokovno pomoč prilagam trenutno veljaven seznam vseh zasebnih psihiatrov in psihologov s koncesijo je usklajen s podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (zasebni psihiatri, ki delajo izključno samoplačniško, niso vključeni): LINK2.
Želim vam vso srečo pri reševenju situacije ter lepe praznike!

F.Tadeja

Spodaj posredujem odgovor Maje Smrdu:

Pozdravljeni,

vaše vprašanje je kompleksno in v sebi skriva več podvprašanja. naj poskusim odgovoriti nanje…

večkrat so nosečnost ali kakšne večje spremembe v življenju dodatna spodbuda za to, da se odločimo za večje spremembe pri sebi. Ker nas otrok potrebuje in smo odgovorni zanj tudi večkrat spustimo svoja nezrela vedenja in dajemo toplino, ki jo morda sami nismo poznali. Hkrati pa moramo biti za vse to precej diferencirani in zreli, kajti otrok je tudi nespeč, zahteven, ne razumemo ga kaj hoče in zakaj joče in nas zaradi tega spravlja v stisko in kadar smo v stiski in negotovi največkrat reagiramo po svojih najbolj ustaljenih vzorcih – npr. začnemo se samoobtoževati, pojavijo se čustvena nihanja, depresija, zapremo se v svoj oklep in ne vidimo nikogar drugega razen sebe, pa v resnici še sebe ne več, ampak samoo svoje strahove. Glede na to kar se največkrat zgodi v materinstvu (zlasti prvem-če sem prav razumela) na osnovi mejne osebnostne motnje (pa čeprav morda visoko funkcionalni) bi vam svetovala, da si poiščete psihoterapevtsko pomoč. Kljub temu, pa mora vsaka odločitev prihajata iz nas in mora biti zaradi nas samih. kajti, če boste to odločitev sprejeli “zaradi otroka” mu jo boste slej ko prej očitali (pa čeprav ni on imel nič pri temu).
Torej: počišite psihoterapevtsko pomoč. Kaj pojmujete pod zdravljenje mi ni povsem jasno, sploh pa ne negativna konotacija, ki zveni iz vašega vprašanja. Psihoterapija je v bistvu način raziskovanja sebe in učenje bolj funkcionalnih načinov spoprijemanja z življenjskimi situcijami. Boljša je kot “samo-obravnava” ker imamo vsi svoje slepe pege in jih težko vidimo in si jih težko priznamo. Terapevt pa nam jih vztrajno kaže na takšen način, da jih sprejmemo in ko jih, jih lahko tudi spremenimo in nehaj nezavedno vplivati na nas – torej nimajo več te moči nad nami, ampak imamo mi moč nad njimi.

Glede partnerskega odnosa: Tako narcisitična kot mejna osebnostna motnja imata zelo podobne osnove (in razvojen zastoje) in tudi po medicinski klasifikaicji sodita v isti sklop osebsnotnih motenj. Za obeh je tako npr. značilna nizka samopodoba, samo da se pri narcisitični motnji kaže na drugačen način – bolj kot samopomembnost, poudrajanje svojih dobrih lastnosti, moči, priljubljnosti, včaish že skoraj kot grandioznost – ampak to je zunanji izraz, osnova pa je druga. Zaradi tega, ker tak posameznik vseeno nekje znotraj čuti, dani tak kot se kaže navzven, pa potrebuje zelo veliko pozornosti in potrjevanja te svoje slike. Hkrati pa je zelo pozoren na vse ljudi, ki bi lahko kakorkoli zamajali to podobo in je posledično nezaupljiv. Tako tudi težje (ali sploh ne) vzpostavlja pristne, globlje medosebne odnose (za katere je potrebno zaupanje, empatija, pozornost in toplina drugim…). kar je pa pomembna razlika med obema motnjama, je da se ljudje z narcisitčno ne bodo praktično nikoli odločili za zdravljenje, ker si ne smejo priznati, da je znjimi kaj “narobe” – kar je vam sporočil tudi vaš parnter. Tako sta vidva v bistvu v istem čolnu in težko dajeta drug drugemu kar bi v resnici potrebovala. Torej tu se morata najprej odločiti ali bosta ostala skupaj in nadaljevala družino ali ne (pa poskusita se odločiti ne zaradi strahu ali ker je lažje vse pustiti kot pa se spoprijeti s težavami in nami samimi). Če se odločita za nadaljevanje odnosa, bosta nedvomno potrebovala partnersko psihoterapevtsko obravnavo (v tem primeru potem vi ne bi potrebovali še individualne). Predvsem, ker je v vajinem odnosu že večje nezaupanje – vsaka prevara to povzroči in vedno je vpršanje, če je lhako sploh kdaj v odnosu še zaupanje; toliko bolj pa je to boleče in težko na vašo osnovo.

Svetovala pa bi vam, da za začetek pogledati pri sebi kako sprejemate ali nesprejemate lastno odgovornost – v vašem mailu mestoma namreč premeščate odgovornost prevel navzven, npr. “in MI POTEM NAREDIL še enega otroka”.

Pred vami so težke odločitve, ki jih je dobro sprejeti čim prej. Ob temu ne pozabite, da imate to željo in tudi dovolj moči.

Držim pesti za pogum,

Maja Smrdu

Pozdravljeni
Po končani fakulteti 2004, sin ni dobil službe, na pripravništvo je čakal pet let, v tem času je občasno delal na svojem področju in priložnostno. Postal je nezadovolen, razdražljiv, raztresen. (V starosti dveh let je bil operiran na srcu).Po petih letih je dobil voluntersko pripravništvo in se je vozil iz Ljubljane v Novo Gorico, nato je dobil pripravništvo v Ljubljani, kjer je mentor zahteval da opravi kolokvij, po telefoničnem razgovoru, ga je mentor prijavil, uradni zaznamek na policijo zaradi korupcije. Zprosil je za novega mentorja na ministrstvo in so mu odobrili in je kolokvij uspešno opravil, nato se je prijavil na državni izpit in padel, šel je na dodatno izobraževanje, ki smo ga plačali. Tudi drugič aprila 2012 ni opravil pisnega dela državnega izpita. Službe brez državnega izpita pa tudi nikjer ne dobi. Sedaj je spet na tleh! Ne ve kaj naj dela? Se ne znajde in nima nobene volje da bi kaj začel na novo. K zdravniku noče iti, star je 30 let, pri kardiologu ni bil že več let na kontroli, vedno se izgovori zdaj nimam časa se učim. Tudi zdaj ko se ne uči noče k osebnemu zdravniku.
Prosim vas za vaš nasvet, kako mu lahko pomagamo, na koga se naj obrnemo?
Hvala vam za odgovor in nasvet. Rega

Lepo pozdravljena mama rega!
Predstvaljam si v kakšni stiski se je znašel vaš sin in razumljivo je, da mu ni lahko. Po dolgem študiju se je zvrstilo kar nekaj stresnih dogodkov, ki lahko vplivajo na nadaljni študijski proces. Tako se resnično lahko zgodi, da nam spodleti kakšna stvar. Tudi dvakrat. Mlad človek se težko sprijazni z dejstvom, da težko dobi zaposlitev, sploh ker ima verjetno on sam predstavo, da je za svojo lastno nezaposljivost kriv sam. In to je zelo težko sprejeti. Vidim, da predstavljate ogromen podporni sistem sinu, kar je lahko samo pozitivno. Verjamem, da ste ga poskušala vspodbuditi, mu pokazati pravo pot in tudi jaz upam, da najde motivacijo za ponovni poskus na državnem izpitu ali kvaliteten plan na drugem področju. Poti je ogromno, resnično pa je včasih potreben čas, da najdemo motivacijo in voljo. Morda natančen načrt kako se stvari lotiti? Kak nasvet od koga, ki že dela na tem področju in ima veliko kvalitetnih nasvetov ter izkušenj? Še kakšne dodatne konzultacije pri mentorjih? Na zavodih za socialno delo prav tako znajo zelo svetovati mladim, ki se trudijo zaposliti. Svetujem, da ste strpna in ga še vnaprej poskušate prepričati, da gre na posvet k osebnemu zdravniku… Prepričana sem, da ste veliko pripravljena žrtvovati za svojega sina, a določene življenjske odločitve resnično moramo sprejeti sami.
Veseli bomo kakršnegakoli konkretnejšega vprašanja ali vaše podrobnejše zgodbe, napredke…
Lep dan, F.Tadeja

KK2, kako si??
Danes sem prvič prebrala tvoj post, ko sem iskala kakšno definicijo MOM (za mojo mami). Tvoj post sem prebrala v službi in sem komaj vmes lahko dvignila telefon, ker moram reči, da me je tvoja življenjska nesreča hudo prizadela. Hudo mi je tudi, da teh tvojih težkih izkušenj ni mogel nihče preprečiti (babica? socialne ustanove?). Resnično ti želim, da bi našla notranjo srečo, in to čimprej!! Drži se!!!!

MOJA MOM
Imam mejno osebnostno motnjo, zato sem drugačna, čudna, z mano je nevarno vzpostavljati kakršne koli odnose… In bližje, kot par deset metrov ne bi smel stopiti nihče, saj se nehote in ne nalašč znajde v mojem vrtincu. Nočem biti takšna. Nočem!!! Želim si, da bi se ljudje ob meni počutili dobro.
Stara sem 33 let in poleti sem spoznala, da imam mom. Na tem mestu ne bi razpravljala o svojem življenju, ki je bilo, kot pri vseh mejnih polno kriz, napetih medosebnih odnosov, slabe samopodobe, samopoškodb,globokih občutkov praznine… Večja kriza se je pričela, ko se preselila v najemniško stanovanje in poskušala živeti sama s sabo. Takrat sem spoznala, da želim nazaj a hkrati, da ne morem živeti doma. Nihče me ni omejeval, spoznala sem, da imam ta vzorec v sebi. Beg v alkohol, prekomerno delo v službi, samopoškodbe, prenajedanja… se je končalo to poletje, ko mi je prijateljica rekla, da naj na spletu pogledam koliko se najdem v borderline motnji. Tiste dneve se mi je do konca sesul svet: našla sem skoraj v vseh značilnostih mejne motnje. Naivno sem tisti dan verjela, da bom, sedaj, ko to vem, lahko vse kontrolirala in ne bom vzdrževala škodljivih vedenj. A napaka, kognitivno ni dovolj. Prizemljitev me je prvič pahnila v globoko depresijo, ko mi je smrdela hrana, ko sem se zbujala sredi noči in se tresla na postelji do jutra, stiskanje v prsih, nerazumen strah… Prvič po desetih letih me je bilo strah službe v kateri sem uživala. V tistih dneh sem mrzlično poskušala priti do zdravnika, psihiatrov… A uspelo mi je šele čez mesec dni… Bordeline sem. Ja, normalno da sem. Moji odnosi do drugih so bili posesivni. Vedno sem vlekla ljudi v svoje krize. Ko sem intuitivno začutila, da bi šli radi proč, sem se obtoževala. Nikoli nisem bila nasilna do drugih, močno pa sem bila nasilna do sebe.
Sedaj čez pet mesecev sem tu. Upam, da sem naredila okrog sebe dobro varnostno mrežo. Redno obiskujem osebno zdravnico, enkrat mesečno prihaja k nam psihiatrinja, ki mi je predpisala zdravila in tedensko samoplačniško obiskujem psihoterapevtko. Še vedno sem borderline, četudi ne želim biti. Še vedno imam občutke praznine, strah, ko sem sama s seboj, neznansko potrebo, da bi imela koga blizu in strah, da me ne bi zapustil. Zelo kontroliram svoja vedenja, a svojih občutkov ne morem. Sprašujem se, če je sploh mogoče, da se kdaj znebim te borderline navlake? Je to možno? Bojim se za druge. Bojim se sklepati nova prijateljstva. Rada bi se oddaljila od sedanjih prijateljev, pa ne gre. Rada bi se umaknila od vseh. Bojim se, da jim ne bi kakorkoli škodila. Pri teh letih mi je tudi postalo jasno, da mi ne bo uspelo ustvariti zdravega partnerskega odnosa in bolje, da si ne privoščim otrok, kajti kdove, če bom s svojo motnjo pustila kakšen vpliv. Želim si ljudi, pa je bolje, da grem proč. Ne znam kje je normalno in kje iz mene govori motnja. Zato se bojim se odnosov. A paradoks – potrebujem jih.

Katarina

Pozdravljena katik

Veseli me, da ste poiskali ustrezno pomoč in da je napredek viden, saj je sposobnost kontroliranja lastnega vedenja velik korak! To je eden izmed bistvenih ciljev v celotni terapiji. MOM vztraja z nami celo življenje, le naučimo se z njo živeti. Kontrola lastnih čustev je zelo težka (če ne najtežja), naučimo se je v zadnji stopnji terapije, kar pa zahteva veliko časa. Kot ste napisali, ste že v procesu in opažate pozitivne učinke, zato ne dvomim, da boste dosegli tudi to. Če že toliko obvladate in kontrolirate svoje vedenje, zakaj bi bežali od prijateljev? Pogovarjate se z njimi, tudi o tej težavi, naučite se novih pristopov k starim prijateljstvom. Tako kot mi, tudi naša prijateljstva z leti zorijo in se spreminjajo. Seveda tista, ki niso primarno škodljiva za nas. Včasih je dobro, da poznamo ljudi že dlje časa, saj jih bolje razumemo, tako kot tudi sebe v razmerju z njimi/do njih. Isto je z družinskimi člani. Dobrodošlo je sklepati tudi nova poznanstva, raziskujte to področje do te meje, ko se boste počutili sproščeno.
Sporočite nam kako napredujete in vso srečo,
lep začetek leta vam želim.
F.Tadeja