Pozdravljeni,

Niti nisem prepričana ali sem se obrnila na pravi forum, ali sploh je prav da pišem o tem….Pa vendar, moram iz sebe to ven spravit.
Torej, naj začnem:

S partnerjem sva stara 36 in 39 let, nisva poročena, živiva na koruzi in imava dva otroka v nižjih razredih OŠ. Skupaj sva že 15 let.
Že od samega začetka, ko sva se spoznala, sem opazila, da fant rad uživa, žura, pije….ampak sem vse skupaj opravičevala s tem, da smo mladi in da to nam ‘pritiče’. Po 4 letih veze, sva se preselila v skupno stanovanje. V tem času se je fant začel tudi zelo uspeš no poslovno razvijati, jaz pa sem hodila v službo. V tem času sem bila veliko sama, saj je imel veliko poslovnih sestankov, pogovorov, ki so velikorkrat pripeljali do tega, da se je vračal domov ponoči, pozno, alkoholiziran. V tistem času se s tem nisem obremenjevala toliko, vsaj mislila sem, da se ne, kljub temu, da mi je bilo velikokrat hudo. Ko je prihajal domov pijan, ni bil agresiven, vendar pa je bil verbalno ‘pameten’, če se lahko tako izrazim.
Priznati moram, da mi je tak način življenja nekako ugajal, saj sem glede na to, da njega ni bilo nič doma, nobeno popoldne niti večer, imela sama veliko svobode in časa za prijateljice. Vikendi (tako sem vsaj mislila), so bili najini…spanje, crkljanje in TV….
Pri 26 sem rodila prvega otroka….in potem se je začelo. V roku enega leta po rojstvu, je začel veliko piti. Je bil pijan že čez dan, pilo se je celo noč, še nasčlednji dan in ko je končno omagal, je nekako prikolovratil domov. Z otrokom sva lepo počivala v spalnici, dete je spalo, jaz pa sem se pritajila, saj je ponavadi prišel v spalnico, naju pobožal….Včasih je imel nemogoče izpade, da je vpil na ljudi, ki naj bi bili okoli njega, vendar jih ni bilo. Kot da bi imel privide, skakal je po postelji, kjer sem spala, se ulegel pred vhodna vrata in tam zaspal….naporno, psihično. Vendar sem si lagala, da to pač tako je, da je čisto ok, ko je trezen in da naju ima rad.
Delala sem v službi, kjer sem imela 1x mesečno popoldanski turnus, do 20. ure zvečer. Kadarkoli sem delala v popoldanskem turnusu, sem preverjala, ali bo šel po otroka v vrtec ali ne. Zaradi njegovega zapijanja, sem morala velikokrat prositi starše, da so ga šli iskat, in seveda lagati, kako je poslovno zadržan tam in tam. Šele kasneje sem izvedela, da so po otroka šli njegovi prijatelji oz. partnerji, ga pripeljali do lokala, kjer je bil in se ukvarjali z njim do mojega prihoda. Sama sem takrat mislila, da se pač igrajo z otrokom, ker vem da imajo radi otroke. Ped kratkim sem pa izvedela, da so ga šli iskat v vrtec, ker je bil partner prealkoholiziran, da bi ga šel sam iskat.
Po 3 letih sva zanosila z drugim otrokom. Bila sem v precepu, ali narediti splav ali ne. Me je prepričal da ne, saj naj bi bilo vse v redu. Nosečnost je bila težja od prve, pa vendar sem bila za vse, kot ponavadi, sama. Za gospodinjstvo, otroka, …, tudi finančno me je obremenjeval, kljub njegovemu finančnemu uspehu. Skrbeti sem morala za hladilnik in račune, kar je bil zelo velik zalogaj za mojo denarnico, saj sem morala marsikdaj razmisliti ali lahko kupim kakšen sok, ali mi bo ostalo dovolj denarja za npr. mleko. Ko sem mu povedala, da je tako težko, naj nekaj prispeva, je bil njegov odgovor, da plačuje najemnino in da je ostalo na mojih ramenih, da ni pomembno koliko kdo zasluži, da tako pač je. Dobro, tudi to sem preživela. Ko se je rodil drugi otrok, je bilo samo še slabše. Pil je vsak dan, vsak dan je bil pijan.
Nekako se je strinjal, da bo starejšega otroka vozil v vrtec, vendar je zaradi njegovega ‘športnega dne’ velikokrat prišlo do tega, da sem zjutraj morala otroka odpeljati sama, zbuditi mlajšega, ga obleči, saj je bila zima, …Resnično mi je bil zelo malo v pomoč.
Prišlo je celo tako daleč, da je bil udeležen v nekaj pretepih, kjer jih je kar staknil, s steklenico, baseball kijem, tudi zabodli so ga. Vendar mu ni nič od tega odprlo oči. Pred dobrega pol leta sem mu dejala, da če se ne bo umirilo in zmanjšalo vse skupaj, da odidemo. Pa se je posmehnil, češ, kam pa boste šli, pa s čim boste živeli….In seveda, ostali smo. Starejši otrok že ve kdaj se mu je pamet no izogniti in gre v sobo, mlajši pa ne, zato se čudi, kako iz smeha pri pijanem očetu kar naenkrat pride do grobosti…Otroka poskušam čimbolj zaščititi pred vsem tem, tudi naložim ju v avto in se vozimo po mestu, dokler ne gre on spat, da imamo mi mir. Smo se vozili tudi že 3 ure…od 20. ure dalje….
Sedaj lahko rečem, da sem si vsa ta leta lagala, zatiskala oči in opmetala pod preprogo….Letos poleti pa mi je njegovo dejanje odprlo oči8.
Naj najprej povem še to, da sem konec maja pustila službo, kjer bi morala zaradi prihajajočega eura raztegniti delovnik velikokrat na 10 ur, vikende, praznike. Ko sem mu to povedala, je rekel nikakor na boš tako delala, kdo bo pa po otroke hodil. Kdo da več zasluži…no in sem ostala doma.
Šli smo na morje in od konca šole pa do srede avgusta je z nami preživel 14 dni…bilo nam je lepo, imeli smo umirjen dnevni ritual, nič ni šlo na brzino…..kadar pa je bil on z nami, je bilo vse napeto, vedno neko tekanje, sem tja, gremo, ne, ja…
In potem se je zgodil usodni večer….Na morju se ga je napil in prišel v apartma okoli 4 ue zjutraj. Zvlekel me je za lase iz spalnice, me položil na kavč, me začel daviti (za nekaj trenutkov sem izgubila zavest) in vmes vpil, da me nihče niti gledat ne sme!!! Nobenega razloga za tako govorjenje ni imel. In ko sem mu to povedala nasednji dan, je trdil da se ničesar ne spomni (kot ponavadi), da mu j ežal, hudo, da ne bo več pil….Čez nekaj ur pa je pripomnil, da sem že morala kaj jezikat da je kaj takega naredil….
Naslednji dan je naneslo, da sta bila otroka sama z očetom pri apartmaju, na plaži, jaz sem morala v trgovino. Vmes je začelo deževati, dobila sem slab občutek in pohitela sem domov. Otroka sta mokra čakala pred apartmajem in ko sem vprašala, zakaj nista noter, sem dobila odgovor: oči naju je nagnal ven, da ne dežuje toliko in da ni hladno. On pa spi v dnevni sobi.
S tem, da je imel na razpolago dve spalnic¨!!! Ko sem vstopila v apartma, sem bila zelo jezna in sem mu rekla, da imata otroka ne glede na vreme, parvico biti noter ko jima paše, saj ima spalnico za spanje. On pa nazaj, da naj bosta zunaj, da ni tako hladno, da če on hoče spat, bo spal, kjer bo hotel.
V kratkem smo otroci in jaz spakirali in se vrnili domov, on tudi. In po poti sem razmišljala in kapnilo mi je, da tako naprej ne gre več. vsak pogovor z njim je brezploden, saj se ne drži dogovorov, obljub, danih besed….Zato sem začela delovati potihem. Intenzivno iščem službo, čeprav moram priznati, da je težko, še na razgovore skoraj ne vabijo, stanovanje imam urejeno, starši mi bojo odstopili stanovanje, kjer so bili do sedaj podnajemniki.
Na dan ko bojo podnajemniki spraznili stanovanje, mu mislim povedati, nekje v lokalu, ker se ga na samem bojim. Upam na razumni pogovor, da se bova lahko tudi kaj dogovorila, kljub vsemu pa se pripravlam na najgrši scenarij (posvet pri odvetniku, center za socialno delo) – to me vse čaka naslednji teden. Žalostno, da po tolikem času ne morem predvideti njegove rakcije, a vendar priznam, tako je.
Predvsem bi rada kakšno vašo izkupnjo v podobnem primeru, toplo besedo, ker kljub temu, da vem da nam bo lepše, da bomo živeli mirnejše, se bojim….brez službe…ali mi lahko zato vzaeme otroke….
Naj povem, da je finančno premožen, da je to karta, na katero lahko igra da bi dobil otroke…pa vendar…tudi jaz imam finančno pomoč (starpi, stari starši), s katero bi preživeli normalno, dokler ne bi dobila zaposlitve…

Vem da je vse zmedeno napisano, vendar se soočam s strahovi…
Naj vam povem še to, da vse kar sem napisala, je le nekaj malih kapljic našega skupneg življenja. Ob pisanju teh besed spomini kar vrejo v meni…vendar ne morem napisati tako dolg post.

Hvala da ste se prebili do konca….

Služba ni pogoj da obdržiš otroke. Moja najboljša prijateljica je čez noč ostala brez stanovanja in tudi službe ni imela (on je bil zaposlen) ko se je odločila da zapusti moža.
Sedaj sta uradno ločena, obiski so pod nadzorom, ker so vsi ugotovili kakšen je (od CSD do sodišča). No stikov sploh ni več ker se on ne pobriga nič za otroke.

Je pa prijateljica veliko bolj srečna sedaj in tudi otroka sta bolj sproščena in nasplošno se že pri vedenju pozna, da sta se rešila očeta, ki jih je psihično in fizično zlorabljal (predvsem prijateljico)

Korak, ki ga ti začenjaš je težek, zbrati je treba veliko poguma, vendar ti povem, da ti ne bo nikoli žal, že zaradi tega ker boš videla zopet brezskrbne iskrice v otrokovih očeh.

Caress,si že zmagala.Vse ostalo so samo še finese.
Hočem reči,da najtežja je odločitev-ko pa enkrat zastaviš, se začnejo težave same reševati.Da si brez službe,je trenutna situacija,ki se lahko vsak čas spremeni,zato to ni razlog,da bi ti vzel otroke.Pa tudi-kaj pa bi z njimi?
Tudi njegova finančna situacija ne vpliva na dodelitev otrok-vpliva pa na to,da poleg preživnine za otroke,izterjaš preživnino še zase-poglej v zakon o družinskih razmerjih.Je pa treba imeti pogum,priznam.
Skratka,pripravljena bodi na še kakšno fizično nasilje,da o verbalnem ne govorim.Ampak,ti imaš cilj,imaš pot do njega in to naj ti bo edino vodilo.
Glavo gor,Caressa,gre zate in za tvoje otroke.
LP

Pravilno si se odlocila ! Zdrzi ! Izpelji zadevo do konca..ne bo ti zal..ko bo vse mimo bos zopet lahko srecno zazivela in pravtako tvoji otroci..Cestitam ti za tvoj pogum..srecno..lp

hvala ti, ker boš šla.
Hvala zate, za tvoje otroke in za vse ženske, ki jim bo tvoj odhod mogoče tudi pomagal k odločitvi. Res je, da si dolgo, predolgo čakala, ampak glavno da sedaj greš.

Vedno ti ne bo lahko in prišli bodo kritični trenutki, ampak zapomni si, da sčasoma strahovi odidejo.

Držim pesti zate in verjamem da se bo tudi tvoja situacija uredila!

Tudi jaz te v mislih podpiram in mislima nate, da se bo vse dobro izteklo. Spoznala boš veliko ljudi, ki ti bodo pripravljeni pomagat in situacijo prebrodit 🙂

Morala bi oditi že preden si rodila. Ampak – nikoli ni prepozno, dokler ste ti in otroka živi in zdravi! Beži čim prej in ne nasedaj besedam! Karkoli ti bo rekel, povedal, mu ne verjemi niti besedice, ker ni res! Mogoče bo tudi jokal in stokal – ne verjemi mu, ker bo potem samo še huje. Tip je alkoholik, ki je nujno potreben zdravljenja. Takšni pa so v določenih okoliščinah izjemno nevarni (dejansko ne vedo, kaj počno…). Zato je pomembno, da ga ujameš treznega, če mu hočeš povedati, da greste. In še nasvet – rajši naj bo še nekdo s teboj – oče, mati, prijatelj, prijateljica… Lahko vas je tudi več. V tem primeru ne bo “pogumen” in bo moral sprejeti dejstva.

Upam, da ti bo vsaj malo pomagalo.

Drugače pa – pamet v glavo, zaslužiš si veliko več, kot sama misliš…!

Srečno!

Sreč

Starši ti stojijo ob starni ne? To je zelo pomembno… ali pa kakšne prijateljice?

Hvala vsem za vzpodbudo in besede, ki so mi ogrele srce Hvala, koraki se delajo kar sami, tudi služba se že svetlika.

Hvala vsem in javim se ko bo vse za nami…

papa

ODIDI CIM PREJ. NE VRACAJ SE NAZAJ POD NOBENIM POGOJEM. Z vsakim dnem, ki ga prezivis z njim, tlacis svoje dostojanstvo in dostojanstvo svojih otrok. Noben otrok se ne bi smel uciti tega, kako se izogibat pijancu. Nobena zenska ne bi smela pristati na to, da zivi s pijancem, ki mu mozgani pocasi odpovedujejo in se niti priblizno nima v oblasti.
Zelim ti veliko poguma in ti drzim pesti. Tvoja zgodba ni enkratna. Ze velikokrat se je zgodila in vedno se je obrnila na bolje, ko se je zenska odlocila, da odide. Imas podporo starsev, prijateljev in vseh nas tukaj na forumu.

Tudi jaz te ful podpiram. Prav si se odločila. Bolje pozno, kot nikoli. Čedalje več primerov vidim, ko so moški (zelo grdo rečeno) samo za oploditev. Naj mi oprostijo vsi tisti redki zvesti možje.

Ko se prebirala vaše pismo nisem mogla zaobiti dejstva, da vam ne bi iz srca čestitala za takšen korak za katerega verjamem, da je tvegan in prepojen s strahom. Vaši otroci in vi ste bili resnično na nevarnem področju kjer je mož pričakoval da se mu prilagodite, ubogate ter sledite njegovim naukom. Če vsemu temu niste ugodili vas je zasul s krivdo in zamero. In prišel je čas ko vi enostavno ne zmorete več po nezadovoljnem opazovanju vašega moža kako se obnaša kot nebogljen otrok in kot takšen povsem nemočen. Vaš mož bo moral pogledati stvari iz svojega zornega kota in narediti prvi korak kajti samo to je zagotovilo odrešenja.
Kot žena in mati morate vedeti, da njegove želje in potrebe presegajo repertoar njegove dojemanja in razumevanja in je zato zmeden, nejevoljen in večkrat jezen. Zato so posledično vsa dejanja ki jih je storil zoper vas ali vaše otroke povsem njegova odgovornost in njegova krivda. Vi ste mu naredila največjo uslugo s svojo odločitvijo, da se iz odnosa umaknete a največjo uslugo mu boste naredili z vloženo kazensko prijavo za fizični napad, saj mu boste naložili vso odgovornost in s tem tudi dala varnost svojim otrokom.
Kot mati verjamem, da se boste borili naprej in osvobodili občutka, da niste še bolj poskrbeli za otroka, osvobodili občutka sramu. Ko se bodo otroci postavili po robu očetu ali ko bo on ves nebogljen obupaval ter vas prikazoval kot slabo mater ne prevzemajte odgovornosti na svoja ramena. Vaši otroci nosijo v sebi globoko bolečino in večno vprašanje: Zakaj je oče takšen? Kaj sva naredila narobe? Njihova samozavest je krhka in ranljiva zato se pogovarjajte z njima vendar jima ne razlagajte intimnih stvari ki sodijo v zakonski odnos. Soočiti se boste morali z globoko prevaro, krivdo in strahom. Verjamem v vas saj ste si nenazadnje prislužili čutiti življenje v polnosti za to pa si le dajte priložnost!

Lep pozdrav!

Romana Žitko spec. ZDT

Zakosnki in družinski Inštitutu Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
tel: 07 33 21 133

[email protected]
[email protected]

Dragi moji,

Hvala vsem za vzpodbudne besede, podoporo. Si ne morete misliti, kako sem vam hvaležna in koliko novega poguma ste mi vlili. Danes pakiram. Danes ali jutri mu povem. Prišel je čas za ta zadnji korak oz. prvi korak v upam da lepše življenje. Strah me je, pa vendar me hkrati obliva neko veselje in sreča, da sem sposobna to narediti.
Hkrati pa me srši dejstvo, da je v zadnjem času, ko je trezen, se pravi normalen, izredno prijazen z vsemi, še posebej z otrokoma. Zadnje čase si celo želita biti z njim, si želita da ju on odpelje v šolo. In to me straši. Kaj če bosta želeli ostati pri njemu? Da sta zaradi nenadne spremembe, ko jima posveča kakšno urico več kot sicer, pozabili na vse dneve in noči ko ga ni bilo, na trenutke, ko smo se zatekle v sobico in čakale, da gre spat, na trnutke, ko smo se kot zgubljene vozile naokrog? Tega se sedaj bojim. Vendar ta strah še vedno ni dovolj velik, da bi mi preprečil korak.

Še enkrat, hvala za vzpodbudo, za opogumljajoče besede….

Lepo je to slišat… 🙂

Kako je pa kaj sedaj? Kako je sprejel tvoj odhod?

Lep dan

Ojla

Preseljeni, veseli in srečni, predvsem pa umirjeni. Odhod je bil miren, brez razburjanja, najin pogovor je potekal umirjeno ob pijači v lokalu, bilo je pa težko, za oba. Zaveda se da je to res zaradi njegovega pitja in si želi prenehati, da bi prišli nazaj. No ja, nikoli ne reci nikoli, je nek pregovor, ampak jaz bi kar rekla: nikoli.

Hvala vam vsem še enkrat, v podporo ste mi bili ko bi je bilo najtežje.

Kaj več pa napišem, ko mi doma namontirajo net.

Hvala

papa

Draga Caress,

Tvoja življenjska zgodba me je resnično ganila. Kljub vsemu hudemu si zmogla biti tako močna, da si se odločila za svojo pot, za kar ti iz srca čestitam. Otroka imata pravico do ljubečega otroštva.
Verjamem, da imaš sedaj sama veliko materialno in čustveno odgovornost za oba otročka in sebe, a vendar, ko boš še na malo bolj zeleni veji – ali si morda pomislila na koga (morda na njegove starše, sestre ali brate) na katere bi vplivala, da bi ti brez tvoje prisotnosti v njegovem trenutnem “pijanskem” življenju” utegnili pomagat spravit moža zdravit? Najmanj kar bi bilo dobro zate, bi bila boljša varnost. Upanje je edino, kar vedno ostane…. Pa ne mislim s tem, da bi ti bil cilj povrniti si s tem zakon, ampak preprosto, da bi lahko še naprej upala, da bo sploh oče tvojih oziroma vajinih otrok.
Ravno danes sem naletela na izredno dobro kritiko knjige, ki jo je zelo dovršeno napisala Verena Perko z naslovom Poletje je dalo na glavo klobuk. Knjigo sta napisala oba z možem Andrejem, potem ko se je njemu uspelo pozdraviti. Naj povem še to, da se je zapil pri 30. letih, ko sta že imela tri otroke.

Ob njuni skupni sliki iz zdajšnjih časov je napisano:
Osebnostna rast je možna samo preko discipline, odgovornosti in trpljenja. Bližnjic ni.

Srečno v nadaljnem življenju ti želim.