Izkušnja z antidepresivom
Pozdravljeni!
Pred dvemi dnevi sem dobila od osebnega zdravnika recept za antidepresiv Cipralex Meltoz 10mg. Kot mi je zatrdil, je zdravilo povsem varno in nima nobenih posledic, praktično je kot en bonbon, ki zvišuje nivo serotonina v možganih in da naj me nikar nič ne skrbi. Pri njem sem se oglasila, ker sem prosila za psihoterapijo, saj se mi je v zadnjih par letih ..dobre 3 leta zgodilo kar zelo veliko težkih stvari, prebolevala sem smrt nekaterih ljudi, ki so mi bili izredno blizu (mama, fant, stari ata), ob tem pa še splet določenih okoliščin, ki bi vsakega človeka pripeljal v stisko. Vse to se je zgodilo sicer že pred nekaj leti, vendar sem želela predvsem le posvetovati s kakšnih psihologom o vseh mojih težavah, ki bi mi dal nasvet, kako vse skupaj preboleti, saj spomini kar naprej ostajajo in nekako ne najdem pot v prihodnosti. Do sedaj sem se z vsem tem spopadala sama, brez pomoči kake kemije. No in sem šla lepo po te tabletke v lekarno, kjer me je že farmacevtka gledala nekako z sočutjem in mi vsa vesela dala kar nekaj napotkov, predvsem pa govorila o tem, da je s tem zdravilom vse ok, da naj se nikar ne bojim, da še dobro da obstajajo sploh še takšna zdravila, ob vseh teh dandanašnjih pretresih in stresih, ki jih doživljamo. Ok in tako sem za prvič vzela polovico tiste magične tablete. Zelo hitro po tem sem se počutila, kot da bi postajala vedno bolj paralizirana, v glavi se mi je začelo vrteti, in dobila sem občutek, da se ne nikakor ne morem skoncentrirati, volja me je kar nekako vedno bolj minevala, ok in sem si rekla verjetno so to le začetni simptomi, verjetno bo zelo kmalu boljše. Kljub temu pa sem dobila nekakšen zelo prijeten občutek in kot da bi bila slika zamegljena, da je vse vredu in lepo. naslednje jutro sem vzela še tisto polovico tabletke. Nekako popoldne sem dobila grozljiv občutek, da ne morem ničesar več, vlegla sem se v posteljo, srce mi je začelo noro utripati, komaj sem prišla do kopalnice in dobesedno me je zajela panika, da se mi bo dobesedno zmešalo, občasno sem imela težave z dihanjem. Skoncentrirati se nisem mogla popolnoma nič več, vse sem zelo hitro pozabila, govorila in počutila pa sem se kot robot. NORO! Ponoči sem preživljala pravi pekel, res dejansko občutek, da sploh ne morem več živet, kot da bi zagledala nekakšen svet v notranjosti, oteženo dihanje, ker ne vem kako je možno, vendar eden od stranskih učinkov je tudi zamašen nos. Spala sem komaj malo, bila sem popolnoma premočena, ker do sedaj se mi to ni zgodilo še nikoli.Danes en dan po tem ko sem vzela tisto polovico tableta se mi še vedno vrti, noro me boli glava, še vedno se mi ni spomin vrnil v celoti, imam razširjene zenice in v ustih še vedno okus po kemiji V sobi zjutraj je bil obupen smrad po zdravilih, prav tako pa je tudi moja koža smrdela po kemiji. Sedaj samo upam, da se moja glava ponovno spravi v red, da se mi v celoti povrne spomin in da minejo ti grozljivi občutki. Koliko časa bo to trajalo ne vem, samo upam, da mi te tablete niso uničile mojega spomina in kakšnega dela možganov. kako je možno, da takšno zdravilo osebni zdravnik predpiše kar tako očitno malo za hec, da se le malo izboljša razpoloženje in to brez posvetovanja pri psihologu, psihiatru ali kar koli. Ali se zdravniki sploh zavedajo kako to zdravilo deluje, ker sama dejansko nisem pričakovala, da je to tako nevarna zadeva, s katero se niti najmanj ni za igrat!
Kako to, da vsi tako zelo pozitivno govorijo o teh depresivih, kot da bi bili neki bonbončki? Kot sem videla je to izredno nevarno in to že celo v minimalnih količinah! kakorkoli..s tem sem se predvsem odločila, da v življenju ne posežem nikoli več po kakih zdravilih in imam jutri namen tole škatlico zdravil nesti kar lepo nazaj v lekarno. Zanima me kakšne izkušnje imate vi s tem?
Lep pozdrav
Živjo, upam, da se ti je v tem času življenje že kaj umirilo in da si boljše. Pa da ti jaz povem svojo zgodbo s Cipralexom.
Tudi sama sem imela veliko težkih izkušenj, smrti, oče alkoholik, samomor bivšega… pa ne bom pisala, kaj. No, pred tremi leti sem šla k osebni zdravnici. Že sama sem pred obiskom opazila, da sem verjetno v depresiji, ki pa ni tako huda, kot je npr. pri drugih, ki razmišljajo celo o samomoru. No, zdravnica mi je pripisala Cipralex in sicer prvi teden po pol tabletke in potem eno tabletko na dan. In da je dobro jemati vsaj kako leto, da mi bo zvišalo nivo serotonin do normalne mere. No, po skoraj dveh letih jemanja, sem prišla do spoznanja, da se mi dejansko stanje niti ni veliko izboljšalo. Res je, da tesnob ni bilo več, vendar sem opazila, da sem bila popolnoma otopela. Nobenih čustev. In odločila sem se, da bom svojo depresijo rešila drugače. Našla sem si psihoterapevta. Ni mi rekel, da naj neham jemati tablete, vendar sem se sama za to odločila (po mesecu terapije) in se končno začela soočati s svojimi čustvi. In ne boš verjela, kako je dober občutek, ko končno po dolgemu času začutiš veselje, radost pa tudi jezo. Ja, jezo. In s pomočjo psihoterapije sem začela delati korake. Da ne omenim koliko lepih stvari se mi je naredilo v enem letu. Življenje je postalo lepše. S psihoterapijo sem zaključila pred enim letom. Če imam stisko, se vedno spomnim na besede terapevta. če pride do tesnobe, se vedno poslušam, zakaj je do tega prišlo. Ker ljudje imamo telo, ki nam veliko pove, samo poslušamo ga ne. Zdaj se učim kako je treba zaznati potrebe drugih, predvsem pa poslušati sebe in zadovoljiti tudi svoje potrebe. Do vsega tega spoznanja sem prišla skozi razne delavnice, kot je npr. Nenasilna komunikacija, katere bistvo je spoznavanje svojih in potreb drugij in poslušanje svojega telesa. Veliko lažje mi je tudi, odkar berem knjigo PSI (pa nočem delati reklame), skratka, delam na temu, da se bom ponovno imela rada, predvsem, pa da se ponovno naučim poslušati sebe. In zanimivo, terapevt mi je rekal, da bodo krize in ko bodo si je treba potolažiti z mislijo, da bodo le te minile. Veliko ljudi se zateče nazaj z antidepresivom. Meni do zdaj še ni prišlo na pamet, ker vem, da se lahko krize prebrodi tudi drugače.
justonemorethink, upam, da sem ti malo olajšala s svojo zgodbo… Pa le oglasi se in povej, kako ti gre.
Lep sončen dan…..
Oj, lepo pozdravljena!
Sem po dolgem času videla tvoj odgovor in sporočilo in sem vesela, da si mi povedala tudi svojo izkušnjo. Jaz sem sicer povsem vredu, po tistem enem tabletu antidepresiva sem bila potem kar še nekaj časa povsem iz sebe, predvsem me je bilo strah da bi zaradi kakšnih nesmiselnih tablet imela posledice s spominom, živci ali kakšno zasvojenostjo. Presenečena sem bila predvsem zaradi reakcije in to samo zaradi enega tableta tega antidepresiva. Slabost, bruhanje, kot da bi bili znaki zastrupitve, zjutraj je bil v sobi neverjeten smrad po zdravilih, postala sem v obraz nekam čudno zabula in s podočnjaki ponoči sem imela nenormalne težave, mislila sem, da ne bom mogla več dihat, začelo me je dušiti, štela sem do 5 in nazaj in mirila samo sebe, da lahko diham, da bo ta noč izginila in da se bom zjutraj zbudila normalno v lep dan, predvsem groza..depresija, vrtoglavica, ki se je nadaljevala po tem še dobre tri tedne. Še ko je bila zima sem hodila veliko ven na zrak in dolge sprehode, da bi si “preluftala”glavo in da bi spet začeli možgančki funkcionirat tako kot so prej. A to je pomagalo le za nekaj časa, potem je bilo bolj ali manj isto kot prej. Kako naj se človek po tem počuti vredu, če ti neke kemične substance programirajo vsa tvoja čustva, najpomembnejši organ. človeški računalniški sistem-možgane .Predvsem lahko rečem, da prej nisem nikoli imela kakšnih večjih znakov kakšne težje depresije in samomorilskih misli, čeprav sem prav tako kot ti preživela ogromno tavm, Prav tako kot tebi je tudi moj fant umrl v prometni nesreči, kar se ne bo dalo izbrisati nikoli iz mojega spomina, praktično človeka takšne stvari spremenijo in ni enostavno se spopadati se z duševnimi, psihičnimi bolečinami. Vendar prej kot po kakršnih koli tabletah je potrebno narediti red v glavi, stvari premisliti, tableti ne rešijo nobenih težav, prav tako kot droge in alkohol jasno ne, stanje kvečjemu samo še poslabšajo. Nekako se je potrebno s tem soočiti in iti naprej v življenju in verjamem da lahko pomaga kvečjemu primerni pogovori, kot je npr.psihoterapija. Vendar ko se s časoma tudi ti črni oblaki nekoliko zabrišejo, in najtežji trenutki izginejo, se človek prebudi drugačen, začneš ceniti stvari, ki so ti bile prej verjetno samoumevne, to da sije sonček, da čutiš kako te božajo sončni žarki, da si zdrav in da je življenje tu zate, ker ti je usojeno, da moraš živeti naprej in te življenje pričakuje. Vsak ima svoj cilj, poslanstvo, ki ga mora do smrti izpolniti. Mogoče je nekaterim žal tako usojeno, da so svoje življenje že doživeli in jim je bilo tako namenjeno da se njihova pot konča. Težko je sprejeti, ko umre nekdo, ki je še zelo mlad, ko je njegovo življenje še na zaćetku, pač ne zdi se ti fer in pošteno. Že ko je moja babica umrla, na katero sem bila neizmerno navezana je vseeno bilo nekoliko lažje, saj sem se nekako v podzavesti zavedala, da je ona svoje življenje preživela, bila je tudi precej bolana in nazadnje se je rešila muk in bolečin. Da pa umre fant s katerim sva bila kot dve duši dvojčici, kateri me je imel neiznansko rad, to mi je res podrlo ves svet. Težko je najti pot spet naprej, a še vedno je lažje brez kemičnih substanc, kot pa s kakršnimi koli tableti, drogo ali alkoholom. Jaz sem že tako bolj športni tip in sem težave reševala s športom, tekom v naravi, hribi, kolesarjenjem..Med tekom sem velikokrat uspela preanilizirat marsikakšna vprašanja, probleme, in ko sem pritekla nazaj po 10km, sem se počutila polna adrenalina, nekakšne sreče, in polna moči, da bom uspela premagati probleme, kot sem usepela preteči teh 10km. Tako da ja..moja droga in zdravilo je šport. Ob tem sem se odločila le to, da so zdravila in tableti zame preteklost.Še škatlica lekadolov je šla v kanto v smeti 🙂
Pošiljam ti lep pozdravček in upam, da se mi še kaj oglasiš
Bral sem tvojo zgodbo in me je spomnila ko sem sam imel podobne probleme z depresijo in paničnimi napadi težave z težkimi dihanji ipd… jaz sicer nisem posegel po nobenih tabletah proti depresiji ,ker te samo prekrijejo problem in ga ne odpravijo … ta problem sem rešil z Jezusom … probaj sama …prosi naj te ozdravi te slabosti v imenu jezusa kristusa, glej meni je pomagalo in nimam probleme z depresijo nič več ker jezus je ozdravljav bse vrste bolezni in jih še danes 😀
justonemorethink,
kako lepo te je bilo danes brati. Res sem vesela zate, da si našla drugo pot. Tudi pri meni še vedno sije sonček, pride sicer kak dan, ko sem slabe volje, samo kdo pa ni. Glede na razmere, ki se dogajajo, se mi zdi normalno, da vsak dan se pa le ne morem smejat, ali pa. Tudi sama sem vmes obiskala par delavnic, kjer sem veliko delala na svojih občutkih in potrebah. Prišla sem do spoznanja, da se je potrebno soočiti s čustvi in jih objeti. Prav je, da jokamo in smo žalostni, kot je v najinem primeru, saj sva le izgubili ljudi, ki so prehitro zapustili svet in katere sva imeli radi. In prav je tako. Jokati ne pomeni nič slabega, kričati tudi ne, meni osebno se zdi slabše, če se tega izogibaš in čustva zatiraš. Slej ko prej čustva pridejo na plan, pa če hočemo ali ne. Mnogo ljudi misli, da ni tako, pa je. Imamo telo, ki nam pove vse, le poslušati ga velikokrat ne znamo.
Kar se tiče odgovora potjure, ne bom niti komentirala, da Jezus vse reši. Se ne strinjam s tem, pa ne, da obsojam vero, samo s tem težav ne rešiš. Noben drug ne bo rešil tvojih problemov, kot ti sam.
Po mojih izkušnjah tudi jaz ne mislim nikoli več posegati po antidepresivih, saj sem po njih ratala apatična, brezvoljna, nič nisem čutila in sem po enemu letu dojela, da se mi dejansko ni nič izboljšalo. res, da nisem imela več napetosti, samo da bi se pa ne vem kako boljše počutila, pa ne morem reči. res je, da je bila moja oblika depresije blaga, pač pri meni ni bilo večjega učinka.
Morem pa reči, da sem veliko stvari potegnila iz psihoterapije. Imela sem čudovitega psihoterapevta, pa čeprav je minilo več kot eno leto od zadnje terapije, se velikokrat spomnim nanj in ko mi je hudo oz. če pride kak slab dan, se vedno spomnim nanj, ko mi je rekel, da pridejo taki dnevi, pri vseh in da bo minilo. In res je, če si dopoveš, ok, danes je pač slab dan, jutri bo že bolje, je res tako. In podobno kot ti, ko športaš, jaz delam druge reči, ali kaj skuham, pospravljam, grem ven, v glavnem, človek se mora zamotiti, pa s tem ne mislim, da ne smeš zanemariti čustva in jih probati zatreti, samo ne smeš jim pustiti, da začnejo tebe obvladovati.
Tudi jaz upam, da se še kaj oglasiš. Lepo mi je, da lahko delim svoje misli še z nekom, ki mu niso tuje. Pošiljam ti en velik objem!!!