Zanima me,kako je potekalo to predavanje, kaj je bilo izpostavljeno,kaj so povedali zaposleni na CSD glede svojih izkušenj/znanj na tem področju.
Hvala!

Mojca Dernovšek je odlična strokovnjaknja in izjemno dobra predavateljica, prav tako Maja Smrdu, tako da je bilo predavanje res strokovno in obenem izjemno zanimivo, novinarka Irena Pan pa je tudi popestrila delavnico s svojimi izkušnjami. Po pripovedovanju ueležencev veliko novih, znanimivih informacij in praktičnih napotkov kako se znajti kadar je v bližini kak MOMster.

GittaAna

Skratka, eno samo besedicenje zopet. 🙂 Resnicno se bom pricela politicno boriti za ucinkovitost
na CSDjih… Teorijo poznajo vse delavke in jo tudi odlicno ubesedijo, konkretne pomoci pa od nikoder
?..

Če bi se kdo vključil tudi politično ( kako pa?) da bi prisilil csd da delajo boljš bi bilo odlično. Težave pa se začnejo že pri teoriji, ker večina socialnih delavk ne ve prav dosti o ničemer, ker jih v šoli tega ne učijo in ker jih tudi ne izobražujejo prav dosti ( ni denarja in niti ne prav dosti zanimanja z njihove strani). Je pa vmes nekaj izjemnih delavk, ki se ponavadi pretrgajo, da bi dobro storile in se tudi same izobražujejo. Res kapo dol pred nekaj njimi. Ponavadi pa so najbolj šikanirane od vseh ostalih.

Na czs opažam tudi veliko apatijo in jamranje. Saj razumem, da v javnih službah ni prav lahko, pa da ni velika plača, pa da so preobremenjene…..ampak sama sem mnenja, da karkoli delaš, delaj dobro in tudi zaradi lastnega veselja, izpolnitve in zadovoljstva. Če pri tem dobiš še ekstra denar in pohvale in vse ostalo super, če ne, pa tudi prav, saj konec koncev vse, kar počneš, delaš zaradi sebe in da se boš ti zadovoljno pogledal v ogeldalo zjutraj, ko vstaneš in si rekel – tole sem pa dobro storil…..vsaj sama sem takšna, si sploh ne predstavljam, da bi zgolj na šiht hodila , pa ne glede na to, kaj počnem ( in sem počela že mnogo stvari) ker bi umrla od dolgčasa, če bi samo štancala pa na uro gledala….Da bi pa štancala z usodami ljudi, tako kot mnogokrat počnejo delavke na csd in na kavicah jamrala, kako je hudo ( njim) in pri tem delala še takšne šlamparije, kot jih počnejo…..si ne morem predstavljat ne glede na kakršnekoli okoliščine.
Bi bilo dobro, če bi kdo tu red naredil.

GittaAna

Jooooj, na tole pa moram odgovoriti, ker me je prav pogrelo. Tole sem dala skozi še ne en mesec nazaj. In to isto mantro so mi tupili v glavo socialni delavec na CSD Moste-Polje in še sodnica na obravnavi za začasno odredbo. “Ja gospa, saj ni pijanec, nasilnež, narkoman. On se zanima za otroke, on si želi biti vključen v njihovo življenje.” To, da ima čas za otroke, ko mu ga ravno glih slučajno kaj ostane ob službi, hobijih in prijateljih je pa res strašen izkaz ljubezni. 🙁 Prej obravnavanje otrok kot hišnih ljubljenčkov, ki so pač zabavni, ko ti prinašajo žogico. Na rojstni dan starejšega se je raje ukvarjal s hobijem, ker: “Saj je itak še premajhen, da bi se tega spomnil.” Ko sem ležala zaradi visokega tveganja za prezgodnji porod je šel na lepše: “Bom držal pesti, da ne rodiš prej. To je pač tveganje, ki ga vzamem v zakup.” Ni imel časa za družinski dopust, je pa izkoristil tedne in tedne dopusta za svoj hobi. Bolnega otroka je strpal k starim staršem, ker je imel gužbo v službi, en dan kasneje pa ni bilo več gužve v službi in je šel lahko se bavit s hobijem za več dni. Pa visoko noseča, z živahnim dvoletnikom za zraven sem ga prosila za kompromis, naj odide “samo” za 1 teden, ne za 2. Je rekel, da bo razmislil. In je razmislil in je šel… seveda za polna dva tedna. In takih zgodbic je bilo še in še. Totalna nula empatije, patološka egocentričnost, notorično laganje…

In potem me vprašajo. A pije? Ne. A je vas ali otroke tepel? Ne. Ali se drogira? Ne. Ali sta otroka rada z njim? Ja. (Sploh 3 in 1 letnik full že znata povedati kakšno je življenje z obupno narcisističnim očetom.) In potem ti CSD izda mnenje, da bi bila oba starša lahko tudi skrbnika, zato predlagajo, da se očetu da priložnost, da je čim več z otrokoma. Pa sploh nisem neka maščevalna mati, ki bi mu preprečevala stike z otrokoma. Vse kar želim je to, da se ju ne seli sem in tja s potovalkico na vsaka dva dni. Sem mu šla tudi že na roko in se prilagodila. Samo za božjo voljo, ne se mi obnašat kot da sta otroka dve štruci kruha, ki si ju bomo malo podajali sem in tja. In kot vse kaže, bo sodišče točno to tudi podpisalo. Ker se zlati očka pač kaže kot strašno skrben. Ker se full trudi za čas z otrokoma. Pa povem na sodišču, da je bore malo stikov od odselitve do danes potekalo kot si je sam izbral in da več kot očitno govori eno, dela pa drugo. In na koncu šteje samo to, da očka PRAVI, da ima otroka rad. :((((((( Bruha se mi! Ponoči pa ne spim od jeze, nemoči, frustracije…

Jooooj, na tole pa moram odgovoriti, ker me je prav pogrelo. Tole sem dala skozi še ne en mesec nazaj. In to isto mantro so mi tupili v glavo socialni delavec na CSD Moste-Polje in še sodnica na obravnavi za začasno odredbo. “Ja gospa, saj ni pijanec, nasilnež, narkoman. On se zanima za otroke, on si želi biti vključen v njihovo življenje.” To, da ima čas za otroke, ko mu ga ravno glih slučajno kaj ostane ob službi, hobijih in prijateljih je pa res strašen izkaz ljubezni. 🙁 Prej obravnavanje otrok kot hišnih ljubljenčkov, ki so pač zabavni, ko ti prinašajo žogico. Na rojstni dan starejšega se je raje ukvarjal s hobijem, ker: “Saj je itak še premajhen, da bi se tega spomnil.” Ko sem ležala zaradi visokega tveganja za prezgodnji porod je šel na lepše: “Bom držal pesti, da ne rodiš prej. To je pač tveganje, ki ga vzamem v zakup.” Ni imel časa za družinski dopust, je pa izkoristil tedne in tedne dopusta za svoj hobi. Bolnega otroka je strpal k starim staršem, ker je imel gužbo v službi, en dan kasneje pa ni bilo več gužve v službi in je šel lahko se bavit s hobijem za več dni. Pa visoko noseča, z živahnim dvoletnikom za zraven sem ga prosila za kompromis, naj odide “samo” za 1 teden, ne za 2. Je rekel, da bo razmislil. In je razmislil in je šel… seveda za polna dva tedna. In takih zgodbic je bilo še in še. Totalna nula empatije, patološka egocentričnost, notorično laganje…

In potem me vprašajo. A pije? Ne. A je vas ali otroke tepel? Ne. Ali se drogira? Ne. Ali sta otroka rada z njim? Ja. (Sploh 3 in 1 letnik full že znata povedati kakšno je življenje z obupno narcisističnim očetom.) In potem ti CSD izda mnenje, da bi bila oba starša lahko tudi skrbnika, zato predlagajo, da se očetu da priložnost, da je čim več z otrokoma. Pa sploh nisem neka maščevalna mati, ki bi mu preprečevala stike z otrokoma. Vse kar želim je to, da se ju ne seli sem in tja s potovalkico na vsaka dva dni. Sem mu šla tudi že na roko in se prilagodila. Samo za božjo voljo, ne se mi obnašat kot da sta otroka dve štruci kruha, ki si ju bomo malo podajali sem in tja. In kot vse kaže, bo sodišče točno to tudi podpisalo. Ker se zlati očka pač kaže kot strašno skrben. Ker se full trudi za čas z otrokoma. Pa povem na sodišču, da je bore malo stikov od odselitve do danes potekalo kot si je sam izbral in da več kot očitno govori eno, dela pa drugo. In na koncu šteje samo to, da očka PRAVI, da ima otroka rad. :((((((( Bruha se mi! Ponoči pa ne spim od jeze, nemoči, frustracije…[/quote]

Glej, ne vzemi mojih besed za suho zlato, ker lahko maham v meglo…
ampak za takele očke obstaja samo eno zdravilo:
“Ja super, da si se končno odločil ukvarjati z otroci, hvalabogu, jih imaš lahko raje cel vikend, ne samo
v soboto, res sem vesela, da bom imela končno malo časa zase…”…in globoko požreš in mu jih daš
še za dalj, kot bi on hotel…čim bolj pogosto, sploh PRED obravnavo.

V bistvu gre za krasno zunanjo podobo. Hoče veljati za “popolnega očka”, ker je že itak v vsem popoln..
Ne zaveda pa se, kaj to zajema. Da to ni en vikend, en teden, da je to dan za dnem, dolga leta.
Da hobiji odpadejo, da on ni več na prvem mestu…da to ni igra, ne dokazovanje, ne kaznovanje
partnerke, ker si je drznila stran…
Pokaži mu čim prej, kaj starševstvo zajema. Kako zgleda, ko je otrok bolan, siten, nagajiv..se bo
hitro naveličal…

Lunali……tako je se popolnoma istega mnenja, ubija nas psihično nasilje, katerega ne moremo dokazati pa je veliko huje in dolgotrajneše. Tudi meni vsi govorijo otroke ima pa rad….ja dokler jih lahko uporablja za manipulacije. Če ne boš naredila tega in tega ti bom naredil to in to…poslušam že tri leta, uporablja pa smo take stvari, ki so težko dokazljive že zaradi financ, ker moraš za vsako stvar proizvesti novo tožbo, imam mnogo dokazov pa ne denarja za predraga sodišča…ja ja imam ga le toliko, da mi ne pripada brezplačna pravna pomoč, kakšni so normativi pa tudi dobro vemo. Prav danes mi je rekel, dobro veš, da si lahko plačam dobre pravne nasvete, kako te bom uničil, fizično psihično in predvsem finančno.

Res je, dostikrat poslušam grozne zgodbe povezane s CZS ji. Vendar ne smeš obupati, če ne drugega zaradi otrok. Sama sem imela celega hudiča na glavi , zgodba je še bolj grozna, kot je pripovedujejo tukaj na forumu in še brez pomoči kogarkoli sem bila in seveda mi noben ni verjel, kako hudo je to in takrat mi ni bilo čisto nič jasno zakaj se gre.

Pa sem praskala in grizla, študirala, razmišljala, poskšala, dokler nisem počasi našla rešitev – ne morem pomagati, če se ponavaljam – v tem, da sem spremenila sebe, svoje doživljanje, svoje reakcije…

Nekega dne mi je totalno prekipelo in sem tokrat jaz čisto znorela, ampak res znorela in se me je totalno ustrašil, ker sem v tistem trenutku izgledala jaz bolj nora kot on ( kar je velik dosežek …:-)) in od takrat sem imela pred najhujšimi grožnjami mir. POtem je sledila še prevzgoja ( da nisem reagirala na prejšne načine, se nisem pustila ujeti v njegove zanke) in ko ni več dobil svojega ( mojega strahu ali kakšnega drugega odziva, ki ga je hotel in s katerim me je ujel in ko je dojel, da lahko vidi otroka, da pa preko mene do njega ne more več priti in da ne more več manipulirat niti z otrokom) se je umirilo in danes se lahko kolikor toliko normalno pogovarjava ( od tega je minilo mnogo let) se le še redko in zgolj slučajno vidiva (hvala bogu) in vsakič posebej okoli sebe naredim totalni zid..ker bi verjetno ob prvi rapoki takoj navalil.

Situacije so različne, ene bolj grozne kot druge, vendar če ne obupaš in iščeš rešitve jih tudi najdeš. Morda ne tam, kjer si mislil, da jih boš , najdeš pa jih vendarle.

GittaAna

GittaAna,

lahko prosim napišeš še kaj več? Predvsem v smislu reakcije oz, tvojega načina, da mu daš jasno vedeti, da do tebe ne more niti prek manipulacij z otrokom.
hvala
L

To je težko tako na splošno in vsaka situacija je drugačna važno je le, da pri sebi vidiš kaj ti je ok in kaj ne, kaj boš sprejela in kaj ne in potem brez velikega razpravaljanja to storiš , ne odreagiraš ( niti z energijo) in to počneš n-krat brez odstopanja dokler mu ne kapne, da določana stvar ne deluje. POskuša s kakšno drugo , tudi tu ne odreagiraš tako , kot si želi ali pričakuje ali izsiljuje in ponoviš vajo. Po ( sicer precej dolgem) času odkrije, da takšne stvari ne delujejko in preneha, verjetno si pa v tem času tako ali tako že najde novo žrtev.

1. Najprej jasno in večkrat povedala, da lahko vidi otroka kadarkoli hoče, da pa do mene ne more nikoli več – bom sicer fizično prisotna ,kadar bo to potrebno zaradi otroka ampak to je to.
2. Pri vsakem poskusu, da bi preko otrok prišel do mene nisem odreagirala ne z besedami ne z energijo – včasih sem se naredila totalno butasto in sem popolnoma spregledala vse poskuse, čeprav so bili očitni – nisem razpraljala se se pa tako obnašala. Npr, prišel na obisk, da bi videl otroka in se začel “ukvarjat” z menoj, sem mirno rekla, da ima kaj za opravit in šla v drug prostor, v trgovino, ven na sprehod
3. Poskusil je vse, kar mu je padlo na pamet
– ga dolgo ni bilo ( sem ga zgolj mirno poklicala, da bi bilo dobro če bi videl otorka) ,
– je prihajal vsak dan ( sem mu rekla, da to ne bo šolo – spet brez razpraljavljanja – postavial pravila in se jih držala in nisem bila dosegljiva ali pa sem bila res zelo odmaknjena, ko je prišel in dala vedat, da me ne zanima ali celo šla kam drugam ali v drug prostor) ,
– je govoril laži naokol ( nisem odreagirala in nisem razpralvjala, ljudje pa ki padejo na take finte, brez da bi se prepričal tako ali tako ni dobro, da so v mojo bližini)
– je izvajal razne čustvene drame, pa spet nisem reagirala, morda rekla besdo ali dve da je res hudo, kar doživlja da pa imam tudi sama probleme in ko sem mu jih začela naštevati ( še posebej tiste, kjer bi moral biti on tisti, ki bi moral kaj prispevati) je hitro odnehal in odnesel pete, da mu ne bi bilo res kaj treba naredit ali dat.
– je začel manipulirat z otrokom in mu govorit grde stvari – nisem šla v kontro in govorila grde o njemu , sem pa se z otrokom pogovorila in ga opozorila na dejstva, tako da je lahko videl ven iz čustvenih dram in imel možnost sam presodit. Kadar mu je vseeno uspevalo, da je otroka mešal , sem se obnašala normalno, nisem reagirala in počakala, da je otrok sam videl, da nekaj ni v redu ( kar lahko traja) Poskušala sem ga čiim manj vpletati in obremenjevat, je pa dobro, da nekatere stvari ve in prepozna.
– ko je otroka razočaral, tudi zato, da bi prizadel mene, sem otroku poskušala na lep način ( kolikor se je dalo) povedat, da to nima veze z njim, temveč z očetom in da ga ima an svoj način rad, da pa ima precejšne težave sam s seboj, ki pa so njegov problem ne otrokov ( letom primerno).

Sažetak je nekako tako, da večinoma počnejo stvari zgolj zato, da bi do nečesa prišli ( in pri tem jih ne briga kaj dosti več kot oni sami – ker niso sposobni videti kaj več kot svoje težave) in če jim tega ne daš ( pa ne rabiš ravno govorit – ne dam ti…temveč se tako obnašat) potem odnehajo. Če kaj deluje i pa bodo to ponavaljali v nedogled. Vse skupaj je zelo dolga pot in včasih imaš vsega vrh glave in ti je grozno in hudo…ampak na koncuj imaš mir, otrok je ok in še “natreniran” si kako ravnati s problematičnimi osebami, kar ti pride prav tud drugod v življenju.

Najlažje pa odgovorim, kaj bi sama naredila, če bi imela konkretno situacijo, ker so si zelo različne.

GittaAna

Pozdrav,
Ja, GittaAna, so mi znane te sitaucije, ki jih opisuješ in skušam tdui sama reagirati tako, da ne padam na finte in manipulacije.
Me pa, priznam, izčrpava ta neksončna vztrajnost, ko kar ne odneha s ponavljanjem enih in istih vzorcev (bodisi so navidezno prijazni ali pa grožnje), čeprav že nekaj časa ne delujejo več (govorim v smislu mesecev in celo let, ne tedenih). Poskuša pa vseeno, najbrž kdaj z amilimeter popustim in smo spet tam …
Zadnjič me je denimo spet dobil na finto, da je preko otroka izrazil svojo željo in ker me je otrok tako zelo moledoval naj bom na nekem dogodku zraven, sem popustila, pa čeprav sem se pred tem trdno odoločila, da ne bom šla in vem, da je bila njegova ideja, naj me otrok kliče. Deloma pa tega ne obžalujem, ker sem bila po dolgem času spet dlje časa v njegovi bližini in sem lahko testirala svoje videnje njega, ki se je zelo, zelo spremenilo (v moj prid, da ga vidim takega, kot je v resnici).

Najbolj problematična konkretna situacija še vedno ostajajo vikendi pri njemu, ki si jih otrok ne želi in izraža, da me pogreša. Povedal je tudi njemu, seveda se pretvarja, kot da nič ne sliši in sploh ne upšošteva njegovih moledovanj.Nekaj časa je mali jokal, bivši ga naj ne bi znal potolažit, kot pove, sedaj se zaščiti tako, da žalost drži v sebi in “potlači solze” kot pravi (6 let je star). Vikedni so taki po sodni odredbi, kaj dosti se tu ne da spremenit, razen, da se pogovarjava tudi po telefonu, zvečer pa ga še vseeno zvije. In takrat ni tolažbe, sam s sabo je, posledično so doma po teh vikendih nočne more. Morda se ti utrne kaka misel, kako bi ukrepala.

Seveda pa največji izziv ostaja prikrita in spretna manipulacija z otrokom. Kar pa je elo z majhnimi koraki na zelo dolgi rok.
Hvala
lpL

Kar bi sama storila, da me to ne bi toliko izčrpavalo je ( preizkukšeno) da njegovih poizkuksov ne bi več jemala tako osebno, sama sem si kdaj pomagala tako, da sem si bližnjega predstavlajala v obliki karikature iz risank ali kakšnega stereotipa in se zverzirala da je šlo čez en uho notri čez drug ven…in kadarkaoli sem se zalotila,da sem bila jezna, ker me tako vpleta v svoje življenje sem odpletla vse, kar je mene vezalo na to ( moje reakcije..) enostavno se nisem pustila čustveno v to potegnit in pika. Je pa to zelo zelo težko in terja veliko vaje,, vendar kot si že sama videla, ti je dosti stvari že uspelo in si sedaj sposobna na njega gledati pvsem drugače, tako da ti lahko uspe še mnogo stvari.

Druga stvar pa je z otrokom, tu je pa res hoja po žici nad totalnimi prepadi. Težko svetujem kaj konkretno bi naredila, ker je to res zelo odvisno od otroka, njega, tvojih šibkih točk in konkretne situacije. Sama bi definitivno poiskala dobrega terapevta, ki bi bil otroku v pomoč. Ne glede na to, kako zelo se sama trudiš ti še vedno nisi nevtralni partner in otrok težje sliši ali dobi takšno pomoč, da se ne bi počutil razcepljenega med enim in drugim. Izjemna terapevtka, ki obvalada tako borderlina kot zelo zapletene situacije je Leonida Zalokar ( [email protected]), ki ima tudi veliko izkušenj z otroci, pa tudi s sistemom , tako da morda bi se za začetek posvetovala z njo kaj se da narediti. MOrda bi bilo dobro,da bi šla tudi na csd in jim tam opisala sitaucijo, če ne drugega že zato, da je to tam zabeleženo in je potem, če bo šlo čez lažje ukrepati.

Njega pa bi s čimvečje distance poskušala naštudirati in uporabiti vse njegove lastnosti na način, da bi se obnašal drugače z otrokom. Da se res veliko, vendar je to težko, če nisi vajen terapevtskih pristopov in še posebej, če si osebno vpleten, tako da je tudi tukaj morda dobro, da ob strani stoji kak terapevt.

Upam, da sem kaj v pomoč.

GittaAna