izgubljena po smrti starša
kot pove naslov, se ne morem pobrati od takrat,ko sem izgubila mamo. En teden bo jutri,od smrti skoraj dva.
Kaj je normalno,da se občuti v taki situaciji?
Jaz sem jezna,obupana,žalostna,žalostna…in besna,tečna,brezvoljna. Vse naenkrat. najbolj pa mi je hudo,ker občutim praznino,čeprav imam moža in otroka,ki me podpirata,razumeta in želita olajšati vse,še preveč.
Na kakšen način naj se sestavim nazaj v normalno funkcioniranje,da bom zmogla vso rutino,ki jo zahteva življenje?
Ker mi je muka skuhati kosilo,oprati perilo,se “posvetiti” otroku in možu.
Mama je živela pri nas zadnja 4 leta. Imeli smo dokaj pristen odnos,še posebej se je razumela s svojim vnukom-mojim sinom. Umrla je v starosti 73 let,lahko rečem nepričakovano,kot posledica zapletov njene kronične bolezni (ki ni bila življensko ogrožujoča)
Zdaj premlevam samo še,zakaj sem bila premalo odločna,kar se tiče razgovorov z zdravniki,kako nisem videla kam pelje vse skupaj,kako bi lahko preprečila smrt,če bi le bila bolj pozorna. Ko imaš starša v bolnišnici zaupaš zdravnikom,da ga bodo pozdravili,da se bodo potrudili enako kot bi se za svojega-pa se niso. V bistvu je bila s prihodom tja podpisana smrtna obsodba-če bi ostala doma,bi najverjetneje še živela. Zavedam se,da so stvari,ki jih navaden človek ne zmore predvideti,ali preprečiti,a mi zato ni nič lažje. Vem,da premlevanje v nedogled ni dobro,pa ne morem nehati.
Od bližnjih ne želim pomilovanja,ampak le,da razumejo,kako mi je,nočem da me kdo sili v smislu,dovolj časa je minilo,sprijazniti se moraš.
Vem,da se moram,da ni poti nazaj,saj nimam 5 let,težava je ,da sem obstala in ne zmorem naprej. Nikdar nisem imela težav v čustvovanju,zato me zdaj bega,da sem tako izgubljena,bojim se,da se bodo občutenja stopnjevala in si bom povzročila kakšno psihično stanje,ki ga brez pomoči ne bi znala obvladovati.
Prosim vas,svetujte mi kako iz tega brezna,brala sem knjigo Potovanje duše-nisem se našla notri…
hvala
K.
Pozdravljeni,
hvala za vaše sporočilo.
Smrt ljubljene osebe je življenjski šok ob katerem lahko doživimo paleto različnih občutij in seveda tudi žalujemo. Obstaja več faz žalovanja, ki se razlikujejo in pri posamezniku faze tudi različno dolgo potekajo.
Faze (vir: Žurnal):
1. Šok. Ko izvemo za izgubo bližnjega, smo najprej v šoku – nekako kar ne moremo dojeti boleče resnice.
2. Zanikanje. Šoku sledi (oziroma se pojavi hkrati z njim) naraven obrambni odziv – zanikanje. Tako se poskušamo braniti pred resničnim stanjem.
3. Protest in hrepenenje. Šele v fazi protesta in hrepenenja po času, ko je bil preminuli še živ, se izgube pravzaprav resnično zavemo.
4. Jeza. Zavedanje s sabo prinese tudi jezo na pokojnega, ker nas je zapustil. Velikokrat žalujoči za smrt okrivi tudi sebe, tako da se jezi pridruži še krivda.
5. Žalost. Zavedanje dokončnosti izgube povzroči stopnjevanje negativnih ustev, nastopi predzadnja faza globoke žalosti in poslavljanja.
6. Izboljšanje. Sprejeli smo, da pokojnega ni več, vnovič se vključimo v življenje. Če se fazi odpovemo, to pokojnega ne bo obudilo od mrtvih.
Vaša občutja so popolnoma razumljiva. Strah vas je, da ste obstali in ne zmorete naprej. Res je, da nimate 5 let, vendar to še ne pomeni, da nimate pravice do vseh teh občutij. Smrt mame se je zgodila pred dvema tednoma in v tem času še niste imeli časa odžalovati vaše izgube. Vzemite si čas, rutina bo počakala ali pa prosite koga za pomoč. V primeru, da boste čutili, da ne zmorete sami, vam priporočam, da obiščete psihoterapevta, ki vam bo pomagal na vaši poti.
Vedno ste tudi dobrodošli, da mi zopet pišete in sporočite kako se počutite, če boste tako čutili.
Lep pozdrav,
Pozdrav,
Bo kar držalo kar ste zapisali o poteku žalovanja in občutkov. Le, da sama občutim vse hkrati. Vso žalost, jezo, obup, nemoč naenkrat. Dogaja se mi, da ji grem kaj povedat, skuham eno kavo več, pripravim obrok še zanjo, v trgovini vzamem kaj kar je imela rada…
Nekako še ne morem dojeti, da je umrla, da je čisto zares nikoli ne bo domov, da se vrata ne bodo odprla, da me ne bo nikoli več poklicala… Pamet pravi eno, čustva in želje drugo. Popolna zmeda.
Nekoliko me je pomirilo, ko sem na grobu počistila vence in vso šaro, da sem naredila “red”… Neumno, vem… a mi je na nek način pomagalo bolj ozavestiti dokončno stanje, da je ni.
Med vsem časom do pogreba in ob vseh sožaljih, telegramih, pogrebu samem, se mi je zdelo neresnično, kot, da se ne dogaja meni, nam..
Še vedno mi je hudo, tako zelo, da sploh ne vem kako bi se izrazila. Družina mi je v oporo, le, da mož in sin doživljata izgubo drugače. Vsakodnevne neodložljive stvari počnem avtomatično, nekako na pamet.
Veselim se pomladi in vremena ki prihaja, ker bom veliko zunaj na vrtu, zamotila bi se rada. Zdaj se mi pogosto dogaja, da se sredi pogovora, ali dela zavem, da sploh ne vem kaj počnem, ali o čem teče beseda, ker sem z mislimi drugje…
Občutka raztresenosti ne maram, zelo neprijetno mi je, ko se zavem tega.
Kot rečeno, čakam na sonce, da se poberem in zaživim naprej.
K.
Pozdravljeni,
hvala za vaša sporočila. Slišim, da ste preživljali težke trenutke, zdaj pa ste bolje in si tudi znate pomagati. Me veseli, da okrevate.
Lepo vas pozdravljam,