Prosim,pomagajte mi.Stara sem 29 let,pred 5-imi leti sem rodila svojega prvega in edinega otroka moskemu,ki je več kot 20 let starejši od mene.Mislila sem,da sem nasla cloveka na katerega se lahko zanesem,zal pa sem kaj kmalu spoznala,da sem se krepko ustela.Preselila sem se k njemu-ima urejen dom,je dokaj premozen,otroci iz prvega zakona so ze na svojem-z njimi se kar dobro razumem-so mojih let.Mislim,da bi živeli popolno in srečno,če ne bi mož že kar kmalu začel iz službe raje zahajati v kakšno od bližnjih gostiln-s prijatelji ali pa kar sam-že koga tam sreča.Tezava je v tem,da pri pijaci nima mere.Dve pivi se dončata ob 23h skoraj v komi.Včasih pride domiv celo sam z avtomobilom,vcasih ga pripeljejo.Ko se strezni vse opravičuje s tem,da so meli pac¨¸poslovne pogovore¸¸ (drugače je zelo sposoben ).Jaz mu to vse sproti nekako odpuscam,saj mi vedno sponaša,kaj vse je za mene žrtvoval,mi kupil,itd,kar je -priznam -res.Moram povedati,da nama z otrokom po materijalni plati nič ne manjka-nasprotno.Od tistega drugega zivljenja pa nič.Prazno.Kovčke sem spakirala ze tolikokrat,da se sama ne vem cifre.Iti imam kam-starsi imajo veliko hiso,ki jo bom tudi podedovala,jz pa nimam moci,da bi ga zapustila.Nekateri pravijo,da se mi je zmesalo,saj sem drugače samostojen clovek,odkar pa sem z njim si niti sluzbe ne morem poiskati,saj sem vsak dan 24 ur preokupirana s tem ali bo danes prisel domov trezen…Mislim,da mi je to postalo neka nit ,ki me kar vleče,da realnosti sploh ne opazim več…

Spoštovana Ponyta,
že vaša formulacija, da ste rodili otroka NJEMU, kaže na vaš submisiven značaj.Zavedati se morate, da ste OTROKU dolžni nuditi dobro okolje za razvoj, se m sodi tudi urejen oče.Brez moževega zdravljenja boste vi kmalu vdova, otrok pa sirota, zato morate zdravljenje na vsak način doseči.”Pakiranje” je premalo.

Točno tako,
dejstvo, da mu vedno znova odpuščate, se pakirate in odlašate, govori, da gojite še vedno dovolj čustev, potrebnih za kvalitetno zvezo.
Predlagam, da se odločite za trden nastop, z dejstvi in odločitvami vnaprej pripravljenimi. Zahtevajte zdravljenje in terapije in mu sploh ne dopuščajte, da bi se začel opravičevati. Ne dopustite mu, da bi sploh dokončal stavek, ki se začne z “oprosti…”!
Tu je potrebna trdna volja, zato je mogoče pametno pridobiti podporo njegovih že odraslih otrok. Tako ne bo imel nobene podpore in izgovorov, da ste se samo vi spravili nadenj, pri tem pa pazite, da njegovega pijančevanja ne poveličujete. Namreč, vsi pijanci, da jih tako imenujem, nočejo slišati resnice, čeprav se zavedajo. Mogoče lahko obrnete stavek, kot na primer:
“Želim, da obiščeš psihijatra da boš rešil problem svojega popivanja”
v, recimo, nekaj takega:
“Obiščiva psihijatra skupaj, da nama bo pomagal najti tisto samozaupanje, ki si ga nekoč imel in na katerega si lahko ponosen”
Tako, nekako, da mu še malo pihnete na dušo.

Sicer pa, premalo informacij imam in premalo poznam vaš primer, da bi lahko svetoval. Konec koncev pa je vaša dolžnost, da iz vseh nasvetov izluščite samo tisto, kar bo najbolje za vas.

Lep pozdrav in srečno!