Nikoli si nisem mislil, da bom pisal na bilo kateri forum, da bom rabil pomoč, nasvet nekoga. Samo ne obsojajte me prosim. Poročen sem kar nekaj časa. Imam dobro službo, ustvaril sem nam skozi življenje vse kar se je dalo. Vsi nama zavidajo, da živimo na veliki nogi. Z ženo nisva na začetku mogla imeti otrok. Zdravila se je 5 let. Jaz sem bil cele dneve na gradbišču, da sem nama ustvaril dom. Po 4 letih zakona se je zapletla s sodelavcem. Bila je totalno zaljubljena. Ko sem ji dal po 2 letih ultimat, da ga pusti, ali pa grem, je zanosila. Nisem vedel, ali je otrok njegov, ali moj. Ostal sem z njo. Trudil sem se rešit zakon. Čez leto sva dobila še enega otroka. Bil sem res pravi oče, pomagal sem ji pri vsem. Od previjanja, pospravljanja, vsega. Razvajal sem jo. Skozi življenje je videla cel svet. Bila sva po celem svetu, bil sem res ljubeč mož. Nikoli mi te ljubezni ni vračala. Nikoli mi ni rekla, da me ljubi. Po 25 letih zakona, mi eno jutro, ob kavi reče, da če se obrne nazaj skozi življenje, da se ne spomni enega lepega trenutka. Takrat se mi je sesul svet. V službi sem se zbližal s sodelavko, ki je poročena in nima otrok. Tudi ona ni v zakonu srečna. Med nama se je razvila neverjetna ljubezen. Tisoče besed sva si napisala. Takšne ljubezni, polno čustev, iskrenih besed še nisem doživel. Vse se je razvijali tako počasi, prvo z dotiki rok, objemi. Razmerje ni temeljilo na sexu, ampak res na čustveni bazi. Kasneje je seveda prišlo do sexa, ki je bil res neverjetno čustven, z takšnimi orgazmi, ki se jih ne da opisat. Sklenila sva, da zaživiva skupaj. Ženi bi pustil vse, nič ne bi zahteval od nje. To sem ji tudi povedal. Da bo teh praznikih poveva svojim. Psihično sva se pripravljala. Njen mož je zbolel za covid in je bil doma v karanteni. Vdrl je v njen računalnik in prebral vso dopisovanje med nama. Znorel je. Rekel ji je, da bo naredil samomor, če ga pusti. Totalno jo je razsul z očitki, čeprav jo je sam prevaral pred 4 leti. Čeprav ima covid, je morala spati zraven njega, ne more niti na stranišče sama. Samo napisala mi je, da ga ne more imeti na vesti in da je med nama konec. Povedal sem svoji ženi. Rekla mi je, no sedaj pa boš srečen. Jaz pa ne zmorem več, totalno me je sesulo. Ostal sem brez vsega. Samo boli me, da sem ostal brez nje. Ne zmorem več, razmišljam še samo o samomoru. V torek ko bo služba jo bom zopet videl, če bo še sploh živa. Ne zmorem več. Bojim se, res se bojim, da ji bo kaj naredil. Če sem jo izgubil, sem izgubil smisel življenja.

upam, da ste še vsi živi in zdravi. Poskusi se malo ohladiti. Pravljic v realnosti ni, sedaj si treščil z vso silo na realna tla. Sedaj pa boš moral začeti sestavljati koščke počasi nazaj.

z ženo se ločita, pravično razdelita premoženje in obveznosti do otrok. Mogoče ne bi bilo slabo, da narediš vsaj na skrivaj kakšen dnk test za očetovstvo, ker se zna zgoditi, da niti nisi biološki oče. Vseeno sta otroka tvoja in boš še naprej skrbel za njiju.

Kar pa se ljubice tiče. Če je ona v nasilnem odnosu, potem bo morala to najprej reševati sama. Nima otrok, torej naj gre začasno v varno hišo. Če se bo njen mož obesil, se bo zaradi sebe in ne zaradi vaju. Mogoče je res, kar ti pravi, mogoče pa je samo izgovor.

Ti pa v bistvu razmišljaš enako nasilno in bedno kot on, ko njej daješ svoj smisel življenja v roke. Ona nima zlate pi….., samo nezrelo si navezan nanjo.