Bil je drugi otrok. Sedaj je star 4 leta. Zelo zazeljen z moje strani, veliko manj s strani partnerja. Imela sva krizo. Partner se je zapletel z drugo zensko preden sva ga spocela.. Do drugega leta starosti sem skrb za otroka v celoti prevzela jaz, Parner pa je bil nekako miselno odsoten. Potem je zbolela moja mama in zacela sem hoditi v sluzbo. Nisem vec zmogla biti sama za najinega fantka. Porivala sem mu ga v narocje, da bi doumel, da je to njegov sin. Sama pa sem pregorevala v sluzbi in v skrbi za mamo. Ko sem nenadoma zacela opazati, da mali vse pogosto sprasuje po ocetu. Oci nalij mi vodo, oci povej mi pravljico…Sprva mi je to ugajalo, kasneje pa zaskrbelo. Kot, da sem prenehala obstajati. Partnerski odnos je katastrofalen. Ziviva drug mimo drugega. Nimam nobene besede.
Oblecem mu rdeco jopico, pa mu jo slece, ces da je umazana in oblece drugo… Nocem, da jes bonbone pred kosilom…a on mu jih kljub temu dovoli jesti. Sin se je zacel zavedati moci, ki jo ima nad mano. Moras mi umiti zobke. Ne tako, ampak tako. Tako je oci rekel…. Ti tega ne znas, bo oci popravil…. Zakaj me ne pride iskat v vrtec oci? Zvecer se poslavlja od sina kot da sta zadnjo noc skupaj. Poljublja ga, ljubkuje… nato pa mrtvo hladno gre mimo mene, ker sem si izborila, da mu lahko jaz povem pravljico.
Obcutki, ki jih dozivljam so strasni. Nisem edina, ki opaza oddaljenost sine od mene.
Razmisljam, kaj naj storim. Zakaj se je tako odtujil? Kako mu lahko povrnem zaupanje vase, ce partner deluje proti meni. Ce daje vedeti sinu, da sem nevredna. Ce svojo jezo proti meni izraza na tak nacin, da obraca sina proti meni. Poglej prinesel sem ti avto, ki si ga zelel. Pa vendar ve, da sem mu isti avto obljubila za rojstni dan, ki bo cez 14 dni…??

Rekli boste, naj se pogovoriva. Zal nama to ne uspe. Pa sva ze poskusala. Vedno se je koncalo s prepirom.
Enostavno se ne slisiva. Vendar kaj delava najinemu sinu? Eno veliko zmedo.

Spoštovani boliboli!

Iz vašega zapisa se da začutiti bolečino, težo in občutke nemoči, ki kar hromijo in kot vrtinec potegnejo vase. Predstavljam si, da se verjetno tako počutite in morda hkrati doživljate tudi veliko prikrite jeze. Situacija mora biti za vas zelo težka, da se vam zdi, kot da vas presega in kot da vam lahko partner »odžira« vaše materinske kompetence. Pa verjamete, da vam jih res lahko? Kako bi vam lahko kdorkoli odvzemal nekaj, česar se ne da izgubiti? Nekaj, kar je v naravi in samo vaše? Pomembno bo proučiti koliko se lahko začnete zavedati, da ste mama, ki ima v sinovem svetu nezamenljivo vlogo in ste samo vi kreatorka vašega odnosa s sinom. Partner vam pri tem (kot partnerki) lahko sicer skuša nagajati in morda poizkuša marsikaj, vendar se vam ni potrebno spustiti in zaplesti v te »igrice«(??). Vi lahko še naprej ostajate mama, ki čuti sina in njegove stiske in ne glede na vsa partnerska nesoglasja (ki se preko sina samo še bolj grdo preigravajo!) ostajate v vlogi mame. Pomembno pa bo ugotavljati kaj se v vas zgodi, da čutite, kot da izgubljate sinovo zaupanje in da sinova vprašanja razumete na takšen način, da ne zmorete stopiti čez to in se vam tam verjetno začne prebujati jeza na partnerja, ob tem pa verjetno nehote izgubite sina in materinskost… Gotovo resnično čutite bolečino in jezo, vprašanje pa je kaj je ta bolečina in jeza in kdo vam jo povzroča. Hitro namreč lahko pride do zmede in pomešanosti občutij. Kaj je tu partnerski odnos in kaj odnos starša in otroka, kje se partnersko nesoglasje preoblikuje in sprevrže in se čisto tiho in prikrito, nezavedno, vnese v odnos do otroka… ? Tu se vse skupaj tako hitro zavrti in zamenja, da je občutek kot bi bili na vrtiljaku. Manipulacije, ki dejansko zameglijo in zavrtijo pravo sliko in situacije obračajo »na glavo«. Ne veš več kaj je kaj in verjetno tako zmedo in »vrtoglavice« doživlja otrok.

Moj občutek je, da gre med vama za medsebojno »merjenje moči« in partnersko tekmovanje za sinovo pozornost in očitno preigravanje partnerskih nesoglasij preko sina, kar ste sicer ugotovili že sami. Pomembno bo razmejiti stvari in prepoznati kam spadajo. V vsej tej zmedi je težko ugotavljati kaj je kaj in tu nastaja res veliko jeze. Žal se lahko hitro zgodi, da tu sinu pripisujemo vloge, ki jih nima, in si njegove otroške poskuse napačno razlagamo in interpretiramo povsem po svoje oz. se žal v ta odnos vrine »partnersko preigravanje«. Na koncu izpade tako, da doživljamo kot da je sin tisti, ki nam ne zaupa več oz. kot da se sin oddaljuje in odtujuje… – skratka, pozornost je prenešena na sina in v odnosu s sinom se preigrava nekaj, kar spada v partnerstvo…, nekaj s čimer bi se morali mi srečati sami v sebi pa se tudi nehote prenese navzven… ipd.

Vabim vas, da se (morda s strokovno pomočjo) skušate poglobiti v to dinamiko in razločiti, razmejiti stvari. Kdo ste tam vi, kaj doživljate in do koga? Kaj doživlja in čuti otrok? Kakšen je vaš odnos s partnerjem in kje je vaš del? Kako vi lahko pomagate otroku?….Pomembno bi bilo priti tudi do odgovora in do vaše odločitve glede partnerja – kako boste vajino (ne)partnerstvo živela ali pa ne živela naprej in ga kot odrasla ločila od starševske vloge. Dokler je to vse pomešano, je žal otrok dejansko žrtev, ki si sam ne more pomagati. Pomembno je, da se vsaj vi sprašujete kaj počneta vajinemu sinu. To je zelo dobro izhodišče. Otrok je tu v najbolj grozni situaciji, ki je zanj resnično kruta. Vi pa ne glede na morebitno nesodelovanje partnerja lahko iščete nove načine in poti za drugačne korake.

Pod vsem tem je čutiti bolečino, žalost in prizadetost ob tem, kar ste napisali na začetku, glede partnerjeve boleče prevare in ne prevelike zainteresiranosti za drugega otroka, glede vašega občutka osamljenosti in preobremenjenosti, ko ste bili sami z otrokom, in ko je zbolela še mama… Pa zdaj, ko čutite, kot da vam partner načrtno nasprotuje in vse vaše ideje vzame za svoje in kot da vam onemogoča biti mama… Tu je veliko jeze in napornih situacij, kjer ste gotovo doživljali težka občutja, ki so bila za vas zelo kruta, boleča, morda kar travmatična in so po mojem občutku še »nepredelana«. Pomembno bo, da skušate v nekem varnem okolju razdelati in prečistiti vaš odnos s partnerjem in najti nov stik s sinom, ki čaka na vas.

Kar pogumno in vse dobro vam želim.

Spoštovani, Iskreno se zahvaljujem za vaš odgovor.
Zelo se strinjam s tem, da so odnosi tu pomešani. Žal pa jih ne uspem razpletati kot bi želela. Postala me je groza skupnih vikendov, ker se počutim ponižano in zavrnjeno. Sinček se neprestano mota okoli očeta, sama pa se zdim povsem odveč. Očka ga ima vseskozi pri sebi, ga ljubkuje kot bi bil njegova ljubica, mu ugodi v vsem kar si želi. Ko ga povabim, da se gre z menoj kopat (ko oče leži v senci in se ukvarja s telefonom že dobro uro), me sine zavrne. Včeraj sem ga tako v besu (jezna na partnerja, ker ga ne spodbudi k kopanju ampak ga drži ob sebi ter ga zabava z igricami) pograbila in odvlekla stran. Pred tem sem prosila partnera, če gre lahko na kratek sprehod, saj vem, da potem ne bi imela nobenih problemov pričeti igro z otrokom. Partner pa mi je le očital, da imam jaz problem ne on, če noče z menoj… Kasneje mi je bilo zelo žal, da sem ga odvlekla proti njegovi volji. Nikakor nisem ponosna na to. Sin se je resda igral v vodi z menoj, nabirala sva školjke, a je večkrat vprašal po očetu in mene je vsakič stisnilo pri srcu.
Prosila sem ga-partnerja, da poiščeva strokovno pomoč, pa noče slišati. Sama se bojim, da je postal njun odnos že na meji incesta. Rekli boste, da sem nora, ampak, da sin dobi najmanj sto poljubov, ko čakamo na naročeno jed, se mi zdi res pretirano. Sedi na njegovih kolenih, igrata igrice na telefonu ali se pogovarjata, kot da me ni.
Ne vem več kako pristopiti. Partner ne usliši mojih prošenj, da bi bila rada z otrokom sama. Ko sva sama se lepo vživi, peljem ga npr v gozd ali kolesarit ali pa se igrat z žogo. Večkrat greva do njegovih prijateljev. Ampak tako težko pridobim njegovo pozornost, ko je doma tudi partner.
Potem pa še ti napadi besa, ki jih namesto na partnerja zvrnem na sina in ga s tem le še bolj odvrnem. Kako naj mu povem, da ga imam tako zelo rada in da me boli, da odklanja biti z menoj. Nisem naklonjena računalniku, televiziji in igricam, s katerimi ga vedno pridobi očka.
Prosim, povejte kako, dajte mi vsaj nekaj namigov…

Hvala

Spoštovani, boliboli!

Občutki ponižanosti, zavrnjenosti, odvečnosti… in posledično jeze in pravega besa so vam zelo globoko poznani in imajo korenine v nekih drugih odnosih. Ne le med vama s sinom ali pa med vama s partnerjem, tukaj in zdaj se samo preigravajo in prebujajo. Ker so ti občutki zelo močni in nesorazmerni s situacijami, imajo gotovo neko staro ( zgodovinsko) podlago. Potrebno bo iti v korenine teh težkih doživljanj, v odnose v izvorni družini, kar vse pa je brez strokovne terapevtske podpore izjemno težko.

Da bi zmogli narediti kake korake v smer spremembe, bo potrebno začeti prepoznavati kaj se v vas zgodi ob sinu, da doživljate toliko nemoči in besa. Od kod toliko občutkov tekmovalnosti, ogroženosti in poraženosti ob partnerju,ki verjetno res pretirava s pozornostmi do sina, kar pa vas samo še bolj jezi in prizadene? Koliko jeze in besa pride iz vas, ko prosite oz. izrazite neko potrebo in vas drugi ne upošteva, pač pa še prizadene s kakšno bolečo pripombo? Kako to, da sinova zelo naravna in povsem neogrožujoča vprašanja (kje je oči in kaj počne on, kdaj pride, zakaj ga ni….) v vas prebudijo takšno bolečino in prizadetost, da mu ne morete mirno odgovoriti (npr. povedati kje je, odgovoriti, da verjamete, da ga pogreša, da se zdaj igrata vidva, da pa bo lahko z njim spet kasneje…)?

Vse to so situacije, ki so se nekje nekoč že odigravale ( in vi ste tam ostali »zamrznjeni« in sami v nekih bolečih občutjih, doživljanjih) in zato rešitve niso tako preproste in se jih ne da najti samo na tem nivoju (odnos s sinom oz. partnerjem), pač pa bo potrebno iti še globlje, v korenine odnosov. Kaj če so vaša občutja tista, ki vas bolijo (in ne sinova vprašanja ali partnerjevo morda pretirano navezovanje sina nase…) ?

Ne vem koliko zmorete sami začeti zaupati vase, da vas sinove (normalne in naravne) zavrnitve ne bi spravljale v takšno stisko. Sin ima kot vsak otrok rad oba starša, tekmovanje tu ne obstaja. Vsak starš ima svoje mesto in verjetno je od količine kvalitetnega, zanimivega, zabavnega, prijaznega, igrivega… časa z otrokom, odvisno s kom je raje. Gotovo pa bi bil kot otrok najraje z obema hkrati. Koliko lahko verjamete, da sin ne zavrača vas (in da to ne pomeni, da ni rad tudi z vami), če npr. izbere očeta? Morda pa se vi v primerjavi s partnerjem začnete doživljati (zakaj?) kot ne dovolj zanimivi,kot ne dovolj močni kot ne dovolj sposobni (v ne vem kakšnem smislu vse), torej gre za neke vaše občutke oz. doživljanja, ki jih vi resnično (otroško) (po)doživljate, pa verjamem, da dejansko (odraslo) ne držijo ali pa ne držijo več…

Ne glede na tv ali računalniške igrice,( ki sicer res zagotovo privabijo in zelo privlačijo otroka) imate vi kot mama še vedno veliko možnosti za odnos in igre z njim, če le ne greste v tekmovalno vzdušje (kdo ga bolj navduši in kdo se več in bolje ukvarja z njim…). Verjamem, da lahko čas, ko je oče z njim izkoristite zase (in ste partnerju hvaležni za to, da vskoči on in se vi lahko malo spočijete), da pa je še dovolj priložnosti, da otroka privabite vi in se z njim sprostite. Saj se tudi vidva čisto lepo igrata ali kam gresta, kot ste opisali… Morda si lahko še dodatno na spletu ali v kaki reviji ali knjigi poiščete kako vse privabiti malega otroka in kaj vse se da igrati in početi skupaj z njim, vendar že sama narava in to, da ste mama, ponuja veliko priložnosti za zanimivosti, raziskovanja, igrivost, veselje…

Vsekakor pa bosta morala tudi vidva kot starša nekaj storiti, da si še dodatno ne otežujeta situacij z nagajanjem in se odločiti kaj bosta z vajinim partnerstvom.

Vse dobro vam želim.

ne razumem razmišljanje nekaterih, po njegovi prevari torej z vami ni bil srečen ste vi izsilili še enega otroka, od moškega , ki vas ne ljubi in živite z moškim, ki vas ne ljubi. Ne razumem zakaj ste se odločili še za enega otroka oziroma zakaj vstrajate v zakonu s strašnimi posledicami zaašega otroka, pomislite nanj, ne samo nase. Mož vas ne ljubi in ta strvar se ne bo spremenila, pojdita vsak svojo pot ins skupnimi močmi skrbita za otroka. Otrok vas ima rad, ne izgubljate njegovo zaupanje, ne bodite ljubosumni, kajti skupaj s tem pretiravanjem bosta vzgojila razvajenčka, ki bo še bolj trpel v življenju.

Podpišem!