Najprej naj vsem izrečem moje sožalje. Danes je 5 let, odkar je umrla moja mama. Na forumu sem se oglasila že pet let nazaj, tudi sama sem takrat mislila, da ne bom nikoli prebolela, tako hudo je bilo.
Prav na tem forumu sem takrat spoznala punco, ki je bila v skoraj identični situaciji in izmenjali sva si maile in vsak dan sva si pisali občutke. Dolgo dolgo. In s pomočjo tega sem “prebolela”. Za to ji bom večno hvaležna, čeprav se v živo nisva nikoli videli. Zdaj se redko slišiva.

Po 5 letih je lažje, občasno pa še vseeno stisne taka žalost, da boli. To pride redko, ampak takrat sprejmem.

Izgubljeno sonce predlagam ti, da jo te prime, se izjoči. Nič ni narobe, če se to zgodi kdaj tudi pred otrokom, tako bodo tudi sami znali žalovati, ko boš ti umrla. Žalosti ne smemo skrivati. Joči in joči, bolečina bo manjša.

Ne beri pa postov od Marne, ker te prizadenejo. Mislim, da ne misli slabo, ampak uporabi tak način, da te mine.

marja ima v marsičem prav in je edina, ki j dala nekaj konsruktivnih napotkov…način je precej ‘stvaren’, samo ni pa tak da te mine…

tudi jaz sem izgubila drage….in se v marsičem strinjam z marjo – samo očitno izgubljeno sonce še ni prirpavljna teh stvari slišat. zdaj res rabi bolj ‘jokanje’, kar je čisto ok; samo enkrat je treba sprejeti.

je vprašala, kako se drugi prebijajo čez to – ni ji bilo ravno všeč kar je marja pisala, je pa dost realen opis in marsikaj zelo življenjskga…bo čez čas tudi to razumela

moje sožalje vsem…

pardn, marna ne marja

Pozdrav;

Tudi jaz se v marsičem strinjam z Marno in verjamem,da je mislila samo dobronamerno,pri meni je že 10 let odkar sem izgubila drage in čisto razumem kaj je hotela povedati..in res predvsem,kar je avtorica hotela vedeti-KAKO NAPREJ?
Časa ki je bil ga ni več in ga tudi ne bo več,zato je treba naprej,-drugače..-žaluješ pa lahko še vedno kakor hočeš in kolikor kdo hoče..samo nekaj “napotkov”da bi ti bilo lažje ,no..mislim da je hotela v tej smeri povedat oz.ti razložit..

Na vprašanje, kako prenašati bolečine ob izgubah – ni recepta. V krajšem času sem izgubila štiri ljudi, starša, partnerja in prijatelja. Ne v enem letu skupaj, ampak datumi so tako na kupu, 31.07. mami, 04.09. ati, 09.09. partner, 16.10. prijatelj.
Zdravniki so mi prepovedali hoditi na grobove in se tega držim. Tako lažje živim in si po nepotrebnem ne odpiram ran, zato da mi potem nimajo z menoj dela zdravniki.
O mami in očetu lahko normalno kaj povem in me ne boli več, kar pomeni zame, da sem prebrodila. Za ostala dva še vedno puščam čas.

Le čas je tisti, ki omili bolečino. Vsako žalovanje ima pa tudi svoje obdobje, pri nekomu več, pri nekomu manj. Za očeta ali mamo sem potrebovala od 3 do 5 let, da sem dokončno zadihala. Od partnerjeve in prijateljeve smrti bo pa letos 3 leta (09.09. in 16.10.), pa če se z glavo v zid zaletim, ne gre kar tako, da preklopiš in je ok. Poleg tega sem vse skupaj preživljala čisto sama samcata s tremi vzglavniki. In tudi pri meni je prišlo vse za menoj, kot pri Izgubljenem soncu.

Zato je nesmiselno razpravljati, koliko časa kdo žaluje, kot sem omenila, nekateri prej zlezejo, drugi kasneje, ampak bistvo je, da pač zlezeš naprej. Nobena bolečina ni primerljiva z drugo. In tudi čas žalovanja ni primerljiv z nobenim človekom, pa če je to pol leta, eno leto ali pa tri do pet let.

In če lahko še pripomnim: besede samopomiljevanja, nezrelosti niso ravno na mestu. Kako že gre tista o različnosti ljudi, o različnosti dojemanja, o različnosti čustvovanja, o različnosti delovanja … o različni dolžini žalovanja … Zaradi tega ni potrebno nikogar uvrščati v neke kategorije, saj človeka dejansko niti ne poznate. Potem sem po vsem napisanem sama neko malo derište, ko sem pri prvih dveh zadihala tja do petih let enkrat?

Povejte nasvet, sam človek bo pa sam ugotovil, ali mu kateri ustreza. Saj ni treba polemizirat potem z nekimi opazkami, ker ni velike razlike, ali bi takšnemu človeku rekel, da je cepec, ali pa da je nezrel in se samopomiluje, pa da je še trd v buči. To ravno ni znak zrelosti, če mene kdo vpraša.
Če je že omenjena nezrelost, lahko le rečem, da je zame tisti, ki ne zna sprejeti tega, da smo si ljudje različni, pač na duhovni rasti nezrel, saj se zrel človek ne spušča na nivo “trdih buč” in zna sprejeti različnost ljudi, od vse naštete različnosti, ki sem jih omenila in še česa zraven.

Sonček, drži se.

Vsem žalujočim iskreno sožalje. Naj pokojni počivajo v miru, ljudje pa živijo v ljubezni.

se ne strinjam. Včasih je to, kako bomo šli skozi izgubo dejansko odvisno od zrelosti in zornega kota človeka. Seveda ne takoj, a po določenem času pa se je treba malo vprašat. Seveda je dosti odvisno od tega, kakšna je izguba.

ampak za to, kako bomo šli naprej, je treba včasih malo prebrskati, za čem v resnici žalujemo in se malo vprašati, pogledati not…ja, eni tega ne zmorejo in ja, to je odvisno od zrelosti človeka, koliko se zna opazovat. Če razumemo svoje motive, se tudi lažje premaknemo kam. In ja, to je odvisno od neke zrelosti. Dostikrat se kotalimo v nekih čustvih pa sploh ne dojamemo, za kaj gre. Razumevanje pomaga, še kako. Jaz sem morala tako predelati svoje izgube in sem se potem tudi nekaj naučila o sebi. In se popolnoma strinjam s tem, da eni se o sebi nočejo naučiti ničesar.

kar zadeva zgornjo debato – ni bilo govora o samopomilovanju, dokler sonček ni začela se jezno odzivat. marnin prvi prispevek ni nič takega omenjal, je pa skušal pokazati eno drugo plat, ki je sonce pač ni sposobno videt in se je predvsem ona odzivala besno in jezno. In ja, samopomilovalno.

tisti pa, ki trdijo, da ne obstajajo različni nivoji zrelosti, se predvsem bojijo videti, če so morda sami nezreli, zato pa kar vse povprek mečejo v en koš. Dejstvo je, da so eni bolj zreli, drugi manj. Poznam cel kup primerkov totalne čustvene nezrelosti, poznam pa jih tudi mnogo, ki so daleč bolj zreli od mene. Smo na različnih stopnjah odraslosti in čustvenega dozorevanja, to je dejstvo, ki ga ne more priznati samo tisti, ki se boji, da bo spregledal, da je sam nezrel:)

je pa tako, da teh zadev nas nihč ne uči in ni čudno, da ljudje zatavamo, ne znamo…je pa fino, da si to vsaj priznamo.

Draga Štefka in ostali!

Po dolgem času sem spet tu. Bila sem na dolgem dopustu in se pošteno spočila ter se odmaknila od vsakdanjosti.

Hvala Štefka, ker si napisala tako trezno in realno. Tudi ostali – Sonja, Petra, Ela…. ste ljudje z obema nogama trdno na tleh.
Hvala!

Res je bil dan, ko sem pisala post, obletnica smrti moje predrage mami in tako še bolj boleč spomin nanjo. Res sem hotela samo vedeti oz. dobiti kakšen nasvet, kako ste se drugi spopadali z žalovanjem, nikjer pa se niti najmanj nisem imela namena pomilovati in se tudi ne, kajti vem, da je treba živeti naprej, pa čeprav enkrat z več žalosti v srcu, drugič malo manj.

Kar pa zadeva tebe zrelost – nezrelost alias marna, pa iz mojega posta ni razbrati nobene jeze in agresije, niti nikogar ne žalim in ja, obotožujem, ampak sem napisala, da se mi to trenutno zdi utopija in pa te besede grobe.

Res smo na različnih stopnjah zrelosti in upoštevanje sočloveka ter njegovih občutkov je eden izmed pokazateljev le-te. Menim, da žalovanje ni nikakršno pomilovanje. In ja, kako pa določiš kdaj ne boš več žaloval za človekom, ki eden izmed tistih, ki ti pomenijo največ, ki je skrbel zate, te učil, se veselil in jokal s tabo, ki te je imel resnično rad in ti njega???????

Menim da ni nikakršnega pomilovanja in pretiravanja, ampak zgolj žalovanje, katerega pa ljudje
različno doživljamo in ja,…upam da si bomo res vsi priznali takšno ali drugačno zrelost, ker človek, ki ponižuje drugega zame žal ni zrel ali po tvoje pač???…………

Sploh pa ne mislim pisati o tem in se spuščati na nivo “t.i. trdih buč” ~ a to naj bi bila zrelost???..???!

Ko sem prišla iz dopustovanja, sem šla na grob, ji nesla rže in svečko. Še vedno jo zeloooo pogrešam. Očitno je res samo čas tisti, ki bo počasi premaknil to bolečino nekam v preteklost ter me naučil z njo živeti.

Danes zvečer pa tečt, če le ne bo preveč deževalo.

lp

Izgubljeno sonce,

jaz nisem marna, verjamem pa, da ti je težko razumet, da se morda kdo strinja z njo in razmišlja podobno. in tudi jaz nisem edina, nas je kar nekaj.
Meni je vseeno, kakor je pač tebi laže..vsak sprejme toliko, kot lahko.
Kar zadeva ponižvanje – jaz ga predvsem razbiram iz tvojih pisanj, ki so polna ene jeze in obtoževanj. marna je postavila čisto dobre teze in vprašanja…in jaz ne vidim da ful nekaj ni upoštevala tvojih občutkov, samo odzivala se je potem na tvoje besnenje.

to, da se nekomu reče, da mora še dozoreti, pa ni ponižujoče, ampak je realnost; jaz sem tudi šele nekje v vrtcu:) vsi moramo dozoret, tako to je. Ponižujoče je samo tistemu, ki tega noče videt. s tem, da nismo zreli ni samo po sebi nič narobe, nas pa to lahko vodi v stiske in dobro je, da se problemov lotimo s pravega zornega kota.

no ja, kot želiš, drži se. lepo, da si bolje.

no, tole si napisala:

Zato nikar ne pametuj in ne prenašaj teorijo iz knjig, v katero še sama podzavestno ne verjameš.

hja, tole je kar nesramno. Sama si kar polna enih obsodb in si kar napadalna…jaz mislim, da je marna zelo lepo opisala zadeve iz svojih izkušenj in obtoževat jo,da prepisuje iz knjig,je nesramno. Meni je kar lepo opisala svoj izkušnje in tudi nisem edina, ki se strinam z njo.

ali pa tole:

da se hočeš na vsak način nekomu smiliti, češ kaj vse sem že dala skozi, zato stalno ponavljaš kakšne grozne stvari si doživljala,
– v sebi nosiš toliko sovraštva in jeze, nobene topline ali česarkoli drugega ni v tebi.

lej, znaš biti kar nesramna in vse to, kar praviš, da je delala ona, delaš sama, obtožuješ in blatiš nekoga. mislim, nekomu reči, da nosi v sebi samo sovraštvo in jezo, je kar huda. Pove več o tebi, kot o osebi, na katero se dereš. Maran je pa pač povedala, kaj j doživljala, da pokaže, da ima tudi ona težke izkušnje za sabo, a je znala priti ven iz tega.

kar hočem reči je, da namesto, da obtožuješ druge, morda raje razmisli, če vsa ta jeza in besnenje nima več zveze s tabo kot z neko drugo osebo.

je razumljivo, da si razburjena, samo morda tole usmerjaš malo v napačno smer…in si s tem prav nič ne pomagaš.

no, samo to:) mene te psihiloške stvari zanimajo, ker se ukvarjam s takimi zadevami, zato pač povem, kako vidim ta ‘konflikt’

ne se zdaj jezit name:)) lepo se imej pa uživaj v teku!
.

Vsak naj potegne zase najboljše iz vsega napisanega v tej temi. Če komu ustreza naj preneha žalovati še isti dan. Nekdo drug pa naj žaluje celo življenje. Bolečina za umrlim s časoma ne izgine, se pa izkristalizira. Nekako se naučiš živeti s tem, da te osebe ni. Koliko bo vse skupaj trajalo pa nihče ne ve. Lahko si sam pomagaš s športom, jogo, meditacijo, prijatelji, družino. Pri meni je en dan nekako ok, drugi dan pa kriza, kot dan in noč. Ni recepta za nastale situacije tako, da ne moreš reči nekomu, da je čuden ker žaluje ali pa da je egoist, ker je rekel, da se daj spravit k sebi. Preprosto ignoriraš kar te moti in tega ne upoštevaš. Rešitev se skriva v tebi samemu, na konc koncev si lahko pomagaš le ti sam.

se ne strinjam. Včasih je to, kako bomo šli skozi izgubo dejansko odvisno od zrelosti in zornega kota človeka. Seveda ne takoj, a po določenem času pa se je treba malo vprašat. Seveda je dosti odvisno od tega, kakšna je izguba.

ampak za to, kako bomo šli naprej, je treba včasih malo prebrskati, za čem v resnici žalujemo in se malo vprašati, pogledati not…ja, eni tega ne zmorejo in ja, to je odvisno od zrelosti človeka, koliko se zna opazovat. Če razumemo svoje motive, se tudi lažje premaknemo kam. In ja, to je odvisno od neke zrelosti. Dostikrat se kotalimo v nekih čustvih pa sploh ne dojamemo, za kaj gre. Razumevanje pomaga, še kako. Jaz sem morala tako predelati svoje izgube in sem se potem tudi nekaj naučila o sebi. In se popolnoma strinjam s tem, da eni se o sebi nočejo naučiti ničesar.

kar zadeva zgornjo debato – ni bilo govora o samopomilovanju, dokler sonček ni začela se jezno odzivat. marnin prvi prispevek ni nič takega omenjal, je pa skušal pokazati eno drugo plat, ki je sonce pač ni sposobno videt in se je predvsem ona odzivala besno in jezno. In ja, samopomilovalno.

tisti pa, ki trdijo, da ne obstajajo različni nivoji zrelosti, se predvsem bojijo videti, če so morda sami nezreli, zato pa kar vse povprek mečejo v en koš. Dejstvo je, da so eni bolj zreli, drugi manj. Poznam cel kup primerkov totalne čustvene nezrelosti, poznam pa jih tudi mnogo, ki so daleč bolj zreli od mene. Smo na različnih stopnjah odraslosti in čustvenega dozorevanja, to je dejstvo, ki ga ne more priznati samo tisti, ki se boji, da bo spregledal, da je sam nezrel:)

je pa tako, da teh zadev nas nihč ne uči in ni čudno, da ljudje zatavamo, ne znamo…je pa fino, da si to vsaj priznamo.[/quote]

Poglejte, rekla bom samo eno, ja, bistvo je, kakšna je/so bila/e izguba/e. Rekla bom tako v primerjavi, nekomu bo padla skala na glavo, pa bo rekel, pa kaj, mal imam bušk, pa je vse dobro, drugi bo pa zaradi te teže skale imel ničkoliko posledic in kot sem rekla, bolečina ni primerjljiva z nikogaršnjo bolečino.

Če že kdo hoče, če potrebuje nekdo več časa za prebolevanje, s tem ni nič narobe. Pa zato ne pomeni, da je nezrel. Niti ne pomeni, da ko bo predelal svoj čas žalovanja, da ne bo storil koraka naprej. Razumem tudi opcijo ljudi, ko vedno gledajo/te iz sebe in enako/isto pričakujete od drugih ljudi. Tako kot, če dam primer v nekem partnerskem razmerju, ženska pričakuje točno enako/ isto povrnjeno nakljonjenost pozornosti, kot jo sama daje. Ali pa moški, ni pomemben spol. Pa vendar, se ljudje tudi ne zavedajo, da vsak na svoj način izkazuje določena čustva, če bi razbrali bistvo dajanja, bi tudi razumeli, da če nekdo nekaj ne stori iz istega vzgiba dajanja, da to ne pomeni, da nima rad ali ne ljubi. Tako tudi ne pomeni, če nekdo žaljuje na svoj način, kjer potrebuje malo več časa, da je zato pa že nezrel. Ljudje smo pač različni. In zato ni nihče nič slabši, če za kakšno stvar potrebuje malo več časa, da razmisli, da predela, da prediha. Kam pa pridemo, če bi se silili in delovali tako kot drugi tako želijo, da bi njihovim potrebam zadostili? Nikamor.

Če se obnem na drugi poudarjeni stavek, lahko le rečem, da, seveda obstajajo ljudje, ki se iz nobene situacije nič ne naučijo. Nekateri se hitro, drugi malo dlje časa, nekateri nikoli. Vendar, ali Sonček govori o tem? Tudi to podtikanje, da se ne želi ničesar naučiti ali da ne bo sprejela dejstva, da je njej draga oseba odšla, ne govori o tem, da tega ne bo sprejela. In tudi ne govori o tem, da se nič ne uči ali noče učiti skozi izkušnje.

Za razliko od vas, sama njenih prispevkov nisem opazovala skozi njene jezne oči ali besne, kot ste jo označila. In kot sem omenila, če nekdo potrebuje kakšen nasvet, ga pač podajte, potem je na človeku, kaj bo iz kakšnega nasveta sam povzel. In zato bi lahko trdila, da se je jeza videla bolj na strani vas nekaterih, ko ste pokazali neko užaljenost, ker v trenutku, v katerem je, ne more kar presekati iz enega knofa na drugega. Zato pa obstaja toliko ljudi, kolikor je izkušenj, in to različnih. Kam pa pridemo, če bi vse enako postopali, čutili, žalovali, delovali, dajali, sprejemali. Spet nikamor.
Tisti stavek, ko ste ga zapisala me je spomnil na nek dogodek, torej tisti, ki govori o spregledu in nezrelosti. In takšno prigovarjanje, daj že na silo prestopi korak dalje je podoben, kot nekdo, ki pride do sočloveka, ko mu je umrl nek dragi človek, pa blefne bedarijo “saj bo bolje”. Seveda da enkrat bo, ampak, zrel človek tudi ve, kdaj so kakšne besede na mestu in kdaj niso.
Če nekdo preboleva recimo zvezo, ja zakaj bi se pa silil iti v novo zvezo, če stare še ni prebolel in si s tem povzročiti še več preglavic?
Za vsako stvar je potreben čas in za tem stojim, kar pa ne pomeni, da zaradi tega ni nekdo že nezrel. Bolj nezrelo bi bilo, da človek ne pošlihta svojih preteklih stvari, pa rine nekam, samo zato, da bo komu drugemu zadostil in da ga ne bo označeval kot nesposobneža ali nezreleža ali karkoli že kaj poimenujete. Podobna bedarija je tudi, ko je ženska že malo starejša, tja do 40, pa ji ženske flancajo, da ji neka biološka ura tiktaka, pa da naj si že kakega otroka omisli. Le zakaj, če ne čuti tega? A zato, je nezrela, ker se noče siliti, če na to ni pripravljena. So what, če ljudje živite tako, da boste drugim ugodili, a hkrati v sebi ostali nezadovoljni na primer, ker ste se za nekaj prehitro odločili.
Zrelost, razgledanost, inteligenca, empatija in še kaj, gredo z roko v roki. Ozkoglednost pa nikdar ni bil dejavnik slednjega naštetega.

Dobro veste, da je Slovenija na enem izmed prvih številk, ki se tičejo samomorov. Se sploh ne čudim, ko bi empatija prerasla tisto popkovino, da so ljudje različni in bi poskušali samo prisluhniti, namesto, da človeka označujete z vsemi možnimi opazkami, pa čeprav ga ne poznate.

In če zaradi tega, ker potrebujem tudi sama več časa, čeprav stojim trdno in realno na svojih tleh, sem eno malo derište in zraven še nezrela, pa naj bom. Vsak ima pravico, da si misli, kar želi. Ko boste začeli poslušati, a boste hkrati še kaj slišali skozi možnost opcije empatije, boste začeli tudi sami odkrivati svoj nov svet.

Da dodam še kakšen primer, imela sem konizacijo, o kateri so vse ženske govorile, ki so jo imele, kako to nič ne boli. No, pri meni ni bilo tako. In mi je specialist nato rekel, da če bi vedel, da bo tako hudo, da bi dobila anestezijo, vendar bi morala ostati dan hospitalizirana. Ja, raje to, kot pa da sem preživljala muke, pa čeprav so vse govorile, kot da gre za pet dek zenfa. Ane, kako smo si različni. Sem zaradi tega tudi sama nezrela. Človek ima različne bolečinske prage, in to tudi zdravniki vzamejo v obzir. Pa naj se gre za fizične bolečine ali pa duševne, ki jih povzročajo razni travmatični dogodki.
Pokroviteljstvo še nikomur ni bil vzor postopanja, še manj pa znak zrelosti. Opredelitev do “določenega časa” je brezpredmetna, kot sem že v zgornjem postu povedala. Nekomu dve minuti, drugemu dva meseca, tretjemu dve leti.
Veste, pri vsakem cilju, ki ga želiš doseči, je skorajda vedno, da naletiš na ovire, pa te potrejo še bolj. In potrebuješ spet dodatni čas, vendar če veš, da se boš boril toliko časa, da le dosežeš ta cilj, čas sploh ni pomemben, ker je bistvo dosežen cilj. Ne pravijo zastonj po vseh izkušnjah, da je duševna bolečina tista, ki potrebuje največ časa, da se zaceli. In je potrebno vložiti prekleto več truda, kot za recimo zlomljen gležen.

Sam Sončkico razumem in kot pravite, vsake oči imajo svojega malarja. Psihologija človeka ni težka, če jo znaš razumeti in vložiš svoj trud v to. Pri tem ne sme biti površnosti, če želiš razumeti. Tudi sočloveka.

Ob štirih smrtih meni dragih ljudeh, še vedno živim. O drugih dogodkih ne bom govorila, ker so proti tem zanemarljivi, kakor se jih vzame. Sem v srednjih letih, a duša je stara vsaj 90. Večino časa sem zelo nasmejana, vsak pravi, da nimam najmanjšega problema, ker gledam na življenje realno. Zakaj pa ne govorim, pa čeprav je to internet, kjer te nihče ne pozna, ravno zato, ker so odzivi včasih tako “otročji”, da mi ni, da bi vlagala energijo v te stvari in bi s tem reskirala še kakšno opcijo, da mi nekdo poskuša posegati v moj način čustvev, pa čeprav so to ali pozitivne ali negativne. Če pa vprašam za nasvet, pa želim slišati nasvet, ne pa moraliziranje o tem, kot se je zgodilo na primeru Sončice.
Pravite, da Sončica ne želi “spregledati”, ko sliši kakšno drugačno mnenje. Mar ste ga nekatere tu zmožne sprejeti, če se tudi z vami kdo ne strinja? Po odzvih sodeče, bi rekla, da je bolj težka. Ni zastonj tista, ko gre tako: tisto, kar te pri nekom moti, poseduješ tudi sam, morda v drugi obliki, vendar je stičišče enako. Vredno premisleka, zakaj ste nekatere poskočile, pa čeprav ste jezo “obesile” ravno Sončici.

Sonči. će maš mejl, greva lahk tud na kak kofi. Bo manj stresno. Drži se, tudi trdo kožo se človek nauči s časoma pridobiti.

Hojla Štefka!

Z veseljem:”[email protected]”!

lp

ostalega se mi ne da brat, sem samo na koncu opazila tole:

Tipično sodobno plehko new agevsko razmišljanje, ki ne zdrži nobenega resnega preizkusa, ker so zakoni psihe pa vseeno malo globlji.

Sicer pa naj sončica tole teorijo preizkusi na sebi, ko trdi, da so ljudje, kaj že – “polni sovraštva in v njih ni nobene topline” ali kaj že:-)) No, naj upošteva tvoj nasvet in pogleda v svoje lastno sovraštvo in jezo. Tega seveda ne bo storila.

predvsem je tale sončica precej skakala tule gor in ljudem obešala razne pridevke.

Ampak saj je vseeno:-) uživajta na kavici:-)

Sem ti ravnokar pisala na mejl.

ostalega se mi ne da brat, sem samo na koncu opazila tole:

Tipično sodobno plehko new agevsko razmišljanje, ki ne zdrži nobenega resnega preizkusa, ker so zakoni psihe pa vseeno malo globlji.

Sicer pa naj sončica tole teorijo preizkusi na sebi, ko trdi, da so ljudje, kaj že – “polni sovraštva in v njih ni nobene topline” ali kaj že:-)) No, naj upošteva tvoj nasvet in pogleda v svoje lastno sovraštvo in jezo. Tega seveda ne bo storila.

predvsem je tale sončica precej skakala tule gor in ljudem obešala razne pridevke.

Ampak saj je vseeno:-) uživajta na kavici:-)

No, sedaj ste pritrdila tistemu, ko pride do žaljivk, ko se z nekom ne strinjate. Glede na to, da me ne poznate, vem, da niste merodajna oseba o presoji plehkobe ali česa drugega. Tako, da na vašem mestu ne bi ravno to počela, kar ste nadeli Sončici.

Preizkus bo resen, ko se boste poglobila in boste nehote ugotovila, da ste ravno s tem prispevkom (zadnjim) storila ravno to, kar je bilo očitano Sončici. Zakaj ne bi recimo vzela tole plehkost kot žaljiv ton, ki mi je bil namenjen? Virtualna komunikacija je pač breztonska in si tone vsak sam interpretira. Tako lahko tudi sama recimo vaš zadnji prispevek razumem kot užaljenost, podcenjevalnost in še žaljivost.

Tako kot meni ne sede, da me nekdo označuje s plehkobo, tako verjetno tudi njej ni všeč, da razpravljate o njenih čustvih, katere tudi sama nisem opazila v smeri, kot ste jo nekatere tu tretirale, tako bo ona sama edina vedela, kot je že povedala, da ni bilo govora o nobeni jezi. Ne razumem, s kakšno pravico imate sploh pravico, da o nekom razpravljate, ki ga sploh ne poznate in mu podtikate čustva, s katerimi se ne strinja.

Tako bi lahko tudi sama vaš zadnji prispevek uvrstila v določeno mero užaljenosti, pa tega ne bom storila, ker sama veste, kakšna čustva so vas zagrabila ob zadnjem prispevku, ki ne vzdrži niti zadnjega stavka, ko je voščilo o uživanju na kofetu.

Vedno, kadar nekaj trdim, je to zgolj iz izkušenj in če si dober opazovalec, marsikaj vidiš in zato tudi marsikaj vzdrži. Vedno pravim, če nekdo nima z nečem izkušnje, še ne pomeni, da ne obstaja. Vzdrži še kako.

Če lahko poudarim tale vaš citat: “Sicer pa naj sončica tole teorijo preizkusi na sebi, ko trdi, da so ljudje, kaj že – “polni sovraštva in v njih ni nobene topline” ali kaj že:-)) No, naj upošteva tvoj nasvet in pogleda v svoje lastno sovraštvo in jezo. Tega seveda ne bo storila.”, bi ga lahko tudi sama Sončica vzela kot podenjevalnega, saj se iz teh nekaj stavkov razbere, da gre za površnost branja, kajti v naslednjem ne bi zapisala “ali kaj že”, celo dvakrat. Zato je še toliko bolj na nemestu, da razpravljate o njenih čustvih.

Kam je zatavala ta debata? Ženska želi slišati nasvet, prav, povejte ga, potem naj se pa sama odloči, ali ji je kateri oziroma ji bo kateri nasvet pomagal. Še kako vzdrži tudi ta, da vsak naredi spremembe lahko šele takrat, ko pride do svojega spoznanja na podlagi svojih izkušenj. Četudi se dobi nasvet, ne vem, saj človek ni robot, da bo lahko iz enega konca takoj preskočil po nasvetu na drug konec. Vse ima svoj čas, da se vnese.

In tale zadnji vaš prispevek, za moj okus nima ničesar v zvezi z zrelostjo. In lahko le rečem, da vzdrži točno tisto, kar po vašem mnenju predstavlja plehkost.

Me pa ne bo nič motilo, če se pridružite na kavici; interpretacija slišanega mnogokrat izpade čisto drugače, kot neslišna komunikacija, katero izvajamo v virtualnem svetu. Bo manj nesporazumevanja.

Kot pa sem že omenila, moje interpretiranje besed Sončice ne veje iz istega zornega kota, kot je vaš, kar pomeni, da sama njeno pisanje nisem brala tako kot vi in nisem zapazila, da je jezna, besna ali karkoli od teh čustev. Pač, vsake oči in ušesa imajo svojega “malarja”, menda.

Zapomnite si, da nobena izkušnja ni primerljiva z drugo, nobena bolečina ravno tako ni primerljiva z drugo, kot zadnje pa, noben človek ni primerljiv z drugim, ker so vsi univerzalni individum svojega obstoja. Morda se za koga motim, vendar to sem spoznala in občutila, zato bom za svojimi trditvami vedno stala, ne bom pa razpravljala do te mere, da bi lahko z zagotovostjo trdila, kako se neka oseba počuti in kakšna čustva jo prevejajo ob zapisanem. Lahko le predvidevam, vendar ob kakšni dodatni sočutni besedi, brez napadanja, človek marsikaj zve, ugotovi, če zna prisluhniti in hkrati še slišati.

Na tematiko, ki je pa odprta, kako naprej, bi marsikaj lahko še dodala, vendar ne bom tu in bom o tem razpravljala z ljudmi, ki smo vsaj na skupku približnih enakih frekvenc.
Tako, kot se je debata razvila, skorajda ne dvomim, da si morda Sončica vsaj enkrat ni rekla, da ji je morda žal, da je sploh odprla debato.

Če bi vas spraševala v živo, bi ji bilo morda dovolj, če bi jo samo objeli, pa nič rekli. Včasih je lažje, ko veš, da je vseeno nekje na nekem svetu nekdo s teboj, ki ti stoji ob strani. In potem najdeš moč in greš naprej.

Nič, pejmo se objemat, pa se veseliti drobnih trenutkov svetlečih lučk.

Skrajno lep preostanek dneva in še lepši vikend.

Džiz krajst, da se ti da:))) Ne vem, če kdo sploh bere tele litanije, jaz jih vsekakor ne, ker samo vidim to količino mentalne masturbacije in se mi zavrti – jaz cajta z brezveznimi pisanji, katerih namen je samo neko samodokazovanje, ne zgubljam, imam kvalitetno čtivo doma za brat in za pisat, hvala:))

ti pa raje cajt prihrani za tisto kavico, bo bolj konstruktivno:))

pa srečno!

Pa se pri odzivu nisem ravno zmotila. Ne gre za nikakršno samodokazovanje, če pa že želite, sama ste povlekla na plan neko “dejstvo”, katerega ste sama v istem hipu podrla kot Sizif. Dokazala ste sama. Pri meni ni bilo potrebe, ker ste sama to storila.

Verjetno časa res ne izgubljate, kajti v nasprotnem, bi dali dihati Sončici, na koncu se pa ne bi niti odzivala, ker ne “izgubljate časa”. Jaz sem stara pa samo dva meseca, aha.

Če odziv ni bil jezen, užaljen, podcenjevalen od “zrele” osebe, sem tudi že Pope. Lepo bomo prišli do tega, da boste imela lep primer na svoji lastni koži – kar te moti pri drugem, posedujete sama. Primer, ste lepo podprla z dejanji. Sončici ste očitali jezo, no, pa poglejmo vaš odziv, ki še kar traja, jezno, traja in traja, spet jezno, podcenjevalno, žaljivo. Tale preizkus ni bil za hec. Pa ste samo potrdila, da je temu tako.

Kaj potem sploh počnete na forumu, izgubljate svoj “kvalitetni čas” na svoj prisrčno jezni način? In odrejate čas drugemu, za kaj naj ga porabi. No, pa pridemo iz enega čustva na drugega, najprej jeza, užaljenost, podcenjevanje, žaljenje, sedaj že ukazovanje, res, polna pozitivnih občutij oseba ste. Še malo, pa bodo vse vaše “kvalitete” prišle na dan, tako, na vaš “konstruktiven” način.

Lp.

Moram priznat, da je ful zanimivo opazovat, kako se ljudje sami s sabo pogovarjajo:)))) Očitno obstaja taka potreba po nekem ‘izprsenju’ in pridiganju, da še kar melješ in melješ in soliš, čeprav govoriš sama sebi, ker jaz te samo preskočim:)

Kdo se bo pa pretolkel čez vso to mentalno poplavo enega wannabe superiornega osebka, no:)

Ste pa fenomen, eni, moram rečt:)

no, dost je blo, it’s not fun any more, cela tale tema, zato lp