Spoštovani,

Zadnje čase sem soočena z dejstvom, da bom morala dobiti »debelejšo« kožo, vendar ne vem kako, zato vas prosim za nasvet. Občasno prebiram vaš forum in so mi zelo všeč vaši odgovori in nasveti. V zelo kratkem času so se mi zgodile zame zelo stresne situacije, zaradi katerih sem izgubila že tako šibko zaupanje v ljudi, hkrati pa je moja težava, da sem pri 27. letih še vedno precej naivna oz želim biti poštena (tako kot so me vzgojili), žal prevečkrat na svojo škodo. Z ljudmi, ki imam težave se situacije vlečejo že nekaj let, vendar sem ugotovila, da nimam najbolj učinkovitega načina kako sebe zaščitit, saj sem postala izredno zagrenjena in polna jeze. Moje težave se sicer vlečejo že iz otroštva, saj kot zdaj vidim, me je mama vzgajala preveč pošteno, torej, da moram vse povedati po resnici, če nisem so sledile posledice (njena jeza, kazen…), hkrati pa se nisem nikoli upala postaviti zase, saj sem se bala in to se vleče še do danes. Zdaj delam na tem, da se postavim zase, vendar največkrat prevladuje strah pred tem, da se bom komu zamerila, kaj si bodo mislili o meni in kakšne posledice bo to zame imelo.

S partnerjem pričakujeva prvega otroka. Nisem si mislila, da bo ta novica, za ljudi okoli naju predstavljala tako grožnjo in da bo sledilo toliko negativnih odzivov. Naj začnem pri moji tašči. Je invalidsko upokojena, ima še eno hčerko (poleg mojega partnerja), ki je stara 20 let in jo je dobesedno privezala nase, opravilno čisto onesposobila. Ob novici, ki ji jo je partner sporočil po telefonu (situacija je tako nanesla, drugače sva želela povedati v živo), da bo dobila prvega vnuka je bila njena reakcija čisto hladna, ko pa sva prišla čez par dni pa me je cel dan ignorirala. Tast se mi je sicer smehljal, vendar je za vsak stavek, ki sem ga povedala vprašal svojo ženo, če to drži, ves čas me je dajal v nič, šele ko je ona to potrdila, se je pogovarjal naprej. Iz tega pač sklepam, da se je počutila ogroženo, ker take komunikacije vseeno vsa leta do sedaj ni bilo, tast je drugače izražal pozitivna čustva do mene. Tašča je izredno posesivna, zaradi tega sva se s partnerjem že večkrat skregala, saj se ji ničesar ne upa reči, zoperstaviti, ter hudobna, saj ima izredni besedni zaklad zaničevanj, da človek ostane brez besed, ne ve kaj nazaj reči in pri meni potem to sproži jezo, zakaj se nisem zase postavila itd. Naj navedem samo en primer, ko sva prišla z novim rabljenim (starim) avtom je želela z mano prestaviti avto, v avtu pa mi je govorila »Kaj nimaš občutka za tak avto, pol pa že ni zate, saj pa ja imaš še veliko prostora spredaj. Ali ga boš uspela parkirati, ko pa nimaš občutka?«. Pa to je en tak banalen primer, vendar taki so se nabirali zadnjih 5 let, vedno me je zaničevala, potem pa moje ideje uporabila in »prodajal« za svoje, vendar taka ni samo do mene, opravlja vse ljudi okoli sebe, čez vse ima ogromno za povedati, nihče ni po njenih željah. Kljub temu, da vem ,da je do vseh taka, mene prizadenejo take provokacije. Predvsem pa me je ta reakcija okoli nosečnosti in njenega ignoriranja izredno prizadela, v zadnjih mesecih ni niti enkrat vprašala zame. Njeno ignoriranje je v meni sprožilo cel val jeze, gnusa, ves čas razmišljam kako jo sovražim, najraje bi dvignila telefon in se zdrla nanjo, v meni so tako močna, negativna čustva do nje, da ne najdem lepe besede zanjo. S partnerjem živiva več kot 100 km stran zato prihajava na rojstne dneve in tam ostaneva za vikend. Vprašanje, ki se mi zdaj poraja in vas prosim za pomoč, da mi svetujete, kako naj se vedem do nje? Sama razmišljam, da bi nehala hodit tja za vikend, samo na rojstni dan in nazaj domov, vendar se zavedam, da to ne bo rešitev za njen hudoben jezik. Partner trdi, da mora on razčistiti z njo (čeprav se je zelo boji) in se pogovoriti zakaj se tako obnaša do mene, pravi tudi, da je pripravljen prekiniti stike s starši. Jaz pa mislim, da je predvsem na meni, da je moja naloga, da se postavim zase. Že samo misel nanjo me naredi živčno in napadalno.

Druga situacija se mi je v istem času zgodila v službi, obljubljali za ndč pogodbo, strašno zadovoljni z mano, ko pa sem povedala za nosečnost (zopet na škodo sebe, sem povedala za nosečnost tik pred potekom pogodbe) je bila v tistem trenutku po njihovo lepa novica, vse super, še vedno obljube o pogodbi za ndč, en teden kasneje pa pridejo z informacijo, da naj kar ostanem doma z naslednjim dnem. Govorim o direktorju, ki se je kazal kot zelo človeški, družinski človek, zaupala sem mu, nekako sem čutila, da je dober človek, potem pa tale šok, ki me je prav pohodil in v meni sprožil čisto nezaupanje na splošno do ljudi, situacija me je izredno prizadela, saj sem do sedaj upala, da še obstajajo dobri ljudje.

Naj omenim še mojo mamo (z mojim očetom se je ločila ko sem bila na začetku srednje šole, od takrat nimam stikov z očetom), opažam, da ima težave z alkoholom že nekaj let, vendar ves čas taji in skriva, nanjo se človek ne more zanesti, sploh zadnje 2 leti pa je prav neznosno. Že od nekdaj sem bila za vse po njeno jaz kriva kar ji je šlo v življenju narobe, zdaj pa sploh ne skopari z očitki, psihičnim izsiljevanjem in zbujanju krivde. Ja, ves čas se ob njej počutim krivo za vse. Ta krivda se mi zrcali tudi drugod v življenju. Ko je po očetu spoznala novega partnerja, zame kar na enkrat več ni bilo prostora doma, ni me postavila pred vrata, dala pa mi je jasno vedeti, da sem moteča (stara sem bila 20 let in sem študirala v drugem kraju). Z njo sem v zadnjem letu omejila stike, tudi po telefonu, ko slišim, da ima čuden glas, takoj prekinem, takrat postane nesramna in se spet počutim krivo. Skušala sem se že pogovoriti z njo, vendar smo za njeno pitje krivi vsi okoli nje, naslednji trenutek že pravi, da je to v moji glavi, da ji hočem slabo in da kako jo lahko obtožujem česa takega, tako da sem prišla do ugotovitve, da dokler sama ne bo priznala, da ima težave, ji ne morem pomagati. Vprašanje, ki se mi ponovno postavlja je, kako postati bolj odporna oz dobiti debelo kožo? Sploh zdaj, ko sem noseča, me to še toliko bolj žalosti glede staršev. V meni se tudi mešajo občutki žalosti, jeze, s čim sem si zaslužila take starše, da visijo na meni že celo življenje, hkrati pa strašna osamljenost in tudi smiljenje sama sebi, da nimam razen partnerja nikogar, ki bi me imel rad in me nebi siciral in obsojal.

Tesnih prijateljev nimam, imam partnerja, ki mi stoji ob strani in lahko rečem, da je edina svetla točka v mojem življenju, vendar se ob vseh teh ljudeh, ki sem vam jih opisala počutim strašno osamljeno. Ob vsem tem me obdaja strašen strah, če se partnerju kaj zgodi, bom ostala sama, nimam nikogar drugega (verjetno so krivi tudi hormoni, da bolj globoko doživljam vse skupaj). Nikjer ne morem biti sproščena, ne pri starših od partnerja, kjer je eno samo napadanje in boj za premoč, niti v službi niti doma oz pri moji mami. Ne zaupam več nikomur, predvsem ne verjamem, da mi nebi želel škoditi. S partnerjem imava skupne znance in prijatelje, vendar opažam, da imajo vsi iz najinega kroga urejene odnose s starši, predvsem starše, ki jim želijo dobro in se za njih veselijo. Zaradi vsega tega sem postala izredno občutljiva na vsako besedo, dejanje, ki ga nekdo naredi in seciram kaj je slabega mislil s tem, tako da niti z znanci nisem več sproščena. V vseh teh letih sem se zelo trudila, da bi navezala stike z ljudmi, dobila prijatelje, vendar neuspešno. Priznam da sem kar nekaj časa potrebovala, da sem se naučila navezovati stike, saj sem bila v odnosih nespretna, preveč zaprta. Imam sicer eno prijateljico, ki kadar sva skupaj je fajn za pogovarjat, tudi ne zdi se mi škodoželjna, vendar žal, se slišimo samo kadar jaz njo pokličem ona me nikoli ne pokliče ali se spomni name. Večkrat se sprašujem kaj je narobe z mano, da imam take ljudi okoli sebe oz če sem jaz za to kriva. Glavni problem, ki me je spodbudil k pisanju pa je ta, da sem opazila, da sem postala v zadnjem času izredno jezna, zadirčna in zagrenjena do vseh okoli sebe.

Se opravičujem za daljše pisanje in vam želim lep dan

Spoštovana ribabiba,

ravno v obdobju, ko bi si kot nosečnica, ki pričakuje prvega otroka, želeli čim manj konfliktno okolje, se vam odpira vrsta problemov. Pa ni konfliktno le okolje, ampak te konflikte nosite tudi v sebi kot nadvse motečo prtljago. In vendar je popolnoma naravno, četudi neprijetno in na čase že kar zastrašujoče, da se nam nepredelane čustvene vsebine in nefunkcionalni vzorci iz primarne družine prebujajo in zahtevajo našo pozornost ravno v času, ko smo najbolj ranljivi – ko smo v čustveno intimnem odnosu, vi pa ste poleg tega še noseči in seveda zato toliko bolj občutljivi za vse, kar je in celo kar bi samo utegnilo biti narobe.

Odlično je, da prepoznavate močno jezo, ki se vam prebuja ob mami in ob tašči. Ta jeza je gorivo, ki vam bo pomagalo, da se boste potegnili iz zagrenjenosti in črnogledosti. Ob tej jezi čutite tudi ogromno strahu, ki vam ga je privzgojila mama; morali ste se bati njene »pravične« jeze in »poštenega« kaznovanja, pa še vsega tistega, za kar vas je naučila, da naj bi se bali. Od nje ste dobivali izredno obremenilno sporočilo: Bodi brezpogojno poštena, tudi če boš žrtev svoje poštenosti. Saj ne, da bi vam hotela slabo, a drugače ni znala, bila pa je izjemno slabo opremljena za življenje v odnosih, tudi z vami kot s hčerko.

Situacija, v kateri ste, vam daje priložnost, da potegnete med sabo in mamo jasno ločnico. Če vaša mama ni zmogla spremeniti prepričanja, kako je vse temno, pa upam, da boste vi v sebi želeli prepoznati dovolj učljivosti, da se boste naučili novih, bolj realističnih prepričanj. Gre za vas, gre za vaš partnerski odnos, gre pa tudi za vašega otroka, ki ima pravico do mame, ki premore stvaren pogled na svet. Če je vaša tašča hudobna, zato še niso hudobni vsi ljudje. Če ste po pravici izgubili zaupanje v bivšega delodajalca, to še ne pomeni, da ga morate zgubiti v vse ljudi in da ni več nobenega dobrega človeka na svetu.

Pravite, da je partnerja lastne mame zelo strah. Tu se lahko zelo povežeta, pa ne tako, da se bosta skupaj bala, ampak da bosta to stisko, ki si jo delita, naslovila na terapiji. Morda na partnerski, ali pa se pridružita kateri od številnih skupin za mlade zakonce ipd. Iz svoje izkušnje vem, da se na takih skupinah spletajo najbolj pristna prijateljstva.

Kar pogumno in čim prej na delo, zdaj imate vsekakor več časa, kot ga boste imeli po otrokovem rojstvu.

Tudi vam želim lepe dneve in srečno!

Ribabiba,

zelo se prepoznam v tvoji zgodbi, zato se ti oglašam. Sama sem se pri 38 letih spustila v terapijo (skupaj s partnerjem), ker me je vse to, kar opisuješ ti, vključno z njegovim odnosom do matere in z njegovimi težavami, sesulo do točke, ko sem videla le še končni in dokončni “izhod”. Zdaj, po letu dni, lahko najprej rečem tole: Le zakaj sem tako dolgo čakala! Da, en odgovor je tale: nisem se zavedala, da so moje težave a) patološke, b) tipične in c) ozdravljive. Nasprotno: kot sem vse življenje poslušala od drugih, sem se pač imela za čudno, za preobčutljivo, za tako, ki ne spada na ta svet, za tako s premehkim srcem in pretanko kožo, ki pač neizogibno vedno nastrada. In življenje mi je s svojimi situacijami to nenehno tudi potrjevalo. Zakaj? Zaradi mojih odločitev, izbir, perspektive in odnosa do stvari in ljudi. Saj drugače sploh ne more biti, če se vsega tega niti ne zavedaš.

Ne čakaj tako dolgo, ne čakaj, da boš imela, kot jaz, dva otroka, ki bosta v tem procesu neizogibno prejela svoj del travm, ki bi jima lahko bile prihranjene, če bi midva s partnerjem zadeve reševala že na začetku. Debela koža ne more zrasti drugače kot tako, da se boš umsko, čustveno in duhovno spremenila in naučila, kaj je kaj, kdo je kdo in predvsem, kdo in kaj si ti. Na primer taka spoznanja: da si ti edini človek, s katerim boš živela vse svoje življenje, zato je najbolj pomembno to, kaj o sebi misliš in govoriš ti (ne pa drugi ljudje!); ali to, da v resnici ne moreš zaupati nikomur (tudi če bi imela ob sebi resnično zaupanja vredno osebo), dokler ne zaupaš vase in sama sebi (isto velja za ljubezen); naučiti se boš morala, kaj so travmatske vezi, kakšni so stili nevarne navezanosti in kako ven iz tega. Iz svoje izkušnje, pa sem se s temi rečmi ubadala vse svoje odraslo življenje in prebrala veliko literature na to temo, ti povem, da je do resničnih premikov prišlo šele na terapiji.

In zdaj tudi resnično deluje. Ta nesrečna debela koža, do katere je tako težko priti (zlasti tistim, ki smo bili vzgajani tako, kot opisuješ, in ki smo imeli najzgodnejše izkušnje s svetom take, da je svet nevaren, ne varen in zlonameren), se ustvari s tem, ko spoznaš najprej osnovne pojme psihopatologije, nato raziščeš vzroke svojih težav, jih podoživiš, prevrednotiš z distance, zrelo, in potem to ponavljaš. Dobesedno moraš ponavljati “snov”, kajti prejšnji način razmišljanja je v možganih kot avtocesta: ob neki neprijetni situaciji se bodo hotele tvoje misli zapeljati in zdrveti naravnost po njej, ker jo tako dobro poznajo, in treba bo veliko truda in discipline za “detour”, za to, da jih boš usmerila v zdravo smer. Sčasoma seveda postaja vse lažje.

Spremembe boš torej delala na sebi in pričakovala od sebe. Je pa res, da bo moral tudi tvoj partner, če želita ostati skupaj, prispevati svoje. Tudi on ima očitno težave s seboj in z odnosi, zlasti z odnosom do matere, kar bo moral razdelati, predelati in v sebi na novo vzpostaviti (mati – tašča se seveda ne bo spremenila!), in to ne bo šlo lahko in hitro. Je pa nujno, če naj boste vi (vidva + prihajajoči otrok) družina zase, in ne marionete, ki jih bodo po svoji volji frcali sem ter tja vajini sorodniki.

Moj nasvet bi bil: čim prej na terapijo, oba. Da ne bosta vseh teh travm in nezdravih odnosov prenesla naprej na svoje otroke – kar se sicer praviloma zgodi! In to je po svoje še najhujše. Bolečina, ki se nikoli ne konča, ker jo sejemo dalje, pa čeprav tega sploh ne želimo in se vse prevečkrat tega niti ne zavedamo – celo ko se nam posledice že zrušijo na glavo.

Srečno!

Na kratko še z moje strani… zgleda, da nas je malo takih, ki spremljamo ta forum, imamo izkušnjo s terapijo in smo še pripravljeni kaj napisati. Pa vendar, vsakič, ko kdo opiše svojo stisko, še posebej če se v njej vsaj malo najdem, se mi zdi prav, da kaj napišem. Morda najprej samo v tolažbo, da nisi edina! In prepričana sem, da bi se vsaj vsaka peta ženska našla v tvoji izpovedi, če ne celo vsaka druga. Samo škoda, da tako malo ljudi najde pot in se odloči za terapijo, ki lahko prinese v relativno kratkem času in za majhen denar lepe rezultate. Enkrat sem že napisala eni punci tukaj, da si za denar, ki ga daš za terapijo, niti spodobnega dopusta ne moreš privoščiti. Rezultat je pa lahko resnično neprecenljiv in kar je najbolj važno – traja za celo življenje. Dokler nimaš miru v sebi, ti nobena stvar, kupljena z denarjem, ne more pomagati do sreče in miru.

Opisuješ jezo in sovraštvo do tašče…enako sem govorila in čutila jaz , še slabo letno dni nazaj. Nakar sem opisala svojo zgodbo na ta forum, odgovorila je Jana in na hitro sem se zmenila za terapijo. Ti imaš za to zdaj, preden rodiš, še več časa, kot sem ga imela jaz letos, med službo in z otrokom. Izkoristi ta čas in naredi red pri sebi zdaj, preden pride otrok.

Družina in dober odnos s partnerjem ter otrokom pomeni največ na svetu. Žal eni to dojamejo zelo pozno ali celo nikoli oz. morda šele na smrtni postelji, kakorkoli… bodi ti med prvimi, ali kako naj ti rečem. 🙂

Verjetno mi kar ne boš verjela, ampak po samo pol leta terapije sem jaz (pa tudi moj mož) s temi čustvi razčistila in zdaj ne čutim nobenih grdih stvari več. Je pa res, da sem prekinila stike s taščo in tastom, ker sem se odločila, da se izogibam ljudem oz. odnosom, ki mi dajejo več slabega kot dobrega, saj je življenje prekratko za take stvari. Moj mož to razume in sprejema, gre tu in tam s hčerko za par ur na obisk, da se vidijo, kaj več od tega pa ne. Ne praznujemo več nobenih praznikov skupaj, ker jaz ne pristajam na pretvarjanje, ker tega ne rabim in nočem. Pika. Brez dvomov in slabe vesti. Ni pa bilo enostavno, niti malo ne, ampak ko enkrat preživiš vihar, ko delo na sebi obrodi sadove, se odprejo druge stvari, nova obzorja. Jaz se zdaj bolj obremenjujem s tem, kako bom začela nek svoj biznis, kako bom šla na eno izobraževanje in kako si bom naredila reklamo, da bom končno še na področju služenja denarja prišla do tega, kar si želim – namreč, delati nekaj, kar me bo veselilo in izpolnjevalo. Dokler sem se ubadala z ljudmi, ki niso vredni moje pozornosti, pa je šla vsa energije v nič in sploh nisem bila kreativna. Kakšna škoda časa! Seveda je vsaka taka zadeva v življenju zelo koristna in nujna, ker se nam odprejo rane iz otroštva, ki jih je slej ko prej treba predelati, bolje prej, kot pozneje (to ti je Jana zgoraj zelo lepo napisala). Če že ne zase, pa naredi to za otroka, ki ga nosiš in ki si res zasluži najboljše, pa ti tudi seveda in tvoj dragi. Samo ne trati časa in ne odlašaj, ker življenje je kratko.

Terapija ti pomaga razširiti obzorja, razumeti ljudi, zakaj so takšni in drugačni, zakaj smo mi drugačni, zakaj eni ne morejo in ne znajo biti boljši (ker jih nihče ni naučil itd.). Seveda to ne pomeni, da boš potem se povprek razumela v smislu, da boš tiho in tolerirala, daleč od tega! Znala se boš umakniti, morda celo postaviti zase in še vseeno razumeti v smislu, da ne boš čutila sovraštva, ki škodi samo tebi. Predvsem pa ti terapija pomaga razumeti SEBE. Kdo je na koncu tisti, s katerim moram preživeti vse svoje življenje 24/7? JAZ. Enim ljudem pomaga vera, drugim knjige, tretji se zamotijo s kakšno xy zadevo… karkoli ti pomaga, da najdeš mir v sebi, da si lahko sam, brez strahu, tesnobe, jeze, žalosti… Če to ne gre kar tako, ni druge, kot temeljito delo na sebi. Zanikanje in tlačenje je še huje, ampak dokler si v stiku z jezo, si na dobri poti. Huje bi bilo, če bi bila samo žalostna, zamorjena ali celo apatična in depresivna. Jeza je tista dobra odskočna pozicija, da prideš do razumevanja in miru. Samo lepo pogumno nadaljuj po tej poti in kmalu boš na konju. Takrat boš hvaležna, da je bilo tako in da si se odločila za trdo delo (ne beg, ki nič ne reši).
Srečno!

Ribabiba… prav v mislih te imem ze par dni. Kot bi brala svoje misli. Tudi mene so vzgajali da je treba bit posten in iskren in taka tudi sem, pogosto v svojo skodo. Koliko solz sem pretocila v obupu nad tem krivicnin svetom… kdo bi stel? Ce pricakujes od leva, da te ne bo pozrl zato, ker sam ne jes levov je naivno…. ljudje so pac taki. Ne vsi, veliko pa. Biti posten je pac tako, da moras vzeti take stvari v zakup in samo res pogumni ljudje to zmoremo. Zmores tudi ti in na to bodi ponosna.

Lansko leto sem tudi jaz bila noseca in so mi take stvari ful prisle do zivega. Veliko sem mislila na to, da se bom mogla postavit zase zdaj ko mam otroka. To me je spravljalo v obup, ker nisem konfliktna osebnost. Naj te potolazim, hormoni naredijo svoje, potem ti bo lazje.. ce bi vedela kako lusno je potem z otrokom, se ne bi toliko sekirala. In verjemi, “medvedka” v tebi se bo ob otroku prebudila, ko in ce bo treba :).
Glede tasce pa… daj jo na dvojko. Briga te. Verjemi mi, da pri takih prizadetkih najvec skode naredis prav s tem, da jih veselo ignoriras. Ne mislim dobesesno, ampak na njene provokacije odgovori z dobro voljo, kdo pa je ona da ti bo srala 🙂 dej no! Keep your chin up tiger ;)! Vem pa da je v nosecnosti tezko postavljat ljudi na svoje mesto in zacenjat z njimo nove fronte. Zato se z njo sploh ne ubadaj. Res ne. Dojencka dobis :), ona je zadnja na katero rabis mislit! Mogoce ti zdaj tudi bolj pride do zivega, kot bi ti sicer. Glej, jaz sem 2 dni jokala ker mi je partner naredil za kosilo ribje palcke – pac sem bla noseca 🙂 !

Uglavnem drzi se. Saj bo. Ne se spremenit zaradi drugih. Svet rabi take, kot si ti!

Ribabiba… prav v mislih te imem ze par dni. Kot bi brala svoje misli. Tudi mene so vzgajali da je treba bit posten in iskren in taka tudi sem, pogosto v svojo skodo. Koliko solz sem pretocila v obupu nad tem krivicnin svetom… kdo bi stel? Ce pricakujes od leva, da te ne bo pozrl zato, ker sam ne jes levov je naivno…. ljudje so pac taki. Ne vsi, veliko pa. Biti posten je pac tako, da moras vzeti take stvari v zakup in samo res pogumni ljudje to zmoremo. Zmores tudi ti in na to bodi ponosna.

Lansko leto sem tudi jaz bila noseca in so mi take stvari ful prisle do zivega. Veliko sem mislila na to, da se bom mogla postavit zase zdaj ko mam otroka. To me je spravljalo v obup, ker nisem konfliktna osebnost. Naj te potolazim, hormoni naredijo svoje, potem ti bo lazje.. ce bi vedela kako lusno je potem z otrokom, se ne bi toliko sekirala. In verjemi, “medvedka” v tebi se bo ob otroku prebudila, ko in ce bo treba :).
Glede tasce pa… daj jo na dvojko. Briga te. Verjemi mi, da pri takih prizadetkih najvec skode naredis prav s tem, da jih veselo ignoriras. Ne mislim dobesesno, ampak na njene provokacije odgovori z dobro voljo, kdo pa je ona da ti bo srala 🙂 dej no! Keep your chin up tiger ;)! Vem pa da je v nosecnosti tezko postavljat ljudi na svoje mesto in zacenjat z njimo nove fronte. Zato se z njo sploh ne ubadaj. Res ne. Dojencka dobis :), ona je zadnja na katero rabis mislit! Mogoce ti zdaj tudi bolj pride do zivega, kot bi ti sicer. Glej, jaz sem 2 dni jokala ker mi je partner naredil za kosilo ribje palcke – pac sem bla noseca 🙂 !

Uglavnem drzi se. Saj bo. Ne se spremenit zaradi drugih. Svet rabi take, kot si ti!

Hvala za vse odgovore in razumevanje. Hodim na terapijo, sem še na začetku, trenutno še sama, vendar je bila v času vseh teh stvari, ki so se mi zgodile v zelo kratkem času moja terapevtka odsotna daljše obdobje, zato sem se po mnenje in pomoč obrnila na ta forum, ki mi je že večkrat pomaga in dal misliti. Delam na tem, predvsem mi je težko najti rešitve, ki so dobre zame, vedno se preveč oziram na to kaj bi morala narediti, kaj si drugi mislijo, kako bodo to sprejeli, ne pa kako bi bilo zame najbolj prav. Vmes sem tudi sama prišla do spoznanja, da mi tašča prinese veliko bolečine in hudih besed izredno malo oz sploh nič pa od nje ne dobim spodbudnega in sem enkrat končno po zelo dolgem premisleku odločila, da ne bom več hodila do nadaljnjega na družinska srečanja. Tudi moja terapevtka se je strinjala glede na vse, da je zame tako najbolje. Nekaj dni nazaj se je partner želel na štiri oči z njo pogovorit pa je vse zanikala in ni želela ničesar poslušat, vse je naju obtožila, za vse sva midva odgovorna, da je ona taka do naju, ker jih ne obiskujeva pogosteje itd. No skratka, rekla mu je da naj odide, nato pa mu je sestra pošiljala sporočila, da sva midva odgovorna za to. Zaradi tega vsega mislim, da sem sprejela pravo odločitev, tudi če se bo uredilo glede tega spora ne želim več hodit na obiske, tako kot pravi Dalia2011 partner naj gre gor, tudi z otrokom če bo želel, jaz pa nimam več te želje, saj en rabim okoli ljudi, ki me bodo zaničevali. Terapevtka mi je predlagala, da naslednjič prideva na terapijo skupaj, saj vidi potencial v tem, da bi se partner moral bolj aktivno vključiti v odnos, tudi zaradi prihoda otroka, ker bo to nujno potrebno.

Je pa res to zame čisto novo področje, predvsem nisem navajena tega, da se lahko postavim zase in da moram gledati kaj je zame dobro, zato pa ljudem dopuščam da hodijo po meni. S temi odnosi okoli sebe se ukvarjam že nekaj let, samo resnično se nisem nikoli vprašala kaj je pa najbolje zame, hkrati pa se mi vse skupaj meša z občutkom krivde, da je pa vendarle nekaj narobe z mano, da imam same take sorodnike okoli sebe in tudi ljudi. Moja terapevtka je sicer mnenja, da imam samo slabe izkušnje in da zaradi okoliščin ki sem jih imela v življenju, da je tako naneslo. Zelo opažam, da je moje mnenje o sebi resnično podvrženo temu kaj mi drugi povejo kaj si mislijo o meni in da ta samopodoba zaradi tega niha. Vem da me čaka veliko dela, praktično že celo svoje življenje se ukvarjam s tem in se trudim in iščem drugačne poti, nosečnost pa je v meni zbudila silna, močna čustva, ki jih do sedaj nisem bila navajena, saj sem se imela ves čas pod kontrolo in po eni strani se čutim močno in odločno kot še nikoli ne in mi je tudi všeč, po drugi me pa strašijo, saj je vem kam to vodi in do katere mere grem lahko.