Pozdravljeni!

V začetku meseca sem izgubila meni zelo drago osebo. Trudili smo se do zadnjega, od vsakodnevne utrujenosti in stresa dihali tako rekoč na hlape, a žal se ni dalo pomagat.
Sedaj se mi zdi vse brez smisla. Ne vem kako si naj pomagam. Vsak dan me muči tesnoba in hudi napadi joka. Zdi se mi kot bi imela neko luknjo na sredini telesa in da je ostalo samo ogrodje. Občutim veliko praznino. Ne spim. Več ur skupaj lahko hodim gor in dol po hodniku stanovanja. Izgubila sem apetit in precej shujšala. Težko se psihično prebijem skozi dan, pa ravno sedaj imam največ obveznosti. V družbo ne morem. Nisem zmožna pogovora. O vsem tem pa sploh ne. Ves čas premišljujem. Zakaj se je to ravno nam moralo zgoditi, ne zdi se mi pravično. Včasih se zalotim, da želim spremeniti preteklost. Razmišljam, če bi ravnali drugače ali pa če bi zdravnike prosili še to in ono, bi morda bila še živa. In vse bi bilo dobro. Sedaj pa je vse narobe. Ubija me občutek krivde, za besede ki sem jih izrekla, za besede, ki jih morda nisem… Mogoče nisem bila vedno dovolj razumevajoča. Ko je kazalo slabo sem bila jezna na ves svet, tudi na njo. Zakaj se ne potrudi. Če pa se mi tako trudimo in upamo. Kako smo upali.
S to osebo sem bila do njenega zadnjega diha. Nikakor ne morem pozabiti teh trenutkov. Po eni strani sem “vesela”, da ni umrla sama, po drugi strani pa mi je bilo to tako hudo gledat. Človek bi si kar nekaj naredil, samo da psihično ne bi tako bolelo. S težavo gledam stare slike, ne morem vstopiti v njeno spalnico, da ne padem v jok, s težavo grem na pokopališče, ne morem pogledati na spomenik in prebrati imena. Sploh ne morem dojeti. Še en dan pred smrtjo smo si povedali kako zelo se imamo radi, sedaj pa leži tam na pokopališču. Kako je to sploh možno? Bojim se, da bom pozabila kako točno je izgledala, njen glas, njen smeh…
Tega še nikoli nisem doživljala. Pa saj so mi umrli meni ljubi ljudje, a to je nekaj povsem drugega. Tako zelo sem jo imela rada. Včasih kdo ni mogel verjeti, da sem lahko tako zelo navezana.
Se lahko človeku zmeša od bolečine? Od tega, da nekoga tako močno pogreša, njega pa kar ni nazaj…
Hvaležna bi bila za kakšen nasvet. Meni je tako hudo in tako zelo sem utrujena od vsega.
Ina

Pozdravljeni,

se opravičujem, šele zdaj sem opazila, da odgovora na vaše vprašanje nisem objavila, čeprav sem ga napisala, ker se točno spomnim vaše zgodbe. Če še potrebujete pomoč, se mi, prosim, oglasite.

Še enkrat se vam opravičujem. Lep pozdrav,