Izguba najstnika
18. maj 2010. Tako lep dan bi lahko bil. Še danes slišim njegove zadnje besede, ko sva se poslovila, kar tako, spontano, rutinsko:”Brez skrbi, ati, saj veš, da sem previden.”
Minilo je skoraj osem mesecev. A bolečina še vedno trga v prsih. Minuli prazniki niso bili ravno v tolažbo. Vem, da nihče ne misli slabo, ko ti vošči srečnega in zdravega, vendar to ni več to. Rabim voščilo, da premagam najhujše, da se osvobodim tesnobe, ki je v meni in okrog mene. Hvala Bogu, da je žena našla ta forum. Res pomaga, da dejansko vidiš, da nismo osamljen primer, da je še velik družin, ki imajo svojega Angela v nebesih.
Bolj kot razmišljam, bolj prihajam do spoznanja, da je Nekdo hotel, da gre naš Aleks k njemu igrat orgle. Tukaj je odigral svoje. tukaj je dokazal svoje sposobnosti in svoj značaj. Nedolžna nesreča, v kateri je njegov brat ostal nepoškodovan in od katere bi pričakoval kvečjemu prasko je bila usodna, da so njegovi inštrumenti ostali nemi in tihi…
Ati-Aleks,
prejmi iskreno sožalje.
Lepo, da si tudi ti našel tale forum. Meni veliko pomeni, da lahko svojo žalost zlijem tu na forumu. Mi je nekako lažje pri srcu. Probaj se tudi ti oglašat na forum, kadar ti bo neizmerno hudo saj tu res razumemo drug drugega. Čeprav se ne poznamo smo kot ena velika družina.
Najlepše pa bi bilo, ko bi bila ta stran prazna, a žal tako je življenje. Vsak od nas ima tam zgoraj svojega angela in enkrat se jim bomo pridružili tudi mi. Vem slaba tolažba a kaj več nevem kaj bi napisala saj tudi jaz ne vidim izhoda iz svoje žalosti.
Lidija
Spoštovani,
pred 28 meseci se je za nas ustavil čas… v prometni nesreči smo izgubili 19,5 let starega sina, brata. Vsi prazniki so ostali le prazniki na koledarju. V tem novoletnem času pa vidimo kako ljudje strmijo z upanjem v prihodnost, nam pa so misli usmerjene le v preteklost in slike, ki spominjajo na izgubljeno, bolečino in spomine.
Ne bomo vam rekli, da bo boljše…
ddt
Dragi/ dovoli da te tako naslavjam/ ata-Aleks!
Najprej sprejmi moje iskreno sožalje.
Izguba otroka,ki bi po vsej logiki in naravnih zakonih moral preživeti nas starše je zelo težka. Še bolj ker gre za nesrečo, ki niti nebi smela imeti tako drastičnih posledic, zato še veliko bolj razumem vašo žalost, bolečino,..
Sama se z bolečino ob prezgodnji izgubi moje mami spopadam že več kot 13mescev in namesto tega, da bi bilo boljše, imam občutek, da šele zdaj dojemam tisto “dokončnost”-ni je več in je ne bo…v fizičnem smislu, ker v mojem življenju in življenju nas vseh, ki jo imamo še vedno zelo radi še vedno živi.
Recepta na žalost kako omiliti bolečino nimam, mi pa pomaga pisanje: tako na forum, kot v notes, ki ga imam samo za najine “pogovore”, …veliko se pogovarjamo o njej, tako z otroci, kot s sestro in bratom, ter atijem. Pomaga….
Vam in domačim želim predvsem moč , da se “naučite” živet z bolečino , ker izginila res ne bo nikoli!
Vašemu Angelčku pa želim spokoj tam gori med zvezdicami!
Moje iskreno sozalje! Ne predstavljam si kaksen obcutek je, ce izgubis svojega otroka. Ampak svet se vrti in obrne stvari tudi na bolje! Izgubili ste ga le do konca svojega zivljenja, potem pa boste zopet skupaj. V to je treba verjeti, saj nam lajsa bolecino. Verjamem pa, da nic vec ni tako, kot bi moralo biti.
Vesolje ima nacrte z vsemi nami.
to ni občutek, to je bolečina, ki vrta, trga in sploh se ne zavedaš kako lahko še dihaš. Ampak očitno smo iz železa. Kmalu bo pet let odkar životarim s to bolečino. Veliko besed je bilo že napisanih, veliko tolažb izrečenih, vendar z bolečino moraš živeti sam in se je z besedami ne da opisati. Dobro, da so prazniki mimo, pa kaj ko prihajajo novi, pa rojstni dnevi itd… Vrtiš se v krogu iz katerega ni izhoda. Lahko samo rečem vsem, ki ste to doživeli držite se in vsa čast tistim, ki se lahko poberejo in se tolažijo, da se bomo tam nekje spet srečali. Jaz bi to želela sedaj, ta trenutek….
pozdravljeni..
nekje sem zasledila če izgubiš starše,izgubiš preteklost,ko izgubiš otroka izgubiš prihodnost..
globoko sočustvujem z vami,sploh si ne morem predstavljati kaj doživljate.
sama sem pred tremi tedni izgubila očeta,rak ga je pobral v enem mesecu,groza ko smo ga samo opazovali kako izgublja bitko…še vedno ne dojamem da ga ne bom več videla..
ampak življenje teče naprej..je hudo in še bo..
njihovo delo na zemlji je končano,
Novo leto je vedno prineslo s seboj nove cilje, novo upanje. Danes, ko smo že zakorakali v novo leto pa me nevidna sila vleče nazaj v mesec april, ko sem ob sebi slišala utripe src vseh mojih najdražjih. Zasilo zaceljena rana se zopet odpre, zaskeli. Srce mojega sina še vedno bije, vendar v tujem telesu. Spomin mi splava nazaj, ko sem prvič slišala utrip srca svojega sina, kako srečna sem bila! Bil mi je dan in bil mi je vzet, veselje in žalost, obup…
Že celih osem mesecev se sprašujem o smislu življenja. Je to res le vstopnica v večnost, ker sicer nima smisla. Skrivnost, upanje….in ti to že veš, moj dragi sin!
Mami-Aleks,
tudi jaz se skušam prepričati,da se bomo še srečali nekoč, nekje… ampak sem žal realist in mi to prepričevanje bolj slabo uspeva. Za seboj imam skoraj pet težkih let, za katere sploh ne vem kako smo jih preživeli, kar minila so, jaz pa še vedno čakam in upam, vsaj obisk v sanjah, čeprav tudi tega ni, ostaja samo dejstvo, da ga od nikoder ni, samo mrzel kamen na grobu z njegovim imenom in tisti večji zakaj…..
En topel objem in čim več moči vam in vaši družini.
Draga družina “najstnika”,
zelo hudo mi je, ker dobro vem kako trpite. Rada bi vam rekla kaj lepega, pa sem en žalosten realist, zelo podobno kot sotrpinki ddt in mami1.
Neopisljivo boli in ne mine in vsako jutro znova zadene uničujoča puščica “tudi danes ga ne bo domov”. Polagoma se naučiš nadeti masko in biti navzven podoben živemu človeku, a v resnici si samo še lupina, prazna lupina z gromozansko skalo na prsih.
Ja, res je neverjetno kakšno bolečino je človek sposoben nositi in še kar hodi in še kar diha.
Le naši otroci ne smejo dihati, niso dobili priložnosti za osnovno – življenje.
Držite se skupaj in poskušajte misliti lepo nanj in na vse vas skupaj.
Hvala vsem, ki se oglašate in delite z nami bolečino.
Pred nesrečo sem mislila, da enostavno take izgube ne moreš preživeti. Pa je prišel dan, ko mi je mož rekel, veš, morava se pripraviti na najhujše. Nisem bila sposobna ne govoriti, ne misliti, samo prikimala sem, vendar nisem verjela, da bom preživela. Kako je bilo tiste tri dni, ko je bil v komi, pravzaprav ne vem. Lebdela sem, vse se je dogajalo kot v počasnem filmu. Izgubila sem vonj, okus, celo bolečin v slepih nisem zaznala. Moja nečakinja mi je rekla, veš ljudje prenesemo več kot mislimo, smo bolj močni, kot si predstavljamo. Takrat tega nisem verjela, sedaj pa vidim, da je to res. Smo kot konji, ki vlečemo tovor neglede na njegovo težo. Kako pa to preživiš je pa odvisno od tebe. Vem samo to, da, če se zlomim ne bom koristila ne sebi, ne svojim bljižnim. VSAK DAN PROSIM ZA MOČ, DA PREŽIVIM!
Ja tako je, dejstev ne morem spremeniti, spremenim lahko le sebe. Vsem, ki preživljate isto usodo, želim, da imate moč in se borite, za vaše angele, za vaše bljižne, za vas same!