izguba mame
Občutek praznine se samo potuhne, mine pa nikoli. vsaj pri meni. Meni je umrla v mojem naročju. Sicer sem se dolgo obnašala neprizadeto, jokala sem samo tisti večer, nato pa sem solze zaklenila globoko vase. A še zdaj se mi zatrese glas, ko komu odgovorim na vprašanje, kako je umrla. Ne, mislim, da ta občutek nikoli ne mine.
Žal, rada bi ti rekla, da mine, da neha boleti, ampak ne. Bolečina je sicer manjša, počasi dojameš, da ne moreš vsako sekundo teči k njej in ji kaj povedati, ampak pridejo dnevi, ko je hudo. Zlasti še prvo leto je hudo, npr. prvi rojstni dan brez nje, prvi božič brez nje, vsaka stvar, ki je prvič.. Takrat boli. Kasneje pa dnevi hitijo mimo, in z vsakom dnem je delček bolečine manjši. Mislim pa, da nikoli ne neha boleti in prav je tako, saj je to le potrditev, da jo pogrešaš, da jo imaš rad…
Če potrebuješ tolažbo, se kar oglasi!
Sabina zakaj pa nisi jokala? Nisi hotela ali nisi mogla? Si se delala močno pred drugimi?
Jaz jočem večinoma takrat, ko sem sama. Vedno takrat, ko se odločim, da mami kaj napišem. Imam en takšen dnevnik, tja ji včasih kaj napišem.
Sicer pa mi že včasih uspe se z nasmehom spomniti nanjo in ne vedno le s solzami.
Še to me zanima. Je pri tebi občutek, da to ni pošteno, da se je to njej zgodilo, sčasoma oslabel in si se sprijaznila? Teh misli “zakaj ravno ona in kako je to mogoče” se jaz ne morem popolnoma znebiti, čeprav vem, da se to sprašuje večina žalujočih in da ni odgovora.
Najbolj od vsega pa me moti rek, da je vsako slabo za nekaj dobro. Kaj je dobrega v tem, da nekdo umre?
Hvala za tolažbo Sabina.
Lp,
Petra
Enostavno nisem jokala, ker je ona imela to za slabost. Vedno je govorila, da naj jo pokopljemo kar na vrtu in naj ne hodimo oblečeni v črnino. Mogoče je malce drugače razmišljala, ker je bila gluha. Bila je zlata mama, no, skoraj vedno. Ampak vse hudo pozabiš, tako kot takrat ko rodiš. Se spomnim dneva, ko je prijateljici (starejši, njen sin je star toliko kot jaz) umrla mama (tudi gluha) in so mene prosili, da prevajam obred; češ, ti to obvladaš. Ni lepo, ampak ves čas sem razmišljala, zakaj se oni jočejo, saj so imeli mamo takooo dolgooo.
Ni lepo, ampak zakaj ravno jaz? Menim, da je to normalen občutek.
Vse je za nekaj dobrega, nak, tale se v tem primeru en obnese. Žal, pri meni ne!
Še vedno jočem na njenem grobu, ampak samo ko sem sama, še pred sestro ne. Ni me sram, ampak vedno sem dajala vtis močne osebnosti in se vsi začudijo, če jokam. Zato jokam v sebi.
Petra, čas resnično zaceli rane. Ne vse, ampak veliko. Povzroči to, da se spominjaš lepih trenutkov, slabi potonejo na dno spomina. Pojdi na grob, povej ji, da jo imaš rada, da jo pogrešaš in da naj te varuje. Mene moja sigurno in vem, da te bo tudi tebe tvoja.
Moje sožalje!
Pri tem pa sta si najini mami različni. Moja je zelo hitro jokala, zato so jo vsi imeli za zelo nežno dušo. Ampak tega se nisem hotela naučiti od nje, da bi svetu pokazala svoje solze. Sama se trudim, da ne jočem pred drugimi, še posebej zato, ker si mislim, da morda oni (ata, brat, sestra) zdaj ne mislijo na mamo in jim bom jaz s solzami spet odprla rane.
Ja, sem si mislila, da ne boš našla nič dobrega v smrti, za ta primer to ne drži. Ampak vedno ko slišim takšne in drugačne reke, jih navežem tudi na to izkušnjo. Je pa se mi zelo potrdil ta rek, da v nesreči spoznaš, kdo je pravi prijatelj. To sem pa prej imela samo za frazo, zdaj pa vidim, kako resnično je.