Izguba in nosečnost
POzdrav vsem skupaj
Po dolgem času se ponovno javljam tukaj, ker nekomu preprosto moram napisati. Bliža se obletnica, drugi rojstni dan moje, najine ljubice, ki je tako prehitro odšla, naju zapustila brez slovesa, brez opozorila….Ostala sva sama, prestrašena, oropane čudovite prihodnosti, odraščanja najinega prvega, težko pričakovanega otročka.
In čas je mineval, pot žalovanja je bila huda, trnjava, ko se danes ozrem nazaj, ne morem verjeti da sem tu, kjer sem. Drugič noseča!!
Namesto veselja me muči depresija. Depresija me muči, ker bo Anemarie imela drugi rojstni dan, jaz sem pa še vedno tako hudo žalostna. Veselim se novega srčka pod srčkom, ampak še vedno tako boli. Kako naj jočem, ko malo bitje v meni opozarja na sebe, s tako lepimi premiki, brcami, znaki, da je on tukaj. Za vsak kriv prst, ki mi ga nekdo pokaže, se lahko zjočem, pa nočem biti taka,ampak ne morem drugače. Partner mi pravi naj neham, naj bom vesela, da nama gre sedaj dobro. Kako naj mu povem, kakšen strah je v meni, da izgubim še tega srčka, ki bije v meni, kako naj mu povem, da se datumi tako hudo ujemajo in me strašijo. Anemarie sem rodila v 34.tednu, sedaj bom ponovno v 34.tednu, ko bom žalovala in se hkrati bala, da se mi ponovno zgodi nekaj takega. Kako naj mu dopovem, da še enkrat nekaj takega ne bom in nočem preživeti. Preveč boli in bolelo bo vedno!!!!
Drage moje, ki sprašujete tukaj, koliko časa si vzeti in ponovno zanositi, ni ga pravila. Pred kratkim sem pisala, da sva si midva vzela skoraj dve lei in mi ni žal. Sedaj vidim, da tudi po treh,štirih petih ali več letih….kadar koli…nikoli ne bo drugače. Vedno nas boli, vedno se spominjamo in ko pridejo tisti črni datumi, boli še huje!!!! In potem imamo še slabo vest. Radi bi žalovali, pa se bojimo jokati zaradi novega bitja, ki opozarja na sebe.
In jaz jočem…jočem takrat, ko me nihče ne vidi, jočem, ko se sprehajam skozi gozd, jočem in se bojim…Z vsem svojim bitjem pogrešam Anemarie, ki se je rodila 5.10.2003 in z vsem mojim bitjem si želim novega otročka, ki živi v meni in bo 5.10.2005 star toliko, kot je bila Anemarie. Samo prosim Boga, da mi tudi tokrat prezgodaj ne odteče voda, prosim vse angele in najino ljubico, naj tega ne dovolijo, mamica kaj takega še enkrat ne more preživeti!!!
In verjamem, rada bi verjela, ker preprosto moram, moram preživeti do konca in vsak večer prosim malo miško, naj čuva bratca ali sestrico, mamico, atija….
Ne, nobena nosečnost ne bo več preprosta, vsaka bo bolela, toliko bolj, ker ne bom vedela kaj in kako, jokati ali se veseliti. 5.10. rojstni dan Anemarie, potem 1.11. Dan mrtvih in sledi porod…..Če bo vse po sreči, bomo po dnevu mrtvih naslednje leto praznovali prvi rojstni dan. Prvo bomo jokali, potem pa pihnili svečko, enkrat tri in enkrat eno
In jaz jokam, prosim in molim, da bi se le srečno izteklo….
Prijazen pozdrav
mi2
30teden
Draga mi2,
verjamem, tezko je. Spomin na prvorojenko bo vedno ostal, dovoli si ga, izjoci, ampak potem pa moras dalje. Vsaj za nekaj trenutkov. Ko bo spet prislo, obudi spomin, spet izjoci, potem pa glavo pokonci – prihaja se eno malo bitjece, ki ne ve nicesar. Nepopisan list papirja, ki ga bos oblikovala. Skusaj ga oblikovati pozitivno in realno.
Najhuje je, ker okolica nikoli ne cuti tako kot mamica. Niti partner. Vecina ljudi, ki nas obdajajo, mislijo, da drug otrok nadomesti prvega. Nikoli in nikdar. Vsak je tako popolen in izviren, da ga nihce ne more nadomestiti. Edino, kadar mislijo, da bo drugi otrok prinesel zaposlitev, ki te bo okupirala in nadomestila vsaj nekatere zalostne misli – to pa je, cisto zivljenjsko, skoraj res. Vcasih enostavno ni trenutka, da bi se clovek po vseh zelostnih dogodkih, se zalostil. Ceprav bos videla, da te bo vcasih tudi mirna spokojnost, ko drugi otrocek bo sit in zadovoljen, nevedoc kaj se prepleta v materini dusi, zaspal pri tebi, spomnila vedno znova na prvorojenko in pogresanje bo neznansko bolece. Kako le morejo misliti, da lahko nekdo nadomesti nekoga??
Vedeti pa moras, da ima malo bitjece, ki ga pricakujes, vso pravico do vesele in zdrave mamice. Zato kolikor se da, oklepaj se te “dolznosti” v glavi ter cim manj zalostnih in crnogledih misli. Vem, da je tezko, ampak, ker si zmogla pogumno odlocitev za novo nosecnost, verjamem, da bos zmogla tudi to. Cim lepsi zadnji del nosecnosti in cim manj zalostnih, kaj sele depresivnih trenutkov – tega ne smes dopustiti, da se v telesu res kaj nepricakovanega ne zgodi.
Pazi nase in na oba otrocka. Prvega v mislih, drugega v trebuscku!
Manja
Draga Marija
Hvala! Tako težko je, danes je res en čuden dan. Vsaka tolažba me gane do srca, nasmeh ne more čez moje ustnice. In kaj naj naredim. Tlačiti v sebi vso žalost nima smisla, čakati na drugi rojstni dan in jokati na skrivaj, to bi še šlo, ampak bati se in nehati bati, to je nemogoče!!!
Saj bo enkrat bolje, če ne prej, ko mine 5.10. drugi rojstni dan, male Anemarie
lp
mi2
Poglej, mi2, tako lepe poste si napisala na forumu nekaj mesecev nazaj.
Preberi jih, tvoji so in toliko lepih besed izzarevajo. Morda te tvoje lastne misli, ki si jih takrat se zmogla, zdaj pa jih zaradi priblizajocega datuma, peklenskega strahu in hormonskih sprememb, ne mores (in to je popolnoma clovesko), pomirijo.
Ne tlaci zalosti in ne jokaj na skrivaj. Izlij vso gorje, bos videla, da bo lazje. Strah pa je peklenski stroj, ki tudi mene ne izpusti iz svojih krempljev. Ker pa je meni ze nacel zdravje, te rotim, pazi nase in ne dopusti tej zverini, da ti vlada. Malo bitjece te potrebuje. Potrebujeta te tudi Anamarie in partner – verjemi. Ko odjokas, odlozi zalost, strahu pa ne pusti blizu. Bos videla, da bo svet vsaj za odtenek drugacen!
Manja
Hvala ti!
Saj vem, da sem bila pred meseci, čisto drugačna. Sedaj pa v meni notri bije nek veliki strah. Približuje se ta grdi datum in strah je iz dneva v dan večji, da izgubim ponovno.
vem, da se ne smem pustiti, moram vztrajati, zaradi novega otročka, pa me je vseeno na vsake toliko časa strah tako, da je že kar groza.
Saj bo bolje, morala sem malo besede zliti v poste.
Hvala ti za pomoč
lp
mi2
Čeprav je 13.maja minilo že 14 let kar nama je umrla Manca stara točno 7 dni, je spomin nanjo še vedno boleč. Gledam deklata, ki so stare toliko kot bi bila ona in si jo predstavljam kakšna bi izgledala me vedno stiska pri srcu.
Po Mančini smrti sem ponovno zanosila in splavila v 11.tednu, ker se otroček ni razvijal. Kljub vsemu hudemu imava danes tri zdrave otroke. Hvalažna sem Manci, ki verjetno bedi nad svojima bratcema in sestrico.
Ko sem bila noseča s starejšim sinom sem ravno tako trpela kot ti. Vseskozi sem si dopovedovala, da bo vse v redu ampak podzavesti ne moreš prelisičiti. Ko sem rodila sem bila presrečna, ker je bilo vse v redu.Do njegovega 9 meseca si nisem dopustila, da bi mi preveč zrasel k srcu pravzaprav sem se ga bala imeti rada, ker sem v podzavesti imela občutek, da bo potem umrl. Sedaj je že velik fant star 12 let in sem zelo ponosna nanj. Tudi pri naslednjih dveh nosečnostih me je preganjal strah, da bo nekaj narobe pa sta oba v redu in krasna otroka.
Veš z vsako izgubo tudi veliko pridobiš, znaš stvari bolj ceniti biti hvaležen za majhne stvari.
Čeprav je težko poskušaj negativne misli pregnati in uživaj v nosečnosti.
mi2
Oprosti, ker te sprašujem, vem, da je boleče, vendar sem sama sedaj v 34. tednu in me zanima kaj je bilo tisto “narobe”, da ni preživela?
Meni vsi pravijo, da je sedaj že konec nevarnosti, da tudi če se otrok rodi sedaj preživi.
Ker se približuje moj porod me je resnično strah ali bo res vse ok.
Res oprosti, ker te sprašujem in ti obujam spomine ampak rada bi vedela, zakaj.
Lp
aleja
Draga mi2, vem da boli… in vedno bo ampak prosim pobožaj sončka pod srčkom, nasmehni se mu, tvoja Anamarie gotovo želi, da se veseliš malčka, ki raste v tebi. Izpovej bolečino ampak obujaj tudi veselje, upe in želje! Pogovori se z možičkom, bodi pripravljena prisluhniti tudi njemu. Naj tebe in malega čuva Anamarie in z njo vsi Božji angeli.
PS. obletnice so res grozne, zato pa le praznujte vse rojstne dneve in vse vesele prilike!!!!
Po več kot pol leta sem spet upala pogledati na to stran, ki mi je pomagala prebolevati najino izgubo. Včeraj je bilo že tri leta, kar so nama z možem povedali, da za najino prvo pikico ni upanja. Izgubila sva jo 1.10. Ironija, preizkušnja ali Bog ve kaj je, da se bo najin sonček rodil ravno okoli tretje obletnice. In včeraj sem spet jokala, bolelo je in vem, da bolečina ostane ne glede na leta. Sem pa tudi jaz vesela, da sva si z možem vzela več časa za prebolevanje in žalovanje in kljub vsemu vem, da sonček, ki trka, ni nadomestek svoje sestrice.
Mi2, vem, da bo tokrat vse, kot mora biti, solze pa kljub vsemu niso prepovedane. Pa tudi vajinemu sončku bosta z možem verjetno nekoč pripovedovala o tem, da ima nekje zgoraj starejšo sestrico,ki čuva nanj. Srečno in pogumno!!
Moca, hvala enako.
Vidim, da sva v podobni situaciji, samo ti boš rodila malo prej. Na obletnico rojstva prve hčerkice, jaz nekje na obletnico PDP prve hčerke. Dnevi pa tako minevajo, enkrat se počutimo bolje, drugič spet slabše. Začarani krog iz katerega ni izhoda :-((
Želim ti lep porod, kljub vsem spominom, ki se odvrtijo v tvoji glavi
Srečno
mi2
Draga mi2,
iskreno čutim tvoj strah, tvojo bolečino.
Veš, pri meni je bilo enako.
Po dveh izgubah sem svojega prvorojenca čakala v takšnem strahu, da sem tudi zato verjetno od 5. do 28. tedna preležala v bolnišnici. Ko je minil 28. teden, ko bi otrok preživel tudi izven inkubatorja, so tudi vsi maternični krči prenehali, tako da sem rodila v 38. t…..meni se je tretja nosečnost izredno močno dogajala v glavi.
Ljuba moja,
pogovarjaj se s tem otročičkom, poj mu, božaj trebušček. Nikoli ne boš pozabila svoje male deklice, a ravno preko tega angelčka, ki ga tako iz srca ljubiš boš premogla obilo pozitivne energije za malo piko, ki komaj čaka, da se stisne v tvoj objem.
Jaz se še zdaj, po toliko letih, spominjam malih dveh pikcev. Še vedno kdaj pritečejo solze, a to niso več solze polne bolečine, ampak vem, da me ravno preko solz moja dva angelčka toplo pobožata. In takrat čutim mir v srcu.
Drži se. Mislim nate in verjemi, vse bo dobro.
Srečno!