izguba bljižnega človeka
Spoštovana Naja,
doživljanja ,ki se pojavljajo po izgubi, imajo po Blowbyu štiri stopnje
1.zanikanje, otrplost izbruhi jeze,
2.intenzivno pogrešanje izgubjene osebe in premišljanje o njej, izbruhi jeze usmerjeni v pokojnika(co)
3.dezorganizacija v vedenju, odnos do realnosti se zamegljuje, pozornost se usmerja v početje živih, pokojnik je nekako “pozabljen”, ukvarjanje s spominom nanj in zavedanje , da je to le spominPojavljata se nespečnost in hujšanje.
4.Dezorganizacija se polagoma umika, žalujoči začuti, da se življenje “vrača” vanj.Pokojnika se spominja z mešanico žalosti pa tudi olajšanja,njegova popdoba pa se počasi internalizira.
Te suhoparne navedbe seveda ne morejo olajšati samega žalovanja, lahko,pa pomagajo ugotoviti, v kateri fazi se žalujoči nahaja in mu s tem napovedo, koliko časa bo žalovanje še trajalo.
Svetujem vam, da v vsem obdobju žalovanja preživite čim več časa v družbi ljudi in si skušate zapolniti tudi ves prosti čas.
Draga naja!
Pravkar je minilo dve leti odkar sem izgubil sina in ti ne morem odgovoriti kako preboleti ali kako se sprijazniti s smrtjo otroka in se tudi ne morem na zavestni ravni opredeliti v kateri stopnji doživljanja izgube se nahajam. Vem samo to, da naše življenje ne bo nikdar več to, kar je bilo in z to bolečino se učim živeti. Vsak dan posebaj, brez načrtov za jutri. Prva misel je pokojni sin, ko se zbudim, zadnja misel, ko zaspim, vmes pa so sanje o njem in z njim.
Naja!
Dve leti bo minilo kar sem izgubila sestro (samomor). Lahko ti samo rečem, da se dolgo časa nisem mogla sprijazniti z njeno smrtjo. Najprej je bila neka iluzija, da je samo odšla nekam….potem jeza, zakaj je odšla im me pustila tukaj samo z vso žalostjo, občutek krivde, sramu…pomagala sem si s knjigami, veliko sem brala, skušala razumsko predelati njene reakcije in končno njen odhod….hotela sem si razložiti-najti odgovor na besedo “zakaj” ….ampak boli, vedno je v mojih mislih. Lahko rečem, da sem se vrtela v začaranem krogu želje, jeze, žalosti…
Pomagalo pa mi je to, da sem začela razmišljati, koliko trenutkov sva s sestro zamudili in ne želim jih zamuditi s tistimi ki so še ob meni tukaj in sedaj. Veš in sprejela sem življenje moje sestre z mano, kot neko obdobje v mojem življenju, ki je bilo neskončno lepo zanimivo in kljub temu, da se je s sestrino smrtjo končalo, sem hvaležna za to, da sva bili. Veliko ljudi tega nikoli ne bo imelo.
In dogaja se, da nič več ne jokam, ko se spomnim nanjo. Ob kakšnem spominu se celo nasmejim. Predvsem pa z vsem ponosom povem, da sem imela super sestro….Seveda pridejo dnevi žalosti (prazniki so kot nalašč za boleče spomine) vendar takrat pomislim, da s svojo žalostjo tistim ki sedaj živijo z mano prav gotovo ne morem podariti lepih trenutkov in spominov tako kakor mi jih je podarila sestra.
Preboleti nekoga, ki je umrl je težko, če je to sploh mogoče. Biti vesel in živeti za skupne trenutke z nekom, ki ga imaš rad in je ob tebi ta trenutek, to je tisto ki daje življenju vrednost!
Kljub vsemu napisanemu naj ti povem, da je moja sestra vsak dan v mojih mislih. Verjetno je v bistvu to moj način sprejemanja njene smrtjo in moje bolečine. Zato se ne trudi, da bi umrlega pozabila ali prebolela. Bil je pomemben del tvojega življenja. Potrudi se, da boš tudi ti nekomu tako pomembna, kot ti je bil tisti, ki si ga izgubila.
Pozdrav, Agnes