izbruhi agresivnosti
Pozdravljeni !
Tudi jaz sem se odločila, da prosim za mnenje, kajti težave z izbruhi jeze in nasilja pri mojem sinu so čedalje večje. Sicer se mu uspe zadrževati določen čas, a ko izbruhne, takrat pretepe vsakogar, ki mu pride na pot.
Poskusila bom na kratko opisati značilnosti v razvoju:
Kot dojenček je imel slab mišični tonus, od sedmega meseca sva hodila na fizioterapije in pri 13. mesecih je normalno shodil.
Spregovoril je pozno, pri 22 mesecih, ko je dobil sestrico, je govoril v zlogih, vendar pa je že pri 3 letih pripovedoval zgodbe na temo “Ko sem bil jaz velik…” in vanje vpletal vse, kar je videl in slišal od drugih. Le govoril je hitro in nerazločno.
Hodila sva k logopedinji, ke ni imel L, šumnikov in ker je pri sičnikih preveč metal jeziček ven. K logopedinji sva hodila od 3,5 let do 7. leta.
Po 3. letu je imel obdobje, ki mu sama pravim obdobje “kontriranja”. Tudi najljubših stvari ni hotel, samo da je bilo drugače kot smo želeli. Najhuje je bilo zjutraj, ko je bilo treba v vrtec. Vlekla sem ga na silo, v vrtcu ga je morala vzgojiteljica prijeti, da ni šel za menoj. Ko sem prišla ponj, pa ista zgodba – ne domov. V tem letu je bil v skupini z otroci, ki so večinoma šli naslednje leto v šolo.
Po 4. letu so se začele težave z agresivnostjo, predvsem v vrtcu, doma težav ni bilo. Sama sem mnenja, da je velik delež vzroka v ljubosumju – tako doma, ko je moral starša deliti z mlajšo sestrico, čeprav sem se vedno trudila, da ga ne bi zapostavljala zaradi nje. Velikokrat se je zgodilo, da je ona jokala v drugih rokah, dokler nisem opravila z njim.
Tudi v vrtcu je takrat dobil vzgojiteljico, ki jo je oboževal. Bila sem nemalo presenečena, ko mi je pripovedovala, da nagaja otrokom tako, da jim, recimo počečka risbice ali jih celo raztrga, podre izdelke iz kock, da deklice vleče za lase, da nekoga kar udari, ko gre mimo in podobno.
V dveh letih sta imeli vzgojiteljici nemalo težav z njim in na pomoč sta poklicali tudi šolsko psihologinjo. Tudi sama sem bila 2x na razgovoru pri njej, načrtovala je celo nagrajevanje z žetoni, vendar se je v tistem času fant umiril, zato do kakšnih ukrepov ni prišlo.
Moram povedati, da je zelo bister, veliko ve, je razgledan, njegove najljubše “pravljice” so enciklopedije za otroke. Ravno zaradi tega je psihologinja med drugim predvidevala, da morda na račun intelektualnega razvoja pač zaostaja na socialnem področju. Pravljice je začel poslušati šele, ko jih je začela poslušati sestrica. Najraje pa ima matematiko – štetje in računanje. Črke in številke je poznal že pred vstopom v šolo, vendar samostojno napisati besedo je osvojil okrog 7. leta, tudi z branjem enostavnih besed se na lastno željo spopada sedaj. Doslej ni šlo, ker nekaterih vmesnih črk ni slišal.
Med igračami prednjačijo Lego kocke, žoga (nogomet) in računalniške igrice, ki jih moramo precej omejevati, kajti on bi najraje počel samo to.
Po vstopu v 1. razred se je umiril in kazalo je, da bo vse v redu. Potem pa je po 2 in pol mesecih izbruhnil in pretepel cel razred. Menda so ga zafrkavali, saj veste, zloženke iz njegovega imena in to ga zelo boli. Po 2 dneh se je sicer vsem opravičil, obljubil, da ne bo več, itd.. Toda ko mu prekipi, je hudo. Na srečo sta ga učiteljici dobro spoznali in ga znali preusmeriti še preden je prišlo do incidenta, tako da le-teh ni bilo veliko, a bili so.
Tudi doma imam čedalje več težav z njim, tako v konfliktih s sestrico, čeprav ga mnogokrat sama izziva in provocira, kot tudi z izsiljevanjem, ko hoče doseči svoj cilj. Njegove najpogostejše reakcije na kakšno prepoved računalnika ali česa podobnega: No prav, potem bom pa nagajal, se bom tepel, ne bom poslušal, itd.
Tudi v pogovorih o obnašanju, kontoliranju jeze, izbruhih, ko ni “prave” volje, ne prideš nikamor. On tega noče, ne zna ali ne more in vztrajno zavrača kakršenkoli nasvet. Nič mu ne pomeni, da se nihče ne bo več hotel z njim družiti in igrati, če ne bo do njih prijazen. Seveda pa je vse v najlepšem redu in vse možno, kadar ga ne “drži”.
Nisem imela namena napisati celega romana, a težko je v nekaj besedah opisati dogajanje in osvetliti ozadje.
V zadnjem času me čedalje bolj muči vprašanje, ali je morda z mojim otrokom resnično kaj narobe. Ali naj poiščem pomoč strokovnjakov in katerih? Tisti, ki nimajo tolikšnih problemov z otroci, me obsojajo, češ da iz njega delam bolnika. Mene pa boli: kaj pa če je bolnik in mu ne bom pravočasno pomagala?
Vnaprej se vam zahvaljujem za pozornost in prijaznost ter vas lepo pozdravljam.
Lena
Lena,
kaj je tisto, kar ga pripelje do “vrelišča”? Se ga na tej poti “ustaviti”, spreobrniti njegovo pozornost drugam?
V knjigi,ki jo omenja Sasi, boste našli nekaj napotkov za to.
Več pa nam bo v kratkem napisala Francka.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pozdravljeni !
Sprašujete, kaj ga pripelje do “vrelišča”. Težko rečem, včasih je to nekaj proti njegovi volji (npr. odstopi računalnik še sestrici; ali ne, sedaj ne boš jedel, ker bo vsak čas kosilo; ali se razjezi, če mu kaj ne uspe; porazi pri igrah…), včasih se mi zdi, kot da ni razloga.
Za izpade v šoli mislim, da je glavni razlog draženje drugih otrok, včasih, je rekla učiteljica, da je izbruhnil kar tako. Vendar znajo otroci nagajati drug drugemu tudi tako, da odrasli tega ne opazimo. Sam se opravičuje ravno s tem, da so ga dražili, da so goljufali pri igri, da niso spoštovali pravil.
Verjamem, da mnogokrat tudi sam izzove takšne reakcije drugih otrok, verjamem, da je dostikrat upravičen biti jezen, zavedam pa se, da je nedopusten način, kako reagira.
Naj povem še to, da je sicer zelo nežna dušica, izjemno rad se crklja. Sicer ga ne moti nasilje v risankah in računalniških igricah, čeprav mu poskušamo te reči čim bolj omejiti, vendar npr. noče gledati Naše male klinike (ki jo gleda veliko otrok), in sicer zato, ker preveč kričijo in se preveč kregajo.
Kot bi bil dvojna osebnost: ena nežna, ljubeča in do neke mere strahopetna, ter druga jezna, kričeča in nasilna.
Lep pozdrav,
Lena
Ko sem že omenila, da je naša zgodba (bila) zelo podobna, naj komentiram določene zadeve, ki jih sedaj z oddaljenostjo 6 let od prvega razreda devetletke vidim z drugačnimi očmi:
– Vem, da moj otrok svet okoli sebe doživlja z drugačnimi merili, kot drugi “NORMALNI” (?) otroci. Zato se (je) vedno zelu burno (agresivno tako fizično kot verbalno) odzval na dražljaje, ki jih je on smatral kot izzivanje. Še vedno mu včasih npr. rečem, to ni tako mišljeno, saj ti nihče nič noče in mu razlagam, kako ostali razumemo določeno situacijo.
Z vsakodnevnim dopovedovanjem, da fizična reakcija ni dopustna, so se stvari v teku let izboljšale, še vedno pa je v svoji impulzivnosti dostikrat verbalno nasilen oz. nesramen.
– Glede “vrelišča” pa bi jaz rekla takole: za mojega otroka načeloma še vedno velja, da je vedno na robu sprejemljivih mej oz. preiskuša do kam meje segajo. In pri svojih zahtevah je zelo, zelo vztrajen, za kar je potrebno ogromno potrpljenja, ki pa ga je z leti psihičnih naporov ob življenju s takim otrokom, vedno manj.
Glede postavljanja meja je v knjigi dobro opisan postopek ABC košar, ki se resnično obnese. S takim otrokom se namreč lahko cele dneve samo prerekaš in mu nekaj prepoveduješ, kar ni dobro za družinsko ozračje in otrokovo samopodobo (ki je že tako ali tako slaba).
Po sistemu ABC košar ter pogajanj pa otroku tudi kaj dovolimo, pa vendar nima občutka, da mu moramo vedno vse dovoliti.
Zato toplo priporočam vzeti knjigo v roke, ki pa ni lahko branje, ter kot sem že nekajkrat omenila: potrebno jo je večkrat brati, saj se z otrokovim odraščanjem zadeve spreminjajo in veno najdem kaj novega (tudi jaz jo moram ponovno prebrati)
Meni se pa zdi, da z otrokom delate preveč v rokavicah in da mu ne znate ali ne upate odločno povedati, da nasilnega vedenja ne sprejemate in da se nasilje pri vas doma ne bo izvajalo. Seveda samo pogovor ne bo deloval, izkusiti mora, da po vsakem nasilnem vedenju sledi sankcija oz. nekaj, kar mu ne bo všeč. Če se je tepel v razredu (ne glede na to, da so ga “zafrkavali”, toliko star otrok se mora znati toliko obvladati, da ne bo pretepal), mu odvzemite bonitete, če kriči na vas, naj se gre pri priči ohlajati v svojo sobo. Te stvari se dogajajo staršem, ki se podzavestno bojijo reakcij svojih otrok in otrok to dobro čuti, zato zna izkoriščati. Dopovejte mu, da je nasilje PREPOVEDANO in da ga ne boste tolerirali. Samo to morate misliti resno, ne pa pred njim cincati in moledovati. Preprosto morate otroka navaditi, da določene stvari niso sprejemljive in da po njih sledijo vedno enake sankcije.
Glede knjige: zelo nesprejemljivo se mi je zdelo, ko je v knjigi opisan primer 16-letnega fanta, ki pred psihologom psuje očeta in mamo, psiholog pa pravi, da se otrok itak ne zaveda, kaj govori in da naj te besede starša preslišita. Ko oče reče sinu, naj že neha psovati, mu sin odgovori nekaj takega:” In, kaj boš pa naredil, copata butasta, če ne bom nehal?” Psiholog seveda spet svetuje, naj ga ignorirata.
Ob vnebovpijočem klicu otroka, naj mu starša končno že postavita meje in odigrata svojo starševsko vlogo, je avtor (ali avtorica, sem že pozabila) te knjige prepričan, da si otrok ne more pomagati in da je treba njegovo psovanje in izbruhe nasilja lepo tolerirati, ker “si ne more pomagati”. Oprostite, ampak s takim pristopom boste res vzgojili tirana, ki mu bo absolutno vse dovoljeno (pa čeprav bodo starši nemočno protestirali in prosijačili za lepo obnašanje). Knjiga se mi zdi produkt popolnoma permisivne ameriške vzgoje, ki je že pokazala svoje temne in slabe plati. Ne priporočam.
Mislim, da gre predvsem za vaš način vzgoje, ne pa za kakšno “bolezen” otroka, to mi govori predvsem podatek, da se je otrokova agresivnost začela kazati šele pri štirih letih. Če se boste napotili k psihologu, bi bilo dobro, da se predvsem vi pogovorite z njim in poskusite spremeniti, kar je v vašem vedenju in vzgoji takega, kar otroka spodbuja k nesprejemljivemu vedenju. Srečno.
Ne bi se spuščala v dolge debate, zato na kratko:
Sigurno niso vsi primeri v knjigi ustrezni oz. si z njimi ne moremo pomagati, ker ima vsak otrok določene značilnosti, ki jih skupno poimenujemo hiperkinetična motnja v razvoju, vendar je knjiga staršem lahko le v veliko pomoč.
Veste, lahko je deliti nasvete, ko ne živiš s takim otrokom.
Pa še nekaj je zelo pomembno: totalna avtoriteta, kot način vzgoje, ki jo predlagate vi, pri teh otrocih žal ne deluje. In ne gre za strah pred reakcijami otrok.
Vaš stavek: “Preprosto morate otroka navaditi, da določene stvari niso sprejemljive in da po njih sledijo vedno enake sankcije.” v praksi ni tako preprost. Otroku je potrebno vedno znova ponavljati, da določene zadeve niso sprejemljive, vendar pa traja leta, da otrok to svojo impulzivnost in nesprejemljive vzorce obnašanja omili oz. z njimi prekine.
Ja, določene zadeve je potrebno tudi ignorirati. Je pa treba vedeti, da se moramo starši v vsaki situaciji zanesti na svoje občutke, izkušnje in strokovne nasvete. V nastali situaciji se je potrebno hitro odločati, kako bomo reagirali in sigurno reakcije niso vedno idealne.
Sigurno so nasveti strokovnakov dobrodošli tudi pri spreminjanju vzgoje, vendar pa je potrebno vedeti, da strokovnjaka na primer obiščemo za 1 uro 1x na mesec, starši pa se dnevno srečujemo z različnimi situacijami.
Veliko lažje bi tudi bilo, ko bi ljudje in učittelji v šoli imeli razumevanje za take otroke. Vedno so polni sočutja za otroke in starše otrok, ki so vidno prizadeti, nas pa določijo kot nesposobne starše in nevzgojene otroke.
Vsekakor sem prepričana, da je potrebno iskati informacije na različnih področjih ter poizvedeti čim več, odločamo pa se v posameznem trenutku sami.
Mi smo pa imeli ravno ‘obratne probleme’. V razredu moje hčerke, je bil fantek, kateri se je spravil na enega od sošolcev in ga pretepal. Prva na vrsti je bila moja hčerka, na našo žalost. To se je dogajalo v mali šoli, prvem in drugem razredu. To je bilo zelo težko obdobje za mojega otroka in vse nas. Obrnila sem se na učitejico, ravnateljico, starši so mi pred nosom zaloputnili vrata, mojega otroka so pošiljali k socialni delavki .Šla sem celo na policijo. Dosegla pa nisem nič. Moja hči je imela veliko izostanka iz šole, ker je zaradi tega fizično zbolela (vročina, bruhanje, slab uspeh v šoli, jokanje…….)Kako sem zadevo rešila? Otroka sem pričakala na samem in mu zagrozila, da ga bom pretepla, če se bo moje hčerke še kdaj lotil. Tudi učiteljica v tretjem razredu, ga je ujela pri delu in ustrezno ukrepala.
Potem je pustil mojo hči pri miru, lotil se je pa druge deklice, potem še enega dečka. Starši smo se pritoževali, grdi smo bili pa seveda mi in naši otroci, da je pač z njimi nekaj narobe, če jih pretepa. Halo!!!
Kako se je stvar rešila? Otroci so stopili skupaj in tega fantka pretepli. Sedaj pa da lepo mir.
Lena,
vam bo svoje povedala še Francka. Prosim pa za malo potrpljenja – je začetek šolskega leta in Francka ima polne roke dela.
Lep pozdrav, Petra
Povedala bom samo svoje mnenje, več bo v kratkem povedala Francka.
xxy,
mogoče primer iz knjige ni najboljši in bi bolj primeren bil “primer s testeninami” (če se prav spomnim) . Gre za to, da otroka v navalu čustev, ta popolnoma “zamegljijo” ta čustva in ni sposoben razumskega ravnanja. Seveda se vzrok za nasilnost vedno ne skriva v tem.
Lahko je reči, da se nasilje ne tolerira in je potrebno biti bolj dosleden. Ob tem, pa je otroku potrebno pokazati še spremenljiv način. Ni dovolj samo reči:” Bodi priden” – ampak je potrebno to pridnost otroku na njemu primeren način pokazati in razložiti.
Se pa strinjam z vami, da to za starše pomeni tudi določeno delo na sebi., pa tudi spremembo pogleda na vzgojo, vzgojne prijeme itd.
Sasi,
z xxy se strinjata, da vsi primeri iz knjigi niso dobri, čeprav je eni knjiga bolj, drugi pa sploh ni všeč. Pa to pravzaprav ni važno.
Ker so otroci različni, preprostega recepta tako ni. In občutka, intuicija staršev je še kako pomembno. Res pa je tudi, da starši najbolj poznamo svoje otroke. So pa izkušnje drugih (in drugačen pogled) lahko tudi pomembne, da sami vidimo kje so, če ravnamo pravilno, če bi lahko še kako drugače, kako drugi ravnajo in kako bi ravnali v našem primeru.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (08-09-06 15:45)
Ana,
na vaši šoli so v ravnanju tako z nasilnim otrokom kot z žrtvami pogrnili » na celi črti« -vsi, od vodstva, svetovalne službo do učiteljice.
Vendar – kljub splošnemu prepričanju – je otrokovo vedenje odraz njegovih čustev, misli in lahko tudi stiske. Čeprav ima lahko nasilno vedenje različne vzroke (ki jih je potrebno ugotoviti, da se otroku pomaga), je pogosto odraz otrokove stiske. Otrok ,ki ne pozna drugačnega vzorca vedenja kot nasilje, se bo nasilno obnašal zato, ker misli, da je tako prav., da dobi pozornost, da rešuje stvari, dobi kar želi itd.
Vprašanje je tudi, kaj so se otroci iz te »izkušnje« naučili – če ti kaj ne paše, pa fizično udariš. Res je, da ima vsak določeno nivo agresivnosti (saj se drugače ne bi znal postaviti zase), ampak fizično nasilje rojeva in ga še spodbuja.
Čeprav trenutno »vlada mir« – osnovnega problema niste rešili (oz. ga ni rešila šola – zakaj se otrok tako obnaša in pomoč temu otroku ter morebitnim žrtvam). Pravzaprav sta problema sedaj dva: nasilni otrok in drugi otroci (oz. vprašanje, kako se rešujejo težave, nesporazumi in kakšna je primerna pot reševanja problemov – fizično nasilje?)
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (08-09-06 16:04)
“Otroku je potrebno vedno znova ponavljati, da določene zadeve niso sprejemljive, vendar pa traja leta, da otrok to svojo impulzivnost in nesprejemljive vzorce obnašanja omili oz. z njimi prekine.”
Sasi, nikakor ne zadošča samo ponavljanje in dopovedovanje, če otrok na lastni koži ne začuti posledice svojih nesprejemljivih dejanj. Pravzaprav sem prepričana, da bosta zgolj in samo dopovedovanje in pogovor otrokovo vedenje samo še okrepila. Določene sankcije morajo biti, če otrok npr. pretepe drugega otroka. Kot sem že zgoraj napisala, jemanje določenih bonitet in ob neprimernem vedenju izolacija (vendar ne tako, da otrok vidi, da starš ob izrekanju sankcij ne misli resno ali se celo boji otrokovega navala agresije) mora slediti takemu vedenju, drugače otroku vaše pridige ne bodo pomenile ničesar. Zelo pomembno je tudi družinsko vzdušje in nenasilna klima, kjer otrok vidi, da se tudi starši sami držijo tega, kar propagirajo in v kar verjamejo. In to je: nikakršna toleranca do nasilja (bodisi verbalnega bodisi fizičnega).
Imam štiri otroke in nikakor nisem nepodkovana na tem področju (tudi strokovno), brez skrbi, da niso bili vsi moji otroci kar od rojstva naprej “pridni in neproblematični”. Dnevno sva se z možem soočala s takimi in drugačnimi vzgojnimi problemi in jih tudi uspešno reševala. Danes je žal veliko staršev, ki se bojijo reakcij svojih otrok in to otroci dobro čutijo, kot tudi čutijo to, da so starši nedosledni, niso prepričani v pravilnost svojega početja in ne vedo, kako postopati, da bo prav. V takem družinskem okolju se otrok ne počuti varno, roditelj, ki bi moral VEDETI, ne ve. Moral bi znati ukrepati, pa ne zna. Seveda smo samo ljudje in seveda je vsak kdaj v dilemi, kaj narediti, vendar pa so nekateri starši v dilemi kar naprej – in to šibkost otroci čutijo kot nemoč, ki jo velikokrat izkoriščajo celo v lastno škodo.
Ne mislim na avtoritativno vzgojo, kjer bi otrok moral ubogati na vsako starševo besedo, ker je tako rekel starš. Mislim na vzgojo, kjer otrok staršu zaupa, ker vidi, da je zaupanja vredna oseba, ker se ob njem počuti varnega, ker ve, kaj je sprejemljivo in kaj ne. In ker ve, da je nasilje absolutno nesprejemljivo za njegove starše in ker je tako, postane nesprejemljivo tudi zanj- vedno in povsod. Lahko izraža svojo jezo in ima pravico do nje, ne sme pa jo izražati tako, da s tem poškoduje, užali … drugega. Lahko gre brcat steber na balkon in boksat blazino, če je jezen, NE SME pa brcati živih bitij in se nad kom izživljati. In dobro mora vedeti, da starši mislijo zares, ko o tem govorijo in da tega ne bodo dovoljevali. Seveda obstajajo bolj in manj temperamenti otroci (imam oba primerka enih in drugih pri sebi doma), toda to ne pomeni, da se lahko temperamentnejšim, bolj trmastim, impulzivnim in živahnim dovoli več kot tistim, ki to niso. To pomeni samo, da bomo morali s prvimi biti še toliko bolj dosledni, potrpežljivi in hkrati prijazni, ker bodo vedno bolj kot drugi preizkušali meje, ki smo jim jih postavili. In če jih ne bomo znali postaviti dovolj trdno, jih bodo vedno sproti rušili. Mislim, da se točno to dogaja z leninim otrokom.
“Lahko je reči, da se nasilje ne tolerira in je potrebno biti bolj dosleden. Ob tem, pa je otroku potrebno pokazati še spremenljiv način. Ni dovolj samo reči:” Bodi priden” – ampak je potrebno to pridnost otroku na njemu primeren način pokazati in razložiti.”
Petra, starš mora sprejemljiv način obnašanja kazati vedno, kar pomeni, da se moramo tudi sami vesti nenasilno in s tem biti zgled otroku. Seveda je jasno, da samo “bodi priden” ne bo zadoščalo, ampak ponavadi pri agresivnem vedenju otroka sploh ne gre za to, da otrok razumsko ne ve, da tako vedenje ni sprejemljivo. Šolarji že dobro vedo, da se tepsti ne sme, verjetno mu je bilo že neštetokrat razloženo, da tega pri njih doma ne počnejo in da nočejo, da to počne on. Vendar to še vedno dela, celo ob najmanjši provokaciji (ali ob dejanju, ki ga ima samo on za provokacijo). Po moje tak otrok vidi, da starši ne mislijo resno, ko govorijo o tem oz. vidi, da itak ni nobene sankcije, ki bi sledila njegovemu grdemu obnašanju. Tak otrok staršem celo “zagrozi”, da bo spet pretepal, če mu ne dovolijo tega in tega. Od tu je kristalno jasno, da otrok dobro manipulira s starši in da nikakor ne gre za naval čustev, ki ga popolnoma “zameglijo” (kot pišete zgoraj), pač pa zna že načrtovati svoje grdo vedenje z namenom, da kaznuje ali prizadene starše. Ker so ob njegovem grdem vedenju največje žrtve ravno njegovi starši (poleg pretepenih otrok), nikakor pa ne on sam – saj se nikoli nič ne zgodi, kar bi imelo ZANJ NEGATIVNE POSLEDICE.
Sem mnenja, da bi starši morali spremeniti svoje vedenje in se nehali (vsaj navzven) sekirati zaradi otrokovega obnašanja. Čisto mirno in prijazno in brez nepotrebnih in odvečnih pridig (ki jih je bil itak že neštetokrat deležen) mu povedo, kaj bo sledilo takemu obnašanju, kaj takemu in tako dalje. In če se zgodba ponovi (kar je čisto gotovo, da se bo) striktno izvršiti vedno isto sankcijo za isto dejanje – vendar brez jeze, žalosti, razočaranja s strani staršev. Otrok namreč velikokrat dela ravno tisto, kar ne bi smel, zato, ker ve, da bo s tem prizadel starše in vidi, da ima njegovo vedenje velik vpliv na njih. Naj ostane brez žepnine, če jo ima, brez računalnika ali kina, brez izhoda ven ipd. – hkrati pa naj opravlja več domačih dolžnosti. Staši bi morali ob tem biti povsem mirni in navidez neprizadeti. Po nekajtedenskem vztrajanju – in seveda pri vztrajanju, da se naložena dodatna dela morajo opraviti, bo otrok uvidel, da se mu enostavno ne “izplača” vesti na tak način. Ker se mu ne izide: starši se več ne sekirajo, samo on je na slabšem kot bi bil, če bi se znal brzdati. Hkrati s tem, naj se starši pogovorijo z učiteljico v razredu ter skupaj povedo otroku, kako lahko brzda svojo jezo. Doma mu dajmo blazino, boksarsko vrečo… kjer lahko nebrzdano izrazi svojo jezo. Zanimivo pa je ravno to, kar je bilo ugotovljeno pri neki raziskavi, da so ti otroci ob spremenjenem vedenju staršev izgubili tudi precejšen del svoje “impulzivnosti” in napadalnosti.
Moja babica je vzgojila 12 otrok in 42 vnukov, vse brez strokovnjakov. imela je samo eno tenko šibo in polno vrečko doma narejenih bonbončkov.
Sam sem vzgojil hčerko po podobni metodi, sedaj je diplomirani umetnik, polna ljubezni in sočutja. Strokovnjaki včasi naredijo več škode kot koristi, saj po navadi taki nimajo lastnih izkušnji.
xxy,
mogoče nisem bila dovolj jasna. Seveda se strinjam, da otrok potrebuje doslednost, meje in da je so dejanja staršev najboljši otrokov zgled. Se strinjam tudi, da vedenjske težave zahtevajo spremembo tudi vedenja staršev in da ob drugačnem način lahko izgine ali se zmanjša polovica (če ne več) različnih »vedenjskih odklonov.
Ampak vzgoja ne poteka na tak način, da – če ste tako izrazim – le »prižgemo stikalo« in steče pravilna reakcija otroka. Vmes se dogaja marsikaj (kaj natančno že znanstveniki ne vedo) in je bolj ali manj odvisno od otroka. Čeprav večina otrok ob primerni vzgoji najde ustrezno pot izražanja čustev, obstajajo otroci, ki pri tem potrebujejo več vaje, več vodenja, da kljub burni emocionalni reakciji ravnajo razumsko.
V zvezi s čustvi, misli ali poznate zgodbo o uglajenem gospodu, ki se sam pelje po puščavi? Na samotnem kraju mu poči guma, pa s seboj nima rezervne gume. Mobitel na tako samotnem kraju ne vleče. Ob cesti je le napis, da je naslednja bencinska črpalka oddaljena 5 km. Gospod še nekaj časa ob avtomobilu, a ker se mino ne pripelje nihče in daleč naokoli ni žive duše, se počasi odpravi na pot do omenjene črpalke.
Po poti razmišlja, kako bo prodajalca prosil, da ga pelje do njegovega avta in mu zamenja gumo. Po enem prehojenem kilometru je gospod že zelo utrjen, predvsem pa jezen nase (zakaj nimam rezervne gume?). Po drugem kilometru pa postaja žalosten (zakaj se vedno to meni dogaja?) Pri tretjem kilometru začne razmišljati, kako bo potekal pogovor s prodajalcem (kako ga bo prosil in kako bo poudaril, da denar ni problem). Pri četrtem kilometru se še vedno ukvarja s prodajalcem, a tokrat bolj razmišlja, kaj če ne bo imel gum, kaj če bo črpalka zaprta , (ob tem se ne more spomniti, a je na oglasni deski bil napisal odpiralni čas ali ne), kaj če prodajalec ne bom znal menjati gum, kaj če se mu ne bo dalo… Pri petem kilometru je že jezen na ves svet. In končno zagleda bencinsko črpalko… vstopi v trgovino in na prodajalčeve besede:«Dober dan, kaj lahko storim za vas«, znori in začne zmerjati prodajalca.
Pri otrocih do vrelišča lahko pride takoj, lahko pa se vse nabira (kot se je pri gospodu) in izbruhne v najbolj neprimernem trenutku. Ali je gospod vedel, kako se mora ravnati – zagotovo, ampak ni mogel kontrolirati svojih negativnih misli (temveč jih je še bolj utrjeval).
Odgovor zakaj se otrok neprimerno vede – ni enostaven in vsak odgovor ne velja za vsakega otroka. Vsekakor otrok ni poreden zato, da bi nas jezil ali kaznoval, še manj pa lahko svoja zloba dejanja načrtoval (vsaj do določene starosti ne) z namenom, da nas zasmehuje, da nas poniža itd.
Neprimerno vedenja je lahko posledica:
– nejasnih mej in nedoslednosti vzgoje
– ker ne pozna drugačnega načina in to vedenje tudi družinski vzorec
– iskanje pozornosti
– nečesa, kar se v otroku dogaja, pa nad tem nima popolne kontrole (npr. čustva, misli)
– odziv njegove stiske, nemoči
Moje mnenje je:
1. Vsak otrok poskuša premikati meje, ki mu jih damo. Če pri tem nismo dosledni, jih bo pri naslednjem poskusu začel premikati še višje. Je tak otrok manipulativen zato, ker nas hoče razjeziti ali je takšen zato, ker smo mi pokazali kakšno pot?
2. Med »vklopom« in reakcijo se nekaj dogaja /pa naj to poimenujemo misli, čustva / v bistvu gre za različne biokemične reakcije možgan/, na to pa vpliva vrsta dejavnikov. Nekateri otroci potrebujejo več vaje, drugačen pristop, več naše pomoči da imajo »svoje biokemične reakcije« pod kontrolo. Včasih je potrebno več dela, drugič pomaga samo spremenjen pristop, tretjim pomagajo začasno samo zdravila, četrti so »boljšega« vedenja zmožni šele, ko določeni možganski procesi dozorijo, peti šele takrat, ko so odstranjena določena negativni vpliv iz okolja….
Nekaj več bo povedala še Francka.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pošlji oblikovano (11-09-06 09:10)
Irena,
odprli ste vprašanje na katerega nikoli ne bo za vse enoznačnega odgovora. Kaj je z agresivnostjo in nasiljem. Nekateri starši imajo izkušnjo, da je rešitev v doslednosti, v takojšnjem odreagiranju, drugi, da bo otrok to ali ono vedenje prerasel, da je še “premajhen, da bi razumel …. Vsakdo od nas ima svoje spomine na to, kako je socializiral svojo agresivnost in seveda agresivnost pri svojih otrokih. Enim staršem to uspe en, dva tri, drugi pa imajo težave podorbne vašim.
Samo na kratko: ob rojstvu imamo določeno količino življenjske energije (agresivnosti), ki nam oomogoča, da opravimo vse razvojne funkcije, toda kmalu začutimo, da nismo grandiozni, da nam okolje ne izpolnjuje vseh želja, ki jih čutimo, pač pa začne nekaj zahtevati – zahtevati, da se malo prilagodimo, da prilagodimo svojo potrebo po takojšnji zadovoljitvi, torej, da svojo moč, energijo, agresivnost malo damo na vajeti – razvijemo nekaj nadzora. Razum pove: “Počakaj, je rekla mama”! Ali bo otrok zmogel počakati ali bo kar cepetal, vpliv, vlekel za rokav, raztrgal, ker ni dobil pravega lista, udaril … je odvisno od mnogih dejavnikov: bioloških, psiholoških, socialnih, zdravstvenih, pa še ti ne delujejo neodvisno – da bi jih lahko takoj prepoznali in nekako stvar uredili – ne, delujejo interaktivno – to pomeni, da se prepletajo, povezujejo, med seboj jačajo itd.
Prav zato neuspela usmeritev prej nujno potrebne življenjske moči sproža zelo različna razmišljanja in izkušnje.
Nekaj pa je zagotovo: Pomembno je prepričanje in stališče: Nasilje ni dovoljeno.
Kako doseči, da bo otrok mirnejši, da ne bo takoj odreagiral z jezo (le ta je nujna predhodnica nasilja, destriktivne agresije), če nekaj ne bo po njegovem?
Pri vašem otroku vam absolutno predlagam strokovno pomoč, da boste jasno uvideli otrokov potek razvoja, pa tudi razvoj njegove jeze – od kod, od kdaj, na katere situacije, kakšne so vaše reakcije, kako reagirate, ko začutite, da prihaja otrokov “napad” in še in še. Verjamem, da vas čaka veliko učenja prepoznavanaj njegovega in lastnega doživljanja in reagiranja, vašega fanta pa predvsem veščine obvladovanja jeze.
Pa tudi vas in vaše reakcije in strahove zelo pozna – in jih uspe tudi dobro vnovčiti. Kaj pomeni: Bom pa nagajal, če mi nedovoliš računalnika. Kaj pa na te besede naredi vaš mož?
Kakorkoli poiščite pomoč – tako pač ne more ostati, predvsem zato ne, ker je to škoda za vašega fanta.
Veste, ko ljudje, ki doživljajo sebe v vsakdanjem življenju kot nemočne in neučinkovite, ugotovijo, da z nasiljem dosežejo cilj, je krog nasilja sklenjen.
Kje iskati pomoč: Na svetovalnem centru za otroke maldostnike in starše v vaši bližini.