“Mogoče me boš lahko razumela šele, ko boš starejša; razumela me boš lahko, če boš prehodila skrivnostno pot, ki od nepopustljivosti vodi k prizanesljivosti.

Prekla sem k prizanesljivosti, ne k usmiljenju. Če se ti bom smilila, se bom spustila nate kakor zli duhci in ti pošteno zagodla. Enako bom storila, če boš pohlevna, namesto skromna ali če boš govoričila v prazno, namesto da bi molčala. Razganjalo bo žarnice, krožniki bodo leteli s polic, hlačke bodo pristale na lestencu, od zore do mraka ti ne bom dala miru.

Pa saj ni res, nič od tega ne bom naredila. Če bom res kje in te bom od tam lahko videla, bom samo žalostna, tako kot sem žalostna, ko vidim kakšno zavoženo življenje, življenje, v katerem se ljubezenska pot ni izpolnila. Pazi nase. Kadar te bo med življenjsko rastjo zgrabilo, da bi spreminjala napačne stvari v prave, se spomni, da je prva in najpomembnejša revolucija, ki jo je treba opraviti, tista v nas samih. Ena najnevarnejših stvari, ki jih lahko narediš, je, da se boriš za neka nazore, ne da bi si prej izoblikovala nazor o sami sebi.

Kadar se boš počutila izgubljeno in zmedeno, pomisli na drevesa in se spomni, kako rastejo. Spomni se, da drevo z veliko krošnjo in majhnimi koreninami izrujejo prvi sunki vetra, v drevesu z velikimi koreninami in majhno krošnjo pa sokovi s težavo krožijo. Korenine in krošnja morajo rasti v sorazmerju, trdno moraš tičati v stvareh in jih obenem presegati, le tako boš dajala senco in zavetje, le tako se boš, ko pride čas za to, osula s cvetjem in sadeži.

Ko pa se bodo pred tabo odprle številne poti in ne boš vedela, po kateri bi šla, nikar ne izberi kar na slepo. Usedi se in počakaj. Vdihni globoko in z zaupanje, tako kot si vdihnila takrat, ko si prišla na svet; ne dopusti, da te kaj zmoti, ampak čakaj. Samo čakaj. Bodi pri miru, čisto tiho in prishujni srcu. In ko ti naposled spregovori, vstani in pojdi, kamor te vodi.”

(S. Tamaro: Pojdi, kamor te vodi srce)