Pozdravljeni,
rada bi vam opisala moje težave, ker sem se znašla v precepu.

S partnerjem sem skupaj sedaj že 20 let. Imava 12 letno hčerko. Do pred 4 let je bilo vse lepo. Mislila sem, da imam idealnega moža, saj sva imela res ljubeč in iskren odnos. Nato sem začutila, da nekaj ni v redu. Začel je hoditi ven do jutranjih ur, skratka družina je bila na zadnjem mestu. Seveda sem takoj podvomila v zvestobo. Odkrila sem sms-e, ki so nakazali, da ima drugo razmerje. takoj sem hotela zadevo razčistiti, vendar sem naletela na zanikanje. Vse skupaj naj bi si izmislila. No na koncu je le priznal, da je v razmerju s sodelavko. Nato se je odselil za en mesec, v tem času me je klical vsak dan, kar naenkrat je hotel biti s hčerko. Nisem mu branila in seveda, po vseh obljubah je bil kmalu zopet nazaj. Nekega dne sem ga, ko sem mislila, da je v službi, srečala s to sodelavko na sprehodu. Ko sem se vrnila, je bil doma in sem ga lepo prosila, da naj se odseli in naju pusti lepo pri miru, da v miru živiva naprej. Zanikal je kakršno koli zvezo z njo razen seveda prijateljsko. Jaz sem bila po njegovem bolestno ljubosumna. Ker se ni hotel odseliti, smo živeli dalje v agoniji nekaj mesecev. Moja čustva so se ohladila. Nato je imel nesrečo in po tistem se je odločil, da bo gradil naprej na najinem zakonu. Zopet je postal ljubeč in skrben mož in oče. Glede sedaj že bivše sodelavke sva se dogovorila, da če seveda misli, da mora biti z njo prijatelj, da mi bo odkrito povedal, če bo šel kdaj z njo na kavo (ker ima tudi druge prijateljice, pa za njih itak vedno pove in tudi govori z njimi pred menoj po telefonu. Ona je seveda izjema. ). Moja napaka je bila, da mu nisem zaupala. Občasno sem mu pregledala telefon in vedno odkrila sms.e in klice. Do mene ni kazal preveč ljubečega odnosa, do hčerke hitro vzroji, če ni tako kot si je on zamislil. Nanjo se dere, če prinese iz šole slabšo oceno od 4. Da pa bi ji pomagal pri učenju pa ni pogojev, ker se mora on učiti (študira ob delu). Lani sem doštudirala tudi jaz pa sem vedno našla čas za učenje s hčerko, gospodinjstvo in zanj. On noče opravljati gospodinjskih del z argumentom, da mi je to že povedal in ker to sovraži. Skratka del si ne deliva. Glede mojih pritožb, da tudi ne izkazuje ljubezni ne meni ne hčeri, mi pravi, da sem prezahtevna in da po 20 letih ne morem pričakovati, da me bo vsak dan božal. Ja v tem se strinjam, da ne more biti kot na začetku, vendar če imaš do nekoga čustva, mislim, da ni problem tega pokazati. Jaz sem počasi otopela, ne prosim ga več za pozornosti in prenašam njegove izbruhe dokaj mirno. Zadnjič pa je bila kapljica čez rob. Zopet sem odkrila sms-e in ko je imel doma izbruh, ker se je pokvarila (banalno) mikrovalovna pečica, sem mu povedala vse.. o sms-jih, o njegovih izbruhih, o odnosu do mene in hčere. To da sem mu brskala po telefonu ga je tako razkurilo, da se je nasilno znesel nad menoj. Res me ni udaril, ker se nisem branila, pač pa me je vlekel za lase in strgal majico. To je videla hčerka. Takrat je rekel, da sva opravila in strinjam se z njim. Seveda je sedaj vse prespal in celo priznal, da je šel predaleč. Sedaj me prosi, da naj razmislim ali je res potrebna ločitev, saj sva skupaj 20 let in da ne moreva uničevati tistega kar sva ustvarila. Jaz bi rada ljubečega moža in ne nekega premoženja, predvsem pa iskrenost med parnterjema. Prosila sem ga, da greva na pogovor, da ugotoviva kdo dela kaj narobe, ker itak sva vsak na svojem bregu. On zagovarja, da ne dela nič narobe, saj je trda vzgoja dobra, nič ni narobe če ima prijateljico in da zahtevam preveč od njega. Jaz pa vztrajam na odkritosti, pogovoru in ljubezni, delitvi del. Ali sem res tako nenormalna in bolestno ljubosumna? Vendar je bil njegov odgovor, da on že ne bo hodil nikamor. Ne bo razlagal svojih osebnih stvari tretjim osebam, ki ga niti malo ne poznajo. Ne morem ga prepričati, da je ravno to tisto kar je dobro, ker nama edino taka oseba lahko pove kaj je narobe z nama.

Želim si le ljubezni in spoštovanja. Je res tako težko, če pa pravi, da sem partnerica njegovega življenja. Menim, da če sem, potem ne bi rabil prijateljice za pogovore ob kavi (ker je rad v njeni družbi) ampak bi morala biti ta prijateljica jaz.
Svetujte mi prosim, ker po vsem tem kar se je zgodilo resno razmišljam o ločitvi in da začnem na novo.

Vaše razmišljanje o odnosu, ki ga imata z možem lahko v celoti podprem. Do vas, pa tudi do hčere se vede nasilno v psihičnem in fizičnem smislu. Izkorišča vas in o ljubezni nii tukaj nobene sledi. Zberite pogum in odločnost, ker ste na pravi poti. Vaša pričakovanja o življenju v dvoje so popolnoma realna. Zavedajte se, da si vse kar si želite tudi zaslužite. Če se boste dovolj potrudili in premagali strah, imate vse možnosti, da svoja pričakovanja tudi uresničite. Mislim, da potrebujete le malo spodbude in opore v vašem okolju. To je lahko kdo iz sorodstva, ali dobra prijateljica. Če bostte iskali pomoč, jo boste tudi našli. Odločite se za življenje, kot si ga želite in ne za vegetiranje. Želim vam zvrhano mero poguma.

Alenka B

Zelo podobno izkušnjo imam sama, in verjemi mi vedno slabše je. Če želiš mi pusti svoj mail, pa ti kaj več napišem.

Zelis si pravih stvari, nic ni naarobe s tabo.

Ne vem le, zakaj nasedas njegov besedam in igras njegovo igro. To ja, to ne. Spokaj kufre in pojdi. On ne bo sel.

> Sedaj me prosi, da naj razmislim ali je res potrebna loèitev, saj sva skupaj 20 let in da ne moreva unièevati tistega kar sva ustvarila.
Kaj sta ustvarila poleg nasilja, zalitev, nespostovanja se? Doma ne.
Stene stanovanja? To se uredi na sodiscu, ce ne drugace.

Moj mail: [email protected]

Bravo Tanita** no vidiš da razmišljaš podobno ne(zagrenjeno) kot jaz…..
Se podpišem pod tvoj mejl….

Lep dan vsem…