Zdravo!

V tem času se ukvarjam z vprašanjem kdo sem…zdi sem mi da sem prišla v življenju do nekih ciljev, ki sem si jih zastavila v življenju in sedaj, ko sem prišla do tega konca (čeprav še zdaleč ni konec), ko sem si mislila da bom srečna, ugotavljam da nisem. Sem v trenutku svojega življenja, ko se moram nekaj odločit…in …sprejeti veliko odločitev.. kar ne najdem tistega pravega odgovora.

Sprašujem se, zakaj nisem več srečna? Pred pol leta je bila situacija čisto jasna. S fantom, ki ga imam rada (4 leta sva skupaj)sva se začela pogovarjati o tem da bi imela družino, da bi se selila… To mi je bilo glavno. Začela sva si ustvarjati dom…ko je prišlo do selitve pa kriza…v tistem času sem menjala službo, doživela veliko sprememb na različnih področjih, spoznala nekoga, ki je v meni zbudil dvom o tem ali je res vse to kar sem si želela resnično, ali je res to to. Saj niti sama ne vem kaj mislim s tem da je nekaj TO TO. parkat sem se dobila z drugim…in tonila, fant je zvedel za vse in sedaj rešujeva težavo…oz. ne, jaz jo moram rešiti s tem da ugotovim kaj si želim. Mogoče si želim preveč, mogoče to kar si želim sploh ne obstaja…kdo ve, jaz ne…ne še. In počutim se čisti egoist.

Zmedena v sebi, sem iskala odgovor…zakaj me je nekdo drug zmedel..če je bilo vse tako lepo in jasno. Ali ga nimam več tako rada…ne vidim v prihodnost in imam zmedeno sedanjost. Vem da mi manjka energije ko sem s fantom. Ne čutim tiste spolne sle, a ta problem naju spremlja že dolgo časa…sej na začetku je bilo vse vredu (zaljubljenost in to), a kmalu so se začele težave na tem področju. Sedaj ko so problemi prišli na dan, ko se ukvarjam s tem, kaj si sploh želim, sem ugotovila da si želim biti ženska, želim biti energična, ker je to v meni, a ne vem zakaj…te energije ob fantu enostavno ne čutim. In v odnosu sem se postavila na tem področju v neko pasivno vlogo…in ne znam iz nje. Sedaj poudarjam en problem, ki je pravzaprav edini ki ga imava, a je izgleda dovolj velik za dvome. Drugače se ne bi mogla bolj razumet kot se…vsa druga področja štimajo sto na uro…in sedaj se sprašujem in iščem odgovore v sebi. Jaz sem tista ki se mora odločiti kaj želi. Ali je to dovolj ali ne. sej vem, večina mi bo najbrž rekla kaj sem neumna, da imam vse, da nič ni idelano…

Rada bi si razjasnila stvari, saj želim imeti otroke in družino s človekom, ki bo zame najboljši in nočem imeti dvomov kot jih imam sedaj. Najbolj čudno je to, da v vsem tem vidim fanta…da bi imela z njim družino in vse. Pred pol leta dvomov sploh ni bilo…mogoče zato, ker je bila odločitev še oddaljena, sedaj pa se približuje.

Žalostno mi je to, ker iščem odgovore tu in drugje…pri drugih in vem da jih ni. Začela sem delati tudi na sebi…psihoterapija…a sem zlo neučakana …o sebi spoznavam stvari, ki jih prej nisem. In ni lahko, določene stvari se mi zdi da jih niti nočem videt…tisti ki ste hodili kdaj na terapijo …se je vam tut to zgodilo? Težko je…in bojim se kaj vse bom ugotovila o sebi in mojih odnosih. Bojim se, da mi fant predstavlja neko varnost in se je oklepam…samo kaj ko mi je z njim lepo in ga imam rada…mogoče ne dovolj? To me razjeda. sama s sabo mam probleme..

Vem, zgodba je zamegljena in tudi moje pisanje…nisem si še uredila misli a enostavno ne vem kaj naj. Razmišljam o tem da bi pobegnila stran od vsega, da bi šla nekam na svoje, da razmislim, a kaj ko imam toliko dela s službo in študijem da je to nemogoče, pa tudi finančno ne vem če bi mi uspelo. kljub temu da sem ful navezana na dom, se tja ne bi vrnila. A čutim se ujeta..sama v sebi. In sem egoist, saj fant trpi ko me gleda izgubljeno in odsotno. A je pripravljen počakati in narediti vse da ne bi odšla od njega saj me ima rad…neskončno rad. Kako lahko kaj takega delam tako dobremu človeku, ki me vedno spravlja v dobro voljo…in imam srečo, saj mi daje možnost, da najdem samo sebe, ne glede na rezultat. In mi stoji ob strani. In želim mu dati to nazaj, vso to ljubezen…a je trenutno v svoji zmedenosti nisem sposobna.

Vsak komentar bo prišel prav…ozadje vsake zgodbe je globje kot zgleda navzven…tudi moje. Sedaj iščem sebe…da bi rešila partnerstvo…a ne vem kje začeti …kako? S tem mogoče že sem…najbolj me je strah narediti napako, napačno se odločiti v življenju…

Hvala na “poslušanju”!

Nekdokije

Spoštovana »Nekdokije«,

verjamem, da ste se trenutno znašli v obdobju ene zmede in strahu, negotovosti in spraševanja, ali je to prava pot oz. kaj sploh je prava pot. Taki »prelomni dogodki«, kot je začetek skupnega življenja in selitev, so vedno možnost, da na plano prinesejo veliko »prastarih« strahov, za katere sploh vedeli nismo, da jih nosimo. In se velikokrat pokaženo na načine, za katere težko sploh sumimo, da so povezani.
In zdaj »se iščete« – sami in ob terapevtu, ne vem pa, koliko tudi ob partnerju (koliko ste si to sploh kdaj zares upali). Sebe ste izgubili nekje v odnosu in zato se mi zdi tudi pomembno, da se najdete v tem odnosu – ob fantu, saj se tam skriva precej za vas pomembnih »malenkosti«.

Kot pravite, se je vaša »kriza« in stiska začela očitno kazati, ko sta se preselila v vajin dom in začela bolj resno razmišljati o družini in otrocih. Kot da bi se ustrašili vsega tega – v bistvu možnosti, o katerih ste prej lahko le sanjali, ki so se začele približevati (otroci) ali pa se uresničile (stanovanje). Začelo se je »zares«. Tudi vajina zaveza, ki pa je vendar nista začutila še tako globoko, da bi si jo dovolila potrditi tudi uradno. Začela so se vam pojavljati vprašanja, ali si to res želite, ali ste ob pravem človeku, na pravem kraju in kdo sploh ste. Občutek je, da ste ob tem vprašanjih in strahovih ostajali sami in jih reševali izven partnerskega odnosa, četudi so še kako tesno povezana z njim. Ne vem, kaj vas je ustavilo, da niste dodatnih odgovorov upali poiskati v tem odnosu s fantom? Kaj je tam ta nesproščenost, o kateri pišete? Zakaj si o njej »niste smeli« dovoliti govoriti s fantom in po potrebi pač poiskati pomoč za vaju že davno pred odločitvijo za skupno življenje? Zakaj je bilo bolj »varno« začeti nov odnos in s to afero (pa četudi »le« čustveno) prizadeti odnos in partnerja ter s tem razvrednotiti tudi sebe in svojo prvo izbiro?

Afera (pa ne glede na to, kako daleč gremo v njej) v čustvenem smislu pomeni tudi to, da ste se ob vašem fantu toliko »sprostili« v teh 4 letih, da ste lahko začeli spet odkrivati novo življenje v sebi – le na neprimeren način (z afero) in ob napačnem človeku (namesto da bi to »življenje« dali v odnos, ste ga nesli izven). Logično je, da ste podvomili tudi vase in v svojo odločitev, saj se vsak nov odnos začne z zaljubljenostjo – torej s tistim najlepšim, najidealnejšim – ko drug drugega vidimo skozi »rožnata očala«. Tam še ni pravih »naju«. Dejstvo pa je, da to mora enkrat miniti in potem se spet soočimo s tistimi težkimi občutji in vprašanji, pred katerimi smo bežali. Enkrat je pač treba odgovoriti nanje, če ne želimo celo življenje bežati iz odnosa v odnos. In predvsem pred sabo.

Izbrali ste si pomenljivi vzdevek »nekdo-ki-je«, zato mi nehote ostaja občutek, da tega, »da ste«, ste se začeli bolj zavedati šele po tej zadnji krizi, kot da si prej niste upali vzeti prostora in časa za tovrstno raziskovanje – kdo vi sploh ste, kdo ste v tem odnosu, kaj sploh želite… Občutek je, kot da takrat, ko so se pojavili prvi znaki – ko vam je »začelo zmanjkovati energije« oz. ste postajali vedno bolj pasivni, kot sami opišete to stanje, ali drugače povedano, ko so se začela prebujati prva težka občutja (ki so vam pobrala energijo ravno zato, ker niso bila »upoštevana in razrešena«), – ste začeli v tem odnosu »zgubljati sebe« in s tem nehote blokirati odnos. Odnos ne more živeti, če nista oba 100% v njem – z vsem, kar se prebudi, tudi s temnimi platmi sebe, z dvomi in vprašanji. Afera pa je bila le posledica vsega tega in ne vzrok te krize. Po prvi zaljubljenosti je prišla priložnost za resnično soočenje s sabo in drug z drugim, pa sta se ustrašili globljih tem in vprašanj – soočenja s sabo, za katero prijaha zdaj čas na terapiji. Tega soočenja s težkimi temami in življenjskim vprašanji, ki morajo enkrat priti na dan v vsakem odnosu, se je očitno ustrašil tudi vaš fant, saj nobeden od vaju ni že prej odkrito izpostavil tega in vzrajal že na začetku. Mislim, da sta bila oba »premalo egoistična« – premalo sta verjela in zahtevala vsak zase čiste račune, si sploh upala vzeti zares občutke in brskati, dokler ne bi našla odgovorov.

Kot ste sami zapisali v zaključku, ozadje vsake zgodbe je globlje, tudi vaše. Tako kot odgovor na vprašanje, zakaj ste pristali na »pasivno vlogo« v odnosu in s tem zatrli pravo žensko v sebi in s čim je vaš fant pri tem »sodeloval« (kar ne pomeni, da je on odgovoren za vašo pasivnost)? Zakaj si tega niste smeli dovoliti ob fantu? Česa ste se ustrašili? Kaj bi se zgodilo, če bi si dovolili biti taka, kot bi rada bila, v tem odnosu? Zakaj bi se morali nehote prilagajati in izgubljati stik s sabo? Zakaj ne smete sami sebi verjeti, da se znate pravilno odločiti? Da to zmorete? Od kje tak močan strah, da vas zablokira? Kdaj in kje ste že izgubili občutek zase? Da se lahko zanesete na svoje globlje občutke, ne le površinske? Da lahko zaupate nekomu, s katerim ste v odnosu, in da boste ob tem človeku lahko našli odgovore (tako kot sedaj kljub temu, da ste v terapiji iščete še dodatne odgovore na forumu)? Nehote mi ostaja občutek (ki je mogoče napačen), da se že od nekdaj počutite kriva in dolžna fantu, ki vas ima »neskončno rad« in ste ga zato »šparali« s težkimi temami. Kot da bi vas z nečem »zavezal« ali bi se vi njemu… Kot da nečesa ne bi hotela pokvariti. Kot da sploh ni bilo možnosti oz. se bojite iskreno sama sebi odgovoriti na nekatera vprašanja. Pa jih boste morali – ker jih res lahko odgovorite samo vi.
Tako kot je življenje vaše in samo vi ga lahko živite. Polno pa ga lahko živite le, če ste to, kar ste. Iskreni, radoživi, veseli, polni energije; pa vendarle včasih tudi potrti, brez volje, pasivni, žalostni, prestrašeni, polni dvomov in strahov, razočaranj. Ali je v vajinem odnosu prostor za obe plati življenja? Ali ste lahko to, kar ste? Ali se da vzeti zares in ne le vedno s humorjem pregnati težko plat? Ali se da vztrajati do konca (da najdeva odgovor) in ob tem ne izgubiti podpore drugega? Ali se da vztrajati pri tem, da želite, da je v tem iskanju nekdo (fant) z vami?

Verjamem, da vam je to obdobje že samo težko in naporno, tako kot je verjetno tudi terapija. Saj se vse vrti v tem trenutku okoli težkih stvari, ki so bile dolgo spregledane in so se kopičile, pa zdaj terjajo svojo razrešitev. Vendar je vsaka kriza lahko tudi priložnost, da se »prečistijo« nerazrešene zadeve, da naredimo obračun svojega dosedanjega življenja in ga po potrebi preusmerimo na za nas bolj pravo pot. To ne pomeni, da moramo nujno sprejemati »velike odločitve« za »velike spremembe«, ampak čisto »majhne« – vsakdanje, kot je ta, da bomo vedno iskreni do sebe in svojih najbližjih. Da si bova redno vzela čas za najino »notranjo inventuro«, za to da poiščeva »notranji stik«, saj lahko sicer v dnevnem hitenju od obveznosti do obveznosti zmanjka časa za naju. V takih »malenkostih« se najbolj kaže, koliko smo res mi in koliko se cenimo. Koliko na ta način spoštujemo sebe in drugega. Vsak tak začetek je težak, sploh, če se je doslej naše življenje vrtelo po drugih tirnicah oz. so bile v ospredju druge reči. Potem pa enkrat pride čas – tako kot pri vas (ko so se vam »materialni pogoji« za življenje uredili in ste si lahko končno »privoščili« razmišljati tudi o drugih plateh življenjenja, ki so še kako pomembne).

Vam želim, da vztrajate na tej poti iskanja sebe (tudi v terapiji – da tam odprto spregovorite tudi o vseh teh dvomih, ki ste jih načeli tu, če še niste) in hkrati v ta razmislek (in morda tudi v terapijo) tudi aktivno povabite fanta, da skupaj ugotovita, kje in zakaj sta se »zataknila« in kako naprej. Včasih je proces pač tako težak, da je treba preprosto vztrajati in vzeti zares to, kar se tam prebuja, četudi nam ni všeč. A če o tem spregovorimo, je večja verjetnost, da bomo hitreje razrešili. In pomembno sije dati možnost, da se vseh reči v življenju pač ne da rešiti na hitro, nekatere rabijo svoj čas.

Vse dobro!

Vaš odgovor sem požirala…mislim da ste me dobro “prebrali”…in v tem času sem res nekaj spoznala kar ste omenjali…kadar nisem tista energična oseba znam biti zelo na dnu, prav zadnjič se mi je zgodilo, da sem prav zasovražila samo sebe…jezna sem nase, zelo jezna a ne vem iz kje vse to izvira. S fantom imava sedaj veliko več pogovorov, odkritih in mi res stoji ob strani…čeprav mi je bilo težko, ko me je nekdo videl na tleh, resnično na tleh, kot da bi bila mal v depresiji…predvsem jeza na sebe me je presenetila in potrebovala sem en dan in prespano noč da sem se malo dvignila iz tega stanja.

Ne vem, ko razmišljam to povezujem s svojim nekako dvojnim življenjem…oz. da živim dva. En se je končal, ko mi je pri 18 mama (moja zlata mama) res nepričakovano naredila samomor. Mislim da sem zato, da sem lahko živela dalje to v sebi potlačila in je prihajalo to že pred tem mojim “razmišljajočim” obdobjem ene 2x letno ven, z res čudnimi napadi, jezo in željo po begu…zdaj nekako to povezujem a ne vem od kje tak gnjus do sebe, če me pa okolica gleda kot na zelo fajn punco, ki je veliko dosega in ji ratuje vse kar se loti…od kje v meni potem to sovraštvo. Mogoče zato, ker si želim biti močna, taka kot me vidijo drugi (če so mislili slabo, me je to prizadelo, če se me hvalili mi to nikoli ni stopilo v glavo da bi si mislila da sem kdaj kaj boljša od drugih, do sebe prej perfekcionist ki išče napake) in ne nek nebogljen otrok, ki ne more poskrbeti sam zase. In to jaz, ki sem vedno druge spravljala v dobro voljo, ki sem pozititivna za druge (a zase dostikrat ne najdem pravega nasveta)…mogoče sem se malo izčrpala…in so prišle stvari na dan…

Če je vzrok tega mogoče še mama, je bil že čas, saj je že 8 let od tega…in to na današnji dan. Kakšno naklučje. Pogrešam jo. Res jo pogrešam…včasih se mi zdi tako neresnično, kot da je bilo to neko drugo življenje…kot da v tem nimam mame in zato lahko živim dalje…sploh ne vem kako sem lahko tako “dobro” takrat nadaljevala s svojim življenjem…imela sem maturo čez 2 tedna in sem naredila vse in to uspešno…in potem se je začela pot navzgor, povsod….vrgla sem se v delo in to me je uresničevalo…in do sedaj so mi ljudje govorili da sploh ne vedo kako to zmorem…a sedaj vidim da je bilo delo nekako krinka za moj strah pred soočenjem – soočenjem pred samo seboj. Mogoče je res sedaj že počasi čas da združim ta dva svetova še posebej sedaj ko jaz razmišljam da bi bila mama…

V takih trenutkih me fant pozna in mi je vedno stal ob strani. To mi ogromno pomeni…in kar ste rekli…pravzaprav sploh nisem vedla kdaj sva se oddaljila, kdaj sem se jaz zaprla (nisem ga želela ovirati pri svobodi ki jo je pridobil s selitvijo…)…kje sva ga polomila. Malo se nama sanja, a še nisva prišla do konca.

Res je da se sedaj ukvarjam bolj kot ne s sabo in ne z nama, kar je najbrž velika napaka a mislim da moram razčistiti najprej sama s sabo določene stvari in potem še med nama. Ne vem če je prav a rabim mogoče malo prostora za svojo glavo in svoje razmišlanje o sebi…in mogoče tudi zato pišem tule gor…nimam bloga imam pa tole internetno stan kjer lahko napišem kaj o svojih občutkih.In o teh razmišljanjih povem tudi fantu.

Bom počasi končala, ker sem že spet dolga. Veliko mi pomeni vaš odgovor, mislim da ga bom prebirala in prebirala. Res hvala da ste si vezli čas!

Ja, enkrat pride čas, ko se odločimo in sestavimo obe plati zgodbe, oba svetova, obe plati svoje osebnosti… In tako obogatimo svoj svet in svoje doživljanje, saj lahko končno »dihamo z obema kriloma pljuč«. Verjamem, da ste močni, odločni in uspešni, verjamem pa tudi, da v sebi nosite krhkost in nežnost in veliko neizžalovane žalosti. Pa tudi jeze, saj je vendar bila krivica, da ste se mogli tako nenadoma posloviti od mame. Ej, vsa ta jeza je normalna. Samo dovolite si jo obrniti na prav naslov – ne nase, ampak na tiste, ki so vam hote ali nehote naredili krivico (tudi mamin odhod je bila krivica – vi ste ostali sami, brez možnosti, da bi lahko še kaj popravili, si kaj rekle, da bi vi dobili kak nasvet ali mnenje ali kako pomoč…).

Verjamem, da izgubo matere pri 18 in še na tak način je najlažje preživeti tako, da jo odmislimo, da preprosto samo živimo in delamo. In če ostaneš bolj kot ne sam ob tem (vsaj čustveno), potem so res potrebna leta, da se pa enkrat zmoreš soočit, da pa enkrat najdeš ramo, ob kateri lahko vse to izjočeš, morda sploh začneš pogrešat mamo…

Za vas je ta čas prišel zdaj, po 8 letih, ko so se vam druge plati življenja uredile in ste tudi vi začutili v sebi toliko varnosti (verjetno tudi ob vašem fantu), da boste zmogli proces, ki se je začel. In nič ni narobe, če za začetek poiščete sebe – v koga se je sploh razvilo to dekle, ki je pri 18-ih ostalo brez mame. Verjamem, da vas je groza svoje krhkosti, nemoči in vsega tega, pred čemer ste doslej uspešno bežali. Rada bi vam pa povedala, da je tudi to normalni del vseh nas – vsi imamo včasih slabe dneve in dneve jokanja in žalovanja za tem in onim, dneve, ko smo »šibki«, potem pa pridejo tudi drugačni dnevi, ko smo polni energije. In da je zelo pomembno, da si tudi to dovolimo – da smo lahko najprej sami sočutni do sebe, da se zaradi tega nimamo za slabe, za neumne, nesposobne in še kaj. In da si upamo, če tako čutimo, za te trenutke tudi poiskati sogovornika (običajno je to partner, ki naj bi z nami šel tudi skozi te trenutke in nam dal občutek, da smo tudi v tem lahko sprejeti in spoštovani). Mislim, da človek pokaže svojo osebno moč tudi v tem, da si upa biti in živeti tudi to plat življenja. Ker potem lažje in bolj sproščeno ter polno živi tudi ono lepšo.

Vi samo pogumno vztrajajte in si upajte tvegat odkrivat sebe še naprej!

Hvala…

Pozdravljeni!

Ponovno se oglašam, pa brez zamere, saj vem da ste mi že izčrpno odgovorili na stvari. Ampak me zanima, če imaste mogoče kakšno razlago za to kar se mi dogaja oz. kako spodbudno besedo…
V času spoznavanja same sebe, tud s fantom in vse se mi dogajajo stvari…fant je neverjetno pozoren, pravzaprav mi daje vse tisto kar sem kdaj rekla da pogrešam pri njem, začel je delati na najinem odnosu in to sto na uro…jaz se tu počutim majhno, ker se ubadam sama s sabo mu mogoče ne morem dati toliko nazaj kot bi si sigurno zaslužil, kot da sem malo otopela do odnosa do njega, kot da je tisto moje grozno dejanje v meni pustilo hude posledice…sej o tem se pogovarjava, o vsem se in on prav da bo že, da si moram dati čas, a vem da ob vsem tem trpi, saj ima dvome, pomisleke, sej kdo pa jih ne bi imel v njegovem primeru…
In poleg tega, da čutim da dajem veliko manj kot on, me vsake toliko časa zagrabi prepovedano – dogovorila sva se, da poskusiva rešiti najin odnos in da dam jaz vse od sebe…in prekinem stike s tretjo osebo. In sedaj se mi dogaja, da sem nekaj časa ful ok, ko načrtujeva in govoriva o prihodnosti…potem pa pridejo dnevi, ko bi zbežala v tisti tretji osebi v katero sem se takrat zaljubila, pa jo sploh ne poznam.
Grozno mi je pri srcu, da mi je nekdo v tako kratkem času zlezel pod kožo, oseba, ki je 4 leta z mano, ki mi daje res vse kar sem si kdaj lahko le želela pa to čuti, čuti da nisem prava…in kaže mi ljubezen, izkazuje mi jo…in jaz se čutim ujeta.
Pa če dobro premislim, je on oseba s katero vidim svoje nadaljnje življenje, mislim da bi bil super mož in oče, ga dobro poznam…in če vse to vem, zakaj potem v moje misli skače tista tretja oseba? Zdaj mi je nekaj prepovedanega, vzvišanega in se rpav bojim da ga bom kdaj srečala, saj sva do sedaj z vsakim srečanjem tonila globje v odnos…kot da se nisem znala ustaviti…in ko sedaj razmišljam…ko se vračam in premlevam tiste lepe trenutke, ki sva jih preživela skupaj in sem jih storila iz čiste norosti, čiste zaljubljenosti…joj…vem…mine. Ampak da človeka ne vidiš in ne slišiš nekaj časa, čutiš pa kot bi bilo včeraj…naj že mine, naj gre že ven iz gleva da grem lažje dalje…ko bi znala to narest…bi 🙂 sej vem, pobožne želje…

Se opravičujem, vem da zmedeno pišem, a zmedena je tudi moja glava. In ko mi misli pobegnejo postanem žalostna, kot da sem spet nekaj izgubila ( a kako bi se šele počutila če bi izgubila fanta!!). se mi zdi da sem čisto razklana, takrat bi kar naredila napako a vem da je ne smem, vem da ga ne smem poklicati, kontaktirati, ker bom s tem izgubila fanta…s tem on trpi. A trpi tudi zato, ker jaz se nisem sla dalje. sreco imam da se o tem z njim pogovarjam, ne o vsem a tudi o tej temi in da me nekako razume čeprav trpi in se boji da me bo izgubil. Po moje ima že fobijo in ga je strah da ne bo odkril kakega maila ali neodgovorjenega klica.

Malo sem depresivna zadnje čase…mi gre kar na jok, brez nekega velikega pomena. Ne poznam se taka in ne maram se taka…tudi terapijo bom morala na žalost kmalu končati, saj me malo “dajejo” finance, pa se mi zdi da še nisem zelo daleč prišla…vem kje so podorčja na katerih bom morala delat. mama je sigurno ena izmed njih, samo kako začeti žalovati po osmih letih…pa to je kar malo tko…noro. Ampak vem da bi morala dati to iz sebe, a od tega je minilo že toliko časa…

Spet malo daljši mail, pa brez zamere. Eni vem da me bodo obsojali…saj se že sama tudi a si ne znam pomagat, ne še…

Hvala za vaš odgovor, mnenje…opazko!

Lepe praznike!

Spoštovana »nekdokije«,

temeljno občutje, ki mi ostaja, ko preberem vaš nov prispevek, je krivda, nevrednost, strah pred obsojanjem, sram, da sem taka, kot sem… Pa žalost seveda – ob tem, da se vam končuje terapija, mamo ste začela pogrešat malo bolj, pa še v partnerstvu se morate odločiti, od koga bi se res radi poslovili in koga ohranili. Dovolj »razlogov«, da začnete »depresirati« in na nek način še sama sebe »pokopljete«. In si s tem naredite še dodatno krivico.

Zdi se, kot da ste se »zagozdili« pri tej krivdi in sramu in se ne da iti naprej, niti nazaj. Kot da si sami ne dovolite brez slabe vesti zares izbrati tisto pot, ki jo boste VI čutili v sebi. In to zaradi sebe. Kot da bi se bali, da boste fanta prizadeli še bolj, če boste si dovolili res poskrbeti zase. Saj vendar »smete« doživljati vso to zmedo, smete iskati sebe in pot. Smete imeti sebe radi! Ja, je res krivično do vašega fanta, da mora ob vas preživljati to zmedo, a hkrati je njegova odločitev, da vztraja ob vas. Ni sem vam treba kriviti za to, da se on slabo počuti, medtem ko vi razmišljate, kdo sploh ste, kaj si res želite. Vaša prva dolžnost je biti iskrena do sebe, ker potem boste lahko tudi do njega. Dovolite si prečutiti in razmisliti položaj brez občutkov krivde. Krivda vas tu samo ovira in preprečuje, da bi lahko sploh začutili, kaj je res »vaše«. Partnerski odnos mora temeljiti na svobodni izbiri ljubezni, sicer je »brez veze«. Iz vašega zadnjega prispevka pa vejejo predvsem občutki krivde, dolžnosti, »razumskega« presojanja ipd. (Kar pa ne pomeni, da ni v vajinem odnosu lahko pod tem skrito tudi kaj drugega – veliko bolj zdravega, kar vaju lahko povezuje.) Če čutite (nekje globoko v sebi), da je on vaša prava izbira, potem si dovolite to izbrati zaradi sebe – ker čutite, da je to to. In ne, ker se boste sicer počutili krivi. In na tej poti odločanja imate pravico tudi dvomiti, si vzeti čas za razmislek… (ki ga ob mamini smrti ni bilo). Ker je občutek, da ste si to dovolili prvič v življenju. In je logično, da traja in da vas je strah in bi se najraje odeli v krivdo, ker potem vse lahko narediš iz občutka dolžnosti do drugih, ne pa do sebe. Ej, vi ste na potezi! Da izpolnite »dolžnost« do sebe! Ker šele potem boste lahko imeli iskreno radi drugega.

Dovolite si biti res vi, dovolite si čutiti, kar čutite in kar se pač je zgodilo … Je bilo pač »potrebno« – zakaj, boste vedeli vi. (In ko pridejo spomini, ki se jih sramujete sicer, poskusite začutiti in razmisliti, kaj ste tam iskali, kaj dobili, kaj vas je pritegnilo.. in morda odkrijete, da te iste reči imate ali pa so potenciali zanje tudi v vašem sedanjem odnosu, pa ste utrujeni od rutine nehote šli iskat drugam.) Ste sicer odgovorni za to, kar je bilo, in vam je lahko žal, a to ne pomeni, da morate v nedogled v sebi nositi krivdo, jo premlevati in se odkupovati celo življenje. Imam občutek, da ste sami sebi najhujši »sodnik«. Da se najbolj obsojate. In da težko verjamete, da si kljub vsemu, kar ste v življenju doživeli, ZASLUŽITE LJUBEZEN pa tudi ODPUŠČANJE. Da tega ni treba »kupovati«. Ker pred to krivdo pa verjamem, da bi raje pobegnili nekam drugam, v bistvu kamorkoli… tudi v drug odnos.

Ne vem, koliko sta ta globoka krivda in občutek nevrednosti povezana tudi s tragično smrtjo vaše mame.. (Ker je čutiti, da so ta občutja veliko pregloboka, da bi lahko bila »zgolj« od tega, kar sem vam je zgodilo v zadnjih mesecih; imajo »globljo« podlago. Ne vem sicer, kje so tu drugi člani vaše družine in njihov delež…) A že če samo razmišljam o vaši mami, koliko krivde in nevrednosti ostane najstniški hčerki, sicer verjetno globoko zakopano v njej in še neodkrito, če mama stori samomor? Koliko občutkov sramu? Koliko ostane v njej vprašanj (neizrečenih, morda niti začutenih) o svoji krivdi, o vseh izrečenih in neizrečenih besedah, o dejanjih, ki jih nima več možnosti popraviti…? Koliko se sprašuje, kaj je z njo narobe, da mami ni bilo vredno živeti že zgolj zaradi nje? Ni bilo vredno je imeti dovolj rada? Ali jo lahko ima sploh potem še kdo rad, če pa oseba, ki te naj bi najbolj brezpogojno ljubila, »odpove« in obupa? Koliko strahu tu ostane pred tem, da te bo lahko sploh kdo kdaj ljubil? Koliko pa tudi ostane strahu brezpogojno ljubiti, kot ljubi hčerka mamo, ker ne veš, kaj se potem še lahko zgodi – ali bo drugi spet odšel? Ali ti bo drugi, ki ga ljubiš, pustil take občutke krivde, kot so ostali po mamini smrti?
Mislim, da ste sami sebi tudi s tem zapletom, v katerem ste, nehote ponovno obudili vse (potlačene) občutke in jih odigrali v novem zapletu.. In morda je v tem eden od »smislov« tega zapleta – da te občutke ubesedite in jih odložite tja, kamor »pašejo«.. k vaši mami. In da si dovolite se nanjo in na ta njen prezgodnji in tako krivičen odhod tudi razjeziti. In tudi izjokati svojo žalost. Sprejmite občutja, kakor pač prihajajo… In si vzemite čas. Vaš proces žalovanja je pač vaš, hkrati pa je najtežje izžalovati ravno smrt, ki se je zgodila s samomorom, ker pusti največ občutkov krivde pri preživelih svojcih, četudi so bili ob tem čisto nedolžni, kot ste bili tudi vi, in te s tem lahko »zaveže« za vse življenje. In je krivično do vas, da boste zdaj najprej sami sebi morali biti »dovolj dobra mama« in si dovoliti dozoreti naprej v to, kar je ta smrt prekinila – v osebo, ki je vredna ljubezni. Brez krivde. (Pri tem vam je lahko v pomoč fant.) Hkrati pa je to za vas tudi priložnost – da prestopite »Rubikon« v sebi in greste v novo in zdravo življenje.

Lep in prijazen dan vam želim!

Draga Nekdokije!

Naletela sem na tvojo zgodbo in se v precej točkah našla v njej, zato precej dobro razumem tvoje doživljanje.

Sama sem precej starejša in sem se k “samoobnovi” s psihoterapijo spravila šele pred tremi leti, ko sem se odločila, da imam dovolj tega, da sem ves čas žalostna in zmedena. Moj odgovor se nanaša samo na psihoterapijo z lastnih izkušenj. Sama hodim že slaba tri leta, imam čudovito terapevtko, delam, zares delam vsakič, ko sem tam, pa se mi zdi, da sem se šele dobro ulaufala! Zato ti pišem, ker mi je bilo hudo prebrati, da boš s terapijo žal morala prenehati. Tudi mene je vmes zaradi financ že nekajkrat zagrabilo, da bo treba končati, da ne gre več. Pa je sam mož “udaril po mizi” in odločno rekel, da to pa ne, da za to pa bo denar! Ker vsak cent, ki ga tam pustim, prinaša v naše življenje pozitivne spremembe in je več vreden, kot marsikatera stvar, za katero skozi mesec porabimo evre.

Če si spoznala, da ti terapija zares pomaga in če nista v taki finančni stiski, da bi imela samo za položnice in hrano, ti svetujem, da razmisliš, čemu drugemu v življenju bi se vsak mesec lahko odrekla, v zameno za duševni mir.

No, kakorkoli se boš odločila, ti želim vso srečo!

Bila danes na terapiji…veliko stvari se je zgodilo med tem časom.

Odločila sem se, pa čeprav mi je to najtežje kar sem kdaj naredila…ampak sem se odločila zato ker to rabim – da grem stran od fanta (vmes kontaktirala drugo osebo in vse to priznala fantu).
Ne vem ali je to rešitev, je pa pot, ki jo rabim. Upam da se bodo stvari v moji glavi v nekem času malo postavile na svoje mesto, ker enostavno tam kjer sem bila…sem bila ujeta, vsaj tko sem se počutila.In prav imate…krivda me spremlja…celo življenje…dokazovati se pred drugimi, jim ugajati, se prilagajati…mislim da je tega počasi dovolj…da si v resnici večkrat želim biti jaz, a nimam moči reči ne.

Ne vem kaj bo v prihodnih dneh…sedaj sem šele šla stran…se mi zdi da mi je srce pred tem kar okamenelo…ko sem se odločala o tem sem bila čisto prazna…take praznine nisem čutila že od mamine smrti…in mogoče mi je ta praznina pomagala da sem bila sploh sposobna narediti korak k tej odločitvi.
Seveda je prisoten strah pred izgubo. Ne vem kaj bom našla ko bom sama s seboj…upam da bom našla sebe in ugotovila kaj imam. Upam na najboljše in da svoje sedanje odločitve ne bom obžalovala. Ne, ne bom je…tako čutim…in končno bom enkrat naredila nekaj kar jaz čutim, pa čeprav se mi ob tem trga srce…fant trpi…in hudo mi je zaradi tega, a vem da je to tisto, kar mi bo pomagalo da sploh postavim sebe na noge, šele potem bom lahko delala na naju…sedaj ne morem. Še zase nimam energije.

Glede terapije..sedaj ko sem šla stran…bom še vztrajala če bo le možno…sva danes ugotovili da govorim samo o tem kaj drugi pravio na to, kaj drugi mislijo, čutijo…glede sebe..kaj čutim jaz…samo krivdo, jezo ne sebe…in to me zgleda ubija. Mogoče pa res rabim malo “svobode” da zadiham, pa s tem ne mislim da me je fant omejeval…ne, sama sem se s svojimi dejanji s tem kar sem…treba bo delati na sebi.

Dovolj je bilo vrtenja v krogu…čas je da se pogledam v ogledalo in se začnem počasi sestavljati. Sicer gredo občutki gor in dol(žalost, krivda jeza, pomirjenost, oljšanje…veselja in sreče še ni a upam da tudi to še pride)..in gor in dol…a upam da se bom v nekaj dneh vsaj malo pobrala…

Življenje…celo življenje se učimo..kdo smo…spoznavamo se prav tako celo življenje..pestro, dinamično…dno ni vselej dno ali zloo…le zemeljski si bolj. Boriti…Preživeti!

Gospa Koprivc-Prepeluh hvala za vaše dobro premišljene odgovore, jih grem brat znova in znova ko razmišljam o sebi..veliko izhodišč ste mi dali za razmišljanje…hvala!
In hvala za tvoje mnenje Ena s terapije 🙂 Bom še vztrajala če se bo le dalo…

Pozdravljeni!
slučajno sem dobila na netu to temo in sem v zelo zelo podobni situaciji (mama je sicer živa, a je imela poskuse samomora kake 3 leta nazaj). Zanima me, kako se je stvar uredila, saj je skoraj leto po tem. kaj si odkrila, kaj izvedela o sebi, kako sedaj gledaš na vse skupaj, kako živiš?
Hvala za odgovor, LP

:))

Mislim da so se prav pred kratkim stvari uredile…kot vidiš imam drugo ime…
Zanimivo je prav to, da sem pred nekaj tedni pisala prav na ta forum, ker sem bila tako razpeta. Po enem letu sem stvarem prišla do konca in še to ne čisto. Priznam, sem oseba, ki rabi čas.

Kaj sem ugotovila v tem času? Dobro vprašanje. Ugotovila sem to, da sem takrat morala stran od fanta zaradi tega da rešim sebe. In sem mnenja da sem se spremenila. Bolj se znam postavit zase, večkrat rečem ne, spoštujem svobodo drugih in tudi svojo svobodo in ugotavljam da smo lahko odgovorni le za svojo srečo. In da moramo imeti najprej radi sebe, potem pridejo na vrsto drugi, drugače ostanemo brez energije zase – zase!
Kot sem rekla šla sem stran od fanta, po nekem času prekinila terapijo a sem se še vedno iskala. Težki in manj težki časi so bili. Tri mesece je fant čakal name, potem se je odločil da nadaljuje svojo pot z drugo punco…takrat sem doživela živčni zlom, čeprav tudi sama nisem bila nek angelček, a vedno sem verjela da bo najina ljubezen na koncu zmagala, vedno sem želela verjeti da je to to. A zadeve se včasih obrnejo tako kot niti sam ne pričakuješ. Fant je resno začel zvezo, po treh mesecih se je preselila k njemu, tja kjer sem bila prej jaz…udarec za udarcem za moje iluzije in želje…stvar se je vlekla, bila sem dobro, bila sem slabo, a upanje kar ni ponehalo, upanje da bom z njim nekoč še skupaj. Šla v nov odnos, zato ker mi je bilo v nejm lepo, a neprestano me je pelka vest…da še čutim, čutim za nazaj…nikjer nisem bila, razpeta na dva konca…ni bilo lahko. Čas je mineval…jaz pa še ista…prejšni teden sem se soočila s svojim strahom. Po parih mesecih sem se dobila s svojim bivšim. Postavljala direktna vprašanja – srečen je, ljubi jo in z njo si želi ustvariti družino. To kar je nekoč videl v meni sedaj vidi v njej in še sam ne vem povedati kako je to mogoče. Ko mi je odgovrajal na moja neprijetna direktna vprašanja sem šele prišla do spoznanja. Da živim v iluziji. Prej sem živela v iluziji da ni varanja, da je ena ljubezen in si srečen za vedno…daleč od tega, vse to je iluzija…za vse v življenju se je treba truditi, nič ni samoumevno (Oz. je to nekaj najhujšega).Živela sem v iluziji da je to moški s katerim želim biti, vsi tisti trenutki ko sem imela dvome o njem so bili zaradi iluzije zakrinkani, zanemarjeni…in sedaj se mi je stvar pokazala v drugi luč – ŽIVELA SEM V ILUZIJI!!!

In zdaj vidim, zelo sem čustven človek, včasih preveč…vprašanje oz. spoznanje ki mi sedaj prihaja na dan je predvsem sledeče – mislim da nisem toliko hrepenela po mojem bivšem fantu direktno, ampak sem hrepenela predvsem po tistem občutko, ki sem ga imela do sedaj le ob njem – da je on tisti s katerim si želim ustvariti življenje, imeti družino…čustva…zanimiva so.

No, k sem se že tok razpisala…mama. Veliko sem se ukvarjala tudi z mamo in njeno smrtjo. In sama sebi sem priznala. Jezna sem nanjo, jezna ker me je zapustila a jo imam rada, še vedno, čeprav je od tega preteklo že skoraj 10 let. Pogrešam jo, pogrešam njen objem, varnost…in nabrž tudi to iščem v svojem odnosu sedaj, potrebujem nežnost, objeme…mogoče toliko bolj zaradi te moje potrebe. Ne vem. a dovolila sem da je ta bes in jeza prišla ven, da sem si priznala. Sedaj se mi zdi da začenjam počasi ločevati stvari…imam teto ki mi umira za rakom,….včasih bi se po kolenih metala da bi ji nudila vse kar ji lahko…sedaj ugotavljam da je bolj pomembno, da živim svoje življenje dalje, da sem jaz srečna in je zaradi tega tudi ona srečna ko me vidi kako sem jaz dobro. Da pridem do nje in sem pozitivna, da živim vsak dan sproti, pa čeprav mi je kasneje hudo. Včasih ti rata tko živet, v tem trenutku, sedaj, včasih ne. Ugovorila sem da preveč zahtevam od sebe, preveč si nalagam bremena. Nisem vsemogočna, sem le preprost človek, ki pa vleiko čuti. Včasih že preveč, a to sem jaz in srečna sem da sem taka kot sem. a včasih se moram brzdati…svoja čustva…a sedaj si pustim jokati…če mi gre na jok jokam, pa čeprav v javnosti, vseeno mi je kaj si drugi mislijo, tut jaz imam pravico jokati.

Treba je biti zvesta samemu sebi. nikoli nisem obžalovala da sem šla takrat stran od bivšega – sebe sem postavila na prvo mesto. Je to narobe? Ne!

No, glede na odgovore lahko vidiš da se še vedno iščem. Še vedno ne vem ali je to prava pot ali ne, a je moja! Kam me bo prinesla ne vem, a vem da bom spet čez eno leto gledala druge, bolj oddaljeno. a živlejnje gre gor in dol. Ni popolnosti, ni idealov ki si jih slikamo. Učim se, vsak dan, pogovarjam se z ljudmi, in kaj ugotavljam – nisem sama! Vsi nosimo svoje križe, a pomembno je da nam duša ni težka…stres, strah…negativna čustva se dostikrat odražajo na telesu, bolezni…

Tko, na dolgo in široko…malo skačem sem in tja, a taka so moja razmišljanja včasih ko govorim o življenju…
Upam da sem ti odgovorila na tvoja vprašanja…nisem čisto prepričana kateri del te je najbolj zanimal, kje imaš ti težave…A vedi, vsi so mi govorili – čas bo pridensel svoje – res je, a res je da lahko sama veliko pripomoreš k temu, da se trpljenje prej konča. Jaz sem rabila kar nekaj časa in najbrž še malo bom. A počasi se daleč pride! Moj moto – kar ne ubija jača – in to je res! Padci so tisti ki nam omogočajo rast…če ne bi padli sploh ne bi razmišljali :))

Madona, zdej je bilo pa dovolj…sori…sem se razpisala.

Srečno!

“Ko sem se resnično začel imeto rad, sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast. Danes vem, da se to imenuje zrelost.” Charlie Chaplin :)))

Poročena sem že nekaj let.Pred poroko sem spoznala moškega,ki sem do njega čutila nekaj posebnega,nekaj kar z možem nisem nikoli.Poročila sem se vendar čez 14 dni odšla na sestanek z ljubimcem.Tudi med samo poroko sem razmišljala o tem ljubimcu.Takrat se mi je ta odločitev,da se poročim z očetom mojih otrok zdela smiselna,za ljubimca pa sem mislila,da ga bom pozabila ali vsaj prenehala videvati ga.Vendar ljubimca bolj ljubim kot moža.Imam ga raje.Tudi raje uživam z njim v postelji.skratka nenehno ga imam v mislih že več let.Tudi on se sestaja z mano,vendar mene včasih spopade ljubosumje za malenkosti.Večkrat se razideva,ker imm občutek,da ni iskren.On pravi,da preveč komliciram in iščem iglo v senu.Ljubimec brez mene tudi ne more,saj si kljub moji muhavosti ne najde drugo,in me čez čas ko me ni začne sam iskati.Mož noče ločitve,zatiska si oči,da ni nič narobe in pristaja na vse,tudi na življenje brez seksa,saj ne rečem,da ne seksa vredu le do njega mi ni in za seks znjim.Moti me ker mož v takem življenju vztraja za ljubimca sicer ne ve,la namignila sem mu,da ga ne ljubim več in da želim razvezo.On takoj začne vmešavati otroke in dolgoleten zakon,ki ga imava ,češ po toliko letih bi morala narazen zakaj le.Vendar jaz stvari vidim čisto drugače,kot on in nisem tako zelo slepa.Sem bol iskrena glede svojih občutkov.Kar čutim tudi povem,čeprav včasih povem kaj,čemur se on čudi.Tudi prepričuje me v nasprotno,kot naprimer ,da nevem točno kaj čutim,govorim itd….Moje misli so venomer pri ljubimcu in mimo moža hodim kot mimo nevidnega človeka.Jaz bi zadeve rada rešila mož pa nikakor in če bi jih slučajno poskušala nevem kako bi odreagiral skakal bi mi v življenje najbrž kar naprej.Na nek način se oba z ljubimcem bojiva na tihem vsak pri sebi posledice najine veza predvsem ko gre za mojega moža.Zato nič ne ukreneve sestajava se in spolno živiva.Najrajši bi videla,da bi tako ljubila moža s kateri živim,da bi znjim čutila strast in željo po intimi saj je oče mojih otrok in me ima rad.Vendar takih čutenj ni bilo nikoli z njim in mislim,da tudi ne bojo kdaj,prisiliti pa v se v to ne morem.

Spoštovana »kajbores«,

ne vem, koliko se bojite obsojanja ljudi okoli sebe, koliko očitajočih pogledov, kaj si bodo ljudje mislili, če bodo spoznali resnico o vas in vašem življenju. Mislim, da vaše dvojno življenje prikriva ogromno potlačene bolečine in strahu ter občutkov nevrednosti. In res upam, da si boste končno vzeli čas in si odgovorili na nekaj vprašanj (sami ali ob terapevtu).

Kaj vas ovira in vas je oviralo že pred poroko in ob njej, da se niste zmogli odločiti za celostno življenje – iz »enega kosa«, kjer bi lahko bili res vi (sem mnenja, da se odločitev o poroki sklepa vedno zaradi sebe in ne zaradi otrok, tudi če jih »imamo za izgovor«, ker ga mi odrasli takrat potrebujemo). Vaše življenje je namreč »sestavljanka« laži in vanjo ste potegnili tudi moža in otroke in tako še njih prikrajšali za pristnost in celovitost. In tako življenje je krivično do vseh vpletenih. In vas lahko samo spodbudim, da končno začnete razpletati ta klopčič v smeri resnice in iskanja pristne sebe. Že vajin zakon je laž od vsega začetka.

Sicer pravite, da ste bolj iskreni kot vaš mož, vendar mislim, da s tem (verjetno nehote) lažete sami sebi, seveda pa tudi njemu in otrokom. Če prav razumem, mu VI po vseh letih še niste direktno povedali, da imate praktično ves čas ljubimca, da živite dvojno življenje, da ste že ob poroki bili v dvomih itd.? Sicer niste edina, ki misli, da tipično žensko »namigovanjem« bi on moral pa že razumeti – vendar zakaj ne poveste direkt?? Česa se bojite? Česa ste se zbali že ob poroki, da ste raje izbrali »neprivlačno varnost«? Kaj pa vam ta »dolgčas« vendarle pomeni, da v njem vztrajate? Zakaj pa rabite moža ob sebi, da zmorete pogum za drug odnos? Kako vam mora biti ležati ob možu in misliti na nekoga drugega? Kdaj se je vaše telo že toliko »odcepilo« od vas, vaših občutkov in doživljanja, da zmorete živeti dvojno življenje? Katera zloraba je to povzročila? Mislim, da je skrajni čas, da te stvari pošteno raziščete in daste v prvi vrsti sami sebi iskrene odgovore, nato pa tudi drugim okoli sebe.

Skrajni čas je tudi, da prevzamete odgovornost za svoje življenje v svoje roke in nehate čakati na druge (da bodo opazili ali vam celo dali »blagoslov« za vaše želje – za uresničitev svojih želja in potreb smo v prvi vrsti vedno odgovorni sami). Strah pred tem, da vam bo mož skakal v življenje oz. pred njegovim odzivom, je samo izgovor, da vam ni potrebno ničesar narediti in tvegati ter vsemu svetu pokazati, kdo vi v resnici ste, kaj si vi v resnici želite… Ker bi se zgodilo kaj? Čas je tudi, da razmislite, kaj vse vam odnos z ljubimcem sploh daje (razen vznemirljive spolnosti in občutkov, ki logično, da so drugačni in bolj »vroči«, saj gre za afero, ki že sama po sebi prinaša precej več vznemirljivosti in skrivnostnosti). Kaj bi ostalo od vajinega odnosa, če bi vidva res zaživela skupaj? Koliko »zdravja« pa premore tudi odnos z vašim ljubimcem, če skoz potrebuje vznemirljivo skrivanje in občutek, da nekomu nekaj kradem? In koliko je ta odnos močan, če se ni mogel izteči v poroko? A bi se vidva poročila in zavezala za vedno, če bi vi bili »prosti« (razumeti je, da on je »prost«)?

Mislim, da ko boste začeli odpletati klopčič resnice in jo začeli tudi živeti najprej v iskreni pristnosti do sebe (konec dvojnih iger), boste v sebi začutili, kam pelje vaša pot in tudi zbrali moč, da ji boste sledili – pa karkoli to že pomeni.

Veliko poguma vam želim pri iskrenem soočanju s sabo!