Spoštovani
na vas se obračam s sledočo temo in prosim za nasvet. Imam sestro, ki ima družino s tremi otroci. Starejša hči je skoraj polnoletna, srednji fant je star 12, najmlajša pa 11 let. Sestra in mož sta visoko izobražena in imata službo na vodilnih položajih. Navidezno so srečna družina, a temu ni tako. Moj svak je nevejetno močna osebnost, red in disciplina sta njegovi “vrlini”. Vse se mora odvijati tako, kot on zaukaže. Moja sestra je v šoli vedno blestela in to njeno voljo do učenja je najprej vsiljevala starejši hčeri, učila se je z njo do 7. razreda ure in ure brez pavze, vmes je nanjo kričala in jo zmerjala, včasih jo tudi zlasala. Posledično je danes zaradi psihičnega nasilja moja nečakinja oseba z zelo nizko samopodobo, velikokrat je verbalno nasilna, grdo govori, vpije,… Danes vem, da je to posledica materinega terorja nad njo. Predlagala se ji, da bi se preselila k nama z možem, kajti tu je popoloma druga oseba. Vedno se mi zaupa, je mirna, ne zapira se v sobo kot doma, veliko se pogovarjava, doma te komunikacije sploh ni.
Do pisanja tega prispevka pa me je pripeljala naslednja situacija.
Včeraj sva bili z mojo mamo na obisku pri njih in doma so bili samo otroci. V pogovoru z najmlajšo se mi je trgalo srce, ko mi je zaupala, da se je 10 dni nazaj zgodilo sledeče. V kuhinji sta se učili in ker moja sestra zopet ni imela mere glede dolžine učenja, se je hčerka začela upirati in dejala, da želi kratek odmor, ker ne more biti zbrana dve uri skupaj. Moja sestra je začela vpiti nanjo, nakar je iz kuhinjskega predala vzela nož in odšla v kopalnico in vmes vpila ,da bo končala svoje življenje. Najmlajša mi je rekla, da se je tako zelo ustrašila in se tresla, da ni mogla niti slušalke prijeti v roko in poklicati policije. Prosila je sestro, naj si nič ne stori, ta je prišla z nožem ven iz kopalnice, vpila in se valjala po tleh in se nato končno umirila. Ko sta kasneje prišla domov mož in sin, si mala ni upala zaupati očiju, ker se je bala, da se bosta ločila. To so njene besede. Rekla mi je tudi, da jo je dvakrat udarila s pasom, včasih jo v izbruhu jeze vleče po stanovanju.
Z 12 letnikom je podobna situacija, je pa bolj zrel in to drugače dojema, precej mu je nerodno govoriti o tem in se raje zapre vase.
Moja sestra je postala živčna razvalina, ki uničuje otroke. Rada bi ji pomagala, pred časom sem ji že omenila, da bi bilo dobro, če bi si poiskala pomoč, a ona pravi, da z njo ni nič narobe in pomoči ne potrebuje.
Mož ji nikoli ni stal ob strani, na vse to pa pravi, da se bodo stvari že uredile same po sebi in se tudi vsemu skuoaj nasmehne.S sestro sta se posledično zelo odtujila. Res je tudi, da z njo ni lahko živeti, vse je samo črno ali belo, nasvetov drugih ni nikoli sprejemala.
Kar se dogaja med zakoncema me niti ne zanima, zanima me, kaj lahko naredim, da pomagam otrokom.

Spoštovana barlex!

Ko človek prebere vaše sporočilo, mu gredo kar lasje pokonci, tako grozljivo je, kar po vašem opisu doživljajo vaši nečaki (psihično in fizično maltretiranje, čustveno izsiljevanje ipd.). Vaša sestra in njen mož sta očitno res v čisto svojem svetu, obremenjena s svojimi odraslimi skrbmi, a hkrati polna svojih pričakovanj o lastnih otrocih, ki bi jih rada izsilila od svojih otrok. Pri tem včasih ne poznata mere in izgubljata živce ter daleč presežeta mejo sprejemljivega in dopustnega.

Všeč mi je, ker ste sami pri sebi postavili mejo, da vas ne zanima odnos vaše sestre z njenim možem, radi bi le pomagali otrokom. Všeč mi je tudi, da si ob tem niste zatisnili oči in si rekli: »Bodo že, to se mene ne tiče.« Mnogi odrasli otroci iz takih razmer najbolj zamerijo nekdanjim odraslim »opazovalcem«, da so tovrstna maltretiranja le gledali in ostajali »nevtralni«, niso pa nič naredili, da bi zaščitili otroke. Vi pa aktivno razmišljate, kako zaščititi nečake. To pa mislim, da boste težko sami, saj vaši dosedanji poizkusi niso bili uspešni – pa ne zaradi vas, ampak starša otrok ne slišita in ne vidita teh reči – preprosto se ne zavedata, kaj počneta svojim otrokom ali pa tega vsaj nočeta na glas priznati pred vami.

Moje mnenje (in splošna zakonska obveza za vse državljane Slovenije), da se tako nasilje v družini prijavi ustreznim inštitucijam (CSD ali policija) in nato oni ukrepajo naprej, raziščejo primer, pridobijo mnenje še ostalih vpletenih inštitucij, ali kaj opažajo ipd. Običajno se starši v takih primerih, ko jim grozi ukrep odvzema otrok (rejništvo – hm, morda razmislite, ali bi vi vzeli vse te otroke v začasno rejništvo, če bo do tega res prišlo in če imate pogoje za to?), vsaj malo zamislijo in če je v njih kaj zdravega jedra, so vsaj takrat pripravljeni začeti delati na sebi in svojem odnosu do otrok. Ker le redki starši to počno iz “zlobe in sovraštva do otrok”, običajno iz nemoči, ker ne poznajo boljše poti. Včasih pa kdo tega tudi ne zmore spremeniti in ne uvidi, kakšno škodo povzroča svojim otrokom s svojim ravnanjem. Takrat pa je v primeru hude ogroženosti za otroke najboljša rešitev rejništvo (ali pri manjših otrocih tudi posvojitev). Upam, da boste zbrali pogum in javili to kateri od omenjenih inštitucij (prijavo lahko daste tudi anonimno). Zavedam se, da vsak tak poseg v družino od zunaj mora biti dobro premišljen in utemeljen ter raziskan in vnaprej pripravljen s strani ustreznih inštitucij, ker gre za res grob poseg v družino, ki pa je včasih nujen. Merilo pri tem pa je zaščita koristi otrok. Zato mislim, da je najbolje, da o tem presojajo ustrezni strokovni delavci.

Smotrno pa je, da morda tudi z nečaki (vsaj za sestrici pravite, da sta bolj pripravljeni govoriti o tem) spregovorite o tem, ali so kdaj že komu povedali o tem, ali bi bili pripravljeni spregovoriti npr. s pedagoginjo ali razredničarko v šoli … Da jih spodbudite, da si bodo upali povedati tudi drugim strokovnim osebam, ki bodo lahko nato podprle s svojim mnenjem ukrep v družini. Da odrasli ljudje, predvsem strokovni delavci, so tam zato, da jih zaščitijo pred nasiljem, tudi če ga izvajajo starši. Starši jih imajo sicer radi, a se hkrati ne zavedajo, kako škodo jim delajo. Zato se bodo morali tudi oni še kaj naučiti na tem področju in poskrbeti zase.

Želim, da zberete pogum in zaščitite svoje nečake in tako z mirno vestjo živite naprej! Na ta način boste tudi najbolje pomagali svoji sestri, ki si očitno sama v tem trenutku še ne zmore priznati, da potrebuje pomoč. Prav tako njen mož.

Vse dobro!

Kaj pa zavod za socialno delo?

Zavod za socialno delo – verjetno je mišljen center za socialno delo, ki sem ga sama v odgovoru navedla pod kratico CSD.
Dodajam še ta odgovor, da da ne bo še kdo imel težav z razvozlavanjem te kratice in ostal brez ključne informacije, na koga se obrniti… 😉
Anja, hvala za “opomnik”, da vsi res ne poznamo vseh kratic in jih tudi ne moremo poznati.

Lp.