Internet – varanje
Lepo pozdravljeni,
že nekaj časa vas berem in nikakor ne zberem moči, da bi napisala nekaj vrstic. Imam 34 let, v vezi z moškim, za katerega sem mislila, da imava lep, nežen in ljubeč odnos. Spoznala sva se preko interneta in internet je tudi najina bolečina, ki naju razžira in uničuje.
On je bil navajen klepetati v raznih klepetalnicah in na raznih forumih, kjer je tudi spoznal nekaj ljudi s katerimi so se videli v živo in so ustvarili nek svojstven odnos. Vendar pa v tej klepetalnici večina pogovorov bazira na flirtanju, opolzkem govorjenju in tudi zelo veliko klepetalcev vara svoje partnerje. MOj pravi, da to pač počnejo, ampak da njega to nikoli ni zanimalo. KO jaz omenim, da se mi ne zdi normlano, da vezani ljudje tako govorijo, se vedno postavi v bran ljudem iz teh forumov.
Pred 3 tedni sem partnerja zalotila, da si je vroče dopisoval z eno izmed žensk iz foruma, ki jo pozna tudi v živo, izmenjal si je tudi slikice intimnih delov in oba sta se s tem samozadovoljevala (njo je spoznal ravno v tej klepetalnici in je izjemno poznana po flirtanju preko interneta in tudi po vulgarnosti. Naj povem, da je sedaj poročena, mož pa ne ve za njena dejanja). Ona ni bila prej nikoli pretirano v kontaktih z njim, niti ni bil on. Ko sem ga pobarala, kaj mu je bilo, je rekel, da je bil to pač trenutek, da ni bilo nič čustev, ampak zgolj moški hormoni, ki so prevladali v dani situaciji in je izkoristil, kar mu je bilo dano.
Šla sva čez pekel, se pogovarjala zakaj je do tega prišlo etc etc Zanimalo me je tudi, zakaj potrbuje pogovore po internetu z raznimi ženskami, katere večinoma niti ne pozna v živo. Rekel, da ga pač rad posluša ženske in njihove težave, ker pač tega ni imel v svojih letih s svojo materjo, in da se počuti koristnega, če lahko kateri pomaga v težavah (vem za dve, ki se obrneta nanj s svojimi težavami in je vse na pravem nivoju) Pogovarjala sva se ure in ure, razčlenjevala vse opcije in se dogovorila, da bova od sedaj resnično odkrita in si vse povedala.Zanimalo me je, zakaj se po internetu pogovarja z neznankami, doma pa je vedno bolj tihe vrste in moram kake stvari izvleči iz njega.
Par dni nazaj, pa sem ga spet zalotila, kako se je umaknil v kletne prostore, da se je po telefonu menil z novo neznanko.Ko sem ga povprašala zakaj, je rekel, da je šel dol, da ne bi mene vznemirilo, če bi slučajno rekel kako napačno besedo. NI pa priznal, da se je spet samozadovoljeval. To sem ugotovila naknadno.
Ker sem popolnoma na dnu, niti ne morem vsega strniti v kratek post. V glavnem, ko sem najbolj na dnu in bi rabila močno oporo, on nadaljuje svoje početje. Potrlo me je popolnoma, ker tega resnično nisem pričakovala. Sedaj pravi, da ni vse tako, kot zgleda. Ne vem kolikokrat sem ga vprašala, če mu kaj manjka v najinm odnosu, pa je rekel da ne in da je super. Spolnosti mu nisem nikdar odrekla in vedno v njej uživa.
Moje življenej se je popolnoma ustvailo. Sem v dobi, ko bi si morala ustvariti družino, ker mi voda že teče v grlo, v bistu pa se mi svet podira do temeljev. Nimam več vere, zaupanja, upanja.
Zapadam v hudo depresijo in se sprašujem, kje sem ga polomila in če sem mogoče prestroga do teh internetnih pogovorov. res je da to ni fizično varanje, ampak za mene je popolnoma enako.
Naj povem, da si neznanke izbira naključno, večinoma so poročene, tako, da izgleda da gre res za potešitev?
Je to sprejemljivo?
Premvest
Na koncu se sprašujete »kje sem ga polomila in če sem mogoče prestroga do teh internetnih pogovorov«. Če ste ga že vi kaj »polomili«, ste ga že takoj, ko ste prvič opazili, kaj se dogaja in niste odločno zahtevali, da s tem preneha. »Lomi« ga namreč vaš partner, vi mu pa to dopuščate. Iščete izgovore, si zatiskate oči,… Če bi namesto tega spoštovali sebe, predvsem pa to, kar čutite, bi vam bilo takoj vse jasno. Da niste preveč, ampak PREMALO stroga. Da vas to, kar vaš partner počne, žali in vam jemlje še tisto malo (samo)spoštovanja, ki ga premorete. Če bi ga imeli več, namreč niti slučajno ne bi dovoljevali tega, kar počne vaš partner.
Še en vaš stavek bom izpostavil: »se po internetu pogovarja z neznankami, doma pa je vedno bolj tihe vrste in moram kake stvari izvleči iz njega.« Vaš partner je nesposoben prave intimne zveze z žensko, nesposoben resnične bližine, odkritosti in ranljivosti. Zato išče nadomestke za vse to preko interneta, kjer je »na varnem«, kjer se lahko pretvarja, kjer je lahko nekaj, kar v resnici sploh ni. Predvsem pa tam to »intimo« in »bližino« prekine (ugasne), ko mu postane odveč in preveč nevarna. S tem ugasne »intimo«, preden bi ta lahko to sploh postala.
Vaš partner ima kar resne težave, vendar se jih očitno ne zaveda. Sicer pa, zakaj bi se jih? Vi mu dajete varnost in »fizični« seks, vedno ko si ga zaželi. Napisali ste namreč, da mu ga nikoli ne odrečete. Pa če bi mu ga začeli odrekati? Če bi imeli spolne odnose z njim samo takrat, ko si jih resnično želite? Če bi mu povedali, česa ni v vajinem odnosu, kaj pogrešate? Če bi mu nehali tolerirati njegovo vedenje, ki vas žali in spravlja na rob obupa? Če bi z njim prekinili vse intimnosti, dokler resnično nečesa ne stori?, Če bi…? Vsi ti »čeji« skrivajo eno veliko nevarnost, da vas bo partner zapustil ali da tega ne bi sprejel in bi ga morali zapustiti vi. V bistvu veste (čutite!!), kaj bi bilo prav storiti, vendar na vas pritiska biološka ura. Ste res v neprijetnem položaju in v hudi stiski. Vendar naj vam bo še tako hudo, naredite tako, kot čutite. Uprite se takemu odnosu partnerja, odločno zahtevajte, da preneha z obnašanjem, ki vam onemogoča, da bi verjeli v trajno zvezo z njim. Če ob tem ne boste zmogli na kocko postaviti vajine zveze, vas zelo verjetno ne bo vzel resno. Tudi če boste to zmogli, še vedno ni nobenega zagotovila, da bo partner prenehal s svojim neprimernim obnašanjem. Na nek način ima celo pravico, da se pač obnaša kot mu ustreza. Vendar ta pravica nosi s sabo tudi dolžnost, da sprejme posledice svojega ravnanja. Zaenkrat jih mu ni treba, saj mu vi vse to tolerirate in nosite posledice namesto njega. Bo partnerju še pravi čas postalo jasno, da mu vse tiste internetne igrice ne bodo mogle nadomestiti vas, če ga boste zapustili? Ne vem, vem pa, da se vi s tem ne smete preveč ukvarjati. Poskrbite zase. Če še verjamete v vajino zvezo, partnerju predlagajte, da si takoj poiščeta terapevtsko pomoč. Bojim se namreč, da je vaš partner zabredel tako daleč, da se sam ne bo izkopal iz tega. Če se vam partner ne bo želel pridružiti, se vprašajte ali si resnično želite družine s tem (takim) moškim. Če bo odgovor »ne« in ga ne boste mogli zapustiti, potem si sami poiščite pomoč terapevta. Partnerja ne morete spremeniti, lahko pa spremenite sebe in se naučite poskrbeti zase. V tej situaciji je to vaša prva dolžnost. Vse ostalo se bo potem uredilo samo od sebe. Samo resno jemljite to, kar čutite.
Lepo vas pozdravljam
Veš, tukaj in na ljubezenskem forumu sem sam že večkrat napisal v slogu zakaj nekdo trmasto vztraja v zvezi, pa ve da to ni to. Bom kar najbolj direkten, pa četudi te bo morda bolelo, mi boš pa nekega dne lahko pritrdila: ta človek ni človek s katerim bi ti gradila bodočnost. Žal ne in prej boš to sprejela, bolje zate.
On verjetno iz teh spon ne bo mogel, v to je ujet, prilagajati se tebi mu ne bo šlo, lahko sicer sledijo spet prikrivanja in prepiri, a kdo ima (bo imel) kaj od tega. Zamisli si še da imaš nekoč otroka z njim…
Tvoja biološka ura ni izgovor, je neko tebi sprejemljivo dejstvo in želja. Temeljno v tem vajinem odnosu je nezaupanje, je pa tudi izsiljevanje z njegove strani – “tak sem – vzemi ali pusti”. Lahko o ljubezni sploh govorimo ? Po moje ne, kajti ljubljeni osebi ne boš delal nekaj kar ji ni sprejemljivo, kar ni dogovorjeno, usklajeno, medsebojno sprejemljivo.
Potegni sedaj črto pod to in mi povej KAJ IMAŠ ? Nimaš NIČ, razen glavobola. In še ta je brez potrebe. Potrebna je moč, potrebna je volja in reči zbogom tako življenje. Pri tvojih letih pa menda še nisi nič zamudila, verjemi !
LP
Cec
Gospod Gašperlin,
opravičujem se, da smetim to temo, ampak vas bi nekaj vprašala. Sama imam namreč podoben problem, ampak ne takšnega kot avtorica te teme, pač pa kot njen partner. Sicer pri meni ni čisto isto, ker sem samska. Se mi pa venomer dogaja, da obiskujem razne klepetalnice, kjer nato najdem enega kul človeka (moškega), ki ga dodam na msn in se z njim vsak dan pogovarjam. Sem zelo ‘zgovorna’, o sebi povem veliiiiko, dobesedno razkrijem se v dno duše. Seveda je moški na drugi strani primerno inteligenten, da lahko z mano o vsem tem razpravlja. Tisti, ki so v klepetalnicah le za seks ali pa nimajo dovolj razširjenega obzorja, odletijo že po 3 stavkih. Namreč prek interneta zelo dobro razpoznavam karakterje ljudi. In vedno imam v enem obdobju le 1 moškega za te pogovore. Pogovarjam se lahko zelo veliko, ure in ure. Sčasoma pride zaupanje, moškega na drugi strani dobesedno obnorim, ker mu toliko zaupam, ker sem tako zgovorna. In priznam, tudi mene moški obnori, predvsem s svojo inteligenco in moralo.
Potem pa mi naenkrat postane vse odveč. Postanem tečna, ne grem več na msn in podobne ukrepe izvajam. Želim, da bi me moj sogovornik skenslal, rekel, da se noče več z mano pogovarjat, me zbrisal z msnja. Ampak to se ne zgodi in ker se ne, jo pobrišem sama. Ne grem več na msn ali pa ga blokiram, čez nekaj časa pa izbrišem.
Strah me je realnosti, če bi se s tem človekom srečala, pa ne vem točno zakaj. Mogoče, ker je realni svet drugačen od internetnega? V realnem svetu imam namreč bolj slabo žilico za ocenjevanje ljudi. Sem bolj zaprte narave, ne povem dosti o sebi. Če pa že, pa je to proces, ki traja, da se najprej navadim na nekega novega človeka. Res najlažje mi je komunicirat izza 4 sten, kjer me nihče ne vidi. V realnosti pa so vidne še vse druge reakcije, tam je človek kot celota.
Naj še to povem, da ko skenslam enega moškega, preteče nekaj časa, nato grem spet v klepetalnico po novo žrtev in vse ponovim. Zakaj to počnem? Se bojim pristnih intimnih odnosov v realnosti? Kajti odnosi na spletu pridejo do dokaj intimnih. Ne tako, da se gremo cybersex, pač pa da mislimo eden na drugega, imela sem že primere, ko mi je napisal, da ga skrbi zame v določeni situaciji, da me ima rad,… Vsi dobesedno čakamo, da se bo sogovornik pojavil na msn in bomo lahko spet klepetali. In ko bi oni šli dalje, se jaz ustavim. Ker gre za določen tip moških, vem, da jih z izginotjem prizadenem. In mogoče je ključ v tem, da nekako uživam, ko jih takole prizadenem? Mogoče posledica tega, da so v mojem otroštvu brez besed odšli od mene ljudje, ki sem jih imela zelo rada?
Kako se lahko izkopljem iz tega začaranega kroga?
Najgloblje se strinjam z napisanim. Nekaterim internetno “ljubezensko življenje” (narekovaji so tukaj z razlogom) postane edino, ki so ga sposobni. Prav pred nekaj dnevi sem izvedela, da je prijateljica od prijateljice vsa zaljubljena v enega moškega z enega od teh portalov. V moškega, za katerega preverjeno vem, ker mi je pred leti povedal, da klikne prav vsako žensko med 20 in 40, ki se na ta portal včlani in gre z vsako tudi na pijačo. Sam mi je povedal, da hodi na pijačo tudi po s tremi na dan. Jaz sem si takrat, ko sem to slišala, mislila … Mogoče ima kakšno krizo in jo rešuje na ta način. Od takrat sta minili dve leti. On še vedno počne prav isto. Če sklepam po tem, kar sem pred dnevi slišala. To je njemu nadomestek za ljubezensko življenje. On bi si lahko našel dekle, ampak očitno dekleta noče. Čeprav, kot mi je sam povedal, ima na svojem opisu takšne stavke, iz katerih je mogoče sklepati, da se on želi poročiti in si ustvariti družino. Tale tvoj sicer ima dekle, tebe, ampak se mi vse bolj zdi, da si mu samo krinka. Da je s teboj normalen.
Keč teh portalov je, kar se mene tiče, naslednji. Na njem so ljudje, ki so postali samski in to ne želijo več biti. Portal je zanje način, da si poiščejo svojo sorodno dušico in vedo, da bodo portale, ko bodo to dušico našli zapustili. In potem so ljudje, ki so na te portale tako zelo navlečeni, da mislijo na njih ostati večno.
Njegovo vedenje ni normalno. In njegovo vedenje je do tebe nespoštljivo. Pa kaj, če ti teče voda v grlo, pa kaj! To ni in ne sme biti razlog, da otroka narediš z nekom, ki … Ne, ni sprejemljivo. Njegovo vedenje ni sprejemljivo. Naj bo samski in naj od tod do večnosti sklepa in goji takšne plehke odnose. S takšnim resnično ne želiš imeti otroka in družine. Potem je gotovo bolje, da greš na umetno oplojevanje (v EU veliko možnosti). Sicer otrok ne bo imel očeta, ampak bo imel vsaj mamo, ki ne bo na robu živčnega zloma. Kar ti gotovo boš, če boš v zvezi s takšnim moškim.
Naredila boš zelo hudo napako, če boš samo zato, ker ti voda teče v grlo, šla delat otroka. Z nekom, za katerega ti je jasno, da je povsem neprimeren, da bi ti bil dober partner.
Ja strinjam se z vsem kar je napisano. Čimprej pojdi stran od njega! Že zdaj te grize, pomisli kaj bo čez pol leta?
Tudi sama poznam 36letni primerek, ki visi na enem od teh portalih za spoznavanj, predvsem na chatu. Če mu verjamem, je do zdaj šel ven z več kot 100 gospodičnami, preko 80 pa jih spravil tudi v posteljo. Sam pravi, da išče idealno. Hkrati pa je njegova taktika taka, da ko uboga reva pokaže čustva, jo skensla. Ker s takimi je samo križ. Ni mu problem jih voditi v svoje stanovanje. Ni mu problem z njimi se pojavljati v javnosti, kako celo vzame s sabo na morje. A vseeno imajo pri njemu zelo kratek rok trajanja. Vmes se najde tudi kaka, ki obstane celo kot njegova punca več mesecev. A to mu ne prepreči, da se ne zapleta še z ostalimi ženskami. Ki naivno mislijo, da so edine, da so tiste prave zanj. Ker je sposoben tako sladkih nežnih besed in dejanj, kot si jih želi vsaka, ker ima naštudirano njihovo psiho v nulo.
Njegov problem je vsekakor vzpostavljane čustvene bližine. S tem, da ima občasno “punco”, samo laže sebi. In to z najbolj glupo teorijo, da se vsak prenasiti piščanca, če ga je vsak dan. Se mi smili po eni strani, po drugi pa komaj verjamem, da obstajajo taki kot je on. V bistvu so dostikrat tudi “ženomrzci” (izraz iz knjige Moški ki sovražijo ženske in ženske ki jih ljubijo).
Lep pozdrav,
najlepša hvala vsem za vaše odgovore.Naj povem, da je kar nekaj časa preteklo odkar sem postavila svoje vprašanje in situacija se je kar precej spremenila. V bistvu sem partnerju dala vedeti, da preko tega ne bom šla in da sicer dopuščam možnost pomoči terapevta, če bova oba pripravljena močno delati na tem, da ohraniva in spremeniva vez. Če ima on resno problem, potem sem mu pripravljena stati ob strani in mu pomagati iz tega brezna kamor je padel, ker vem da ga notranje uničuje in se zaveda, da ni ok .
Po dolgih in mučnih pogovorih, se strinja tudi, da njegova početja niso ok in tudi sprejema dejstvo, da se je vsa ta družba spremenila v prazne lupine (to sem mu očitala). Da ne bom delala krivice partnerju, naj povem da je drugače izjemno nežen, delaven in pošteno preprost človek, ki oddaja neko toplino, pa kakorkoli se to že sliši.
Pri sebi sem razčistila kar nekaj dejstev, defintivno pa bom potrebovala strokovno pomoč, ker sem s samozavestjo v globokem minusu (vendar mu tega ne pokažem).
Postavila sem si nekaj ciljev, ki se tičejo samo mene, s partnerjem pa sva trenutno pod isto streho, vendar nisva kot par, ker sem želela da prekineva razmerje. Kar se otrok tiče, nikakor nisem mislila zaradi tega ostati v tej vezi, ker imam preveč odgovornosti do novorojenega bitja. To sem izpostavila samo zato, ker se mi je dejansko popolnoma podrl svet in dvomim, da bom kmalu sposobna samo pomisliti o nekem novem človeku, ki bi mi delal družbo v življenju. Naj povem še to, da sama nisem imela prav veliko vez in nisem tip, da bi skakala od moškega do moškega. Mogoče je to moja napaka, ampak imam precej močno razvito čutenje in takrat ko čutim res globoko čutim. Recimo sedaj, ko sem bila tako globko prizadeta, se mi je dogajalo, da mi je zaradi take močne bolečine zmanjkovalo zraka in sem dejansko težko dihala. Ampak k sreči, mi razum še vedno priskoči na pomoč, da v zadnjem trenutku potegnem (upam) pravilne poteze.
Mogoče sem po duši pretiran romantik in me to tepe. Edina stvar, ki sem si jo kdaj želela v vezi je bila popolna iskrenost in zaupanje.Ne materialne dobrine (za to poskrbim kar sama, saj kar dobro zaslužim, ne neke titule in naslovi mi niso pomembni). Mislila sem, da sem v tej vezi našla to iskrenost, pa sem se zmotila. Kolikor berem po forumu, mislim tudi, da je to iluzija, ki je realno življenje ne prenese.
Ko gledam, koliko je varanja in prizadetih partnerjev, vedno bolj dojemam, da je na meni, da na varanjem začnem gledati z drugačnimi očmi.
Trenutno v meni bijejo boj vprašanja, na katera mi razum odgovarja “ja pa saj veš kaj je odgovor”, vendar pa me še vedno postavljajo v dilemo.
Je bolje ostati sam, se odpovedati družini otrokom in biti tako ali tako brez ljubezni? ali je bolje sprejeti vezo, kjer je partner pozoren, vesten, zanesljiv, spet pa pa se odpoveš ljubezni oz. na določene stvari gledati iz drugega zornega kota? Ker če odpišem te virtualne izlete (za katere tako ali tako pravi da mu prav nič ne pomenijo) in se sprijaznim da me ne ganejo in prizadanejo, meni v vezi ni nič hudega.Partner me ima rad, ne odreče nobene pomoči, materialno skupaj čisto ok funkcionirava, z menoj hodi povsod, pelje me na izlete, če ga kaj prosim, mi ustreže. Pač nič ni popolno in še boljše veze po določenem času začenjo propadati, ljubezen pa je itak precenjena, imaginarna stvar, ki jo dandanašnja podganja dirka enostavno ne prežveči.
Vem, se sliši do konca patetično?
“Malo_obratna”
Napisali ste “Kajti odnosi na spletu pridejo do dokaj intimnih”. Odnosi na spletu sploh niso odnosi, še manj pa so intimni. Gre za surogat, iluzijo, igrice… Kot ste že sami ugotovili, vas je strah odnos v realnosti. Šele v realnosti obstaja možnost, da odnos postane intimen. Vendar je zato treba tvegati, se odpreti. Predvsem pa je treba tvegati ponovno razočaranje, saj nas izbrana oseba lahko pusti na cedilu. Ampak to tveganje se kljub vsemu “splača”. Ker po vsakem razočaranju vsaj malo zrastemo in naslednjič lahko na podlagi novih izkušenj izbiramo malo bolj modro. Vse, kar se sprašujete o vzrokih, je lahko res, lahko pa je res povsem nekaj drugega. Kako iz začaranega kroga? Enako kot vsi begunci in odvisniki: nehajte bežati in se omamljati! Odločite se in prenehajte s tem! Ne morete? Potem ste že zasvojeni in rabite strokovno pomoč.
Premvest
Ne, ne bere se patetično, ampak izjemno pesimistično. So taki, ki varajo, morda so celo bolj na očeh in zato izgleda, da jih je več. So pa tudi taki, ki so zvesti. Kljub težavam, ki jih imajo. Za uspešen odnos ni toliko pomembno, koliko težav ima par, ampak kako se z njimi spopada. Raznorazne prevare, tudi inernetne, so beg od teh težav. Kot pri vsakem begu, pa se z njim težave samo odlagajo in stopnjujejo. Močno dvomim, da je razmišljanje, da morate spremeniti svoj pogled na zvestobo in prevare in slednje pač sprejeti kot stvarnost “podganje dirke”, prava rešitev. Precej bolj bi vam svetoval, da vztrajate na poti, ki ste jo zastavili. Če nad partnerjem niste povsem obupali (pišete, da ste sicer z njim zadovoljni), potem se zdi zelo smiselno, da si poiščeta pomoč. Tudi zelo velike probleme (tudi odvisnosti), se da rešiti. Sta pa za to nujna dva pogoja: zavedanje, da gre za problem in odločenost, da se ta problem reši. Dokler ni obojega, ni upanja na uspeh.
Lep pozdrav
Bolje je biti sam kot s človekom, ki ti povzroča trpljenje. O tem sem prepričana. Zakaj bi se odpovedala ljubezni? Potem je vse skupaj samo poslovni dogovor. Ki so ga nekateri kajpak sposobni, ampak če je soditi po tvojem pisanju, ti od zveze želiš več. Boš pristala na manj samo zato, ker si obremenjena s tem, da ti voda teče v grlo? In ne gre tukaj samo za ljubezen, brez te bi se verjetno še dalo preživeti. Gre za nespoštovanje. Ki globoko spodkopava tvojo samozavest. Se želiš počutiti nevredno in vse življenje tekmovati z nekimi imaginarnimi ženskami, ki so brez napak, kajti njihovo bistvo je v tem, da njihovih napak on nikoli ne spozna, ker jih nikoli ne spozna dovolj dobro.
Zakaj bi potrebovala nekoga, ki bi povsod hodil s teboj? Povsod greš lahko tudi sama. Na izlete hodiš lahko s prijatelji. Ko ti bo pa v vsem ustregel, potem ne bo več počel nečesa, kar te globoko žali. In če se že sprijazniš z zakonom brez ljubezni, potem ta zakon raje imej z nekom, ki te nima rad, ampak te spoštuje. Vsaj jaz bi tako naredila. Zavedam pa se, da je najlaže biti pameten za druge in drugim pisati, kako je prav. Ko pa sam zabredeš, se je veliko teže izvleči.
Sicer pa vsakdo od nas ve, kaj lahko prenaša in česa ne more.
Lep pozdravček vsem skupaj in najlepša hvala za pomoč, pogovor in nasvete.
Naj vam povem, da me nihče ni “razočaral ali prizadel” s svojim odgovorom in nalitjem čistega vina, saj sem takšne dogovore pričakovala.
V bistvu ponavadi itak nosimo vse odgovore v sebi, samo težke situacije nas zmedejo, da začnemo dvomiti v sebe.
Jaz sem sicer še zelo prizadeta okrog vsega, pesimistična in me je strah.
Ampak sem pa dobila tudi TISTI preblisk, tisti moment, ki mi je dal energije za naprej (jaz temu rečem, da je moj angeleček varuh poslal energijo).
Ne, ne bom se uničevala, ne bom si zaradi sekirancije priklicala bolezen, ne bom se vdala klofutam življenja. Skušala bom intenzivno delati na sebi in iztržiti največ, kar lahko iztržim iz te zgodbe.
Življenje je čist prekratko, da bom izgubljala mesece in jokala. Zakaj? Čas je, da postanem prijazna sama sebi in se začnem imeti rada. Po intenzivnem prebiranju foruma, sem prišla do spoznanja, da nič ni večno in nikjer ni garancije.
Vsa lepota in ljubezen bo vedno v meni in v mojih očeh, s katerimi gledam na svet tako,kot jaz želim gledati.
Partnerju sem povedala, kakšno težavo ima in je pripravljen na terapijo, kako se bo obnesla in če je sploh mogoče “ozdraviti” njegove probleme pa bo pokazal čas. Nisva pa si dajala nikakršnih obljub in nisva več v intimni vezi.
Bomo videli, kaj bo prinesel čas, nikoli se ne ve. Življenje bo vse obrnilo tako, kot mora biti 🙂
Premvest,
vem da je težko, ko se navežeš na nekoga … ampak povem ti, da če želiš dobro sebi, prekini vse kar te veže na tega moškega. Ta moški je zasvojen in s tem (verjetno) nikoli ne bo nehal, četudi ti obljublja in pritrjuje!
Po ločitvi sem pristala na enem takšnem portalu. Vsake toliko grem gor, vendar se bolj kot ne pogovarjam, ne dobivam. Precej fantov je resnično »bolnih« tam gor. Pošiljanje intimnih delov in samozadovovljevanje – tudi to je varanje. Da, prevaral te je in to ni prvič. Pogovori na skrivaj? Je bilo prvič? Bilo je le prvič, da si ga zalotila.
Koliko si sama sebi vredna? Po napisanem zelo zelo malo. Problem je torej v tebi. Ali te je tako strah, ker ti teče ura? Ali imaš takšne predispozicije iz otroštva, da se počutiš domača v takšnem odnosu? Se res ne znaš realno spustiti na zemljo in videti kako se ta fant obnaša do tebe? Je res boljše, da si z nekom kot sama, čeprav si v odnosu, ki je zelo zelo nezdrav?
Npr. spoznala sem nekoga, ki se mi je zaupal. Odvisen je od sexa. Ima čudovito, čudovito dekle (lepa, izobražena, prijetna, materialno preskrbljena ..), celo razumeta se odlično, vendar si ne zna pomagati. Stalno menja nicke na forumu, stalno se dobiva z dekleti in spi z njimi, praktično ga niti ime ne zanima, važno, da pride do sexualnega kontakta, vsaj tako da si izmenjata slikci in mastrubirata ob tem. Zaveda se, v čem je, da je odvisen in ko sva se nazadnje slišala je rekel, da je čedalje slabše, vendar da ne more drugače. Meni se pri tem smili le njegova punca, kajti ima moškega od katerega lahko vsak dan »faše« aids, pa tega tudi ne ve! Živi z obsedencem in iztirjencem.SAj se mi na nek način smili, samo to pač je. In žal je moje mnenje, da je ta tvoj fant vreden teh istih dveh izrazov. Odločitev je tvoja, vendar ali »posvetki« ne pomagajo, tu je potrebno zdravljenje! In to pomeni, da ko ti enkrat obljubi, da ne bo več, to tudi pomeni! Se je to zgodilo? Si res samo toliko vredna? Res ne vidiš, ne bereš, ne slišiš?
Ribicaaa če želiš mi piši na mail [email protected]