Impulziven otrok
Pozdravljeni,
ne vem če ste pravi naslov, ker gre za 8.5 letnega otroka. Otrok ima hiperkinetnično motnjo, predvsem so težave s koncentracijo in impulzivnostjo. Razvil je neprimeren vedenjski vzorec in sicer zaloputne z vrati, butne z nogo v vrata, udari oz. postane agresiven, zraven pade še kakšna kletvica. Večinoma je tako, da je čisto vse v redu, potem pa ga nekaj zmoti. V njemu samemu nastane naenkrat nek nemir (sam ne zna pojasnit zakaj) in se razburi za kakšno malenkost, ki jo prav najde z namenom ali pa je kaj iz okolice – ga npr. kdo zafrkava, včasih če je “pravi” trenutek je dovolj da nekaj ni po njegovo (sicer je zelo ali celo še preveč ustrežljiv ali prilagodljiv). V tistem trenutku nismo še ugotovili kaj naj storimo. Če vztrajamo z neko našo avtoriteto je še slabše, če pustimo da mine se nam spet ne zdi prav, pa tudi on v tej fazi ne neha in vrta v človeka in provocira. Prav potrebuje to da se “zventilira”, potem ko da to iz sebe je, kot da ne bi bilo nič. Občasno delamo vaje za sproščanje, pa ne vem če pomaga, ker se to zgodi v trenutku, ki ga ne moreš predvideti, za v šolo ima tudi zdravila, kar nekoliko pomaga, ko popusti, pa zna biti še bolj občutljiv. Smo v fazi da zaenkrat še neuspešno iščemo psihologa, da bi se naučil obvladanja teh izbruhov. V šoli bo dobil pomoč socialne in specialne pedagoginje, ampak menim da to ni dovolj. Vsi naši nasveti štej do 10 ipd. enostavno niso učinkoviti, ker mu dobesedno pade mrak na oči in ko pride do, ali pred afektom, ga ne moreš ustavit. Saj potem se zaveda vsega, da je bilo narobe, ampak ustaviti se pa vedno ne zmore. Zgodi se lahko tudi 2 tedna ne nič in je vse ok, potem pa par dni zaporedoma je vse narobe. Sicer je zlat otrok, dobrosrčen, občutljiv in ljubeč, razumevajoč in tudi popustljiv in prilagodljiv do vrstnikov, predvsem pa tudi sam zelo trpi zaradi te njegove drugačnosti ki se jo zelo zaveda in mu je že čisto zbilo samopodobo.
Hvala za kakšen vaš nasvet.
Lepo pozdravljena!
Najprej opravičilo za kasnejši odgovor.
Težava, ki jo opisujete mi je zelo blizu osebno, saj imamo hiperkinetičnega in delno avtističnega dečka iste starosti v širši družini in je skoraj tako kot bi opisovala njega.
Pa če najprej poskušam še odgovoriti s strokovne plati; agresija pri otrocih lahko nastane iz več razlogov; eden od pomembnih faktorjev je prav gotovo posnemanje vzorcev odraslih;torej če ima kateri od staršev agresivne vzgibe;včasih so ti izraženi v obliki agresivnega vedenja, usmerjenega proti otroku, ali tudi kateremukoli drugemu družinskemu članu. Ni pa nujno, da je agresija izražena neposredno;poznamo tudi obliko pasivne agresivnosti, ki se ne izraža navzven v obliki agresije, a bo ta oseba npr. nekaj naredila na takšen način, da se bodo drugi do nje odzvali agresivno. Agresija tudi lahko “preskoči” eno generacijo, in se je npr. odražala pri katerem od starih staršev, starš jo npr. samo nezavedno nosi v sebi, izrazi pa jo nato lahko njegov otrok z neprimernim in agresivnim vedenjem, za katerega si starši pogostokrat ne znajo pojasniti od koda izhaja.
Kar pa se tiče otroških bolezni, kot so: hiperkinetičnost, hipermotoričnost, avtizem, otroci z AHD sindromom, pa je v igri še genetski faktor. Gre za zapise v genih, ki tvorijo zapis v možganih, zaradi katerih imajo ti otroci težave na različnih področjih: socialnih veščinah z vrstniki, nemirnostjo, nezbranostjo, agresivnostjo, ipd. Odvisna je tudi stopnja prisotnosti;nekateri imajo simptome blažjih oblik, druge oblike pa so izrazitejše. Dobra novica je, da večina teh otroških bolezni izzveni v puberteti, otroci pa ob stalnem kontaktu z vrstniki, lahko tudi dodobra razvijejo svoje socialne spretnosti.
Za več informacij se z njenim dovoljenjem, prosim obrnite na mamico, ki ima zelo podobno izkušnjo vaši. Kolikor sem seznanjena, ima otrok prav tako priznano individualno obravnavo v šoli, obiskuje pa tudi ambulanto za avtizem v Ljubljani, kjer delajo tudi s hiperkinetičnimi otroci, ter specialistko v Velenju. Zdravil zaenkrat še ne jemlje. Njen kontakt je:[email protected] in morda boste z njo lahko izmenjali kakšno informacijo, predvsem glede primernih specialističnih obravnav.
Uspešno reševanje vam želim!
Pozdravljeni,
tudi sama imam težavo z otrokom, ki pa je star 14 let. Hčerka ima občasno zelo impulzivne reakcije, navadno na moje zahteve (učenje, pospravljanje, čisto običajne stvari). Od očeta otroka sem se ločila pred osmimi leti, ravno zaradi naraščajočega agresivnega vedenja ( v začetku ga je bila ena sama ljubezen). Vendar je pri ločitvi zmeraj past. Jaz sem se tega vedenja v veliki meri znebila (težave z občasnimi grožnjami in grdimi sms sporočili so za moje dojemanje minornega značaja, ker niso neposredne, mislim, človeku ne gledaš v oči in mine). Hčerka pa je po odredbi sodišča morala pri očetu in njegovih starših preživljati vsek drugi vikend. Kljub temu, da je izjavila, da si tega ne želi. Načeloma v začetku ni bilo večjih težav razen te, da ji niso dovolili kontakta z mano, ko je bila tam, mislim, da so ji telefon vsaj občasno tudi iz “njene” sobe odnesli v spodnje nadstropje, ker so ugotovili, da me zvečer pred spanjem pokliče. Bilo je ogromno nekega prepiranja in grdih besed. Tudi težav pri skupnem šolskem delu, saj ni smela imeti kontakta tudi s sošolci. Predvsem iz strani očeta in babice. Babica je delovala na način, da je igrala zaupnico in ko ji je otrok zaupal kakšne stvari, ki njim niso bile všeč, npr. v povezavi z mano, s prijatelji v šoli, so bili pritiski na otroka precejšnji. Občasno so situacije tudi eskalirale, ko se je otrok uprl in to se je končalo tako, da so jo poslali domov. Celo tako, da se je morala spakirati v petih minutah in potem je poklicala mene, da sem prišla po njo. Ne k njim, na parkirišče pred bližnji lokal, kjer me je čakala. Opisujem malo bolj široko, da razumete. pred cca pol leta je bila zadnja takšna situacija in otrok od takrat tam ne želi prespati. Pravzaprav ima kontakt z očetom šele dober mesec. Očitno je stvar presegla vse meje. Jaz za očetovo družino že vsaq ta leta nisem kompetentni partner in z mano se ne želijo pogovarjati. Ima pa očitno vse to posledice na otroku. Kakorkoli že, želim, da se nauči čisto običajnih stvari, ki so pomembne za življenje, kot je npr. da šolsko torbo po prihodu domov odneseš v svojo sobo, da prazen krožnik odneseš z mize in da umazana oblačila sodijo v koš za perilo. Babica ji je ves čas govorila, da moram jaz poskrbeti za te stvari. Seveda se jaz s tem ne strinjam in sem doma postavila svoja pravila, ki pa ji občasno niso všeč. In takrat pride do teh izbruhov, verjetno navadno tudi v času povečanega stresa v šoli. In to izgleda prav grozno, loputanje z vrati, tudi agresija napram meni,… čeprav se jazu trudim in ne povzdigujem glasu. Poskušam biti čim bolj mirna, pravzaprav čim manj govorim..Zadeve eskalirajo praktično iz nič. Čisto navadno vprašanje, prošnja, je lahko sprožilec. Ne iščem dlake v jajcu in ne izzivam prepirov, vendar vseeno mislim, da pa jaz nisem služkinja nikomur, niti mojemu otroku in da je moja dolžnost, kot mama tudi ta, da naučim otroka določene stvari . Poskrbeti zase. Enostavno ne vem, kaj naj naredim. Ja, večkrat sva se že pogovarjali o teh zadevah in ve, kakšno je moje mnenje. Celo napisali sva “Pravila obnašanja” – za obe – s sankcijami in za res grozno loputanje z vrati je sankcija takšna, da vratno krilo za določen čas vzamem s tečajev in je torej ta čas brez vrat. Kaj mislite o tem. S tem, da jo ta kazen navadno res pretrese. Je prav, da tako ravnam? Ja, poskusila sem predlagati, da bi se udeležili kakšne delavnice na to temo, pa niti slišati noče.
Hvala in lp
Pozdravljeni,
Mislim, da ste sami dobro ugotovili od kod izhaja hčerina agresija. Ponavadi otroci vzdušje doma (v tem primeru nasilje ob očetu), hitro ponotranjijo od staršev. Še posebej, če gre za 1. otroka (v vašem primeru tudi edinega iz tega zakona, če prav razumem), ki je dosti povezan ali pa kar že “zvezan” z očetom. To pomeni, da lahko da bo otrok, ki bolj nosi čutenja enega starša, le-ta tudi bolj izražal. Ali pa bo izražal tisto, kar starš sam nima predelanega (v tem primeru agresije) .Ampak v primeru vaše hčere ne gre samo za to, pač pa je iz vašega opisa čutiti ogromno ponižanja, ki ga je bila deležna ob manipulacijah in neprimernem vedenju družine njenega očeta (starih staršev).
Mislim, da bi za vašo hči bilo nujno, da bi hodila na svetovanja k strokovnjaku, kjer bo lahko predelala ta občutja ponižanja, pa tudi jeze do starih staršev in očeta! V vaši bližini pa se vede agresivno, ker ji je tam najbolj varno za izražanje teh čutenj.
V našem Društvu pravkar zbiramo prijave za skupino za otroke in mladostnike. Predvsem tiste z vedenjskimi težavami. Pripravljamo pa tudi podporno skupino za svojce otrok z različnimi težavami.
Predlagam, da obiščete našo spletno stran: http://drustvopsih.weebly.com/
Morda najdete kaj zase ali za vašo hči.
Sicer pa upam, da dobro razrešite težavo v vaši družini, da bosta s hčero lahko končno uživali v miru in družinski harmoniji!
Lepo vas pozdravljam,