Spoštovani,

na vas se obračam zaradi problema s psiho. Od časa do časa smo vsi slabe volje, nesrečni, žalostni, potrti. To je verjetno povsem normalno, mar ne? No, problem pri meni pa nastopi, da ko sem slabe volje, nesrečen, žalosten, potrt brez kakšnega pravega razloga (tj. kljub temu, da delam in razmišljam lepe stvari), mi takrat prihajajo impulzi, da bi najraje naredil kaj agresivnega med ljudmi – npr. zakričal na ljudi (ne glede na to, ali so mi dragi ali ne). To se kaže prav v obliki nekakšne potrebe, ki jo le s težavo brzdam vse dokler se slaba volja, nesrečnost, žalost, potrtost,… ne umaknejo sami od sebe boljši volji (tj. lahko traja več ur do treh dni). Je pa tako, da v času, ko sem slabe volje, nesrečen, žalosten, potrt, prav iščem družbo in pozornost ljudi, ker je to tisto, kar moja psiha takrat pogreša. Je pa tako, da ravno v takšnih okoliščinah naredim ljudem okoli sebe silo… Kadar sem dobre volje, sem zadovoljen in vem, da imam dovolj družbe, pozornosti, službo, stanovanje, hobije, skratka vse, kar potrebujem in si želim.

Kaj bi to bilo in kako to odpraviti? Star sem 38 let in to opažam v primeru, ko sem slabe volje, nesrečen, žalosten, potrt, že zelo dolgo.

Miho

Pozdravljeni,

ali imate zaradi teh težav kakšne posledice, recimo v službi, družini, s prijatelji? Koliko ta vaša potreba vpliva na vašo funkcionalnos? Če prav razumem, vas motijo agresivni impulzi ko ste slabe volje. Ampak so agresivni impulzi nekaj normalnega, kar imamo vsi in jih moramo obvladovati samo zato, ker je to socializirano vedenje, ker od nas družba pričakuje prilagojenost, sledenje pravilom. Vendar nam to ni v naravi. Ali sem vas prav razumela?

Lep pozdrav,

Spoštovani, posledic zaradi teh impulzov (ki jih samo občutim, vendar pa ne vodijo k agresiji, razen k kakšnemu povzdignjenemu tonu), ni (razen že omenjen občasni povzdignjen ton, kadar sem jezen). To pa je tudi vse.

Izgleda, da je vse čisto ok z menoj, impulzi so očitno normalni, treba pa jih je obvladovati.

Izgleda pa, da imajo moški več teh impulzov kot ženske (vsaj tako opažam v družbi – več nasilja naredijo moški kot ženske…).

POzdravljeni,

pomembno je, da ločite čustva od vedenja. Jeza je koristno čustvo in samo po sebi ni nič nevarnega da ga čutite. Jezo čutimo takrat ko želimo spremembo vedenja, Kerri nam pač, ne ustreza kako nekdo obnaša, recimo. Kako se bomo vedenjsko odzivali na jezo je nekaj povsem drugega. Lahko da smo sposobni odraslo razložiti osebi kaj nam ni všeč in zakaj nam ni všeč, lahko da bomo verbalno agresivni, ali pa tudi fizično agresivni. Vendar smo za svoje vedenje sami odgovorni ker ga sami izbiramo. Torej, ni res, da nas je “nekaj prijelo” in smo nekoga počili. Res je, da smo si to dovolili, in zato moramo odgovarjati.
Zelo je pomembno povdariti, da ne čutiti jezo je patološko. To pomeni, da vam prav vsako vedenje ustreza, kar je nemogoče. Torej jeza je ok- vedenje izbiramo sami.

Lep pozdrav,

Spoštovani, mene samo še to zanima, ali spadajo k vedenju (ki ni ok) telesni znaki jeze, ki jih drugi ljudje lahko vidijo (napeta obrazna mimika, zardevanje, drugačen ton glasu (ko si jezen, avtomatično govoriš z jeznim tonom, to jaz zelo težko obvladujem, niti ne vem, ali se pričakuje, da obvladujem ton svojega govora, kadar sem jezen)? Vem, da je takrat dobro vzeti premor, globoko dihati (kar sogovornik vidi – tj. vedenje in tudi posumi, da nekaj ni ok), gre se pa za situacije, ko sogovornik želi odgovor takoj in noče čakati in bi čakanje povzročilo več problema v odnosu kot takojšen odgovor (ker sem to že doživel, vem, o čem govorim – sogovornik razjezi z neko opazko, v meni se nabere napetost, on želi, da odgovorim takoj, jaz želim najprej sprostiti napetost z globokim dihanjem, on pa odgovori, da z menoj nekaj ni ok)…

Pozdravljeni,

malo mi je težko vam karkoli svetovati na daljavo, ker ne vem točno kako to izgleda. Seveda, so verbalni in neverbalni znaki jeze normalni del jeznega odziva. Če ne pokažemo, da smo jezni, potem kako bodo drugi vedeli, da smo jezni? To kar je vprašanje, ali ste vi vpravičeno jezen, ali morda prehitro vzkipite, ali ste sposoben, kljub jezi ohraniti spoštljivo in socializirano vedenje… to so stvari ki jih je težko dopisno oceniti. Zakaj ne bi šel nekomu (psihoterapevtu) na razgovor, da dobite objektivno oceno?

Lep pozdrav,