Spoštovani,

večkrat prebiram odgovore v tem forumu in zdaj se tudi sama obračam na vas, ker premlevam in premlevam stvari, ampak se mi zdi, da potrebujem osvetlitev še od koga drugega.

Problem je moj odnos z bivšim fantom, ki je še vedno, recimo temu prijateljski. Ali drugače, eden drugemu ne dava miru. Pogosto se še videvava. Jaz sem rada v njegovi družbi in ker je pobuda tudi njegova, menda tudi on v moji. Jaz sem stara nekaj čez 30, on je nekaj let mlajši.

Narazen sva šla pred nekaj leti. Razlog: težave v postelji oziroma njegova bolj ali manj stalna impotenca, ki je bila zagotovo psihološke narave, saj ni imel nikakršnih težav do trenutka, ko bi bilo treba … Mislila sem, da morava le prebiti led, a zadeva se je raztegnila v več mesecev. In potegnila za sabo še druge težave. Jaz sem si od začetka želela pozornosti, lepih gest, in sem jih v zvezo tudi skušala “uvajati” z drobnimi darilci, kakim sms-om, zanimanjem za njegove službene in karierne zadeve. On mi ni odgovarjal z enakim. Skušala sem se pogovoriti o vsem, a se je umikal. Pogovor o občutkih mu je bil tuj, ves čas je mislil, da mora igrati “kul tipa”, pred osebnimi pogovori se je kot polž umaknil v svojo hišico. Ali pa je na vse moje pritoževanje odgovoril “ja, prav imaš”, naredil pa ni nič. Vendar pa je dejal, da noče, da grem. Jaz pa sem šla, ker je bila takrat pred mano pomembna karierna “stopnička”, pri kateri mi ni hotel pomagati – želela sem debato in mnenje, ker sva pač zaposlena v isti branži, in sama sem bila vedno pripravljena na take pogovore z njim. Njemu pa se ni dalo istega narediti zame. Ali pa ga je zmotilo, ker sem to od njega takorekoč “zahtevala” in je sam pri sebi odgovoril z “ne boš mi ukazovala”. Ne vem.

In problem? Ne morem ga pozabiti. Ja, sliši se neumno, ampak tako je. Praktično ob vsakem zmenku s kom novim se spomnim nanj, kako sva si bila v marsičem podobna, kako se še zdaj nasmehnem in ostanem nasmejana, samo da po telefonu zaslišim njegov glas. Žal mi je, da je med naju prišla taka neumnost, saj se mi zdi, da je bilo vse njegovo odrekanje pozornosti in umikanje pač posledica težav v postelji, in da mi je skušal dati vedeti, “eh, saj mi sploh ni toliko zate” pač zato, da bi nekako kompenziral, ker je tam odpovedal. Ampak zakaj je sploh odpovedal? Zdi se mi, da ni bil pripravljen na resen odnos, da se je nekako bal prepustiti, mogoče se je sploh bal mene … Najbolj me je motilo, da problema nekako sploh ni reševal, vedno bolj se je vdajal v usodo, češ, itak sem nesposoben …

On je namreč skoraj povsem pasiven človek, se zelo težko spopada s težavami, raje jih ignorira, kot da bi kaj reševal. Zanj najbolj velja: ni pripravljen sprejeti niti kančka trpljenja (in zato vselej trpi). Očitno kot magnet zame, ki bi takoj za koga kaj “zrihtala”, ki sem navajena vse urejati, ki sem ob njem nenehno skušala “poskrbeti zanj”. Zdaj mislim, da je bilo to narobe, da sem imela v nekem smislu skrivaj, ne da bi sama sebi priznala, tudi nekako podcenjujoč odnos do njega. Morala bi ga bolj pustiti pri miru, naj se sam odloča, ne pa da sem takoj iskala rešitve za vse njegove probleme. To ga je moralo odbiti, mogoče je imel ob meni občutek, da bo “požrt”. Po drugi strani je tipičen mamin sine, mama ga ne pusti in ne pusti na miru, tudi to mu škodi …

Mogoče si jaz sicer lahko še tako domišljam, da je on pravi zame, pa enostavno jaz nisem prava zanj?

Ampak jaz se še kar sprašujem: Kaj v bistvu misli in čuti tak človek, zakaj je z njim tako težko komunicirati? Ali za naju obstaja vseeno še kakšna možnost? Bi bilo kaj bolje, če bi mu bolj pustila dihati? Mogoče je kriva samo moja samota … Sem relativno privlačna in uspešna, in zdi se mi, da polovica moških pred mano pobegne, ker se jim zdi, da mi niso kos… pred drugo polovico pa pobegnem jaz, ker imam pri njih tisti občutek, da bom ostala brez nadzora, da imajo neko večjo moč od mene, da bom jaz v vezo stopila čustveno, oni pa kar tako, malo za popestritev (ja, gotovo s tem komu naredim krivico). Saj drugače sem zadovoljna z življenjem, vsak dan sem hvaležna za kar je pač bilo, lepe trenutke v naravi, nove ideje, prijetne pogovore, karkoli že. Bi pa rada to še s kom delila, in vselej mi pride na misel samo on …

Prosim za kakršno koli mnenje … Hvala!

Spoštovana,

veliko strahu se zbuja ob vašem mnenju, da je vaš bivši fant pravi za vas. Njegova impotenca je samo vrh ledene gore, saj ste enkrat zaradi teh težav že odšli od njega in najbrž si morate priznati, da tudi v prihodnosti ob tem ne bi dolgo zdržali. Preostala ledena gora pa se skriva pod površino, a ni zato nič manj oprijemljiva: našteli ste vrsto njegovih lastnosti in oblik vedenja, ki so vas prizadele in spravljale v slabo voljo. Najbrž ste kar v stiski, ko se sprašujete, kako to, da privlačite toliko problemov. Če ste sposobna ženska, ki je navajena, da pomaga vsem naokrog, imate širok poligon, na katerem lahko s pridom uveljavljate ta dar, zagotovo pa si zaslužite partnerja, ob katerem bi vam bilo lepše. Torej, zakaj? In kako iz tega?

Vabim vas, da pomislite na svojo primarno družino – na vzdušje, v katerem ste rasli. Kakšna je bila vloga ženske, kakšna vloga očeta, kako sta se razumela starša med seboj, kaj vas je spodbudilo, da ste postali na zunaj močna, iniciativna in uspešna ženska, ki pa se mora kar bati močnih, iniciativnih in uspešnih moških. In še ko to omenjate, pravite, da jim delate krivico – vselej ste pripravljeni najprej pomisliti na druge kot nase. Živite v neravnotežju: na zunaj močna, na znotraj pa šibka in z močnimi občutki nevrednosti. Seveda je mogoče impotenco, ki ima psihične vzroke, racionalno razložiti, toda tudi če (ali še zlasti ker) so bili vzroki psihični, si lahko samo predstavljam, kako opustošeni ste se počutili globoko v sebi, ko je fantovo telo »kapituliralo« pred vašim, kot da ste kakšna pošast, nekdo, ki zbuja strah, ravno ko ste se mu bili vi pripravljeni predati na tej najbolj prvinski, najbolj neposredni in najbolj ranljivi ravni.

Ta del vas je tisti, ki ga je obenem tudi zelo strah predaje. Kot da sta se s fantom povsem nezavedno in nenačrtno, a zelo natančno našla, ker drug drugega ne moreta »ogroziti« s to popolno predajo, ker je preprosto onemogočena. Tako se ta del vas v tem odnosu počuti tudi zelo varnega. Ravno tako fant – ne privlači ga ženska, s katero bi lahko imel spolni odnos, ampak tista, s katero ga je nezmožen. V ozadju njegove pasivne agresivnosti, nezmožnosti potrpeti, potrebe po čustveni distanci se skriva narcistična rana – globoko nezaupanje do žensk, ker z materjo, prvo in s tem najpomembnejšo žensko v svojem življenju, nima pristnega, zdravega stika. Lahko bi to rano zdravil, a se zdi, da za zdaj to ni v njegovem interesu, saj ga uspešno varuje pred ženskami, temi privlačnimi, obenem pa strah zbujajočimi bitji.

Če je čustven stik tisti, po katerem hrepenite, bi se na vašem mestu zazrla vase in se posvetila tistemu hudo prestrašenemu in dobro skritemu delu sebe. Ko boste vzpostavili stik z njim, ko boste začutili sočutje do sebe, se boste odprli tudi za moškega, s katerim boste lahko brez strahu delili svojo čustveno intimo in čigar moč (govoriva o zdravi samozavesti, seveda) vas ne bo ogrožala. Bližnjica do ljubezni vodi skozi ljubezen do sebe. Z ljubeznijo do sebe pa ne mislim na nič eterično neoprijemljivega, ampak na to, da si vzamete čas, da se začnete čuditi bogastvu, ki se nahaja v vas.

Naj se vam nikar ne mudi, podarite si to tenkočutnost in srečno vam želim!