Pozdravljeni,
Mogoce bo vprasanje zvenelo trapasto, vendar mene vseeno zanima, kako utisati in zatreti neizmerno zeljo po otrocih ( lahko bi bili tudi posvojeni ), ce si v zvezi s partnerjem, ki si jih ne zeli, saj mu vec pomeni lasten uzitek, ziveti zase in ne za otroke? Ali to pomeni preprosto oditi naprej in upati, da najdes novega partnerja (kar ni nujno) ali upati, da si premisli sedanji partner ( kar je spet malo verjetno ). od kod pravzaprav tako velika zelja po imeti otroke?

enaM

Vaše vprašanje je vse prej kot trapasto. Prej nasprotno, verjetno je to za vas eno pomembnejših vprašanj. Če zelo poenostavljeno odgovorim na vaše zadnje vprašanje, je želja po otrocih »vgrajena« v nas. Če ne bi bila, bi človeštvo že zdavnaj izumrlo. Za vsak slučaj, če to ne bi bilo dovolj, je narava (ali stvarnik, če vam je to bližje) k temu dodala spolni nagon in prijetne občutke ob njegovi potešitvi. Zaljubljenost (privlačnost,…) pa partnerjema pomaga, da premagata strahove in se toliko približata in zbližata, da je njuna združitev sploh možna. Tak približno bi lahko bil suhoparen »reprodukcijski« pogled na vse skupaj. Vendar je zraven še ena druga dimenzija, ki bi ji lahko rekli razvojna ali evolucijska ali celo duhovna. Nič namreč ne prispeva bolj k našemu osebnemu razvoju in zorenju kot intimni (spolni) odnosi. In pri tem ni boljših učiteljev, kot so ravno otroci. Če se prikrajšamo za stiske in izkušnje, ki nam jih dajo lastni otroci, bomo to težko nadomestili kje drugje. Tudi če zanemarimo »odgovornost za nadaljevanje vrste«, se torej skupaj z odpovedjo lastnim otrokom odpovemo veliko doživetjem in izkušnjam, ki ne da so včasih izjemno prijetna, predvsem so osnova za naše zorenje.

Ne verjamem, da vam bo tole zgoraj kaj dosti pomagalo, čeprav sem poskušal odgovoriti na vaše vprašanje. Ker za vas to sploh ni tako pomembno. Ne verjamem namreč, da lahko utišate to svojo močno željo po otrocih. Vsaj brez večje škode za vas ne. Včasih se je v življenju treba odločiti, naj bo odločitev še tako težka. Lahko vsaj za trenutek povsem pozabite na partnerja in se do konca iskreno in pošteno vprašate, če ste se zaradi kateregakoli moškega na planetu sploh pripravljeni in sposobni odreči materinstvu? Če bo ta odgovor »ne«, potem ste si že sami dali odgovor. Potem se vi nimate več kaj odločati, na vrsti je samo še vaš partner. Edino kar lahko storite, da bi mu olajšali to odločitev, je, da se strpno in odkrito pogovorite z njim. Upoštevajte, da ima partner povsem enako pravico, da si ne želi otrok, kot vi, da si jih. Ne zdi se mi tudi prav pametno, da bi se partner odločil za otroka samo zaradi vaših pritiskov ali strahu, da vas bo izgubil. Bi si pa upal trditi, če je partner tako zelo egoističen, ko gre za otroke, da bo prav kmalu točno tak postal tudi do vas. Če že ni?!

Poslušajte sebe in naredite tako, kot čutite, da je za vas prav. Strah je logični spremljevalec vseh odločitev, ampak pri tako pomembni vas res ne bi smel ustaviti.

Naj omenim se, da enega otroka ze imava….kar pa v meni prav nic ne zmanjsa zelje po še kaksnem. Pravzaprav me ta eden otrok se bolj zene k temu, da bi imela se kaksnega. Po drugi strani, pa se pocutim tako egoisticno prav jaz, ker se nocem odpovedati misli, da bi se imela otroke. In potem so tu se nekateri, ki recejo bodi srecna da imas vsaj enega, kar je spet po eni strani res. Egoizem pa je ocitno prisoten na obeh straneh in prav nikakor ga ne moreva uskladiti, saj se vsakic znova vse konca s prepirom in solzami.

Pozdravljena!

Seveda ta “manjkajoči” podatek kar precej spremeni vse skupaj, tako da je velik del mojega odgovora šel v prazno. Ampak bistvo vseeno ostaja zelo podobno. Sem pa zdaj dobil močan občutek, da v vajinem konfliktu v bistvu sploh ne gre za otroka. Zaplet okrog še enega otroka je izgleda na površju, spodaj pa ostaja skrit konflikt, ki se ga ne upata lotiti. Dokler ne bosta zmogla odkritega pogovora, ki se ne bo končal s prepirom in solzami, se bosta težko kam premaknila. Predlagam, da temo “še en otrok” za nekaj časa umakneta z dnevnega reda in se začneta pogovarjati o vsem ostalem, kar vaju moti. Strpno, odkrito in z medsebojnim spoštovanjem. Ko bosta zmogla vsaj malo tega, bodo počasi začeli prihajati tudi drugi odgovori.

Lep pozdrav

Hvala za hiter odgovor. Seveda so tu se drugi konflikti, ki jih on najraje ne vidi in ponavadi jocem samo jaz. Na koncu ne resiva nic. Ampak najino zivljenje in nesporazume bi jaz ( ocitno ) vse lahko sprejela, ter zivela v taki zvezi, tega, da pa on pravi, da otrok ne bo vec imel, pa ne morem. Tako da mi je iz vasega prvega odgovora tako jasno, kaj moram storiti. Res pa je, da iz teh vprasanj in odgovorov, ne bomo resili ostalih tezav, ki jih imava. Njega pravzapra tako ne motijo prevec, ker o njih razmilsjam samo jaz, pa vendar je meni dovolj velik razlog za prekinitev zveze prav otrok, ker si jih pač tako neznansko zelim.