Podpišem se pod katenjko in srečnega kena …
Pa tudi, če so tisti bolj filozofski odgovori tehtni in pravilni – tebi to nič ne pomaga, Ken. Ženska ima probleme sama s sabo, in to ne tistih, o katerih se pogovarjata, ampak gre za nekaj čisto drugega. To bi ugotovil čez deset let in po dveh otrocih, res ti je naredila uslugo, da te je dala na hladno.
Nekaj mi govori, da bi veselo pricvilila nazaj, če bi jo ti začel popolnoma ignorirati in nehal rožice saditi.

Pri tvojih letih ne bi smelo biti problem najti prisebne ženske – pa tudi če ga kdaj zažura, verjemi, da je to veliko bolj zdravo kot pestovati neke travme, samo zato, da se življenje zdi zanimivo. Kaj ima pa tvoja izbranka drugega zanimivega pokazati?

Spoštovani Ken,
so takšne in drugačne izkušnje..Prav tako pa je pomembno doživljanje teh izkušenj. Vsak odnos ponavadi razpade zaradi slabih izkušenj. A je razlika, če se gre le za razhajanja in različna mnenja ali pa je razlog nasilje, alkohol….V drugem primeru je slaba izkušnja veliko bolj travmatična in pusti močnejši odpor in nezaupljivost, ki se je ne rešimo zlahka.

Tvoja ljubezen, ki je v bistvu zaljubljenost, je povsem razumljiva. Ob tej ženski si končno začutil, da bi lahko zaživel in postal vse tisto po čemer si hrepenel, a si nisi upal, ker si se bal zavrnitve in obsojanja. Ker pa si spoznal, da imata toliko podobnih pogledov, je strah izginil in ostal je le občutek sprejemanja.
Rad jo imaš, ker meniš, da ti omogoča in ti bo omogočala biti vse to, kar v sebi skrivaš.
Si zaslepljen od tega entuziazma in enostavno ne vidiš drugega, kot sebe. Zato ne razumeš nje, saj ona to doživlja drugače. Ona ni polna pričakovanj in želje po tem, da bi imela ob sebi vegetarijanca, ki bi ji pomagal, da še to sama postane. V njej se ob misli na partnerja naslikajo negativne izkušnje in strah.

Tvoja izjava je tipična za tiste, ki so zaslepljeni od zaljubljenosti in idealov. Me zanima, če bi po večih letih skupnega življenja še vedno povedal, da jo sprejemaš takšno kot je….Da te ne bi nič motilo….Če bi se to zgodilo, potem bi to bil čudež…..Zato je izjava nerealna, saj je ne poznaš…
V resnici pa niti ni res, da te nič ne moti..Moti te to, da tebe ne sprejema in te nima rada.
In to se bi ob skupnem življenju še velikokrat zgodilo.
Ti gledaš iz svoje perspektive in vidiš zavračanje ljubezni, ki jo čutiš le zaradi lastne realizacije želja, ne vidiš pa nje. Saj ona ne vidi, da zavrača ne vem kakšno ljubezen….
Ljubezni se res ne zavrača.

Robi, saj sam si tudi v zvezi, kajne? In najbrž se tudi pri tebi ni zgodil čudež, da te nikoli ni in te še zdaj nič ne moti pri tvoji. Torej kako shajaš s stvarmi, ki te motijo? Ali ti tvojo in ona tebe popolnoma sprejemata- drug drugega takega, kot sta?

Robi, saj sam si tudi v zvezi, kajne? In najbrž se tudi pri tebi ni zgodil čudež, da te nikoli ni in te še zdaj nič ne moti pri tvoji. Torej kako shajaš s stvarmi, ki te motijo? Ali ti tvojo in ona tebe popolnoma sprejemata- drug drugega takega, kot sta?[/quote]
Moj namen komentiranja je izključno v tem, da poskušam Kenu osvetliti zadevo še iz druge plati ter mu omogočiti, da razume razlog za zavračanje s strani njegove punce.
Če se za trenutek zdistancira od svojih občutkov, ki so ga prevzeli, bo lažje razumel punco ter se ji približal, saj bo ona prav tako imela občutek, da mu lahko zaupa.

Glede shajanja s stvarmi, ki me motijo, pa je to povsem irelevantno, saj so takšne in drugačne stvari. Z nekaterimi je možno shajati, z drugimi ne. In če se ne spremenijo stvari, potem takšen odnos ni perspektiven.

Upam, da ni bilo preveč osebno vprašanje, ampak sprašujem ravno za to, ker je toliko nasvetov o tem, kako se je treba slišati in sprejemati in če se to ne da, greš pač narazen. Pa je res tako preprosto? Saj v bistvu je, a vendar je stvar kar zakomplicirana.. 🙂 Lahko trmariš za kako stvar po nepotrebnem (ali pa se samo drugemu tako zdi), lahko pa preneseš stvari, ki že gredo čez mejo.

Še vedno me zanima, kako torej shajaš s stvarmi, ki te pri partnerki motijo (ker pri vsakem človeku bomo dobili nekaj, kar nas moti, jasno)? Kaj narediti s tistimi stvarmi, ki jih ne sprejemaš oz. ali te stvari sploh obstajajo pri tebi? Kaj pa ona, te sprejema v celoti? Ko jo je nekaj motilo, kako sta rešila? Lahko poveš bolj konkretno?

Saj nočem drezat, a me res zanima. Ker daješ dobre, a zelo podobne nasvete in me zanima, kako to funkcionira pri tebi.

nisem robi, pa bom vseeno odgovorila. tole žensko moti, da njen sedaj že bivši fant ni vegetarijanec. To je za zdrave ljudi čisto sprejemljiva razlika, si pač kuhata po svoje. Pri neuravnovešenih, zateženih in motenih ženskah pa so take stvari vir očitanja, nesprejemanja, najedanja in prepirov. In tega ken ne vidi, ker preveč forsira svojo fantazijo o tej ženski.

Na splošno ljudje počnemo tisto, v čemer vidimo smisel. Smisel je kot nek doprinos ali pozitivna energija, ki jo dobimo kot reakcijo na naša dejanja in na splošno na naš obstoj.
Življenje temelji na energiji in kdor ne vidi smisla v življenju, se mu porajajo ideje o smrti.
Podobno funkcionirajo naši odnosi, kjer je prav tako odvisno razmerje med občutkom vlaganja naše energije ali volje ter med tistim, kar nam odnos vrača. Dokler je tehtnica na pozitivnem nivoju, tako dolgo bomo ostajali in vlagali v odnos….Ko spoznamo, da vlagamo več, kot dobimo, pa več ne vidimo smisla.

Če se znajdeva pred neko oviro, ki me moti ali moti njo, se najprej pogovoriva glede tega, kdo bi naj kaj spremenil pri sebi oziroma se s pomočjo razumske odločitve, odloči ali je problem v neki navadi ali dejanjih ali pa mogoče v napačnem razumevanju. Tako se potem določi kdo naj pri sebi kaj spremeni.
Če me kaj moti pri partnerki, najprej pri sebi razmislim ali je res nujno, da me neka navada pri njej moti ali pa me moti le zato, ker sem preveč poistoveten s svojimi prepričanji glede tega, kako bi naj bilo. In če lahko, potem si dam vedeti, da je nesmiselno se obremenjevati zaradi nekega njenega početja in me tisto potem več ne moti.
Ni pa seveda možno iti preko vseh svojih prepričanj in takrat pričakujem od nje, da nekaj spremeni. Še posebej, če se sama strinja, da bi bilo tisto dobro spremeniti, le volje nima dovolj.

Tudi to je res. Dojemanje razhajanj je seveda pogojeno s tem, kako sebe doživljamo..Če smo že od nekdaj obremenjeni s preteklostjo in imamo posledično nizko samozavest, nam že majhne razlike predstavljajo še dodaten udarec na že tako krhko osebnost.

Da ponazorim…Če smo brez bremena, nam sprejem neke 10 kilske vreče ne predstavlja nekaj hudega..Če pa že od prej dlje časa nosimo na sebi bremena preteklosti, pa nam že misel še na eno dodatno kilo predstavlja upor in nekaj groznega, kar nas lahko dokončno potolče.

Zato je lažje shajati, se usklajevati in reševati ovire s tistim, ki ima pri sebi razčiščene zadeve.

Spoštovani Ken,

Opravičujem se ker se na vaš poziv oglašam šele sedaj.

Precej je bilo povedanega o vaši težavi. Ne vem ali bom lahko sam doprinesel karkoli.

Kakšnih 10 let se intenzivno ukvarjam z metodami za osebno in duhovno rast, za osebno spremembo ipd. Vsaj teoretično poznam veliko ostalih metod, ki jih ne uporabljam. In vse (ne glede na ime, ki je v ozadju ali ospredju) se ukvarjajo z enim poglavitnim vprašanjem in sicer kako se naučiti ljubiti in odpreti srce življenju.

Žal smo vsi več ali manj srčni invalidi. Razlika je samo v tem, da se eni tega zavedamo, drugi pa so pripravljeni v resnici ali “preneseno” ubijati, da dokažejo, da so našli skrito formulo, ko bo odprla vsa prava vrata. No, če malce pogledamo okrog sebe, vidimo da po Zemlji ravno ne hodi veliko ljudi, ki so uspeli integrirati srce in seksualnost (kaj šele kaj drugega). Vsi smo polni občudovanja – arogance; o ljubezni, spoštovanju in sprejemanju pa milo rečeno ne vemo veliko. Najhujšo zavist, aroganco in sovraštvo sem srečal v “duhovnih” sferah in marsikdo bo temu pritrdil.

Pri duhovnosti je ljubezen in brezpogojno sprejemanje pogosto samo maska, pod katero lahko najdemo kontrolo in strah. Volk v ovčji preobleki torej. Sam ne verjamem, da se je smiselno razvijati v to smer. Osebno mislim, da je potrebno bolje spoznati volka v nas. In ta volk je lačen. Še vedno.

Mislim, da se je nekaj podobnega zgodilo vama. Igrala sta se z energijami, ki jih ne obvladata. Seksualna energija vaju je preprosto preklala, ker sta bila premalo prizemljema in stvarna. Redki so tako integrirani, da bi bili sposobni prenesti takšno intenziteto odnosa. Včasih ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo preprosto ne razumejo, da lahko povečan vertikalni flow energije v človeku ustvari popolno razdvojenost in kaos. Seksualnost to samo še nekajkrat potencira.

Ne vem kako naj razložim drugače. Osebno verjamem, da sta se iskreno ljubila, morda celo to, da ste srečali sorodno dušo. Žal se je tudi ta lekcija za vaju končala slabo.

Sedaj je na vas ali se boste soočili s to stvarnostjo, ali boste želeli obuditi nekaj kar ni več mogoče obuditi. Saj vam ni treba razumeti ali zasovražiti svoje bivše, da boste lahko šli naprej. Samo spoštujete njeno odločitev in razumite, da vas ne želi v svojem življenju.

Ali je to zaradi vegetarijanstva? Mislim da ne. Ampak tega v resnici nihče od nas na MONu ne ve. Verjetno niti sama tega ne ve. Kako ne? Ker je zaslepljena z maskami, ki si jih je ustvarila v svoji preteklosti in so posledica različnih kompenzacij in obramb. Te pa niso vaša odgovornost, nič več!

Dobro je imeti svoje bivše partnerje na dobrem mestu v svojem srcu. To nam omogoča, da lahko zgradimo dober odnos tudi v prihodnje. V primeru, da želite pomoč pri žalovanju in celjenju srca, veste kje me lahko dobite. Lahko vam pokažem vajo s katero boste v kakšen mesecu uravnotežili sebe in na zdrav način “odvojili” sebe od bivše partnerke.

Želim vam dobro prihodnost.

Zakaj je resnično prekinila verjetno ne boš nikoli izvedel, lahko pa spoštuješ njeno odločitev, če jo imaš resnično rad. To kar te sedaj muči je pa posledica “neizživete ljubezni”. Si v fazi, ko v njej vidiš vse tisto kar si od partnerice želiš + še poveličuješ lepe stvari, manjkajoče podatke si sam domišljaš/olepšuješ zadeve. Tista manj lepe niti ne opaziš.
Če bi to vajino razmerje trajalo dlje bi se ta “strast” v tebi sčasoma polegla in bi videl realnejšo sliko, ki pa ne bi bila več tako lepa kot je sedaj, ko jo “farbaš z talepimi farbcami”….
Torej prekinila sta predno se je zaljubljenost (v tebi) izživela zato toliko bolečine.

Čas celi vse rane, tudi tvojo bo 😉

Spoštovani Boštjan, Katenjka, Marko, Mezinčica, On, Robi, Srečni Ken, Vpraševalka in ostali. Hvala še enkrat, da ste toliko napisali, vsak svoje mnenje in da mi res želite pomagati. Ste dobri ljudje in skupaj imate ogromno izkušenj in znanja, in lepo, da ste jih pripravljeni deliti. Mogoče vem kar nekaj o čem drugem, vendar se tukaj na področju ljubezni in resnih zvez še vedno učim in zaradi vas gledam na zadevo nekoliko drugače. Boštjan, to z duhovnostjo imate prav. Ljudje v njej pogosto iščemo rešitev, saj je to pogosto zadnji izhod. In religije, duhovnost so nekaj tako lepega, vsa verstva so dobra, vsaj v ideji, ljudje pa so tisti, ki marsikaj pokvarijo. Naša uradna katoliška cerkev me je odvrnila že v otroštvu, pa takrat še nismo vedeli o tem, s kakimi finančnimi mahinacijami se ukvarjajo in koliko je tu raznih prešuštev in zlorab. Mnogim se nam zdijo boljše druge, bolj »egzotične« religije, recimo budizem, hinduizem… Vendar vsi razni guruji in verski vodje so lahko enako pokvarjeni…vsak človek bi moral najti duhovnost predvsem sam v sebi in ne preko posrednikov.
Bom rekel, da še vedno ne razumem čisto in ne vem, zakaj se je ona, moja ljubezen, tako odločila, imate pa verjetno prav, da so bili to z vegetarijanstvom denarjem in mogoče tudi z otroci bolj izgovori, vsaj tako sem tudi jaz čutil, ko mi je to povedala, in da je zadaj nekaj drugega, verjetno res ta njen strah pred razočaranjem zaradi slabih izkušenj. In ko je med nama postajalo vedno resneje, se je svojih čustev in tega, kaj bo potem, zbala, in se rajši umaknila…
Nekateri pravite, da jo zdaj idealiziram, čez deset let pa…Ja, kdo ve, kaj bi bilo čez deset let, vem pa, da še do nobene do zdaj nisem čutil tako kot do nje, in če bi s katero »tvegal« skupno življenje, zvezo, imel otroke, bi jo z njo, drugače res ne bi imelo smisla. Ko bi le vedela, kako jo imam rad, tako kot je in jo kot tako sprejemam, in ne bi rabila imeti stalno nekih strahov, da mislim na druge in da me moti to, kakršna je, želel sem si samo njo!!!
Boštjan, to z duhovnostjo imate prav. Ljudje v njej pogosto iščemo rešitev, saj je to pogosto zadnji izhod. In religije, duhovnost so nekaj tako lepega, vsa verstva so dobra, vsaj v ideji, ljudje pa so tisti, ki marsikaj pokvarijo. Naša uradna katoliška cerkev me je odvrnila že v otroštvu, pa takrat še nismo vedeli o tem, s kakimi finančnimi mahinacijami se ukvarjajo in koliko je tu raznih prešuštev in zlorab. Mnogim se nam zdijo boljše druge, bolj »eksotične« religije, recimo budizem, hinduizem… Vendar vsi razni guruji in verski vodje so lahko enako pokvarjeni…vsak človek bi moral najti duhovnost predvsem sam v sebi in ne preko posrednikov.
Še ena stvar, izkušnja ali izkušnje, ki bi jo rad delil z vami. V življenju sem imel srečo ali »srečo«, da sem spoznal precej deklet in žensk, kot znanke, prijateljice ali punce. Ženske so, ženske ste ena čudovita bitja, edino si mogoče včasih želim, da bi ne imel nekaterih od teh izkušenj…
Skoraj vse, ki sem jih spoznal, so bile v trenutku spoznavanja videti zelo privlačne, samozavestne in odločne, kar je seveda zelo všečno. In vse so v tistem času zagovarjale določena načela in govorile, da v posteljo pa res ne grejo kar tako, da alkohol pijejo, se pa ne »napijejo«, da verjamejo v zvestobo, vrednote, da vedno vrnejo vse dolgove itd…Ne vem, če so me s tem hotele impresionirati, sem jim pa seveda verjel, ker so to tako iskreno povedale.Ko smo si bili bližje, kmalu, že čez nekaj dni ali tednov, pa so povečini (sam jih nisem nič spraševal, jim je prišlo ven samim od sebe) priznale in povedale, da imajo težave, da v resnici trpijo za pomanjkanjem samozavesti ali da jih mučijo depresije (njihove besede, ne moje)…In na plan so prišle njihove zgodbe iz otroštva ali prejšnjih zvez. Sicer ne vem, kaka je uradna statistika in povprečje, ampak skoraj pri vsaki je bil problem alkoholizem enega od staršev ali partnerjev, kreganje v družini, ali varanja ali zlorabe…Presenečen sem ,da je tega toliko, prav žalostno, da živimo v takem svetu…Bilo je dosti jokanja….precej smo se pogovarjali in razglabljali. In se zbližali še bolj. Težava pa, da sem mogoče zaradi tega postal do njih »predober«, in v meni niso več videle »moškega« ampak bolj človeka. Obnašati sem se začel drugače kot se bi, če mi tega ne bi povedale, jim želel nuditi več in »prehitro«. Zato jim kot moški očitno, ko zdaj gledam nazaj na to, nisem bil več zanimiv, v meni so začele videti prijatelja…vsaj take so njihove besede, da sem »predober« in »predober«, besede, ki sem jih slišal že tolikokrat, vendar me očitno nikoli ne izučijo, ker vsakič prideva skupaj z naslednjo punco, ki se mi zjoče, jaz jo imam rad še bolj, ona pa ravno nasprotno, vedno manj. Čeprav mislim, da nisi »predober« ampak osebi, ki jo imaš rad, nudiš nekaj, ker bi rad , da ji je lepo, in ne zato, da bi jo s tem »podkupil«.
Po toliko in toliko spoznavanjih sem pravzaprav ugotovil, da se, in to na res veliko žalost, tistih svojih besed o načelih in vrednotah mnoge ne držijo…Ker je naš odnos trajal navadno več let, tudi samo kot znanci, so bili po toliko časa vidni vzorci obnašanja, ki so jih neprestano ponavljale… tiste, ki so trdile, da se nikoli ne napijejo, so iskale rešitev v alkoholu in se opijale do nezavesti, prizadene, ko se ti punca onesvesti zaradi pijače, pade in si nekaj naredi… več jih je reklo, da z moškim res ne bi šle kar tako v posteljo, pa bi ene potem že kar prvi dan…Čeprav so si zaradi slabih izkušenj z »barabami« želele nekoga nežnega in zvestega, so podzavestno delale vedno isto…tiste, ki so bile v zvezah s precej starejšimi so si želele lastno družino, otroka in vendar se spet vedno zapletle s starejšimi, po možnosti vezanimi…vse so zagovarjale, da si je treba v zvezi vzeti čas za partnerja, mnoge pa ves čas posvečale službi, staršem in znancem, se pravzaprav »žrtvovale« in jim ustregle na vsaki mig, na sebe pa pozabljale, znova in znova, zvezo za zvezo in potem jamrale, kako je življenje hudo…
Mnogokrat je bilo slišati tudi to, »Žal mi je, ni kemije…tako dober si, a ne čutim kemije…ženska ve, kaj čuti…rada te imam, ampak…« Moram reči, da ta famozna kemija res obstaja, vendar pa je pri mnogih ženskah to nek fenomen, ki se pojavlja in izginja, zato se včasih reče, da ženske še same ne vedo, kaj bi rade, od moških pa hočejo, da jim beremo misli. Marsikaj ali večina stvari je povezano s to kemijo in lahko si še tako dober in »dober«, skrbiš za njo in jo imaš res rad, a ona tega ne bo čutila enako do moškega. To je povezano z menstrualnimi ciklusi in pa z »moškostjo« moškega…Punco, ki mi je vztrajno zatrjevala, da nisva za skupaj, ker sva preveč različna in da ne čuti kemije in bla bla…, sem nekega dne iznenada prijel , objel in poljubil, kot »moški«, in takoj je naenkrat čutila kemijo in vsi njeni dvomi so takoj izginili…priznala je, da jo je tako prevzelo, ker sem si jo »vzel«.
Upam, da smo se po naključju spoznali taki, in iskreno verjamem in upam, da večina ljudi ni takih, kajti če bi bili vsi ljudje, ženske in moški, tako stravmatizirani kot to, kar sem videl, potem je tako brezveze. Verjamem v razum, ne samo neke prirojene nagone, in psihično stabilnost in vrednote.
Ženske so, ste ena res čudovita bitja in njihov pogled na zadevo je drugačen od moškega, težko pa pač najdemo skupni jezik, ker smo narejeni drugače, vendar se z trudom in voljo da rešiti, kot je napisala ena izmed vas, skoraj vse, četudi je videti težko.

Mislil in verjel sem, da sva z mojo punco prešla v življenju marsikaj, in se »našla«, in da nisva »predobra«, ampak čisto dovolj dobra drug za drugega, taka kot sva. Pa očitno še ne. Še vedno se učimo in očitno moramo iti še naprej….Jo pa ljubim in jo bom vedno!

Vse to kar omenjaš, je popolnoma logično. Treba je ločiti med tem, kar ljudje v svojem bistvu smo in kaj želimo biti, oziroma po čemer hrepenimo.
Zato ti nisi bil za njih predober, kot sam ugotavljaš, ampak preveč tuj in nisi ustrezal njihovim nezavednim vzorcem, ki odražajo sliko moškega, ki nam je blizu in s katerim se pojavi “kemija”. Zato so vse te ženske, ki jih omenjaš nezavedno iskale takšnega moškega, kot je bil njihov oče. Zato se velikokrat zgodi, da ženska znova in znova srečuje pijance, če je njen oče bil pijanec.
In isto velja za to tvojo punco, katero njena prepričanja še vedno vodijo k takšnim moškim, kot je bil njen prejšnji, pa čeprav je z njim bila nesrečna.
Ni še v sebi predelala in ozavestila svojih vzorcev, kaj šele, da bi jih presegla, da bi jo privlačil nekdo, ki je boljši in bi jo lahko bolj imel rad, kot pa tisti, katere še vedno nezavedno išče.
Ve le to, da s takšnim kot je bila, več noče biti, do drugačnih pa ne čuti “kemije”.
In je tu, kjer pač je.

Če ti ženska reče, da si zanjo predober, lahko to pogosto pomeni, da ne verjame, da je sploh lahko deležna takšne “ljubezni”, kot ji jo ti nudiš, saj se ji doslej kaj takega še ni zgodilo. Za kar pa je odgovorna sama (če izvzamemo njene starše oziroma vzgojo doma), saj je takšne moške zavračala, sprejemala pa tiste, ki so z njo ravnali grdo oziroma grše. Takšni moški so v njej vzbujali tiste najbolj domače občutke, ki so bili še najbolj podobni tistim iz njenega družinskega okolja.
Človek, ki ne dela dovolj na sebi, ki se ne zaveda svoje odgovornosti pri izbiri partnerja in tudi pri gradnji odnosov, nikoli ne najde “pravega”, saj prepogosto krivi druge za to, kar se mu dogaja.
Nekaj, kar je že Robi povedal s svojimi besedami nad mano.
Ko ti naslednjič katera reče, da si zanjo predober, morda to vzameš kot kompliment in ne ne kot nekaj slabega in jo nekako prepričaš, da si tak tudi zaradi nje. Kar je tudi res.

Ja, čeprav je tudi to težko. Ko si zavrnjen, čutiš občutke zavrnitve in s tem težko sebe prepričaš, da si dober. Kaj šele predober 🙂
Saj se sprašuješ zakaj bi ženska zavrnila dobrega moškega. Ni logike, zato um odpove, prevladajo pa občutki zavrnitve.
In če se to dogaja več let..Da si dlje časa samski, potem se moraš ubadati z manjvrednostnimi občutki. Kar pomeni, da nisi kaj veliko boljši od ženske, ki te zavrne. Zato takšni dve osebi, ki trpita zaradi občutkov manjvrednosti ali zavrnitve, težko najdeta skupen jezik.
Zato bo Ken bolj kompatibilen z žensko, ki je že malce predelala svoje negativne občutke je bolj samozavestna.

Ken,

z vsakim dnem si dalj od vajine resnice odnosa, ostajajo spomini in zelje, ki se hranijo z mislijo, kako bi bilo, ce bi bilo. Izstopi iz te unicevalne drze, ki te v resnici oddaljuje od zivljenja. Mnogokrat lahko premislis vajin odnos, vse razdelas in seciras, pa ti, zal, ne bo uspelo odkriti, zakaj je odsla. Sprejmi, da je tako. Sprejmi, da je sla in zakljuci s tuhtanjem. Bolje danes kot sele jutri. Dlje casa bo preteklo od vajinega zakljucka, bolj jo bos idealiziral. Zivljenje bo slo mimo tebe, ker bos zivel v iluzijah. Odsla je zaradi sebe. Ne zaradi tebe. Tudi ti zivis v sanjarjenju zaradi sebe in ne zaradi vajinega neverjetnega odnosa, ki se je zakljucil kljub sanjski zaljubljenosti.

Star si 38 let. Teoretično bi moral biti odrasel moški, ki loči, citiram, “iskrice” od zaljubljenosti, “čustva“, spremljajoča zaljubljenost, od ljubezni in ki ve, kaj je to ljubezen. Tak zna sprejemati odločitve drugih in jih razume v duhu te ljubezni, te odločitve ne sprejema kot svoj lastni poraz, se ne oklepa iluzije, kar zaljubljenost je, se ne oklepa kot utapljajoči se oseb, ki jasno izrazijo nepripravljenost na skupno pot in jasno povedo, da ne čutijo ljubezni, tak ne ne neguje bolečine v sebi zato, da se z njo hrani, kajti; ljubezen ni nekaj, kar bi se dalo kupiti, izsiliti, načrtno poiskati in celo sistematično najti in se za njo dogovoriti, za vsak slučaj tujo na zalogo vzeti ali lastno mimogrede zavreči in še kaj, samo zato, ker, te citiram, “Ljubezni ne najdemo na vsakem koraku, ovinku in kdo ve, kdaj nas spet sreča“, posebej, če smo iz neznanih vzrokov stari že skoraj 40 let in rahlo panično v zamudi, ker imajo vsi vrstniki okrog nas otroke v najstniških letih… in nazadnje – tak ve, da ljubezen nikoli NE boli.

Ljubezen ne boli. Boli te njena zavrnitev, potem, ko si se ti ravno navadil na vsakodnevno dozo dopamina, ki ti ga je v kri vbrizgavala njena prisotnost, misel nanjo, karkoli v vzezi z njo.., četudi so bile to le sanje o njej, ki si jih negoval ti sam v sebi. Njena zavrnitev ti je sesula v prah to iluzijo zaljubljenosti, ki jo je vkup znesel tvoj ego in to hudo, hudo boli. Prej si se šest mesecev hranil s to iluzijo zaljubljenosti, sedaj je ni več. Ta iluzija zaljubljenosti ni bila še nikakršna – ljubezen. Sedaj se hraniš že nekaj mesecev z bolečino, podobno, kot prej z iluzijo. Namesto vsakodnevne doze dopamina pošiljaš sedaj v kri doze serotonina vsakič, ko neguješ misel nanjo… To boli, serotonin. Občutek je tak, kot pri odtegnitvenem sindromu narkomana, ki se je navadil na drogo. Zaljubljenost je (kot) droga. Ljubezen ni droga in zato ne boli, ker je nekaj povsem drugega, kot zaljubljenost.

Izbira moški, izbere ženska. Ni te izbrala. Dala ti je košarico. Ni te ljubila. povedal ti je to z vsem svojim ravnanjem, ne z besedami. To, da ji je bilo s tabo takooo lepooo, je običajno za zgodnjo rožnato fazo zaljubljenosti in metuljčkov in ne pomnei – nič. Zadeva ljubezni se zares začne tam, kjer se je njej in tebi, žal, končala. Upam si zapisati, da po šestih meseceh zaljubljenosti, ti nje niti nisi mogel spoznati dovolj dobro, da bi jo lahko ljubil, niti te ni mogla začetna zaljubljenost toliko miniti, da bi jo zmogel pogledat neprizadeto, brez očal iluzorne in idealizirajoče zaljubljenosti, takšno, kot dejansko je in da bi mogel reči; Ljubim jo! Nemogoče je to po šestih mesecih, vzemite si čas, leto dve, da vas naval zaljubljenostnih hormonov mine in potem trezno premislite, ali res ljubite to osebo, je rekel nekoč M. Košiček. Zaljubljenost mine po pol leta, po letu, letu in pol in včasih za njo ne ostane niti sled ničesar od ničesar. Zaljubljenost vedno mine. Morda je spregledala pred tabo brez rožnatih očal in ugotovila, da takega pač ne bi, vegetarijanstvo gor ali dol, to je povsem nepotreben in zavajajoč podatek. In ti si bil pripravljen po parih mesecih v zaljubljenosti zastaviti vse svoje preostalo življenje za nekoga, ki ti na koncu pove, da te ne ljubi?!? Kakšna sreča, da ti je dala košarico sedaj, ne čez deset let, ob eni novi hiši, vsaj enemu psu in treh mladoletnih otrocih. Pusti vzroke, zakaj se je tako odločila. Ti nisi njen terapevt, saj še sam sebe ne poznaš. kot tak si idealen za razne študije poklicnih in amaterskih psihologov, ki ti bodo življenje samo zatemnili in zakomplicirali, ne razsvetlili in razjasnili. Bodi odrasel moški in sprejmi njeno odločitev, ne glede na to, da se ti dozdeva, “da take na boš več srečal“; ker je najverjetneje res ne boš, če se boš iz tega seveda kaj naučil. Če se ne boš iz zgodbe ni naučil, boš poiskal še eno ravno takšno, se šel repete na monu potem, ko te bo tudi ta pustila, kot prva, ker ji bo že kaj manjkalo (ali pa tebi), potem boš pa itak že prestar za te hece, rajtam.

Bila ti je šola v zrelih leti, ki naj bi te nekaj naučila o tebi samemu in to ne jokcanja po forumih. Vprašaj se, kaj delaš drugače, kot tvoji vrstniki, ki imajo že otroke v najstniških letih in so, vsaj na videz, vsi po vrsti srečno poročeni ali vsaj srečno ločeni. Pojdi vase in se spoznaj, preštudiraj sam sebe in svoja ravnanja, ne hodi po svetu panično, kot da si zamudil zadnji vlak, potem izžarevaj iz sebe svojo notranjo moč, samozavest, možatost, srečo in zadovoljstvo z življenjem in ni hudir, da ne boš srečal kakšne takšne brez koša problemov na hrbtu. Star si ravno prav, v poštev pridejo vse samske, brez balasta, stare okrog trideset in nekaj let čez. Izbira je hudo pestra, zato, nehaj smrkati, pozdravi praske, kot se za pravega mačka spodobi, odrasti in končno postani – dec, ded, (poglej na Gooogle, kaj to je), mož, moški, grča, kakorkoli se že takemu reče v vašem koncu, amen.

Lep pozdrav, katenjka.

Lepo pisanje košičkove, na meji poetičnega in literarnega, ne samo nasveta spričo razbite ljubezni, ki to niti ni bila…Sem vedno rada brala tvoje poste čeprav morda niso nič kaj krajši od našega na novo delujočega kolega na sosednjem podforumu… se te čisto drugače čita…lep pozdrav nazaj.

Ne vem zakaj tako razglabljanje o tako preprosti zadevi. Nisi primeren za njo, ne vidi se s tabo in ti je pač, da te ne bi prizadela, razlog za razhod malo zavila v celofan.
Ne smemo pa pozabit, da so vegetarijanci ena čudna bitja, črnogleda bitja, oz. ljudje, ki svet gledajo skozi umazan periskop in vse vidijo v slabi luči in vsi na širnem svetu so se rodili, da jim škodijo, da jih ranijo…isto vegani.
Pozabi jo, idi naprej…mogoče je malo huje, ker si pač ti dobil košarico in tisto česar ne moremo imeti, je pač toliko bolj željeno.
Želim ti vso srečo pri “pozabljanju” puhoglavke in upam, da boš kmalu ob pogledu nanjo dobil je velik porogljiv nasmeh in da te bo kmalu v prihodnosti spominjala samo na eno smešno ženskico s smešnim pogledom na svet.

To ni čisto res a ne…človek kot vrsta pač je vegetarijanec oz natančneje smo sadjejedci, o tem priča že sama struktura zob in anatomija glave, ker imamo obrazni del dosti manjši na pram lobanjskemu, (podobno nam najbližja živalska vrsta a ne). Kar se je evolucijsko še bolj stopnjevalo, ker naši predniki so se morali, če so hoteli preživeti v ekstremnih podnebnih razmerah ledene dobe in ne biti plen zveri, poslužiti raznih ukan in zvijač in nenazadnje tudi lova in udomačevanja živali.
To nima zdaj nobene veze s črnogledostjo vegetarijancev, morda ima z nestrpnostjo tistih, ki to niste, je pa res, da en posamičen zblužen vegetarijanec ali vegan za živali in naravo ne napravi nič, če živi v nekem svojem svetu “duhovnosti” kot kenova nesojena ljubezen. Ima pa vso pravico, da mu pove, da z njim ne more biti in ti tu ravno nimaš pravice, da se spravljaš na vegetarijance, ki smo nekateri čisto normalni….

Za nekoga, ki je poln predsodkov in rad posplošuje, je to še kako res.
A očitno je to čisto normalno in nič čudnega…..

Košičkova,
res hvala za obsežno pisanje in mnenje. Ne bom rekel, da imaš v vsem prav in da se strinjam, definitivno pa se vidi, da imaš izkušnje. Ljubezen in zaljubljenost pa res ni isto, in to pogosto enačimo, zaljubljenost mine, ljubezen pa ostane.No, bo pokazal čas, kaj čutim in če je to res tako močno ali pa bo izginilo čez čas.

Katenjka,
to, da smo ljudje po naravi vegetarijanci, vsaj bili še ne toliko let nazaj v človeški zgodovini, res pravijo raziskave in smo si po fizičnih lastnostih res bolj podobni z vegetarijanci kot mesojedci. Tudi še naši dedki in babice na deželi so v glavnem doma jedli sadje in zelenjavo, tu in tam pa še meso. Ne bom rekel, da bi “morali” biti ljudje spet čisti vegetarijanci, je pa po moje to bolj zdravo za nas. In tudi misel na to, koliko živali se pobije, da bi bili mi siti. Ne vem, koliko ljudi bi še jedlo meso v današnjem času, če bi si ga morali sami zaklati

Teja78
ti dam zelo prav, da je treba iti naprej….

Hvala!