Imava se rada, a nisem vegetarijanec – Boštjan
Lep pozdrav vsem!
Muči me ena stvar in je ne morem razumeti.
Z mojo (bivšo) punco sva se spoznala po enem spletu naključij in se že ob prvem srečanju ujela. Oba pa sva imela prej več razočaranj v zvezah in sva zato vstopila v novo zvezo bolj previdno, nisva si niti upala pomisliti, da bi lahko kaj bilo resnega…Ona je bila v prejšnji zvezi skoraj zlorabljana, varana in dolgoletni partner jo je zapustil, ko je hudo zbolela. Med težkim in večletnim okrevanjem in samskostjo je iskala “smisel”, kot ga iščemo vsi in se zelo spremenila, postala vegetarijanka in odprta za druge religije in mišljenja. Ko sva se začuda spoznala, sva bila presenečena, kako so najini pogledi na marsikaj podobni in kot da si bereva misli. Zaljubila sva se. Še preden sva začela s spolnimi odnosi, mi je nekega dne žalostna priznala, da ima genitalni herpes…in da jo lahko pustim, če hočem…Bil sem šokiran, nisem vedel, da je lahko herpes tako hud…In vendar, do nje sem čutil nekaj tako močno kot še do nobene. Sva “tvegala” in bilo je krasno, verjetno najboljši seks do sedaj v življenju. Začela sva verjeti, da sva se »končno našla« po toliko letih, ona 35, jaz 38. A seveda se je spet zapletlo… Pogosto je imela občutek, da še vedno mislim na svoje bivše in da jo bom pustil…Pa nisem tega niti pomislil, toliko mi je pomenila. Nato se je ona odločila, da me po 6 mesecih pusti in »prehiti». Kljub temu sva se še večkrat slišala in videla, kot prijatelja, in vendar so bile iskrice še vedno tu, priznala je, da jo to muči, ker si želi, pa ne more???. Mislil sem, da se ne bi z nobeno žensko nikoli poročil, a z njo bi se, imel otroke…Prosil sem jo za roko in me je zavrnila. Njen razlog za to je bil, da ne bi mogla živeti z nekom, ki je meso (nisem “čisti” vegetarijanec, vendar jem meso bolj redko), da preveč govorim o denarju (sam nisem imel takega občutka, a bo te že res….) in da imava mogoče različne poglede na vzgojo otrok. To so pomembne stvari, seveda, posebno otroci, ampak nikoli ni takega, da bo “popoln”, in pustiti nekoga, da bomo potem enkrat “mogoče” našli nekoga, ki nam bo podoben v vsem???, ampak bodo še potem res tudi čustva?
Rekla je, da me ljubi in se z nikomer ni počutila tako lepo, a da ne more…
Razumel bi, če ne bi bilo med nama nobenih čustev, a sva se ujemala osebnostno, v postelji in čustvih. Ne razumem, kako lahko ljudje zavržemo ljubezen zaradi tega, ker pač nismo »čisto isti«, ker nikoli nista dva čisto »kompatibilna«, sprejemati bi morali tudi razlike. Ljubezni ne najdemo na vsakem koraku, ovinku in kdo ve, kdaj nas spet sreča…
Tega ne razumem, še vedno, po več mesecih, in vsak dan je živa muka, bolečina, ko pomislim na njo…Ljubim jo!
Prosim za kak nasvet, če ima kdo podobno izkušnjo ali mnenje…
Najlepša hvala!
Menim, da ni razlog v tem, da ješ meso, ampak so pravi razlogi v preteklih slabih izkušnjah in čustveni bolečini ter posledično nezaupanju.
Sam sem prav tako vegetarijanec in nikoli nisem partnerske veze pogojeval s tem ali ženska uživa meso ali pa ne. Pomembne so mi druga osebnostne lastnosti in pogledi na življenje. Kaj kdo je ali česa ne je, pa je postranskega pomena.
Glede na vse te čustvene bolečine in zlorabe, ki jih je doživljala, je sklepati, da se gre za občutljivo osebo, ki že na splošno trpi zaradi nizke samopodobe in nezavednimi občutki zavrnitve.
V veri in vegetarijanstvu je zato našla tolažbo, a hkrati se še bolj umaknila v svoj svet ter postala nedostopna.
Našla sta se zaradi podobnih izkušenj v upanju, da bosta lažje razumela drug drugega in
si nudila oporo ter tako lažje prebolela slabe izkušnje. To je tisto, kar ti je dalo misliti, da sta si tako zelo podobna…..A v resnici je v ozadju veliko različnih interesov in pogledov na življenje. Ker je ona zelo občutljiva ter nezaupljiva, deluje zahtevno, zato ob sebi rabi osebo, ob kateri se ne bo počutila tuje in mu bo lahko zaupala.
Strinjam se z Robijem. Menim, da “dekle” še ni pripravljeno na resno zvezo. Glede na to, da kaj vse se ji je zgodilo v prejšnji zvezi, je očitno, da njene samopodoba ni bila dobra in še vedno ni.
Ko se srečata dva, s tako slabimi izkušnjami, imata lahko velike težave z nadaljevanjem odnosa, saj se neprestano pojavljajo neki negativni občutki, občutki zavrnitve in nezaupanje, ko za to sploh ni pravega vzroka. Velikokrat sami s svojim vedenjem izzovemo/pripravimo drugega do tega, da nam potrdi lastne strahove, dvome. Če se tega ne zavedamo, imamo občutek, kot da s to osebo ne moremo nadaljevati nekega zaupljivega odnosa, v resnici pa je težava le v nas oziroma naši samopodobi.
Menim, da so te njene “zavrnitve” okrog načina prehranjevanja in tudi morebitne ostale podobne toliko prizadele, da si dobil občutek, da te dekle ne mara, kar te je verjetno tudi prestrašilo oziroma ti vzelo pogum za nadaljevanje. Mislim, da ona ni želela povedati tega, da ne more biti s teboj zaradi načina prehranjevanja, ampak je zaradi strahu in slabih izkušenj le izrazila dvom v vajino skupno prihodnost, kar je povsem običajno za žensko s takšnimi izkušnjami. Zato potrebuje ob sebi nekoga, ki bo kljub njenim dvomom, pripravljen nadaljevati, jo predvsem pravilno razumeti, jo pomiriti in se pogovoriti o njenih dvomih in o tem ali so res upravičen razlog za to, da dva ne bi mogla skupaj živeti.
Prepričan sem, da zaradi slabih izkušenj nista bila pripravljena tvegati toliko, da bi ostala skupaj in sta nekako oba igrala bolj varno igro, zato, da ne bi bila še enkrat podobno prizadeta. Verjetno res še nista bila pripravljena na resno zvezo, čeprav se vama je tako zdelo. Ob naslednji izkušnji, v kateri bo upam dvomov manj, boš morda razumel, kako nepripravljen si bil. Mogoče pa niti ta še ni izgubljena.
Marko in Robi,
mogoče sta res kar precej zadela in ugotovila, predvsem kar se tiče vegetarijanstva in duhovnosti ter zato še dodatnega odmika od sveta in nedostopnosti v svoj svet, pa slabih izkušenj in še marsikaj.
Slabe izkušnje sva res imela oba, pa ona vsekakor hujše.. Čeprav verjetno ni nobenega med nami, ki ne bi imel slabih izkušenj (drugače bi bili že vsi srečno poročeni s prvim in prvo) in nekatere od nas to bolj prizadene.
Niso pa mi njene zavrnitve okrog “vegetarijanstva” in ostalega vzele poguma, vztrajal sem in poskušal biti potrpežljiv, ne tečnariti (čeprav sem se njene verjetno zdel ravno tak) in jo poskusiti razumeti. Verjetno sem pri vsem skupaj naredil tudi kake napake, tega ne morem reči, ki so njo prizadele, pa to ni bil nikoli moj namen. Bila so obdobja, ko sva se redko videla (enkrat na teden), jaz sem si jo želel, ona pa ni mogla zaradi ene res zajebane službe, in pa ko sva bila zmenjena, se je je pogosto slabo počutila in ni mogla priti, že od mladosti so si je pojavljale razne slabosti. In pa rabila je tudi svoj mir. Nisem ji nič od tega “metal pod nos”, je pa sama čutila in vedela, da mi ni vseeno.
Saj sva si bila res podobna in zelo blizu, še z nobeno se nisem čutil tako povezanega. Ne samo glede slabih izkušenj, tudi glede prehrane (le da jaz, ko sva se spoznala, nisem bil “čisti” vegetarijanec), duhovnosti in verovanj, pogledov na svet…Kot da bi drug drugemu brala misli, in oba sva si zaupala najgloblje misli. V času zveze se nisva niti enkrat skregala.
Prosim, ne misliti, da sem pri 38 že na “smrt obupan” in razočaran, ker sem samski in še vedno nimam otrok in da sem se nje poskusil “oklepati” kot neke zadnje možnosti ali kako že, da imam-imava družino. Niti ni to, da ne bi mogel imeti kake druge. Potencialne partnerke res ni težko spoznati in je najti, možnosti je vedno dosti…samo vprašanje, kaj dobimo…Ne vem, kake so izkušnje drugih, vendar z vsakim preprosto ne moremo biti, se pogovarjati, nam ne ugaja zven glasu, vonj, se poljubiti, spati….kaj šele nekaj čutiti in ljubiti. Z njo je bilo vse to. In to je po mojih izkušnjah, pa nisem bil s tako malo ženskami, je to bolj redko. Ko imamo to, kar je po moje pogoj, da sta lahko dva sploh skupaj-fizično in čustveno komponento zveze, pa se o vsem ostalem, o skupnem življenju, otrocih, prostem času itd….pa se lahko pogovarjamo, debatiramo in se moramo prilagajati, ni druge, ker se nikoli ne bomo v vsem strinjali. Tu ona ni hotela odstopiti niti za malo.
Verjetno ni nobene, do katere bi tako globoko čutil in se ji prilagajal.. do določene meje, vendar ne poniževal. Druženje z njo mi je odprlo oči glede mesa, ki ga nikoli nisem preveč maral, in postal vegetarijanec, ona pa je to na žalost videla samo kot mojo “finto”. Zaupala mi je, da si v življenju želi enkrat poročiti (nisva govorila konkretno o nama), moje mnenje o poroki pa je bilo že do nekdaj bolj odklonilno. Potem ko sva šla narazen sem spoznal, da če je katera na svetu, s katero bi se poročil, bi se z njo, in jo zaprosil, pa me je zavrnila…spet po njenem “finta”.
Zato mi je še vedno težko razumeti, ko v odnos vložiš kolikor lahko, pa te potem zapusti oseba, ki jo ljubiš in te tudi ona ljubi…to je največja ironija. Se zato v tem trenutku sploh vprašam, kako naprej in če ima sploh kaki smisel, če ljubezen, ki je za mene nekaj svetega, v življenju s tako lahkoto zavržemo, kot da raste za vsakim ovinkom???
Verjamem, da si poskušal biti potrpežljiv in verjamem, da je nisi nameraval prizadeti. Žal pa verjetno ona tega ne zmore videti, razumeti oziroma sprejeti kot nekaj pozitivnega zanjo oziroma za vaju. Velja neko splošno pravilo, da slabše kot ima nek človek izkušnje iz nekega področja, bolj je tam občutljiv/previden, ko se vnovič podaja vanj. Vsaj nek določen čas, dokler ne zaživi nove bolj pozitivne izkušnje, za katero je pa potrebno ogromno truda, potrpljenja, razumevanja ter poguma. In to velja tako zate, kot zanjo. Tako, kot si rekel, si morda tudi sam naredil kako “napako”, ampak si naredil najbolje kakor si znal. Enako pa velja tudi zanjo.
To je ta previdnost o kateri ti pišem, te “finte”. Če sodim po svoji izkušnji, ki je tvoji precej podobna, lahko rečem, da si ji šel preveč naproti in tudi prehitro. Ravno to je tisto, kar jo je najbolj spomnilo na svoje pretekle izkušnje (po mojem mnenju), ko se je fant pripravljen prilagodit vsem njenim pričakovanjem, samo da bo dobil tisto in potem izginil, da jo bo izkoristil. Fantje običajno pristopajo na zelo podoben način in ženskam se na začetku vsi zdijo enaki, da vsi hočejo le eno, posebej tako mislijo tiste, ki imajo že kako slabo izkušnjo. Zato so zelo previdne in lahko moškega zavračajo zelo dolgo. Ene pretiravajo. :))
Moja izkušnja je bila takšna, da tudi midva povsem na začetku (v fazi spoznavanja) nisva bila povsem enako opredeljena glede otrok in poroke, vendar nihče ni zaradi tega drugega zavrnil ali spremenil svoje mišljenje samo zato, da bi drugega prepričala. Meni je bilo pomembno spoznavanje nje in vzroki, zakaj tako razmišlja, kot razmišlja, kaj jo je naredilo takšno, kot je. Jaz sem nekako verjel, da je njena “neželja” po otrocih recimo le obrambni mehanizem, dvom vase, ki bo s časom prešel v željo po otroku, v kolikor bo najin odnos zadovoljiv za oba. Verjel sem, da sem tak odnos sposoben ustvarit z njo, zato me take “malenkosti” niso zmedle. Takrat se seveda niso zdele malenkosti, ampak to pot sem si izbral prehoditi in danes mi ni žal.
Menim, da je ni bi smel izpustiti “kar tako”. Mogoče nisi izbral najboljšega načina, da jo prepričaš. Jaz vem, da sem kdaj bil tudi hud nanjo (čeprav se mi je takoj potem zdel ta način napačen, otročji), ampak takrat drugače nisem znal, po drugi strani pa sem ji potem vedno mirno razložil, zakaj sem bil hud. Vedno je bila toliko samokritična, da je spoznala, da je tudi sama veliko pripomogla k mojemu odzivu. Samokritičen sem bil tudi sam, saj moja želja ni bil tak odnos, kjer bi bili prisotni/potrebni izbruhi jeze. Veliko sva delala na razumevanju drug drugega, hkrati pa tudi samega sebe. Splačalo se je.
Po eni strani je to res, vendar ima Ken prav tako veliko stvari za predelati in ravno ob takšni “težavni” ženski, bi lahko to ozavestil ter v njej prepoznal del sebe.
To je eden izmed razlogov zakaj ga privlači, saj v njej vidi del sebe.[/quote]Ja se strinjam, čeprav so to spet eni taki stavki, ki vsepovsod pašejo, je menda res, da se parčkamo pod nezavednimi “motnjami” naše psihologije, nekateri se prej najdejo, drugi to počnejo kronično napačno, tretji ostajajo večno samski…
V ljubezni je tako, da ali imaš nekoga rad in ga sprejemaš ali pa ga ne moreš imeti rad in ga ne sprejemaš. Tu ni nič vmesnega. Ni tu krivo (ne)vegetarijanstvo, pogovori o denarju, pogledi na vzgojo otrok, ker tega niti še ona sama ne ve, kakšna mama bi bila… to so samo neke oporne točke za “dear john” letter, ker tega ni lahko spisati, če do nekoga vendar nekaj čutiš in sta imela včasih lepo.
Isto je z vegetarijanstvom, ali si vegetarijanec in mesa ne ješ ali pa to nisi in ga ješ, kolikor ga pač ješ. Čistih in nečistih vegetarijancev ni, so samo vegetarijanci iz različnih razlogov, zdravstvenih, ideoloških oz kot je to tukaj, z namenom da postanemo všečni svojemu partnerju. Kar ne bi bilo nič narobe, če ne bi avtor spričo vsega tega postal že tako zmaličen, da še sam ne ve, kaj je, včeraj v naslovu napiše črno, danes pa je že belo.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]No ta stavek sem vseskozi pričakovala… seveda si se poniževal, klečeplazil si pred njo, razumel vse njene slabosti in res za*ebano službo in da rabi svoj mir in temu še kar ni bilo konca, ker ona ni hotela odstopiti niti za malo…
Ne vem če gre to tako… namreč oba morata napraviti več kot pol poti proti drugemu da se nekje prekrižata in oba morata vedeti, da popolne ljubezni oz jo morata čuvati za otroke, če jih bosta imela…
Morda pa prosiš, da se ti v odgovor oglasi košičkova, ki vidim, da piše v sosednji temi in za moje pojme daje zelo dobre nasvete oz navaja, da si jih poiščemo sami… en od teh recimo je, da poišeš sebe in da ostjaš zvest samemu sebi, kar ti nisi več in si se v odnosu z njo že davno izgubil.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Po eni strani je to res, vendar ima Ken prav tako veliko stvari za predelati in ravno ob takšni “težavni” ženski, bi lahko to ozavestil ter v njej prepoznal del sebe.
To je eden izmed razlogov zakaj ga privlači, saj v njej vidi del sebe.[/quote]
Privlači ga res zaradi tega kar praviš, zelo zmotno pa je po mojem mnenju (res ne vem vsega) mišljenje, da ob enakih motnjah drugih to sami predelamo.
Svoje motnje in probleme najlažje predelamo ob eni zdravi osebi, saj nam ona pokaže, kaj je dobro in kaj ne, nam kaže ogledalo, da vidimo svoje pomanjkljivosti. Če seveda nismo preveč moteni in oba v drek porinemo.
Res je. Ravno to je bil moj namen pisanja. Ravno to “všečkanje”, prilagajanje z namenom približevanja, nas navdaja z občutki, da smo ogromno storili za nekoga drugega, se žrtvovali in se zato čudimo, kako to, da nas pa drugi ne mara….
A stvar je v tem, da tega v sebi ne doživljamo kot ljubezen. Ljubezen je sprejemanje in ne prilagajanje…..Enostavno čutimo odpor, ko vidimo, da nekdo počne nekaj samo zaradi nas, ne pa zato, ker bi bil samo tisto, kar je.
Po eni strani je to res, vendar ima Ken prav tako veliko stvari za predelati in ravno ob takšni “težavni” ženski, bi lahko to ozavestil ter v njej prepoznal del sebe.
To je eden izmed razlogov zakaj ga privlači, saj v njej vidi del sebe.[/quote]
Privlači ga res zaradi tega kar praviš, zelo zmotno pa je po mojem mnenju (res ne vem vsega) mišljenje, da ob enakih motnjah drugih to sami predelamo.
Svoje motnje in probleme najlažje predelamo ob eni zdravi osebi, saj nam ona pokaže, kaj je dobro in kaj ne, nam kaže ogledalo, da vidimo svoje pomanjkljivosti. Če seveda nismo preveč moteni in oba v drek porinemo.[/quote]
To že. A v tem primeru ga privlači to, da pri njej najde tolažbo in sorodno dušo. Ni še zdaj v zavesti želja glede tega kako predelati travme in probleme.
To pride naknadno in šele potem uvidiš ob kom si se znašel.
Vesel sem, da ste se tako razpisali o zadevi, in želite svetovati pa pomagati. Imate precej izkušenj in dobro, da sem se na nasvet odločil to objaviti na tem forumu, saj vi lahko gledate na zadevo bolj ali manj objektivno (niste čustveno vpleteni), in s pomočjo vaših besed lahko človek gleda na zadevo še drugače.
Zanimivo, da si tudi ti, Marko, imel podobne izkušnje, a se vama je dobro izšlo. Mislim, da imaš prav, da sem ji tudi jaz mogoče krenil malo preveč in prehitro naproti. A glej, tako mi je pač bilo in tako sem čutil, nisem mogel drugače, ker mi ona toliko pomeni. V življenju je doživela toliko neprijetnega, da je bilo tega res dovolj in sem ji hotel dati lepega to, kar sem ji lahko.
Katenjka,
Če mi ona ne bi bila všeč, bi bilo hitro konec že z moje strani, a je bilo na njej “nekaj tisto”, za kar se je splačalo vztrajati in potruditi. Ko sem govoril o tem, da sem se ji prilagajal, pa ne mislim nekega lažnega “všečkanja” in poniževanja, klečeplazenja in jokanja…toliko ponosa imam.
Imaš pa čisto prav, v zvezi bi moral vsak narediti vsaj pol in še več poti, da se približata drug drugemu.
Rad bi rekel, da mogoče malo preveč poudarjate to, da sva imela oba slabe izkušnje v prejšnjih zvezah in sva bila previdna. Le kdo ni imel slabih izkušenj in verjetno se vsak potem v naslednje zveze spusti bolj previdno (so pa tudi taki, ki skočijo v vsako na vrat na nos, seveda). Ne čutim ravno potrebe, da bi ob njej predeloval “svoje traume in motnje”, je pa res, da če imasta dva podobne “dramatične” izkušnje v življenju, se o tem lažje pogovarjata in se razumeta.
Robi
postavil si dobro vprašanje, zakaj se počutim povezanega z njo? Potem sem razmišljal o tem in vidim, da se čutim celo bolj povezanega kot sem si mislil. Ljudje smo med sabo res različni, saj imamo toliko lastnosti in vendar smo si z enimi bolj blizu kot z drugimi. Poleg nekaterih podobnih »dramatičnih«, če lahko tako rečem izkušenj v življenju, sva imela pri marsičem, ne bom rekel čisto enako, a precej podobno mnenje …o plesu, zabavi, oblačenju, medčloveških odnosih, na nek način sva bila pacifista, oba nekadilca in abstinenta, rada živali…lahko se smejete, če hočete, vendar nobeden od naju ne bi nalašč pohodil niti mravlje, dobesedno…. Všeč mi je njeno vegetarijanstvo…ne poznam nikogar ne zasebno ne v službi, ki bi bil vegetarijanec in človek se vedno srečuje s čudnimi vprašanji »a ti pa ne ješ mesa?« Nobenemu že od mladosti ni bilo všeč meso, le da sem ga jaz občasno še jedel. Najbolj me je presenetilo, da je njen pogled na cerkev, religijo podoben mojemu, in nisem še nikoli srečal osebe, ki bi se tako zanimala za ezoteriko ter kot jaz prakticirala meditacijo…z marsikom se o tem ne moreš niti pogovarjati….Všečnost , telesna privlačnost in čustva drug do drugega pa so bila najlepša. Za razliko od nekaterih punc, ki imajo rade nore zabave, se nalivajo z alkoholom in gledajo na svet precej materialno, ogovarjajo in norčujejo iz drugih, je ona nekaj čisto drugačnega in nasprotnega, v pozitivno smer.
Seveda so bile stvari, v katerih se nisva strinjala, vendar je tisto, kar mi je bilo pri njej všeč, daleč in zdaleč odtehtalo vse ostalo. Paradoksalno, ko zdaj gledam na to, so nekateri njeni razlogi za zavrnitev ravno na osnovi tistega, kar je meni všeč na njej…za njo sem še vedno premalo vegetarijanca (oziroma sploh nisem, kot si pravilno povedala Katenjka) in to, da sem potem postal, ni bilo zaradi nje, ampak zaradi lastnega spoznanja, da se da živeti čisto brez mesa. In po njenem vseeno preveč gledam na materialne dobrine. Njen občutek, da imava različne poglede na vzgojo otrok pa je verjetno predvsem od tega, ker sem malo v šali rekel, »da bi bil verjetno en strog starš«…slabi spomini…
Imam jo rad in sprejemam tako, kot je, zato težje razumem, zakaj ona ne more sprejeti mene takega kot sem, kljub toliko osebnostnim podobnostim in čustvom. Je res tako enostavno zavreči ljubezen zaradi nekaj nijans v pogledih na skupno življenje? Potem smo ljudje res čudni.
Hm…
Te nianse… vse je odvisno od teže, ki dajemo tem niansam. Za nekoga je samo niansa, za drugega pomemben faktor. Odločilen. Nekaj, na čemer gradiš zaključke, življenjske poteze.
Kar bi ti rad od nje je, da spremeni mišljenje. Da se ji te nianse tudi dejansko zdijo samo nianse, ona pa je, kot sem dobila vtis, zelo zakoreninjena v nekih prepričanjih, kaj je dobro in kaj slabo. “Jebeno” je spreminjat miselnost. Saj tudi tvojo miselnost še sam ne moreš kar tako spremeniti. Lahko poskušiš gledati na te nianse kot na nekaj pomembnega, občutit ob tem občutke, kot jih občuti sama, pa boš videl, da ni tako lahko kar spremeniti mišljenja o teh niansah. Niti tebi in niti njej.
Ken, po moje te ona enostavno nima toliko rada oz. rada na tak način, kot jo imaš ti. Ali pa v vsem išče “izgovore”, da je enostavno nihče ne razumem, ji ni podoben, bo žrtev v rokah usode in osamljena bo “trpela” ali trpela še naprej, vedoč, da ji ni podobnega, tako oz. toliko plemenitega/unikatnega/popolnega ali karkoli že, da bi jo lahko spustil iz njenega prestola med navadne smrtnike. Sprijazni se. Po tej deželi tacamo tudi še druge ženske, ki imamo ista ali podobna razmišljanja (glede vegeterijanstva, načina življenja, religije ipd.) kot ti (ali ona) s tem, da dopuščamo v sočloveku njegovo individualnost, njegovo razmišljanje, zaradi katerega se mu ne oddaljujemo, ga ne zavračamo v celoti, ampak če že zavračamo, zavračamo tisti en pogled (na vzgojo otrok), ne pa na človeka kot celoto. Ljudje pač nismo samo vse dobro, in neumne bi ženske bile, če bi mislile, da smo edinstvene in popolne – v očeh drugega, seveda. Neumne bi bile, če bi to pričakovale in pri tem vztrajale, pri partnerju.
Ken, težko je o tem razglabljati in priti do bistvenih zaključkov, saj ne poznamo njene plati zgodbe. Lahko je “finta” čisto v nečem tretjem, kako te je doživljala in zakaj, kar tebi ni znano, in vprašanje, če je znano sploh njej.
Ker ona ne sprejema sebe, takšno kot je, tudi ne more sprejeti tebe in v tebi išče predvsem napake oziroma razloge, da ne more živeti s tabo. V resnici se bolj boji, da ti ne boš mogel sprejeti nje, boji se, da je vso to sprejemanje, ki ji ga nudiš sedaj, samo krinka, da jo zvabiš v past. Tako pač razmišlja zaradi preteklih izkušenj, mogoče ima celo prav, to bi pokazal šele čas, ko bi nekaj časa živela skupaj.