imam pravico?
Ne vem kako naj vse skupaj spravim v nekaj stavkov, da boste razumeli kaj želim povedati. Težava je v možu oziroma najinem odnosu. Za prvo plačo sem si kupila poročni plašč, za drugo pa planice, zibko…..Delam v že od konca šole 25 let in zadnje čase mi samo to hodi po glavi, da delam samo za druge. Imam precej dobro plačo za današnji čas, sicer obremenjeno s krediti. Hčer je že v službi in ima svojo družino, doma pa sta še polnoletna dvojčka, ki še hodita v šolo in mož. Naj povem, da sem ga imela fajn rada od začetka, pa do parih tednov nazaj, Skupaj sva šla čez dobro in slabo. Velikokrat slabo in to slabo se samo poglablja. Že nekaj časa je brez službe in se niti ne trudi nekaj iskati. Delal je včasih v tovarni, pa ni bil zadovoljen, je pustil in delal na terenu v tujini. Pri njemu je zgledalo nekako takole: tri mesece dela in potem par mesecev brez dela. Nazadnje je delal aprila 3 tedne, ki jih ni dobil plačane in sedaj čaka neko sanjsko priliko. Ko sem se želela pogovoriti glede tega z njim mi zabrusi, da on ne bo delal kar njemu ne paše in ne bo delal za 500 e. Ne zmorem več vse sama. Kredit, ki ga je imel sem prevzela jaz, ker ga ni plačeval, pa sva bila zmenjena, da ga bo do konca leta odplačal, ker bo delal. Zdaj pa samo išče kako bi z nič dela zaslužil. Ne zmorem nas živeti, plačevati kredite in položnice. Prišle bodo izvršbe, ki bodo vse šle na mojo plačo. Že celo življenje rešujem njegovo rit, vračam dolgove, plačujem kredite. Ne rečem, ko je zaslužil ni zapravljal samo zase, ampak to je par mesecev na leto. Ne vem kaj se dogaja z mano, ampak a moram res delati samo za njih. O frizerju lahko samo sanjam, o čevljih tudi, pa me najbolj boli, da imam plačo, s katero bi si vse lahko privoščila. Zakaj jaz ne morem delati kar bi rada? Zakaj si jaz ne morem vzeti par neplačanih mesecev? Jezna sem, žalostna, razočarana in se sprašujem kaj bo danes ko pridem domov? Bo imel čas skuhati? Bo imel čas kaj pospraviti? Bo trezen?
Naj mi nekdo pove imam pravico zaživeti svoje življenje brez slabe vesti? Zahtevati mogoče, da mi pomaga vzdrževati družino, vrne kredite ali pa naj spoka? Vsi me bodo obsojali. Ne znam naprej, samo sama jokam, trpim, upam na čudež. A kaj ko se noče tudi pogovoriti o tem, postane osoren, žaljiv, grozi, jaz pa samo vem, da ne zmorem več celo življenje samo dajati.
Hvala, ker ste me brali. Najraje bi zaspala in se nikdar većč zbudila, od življenja itak nimam nič drugega kot solze
Spoštovana gospa,
znašli ste se na razpotju svojega življenja, mogoče najpomembnejšem doslej, ker si najbrž še nikoli niste tako zelo resno postavili vprašanj, kot jih nizate v svojem pismu. Seveda ste si jih postavljali že prej, pa je bilo vedno kaj pomembnejše od vas, na prvem mestu so gotovo bili otroci. Zdaj pa, ko so že vsi polnoletni in starejša že tudi na svojem, si dovolite, da vam padajo »mrene z oči«, si začenjate snemati plašnice in se ozirati naokrog. Pa še kljub temu je toliko strahu in sramu, da druge – namesto sebe – pozivate, naj vam povedo, ali imate pravico zaživeti svoje življenje brez slabe vesti.
Nabralo se vam je za celo akumulacijsko jezero jeze in žalosti, ki mu ni nikoli nihče zares prisluhnil (še najmanj vi sami), da grozi, da bo preplavilo jez. In to je dobro. Čeprav vas je zelo strah – in ta strah prepoznavate predvsem v tem, kako naj bi vas »drugi« obsojali, če boste prenehali podpirati kronično lenega, arogantnega in popivajočega moža –, je upor proti temu nesmiselnemu garanju močnejši. In ta upor, ta jeza vas bo ponesla skozi to krizo.
Berem in poslušam veliko žensk, katerih zgodba je podobna vaši, in vas zelo dobro čutim. Koliko življenjske sile, koliko moči, darov, ljubezni je v vas zablokiranih, pa bi jih lahko uporabili na najrazličnejše čudovite načine. Lahko so čisto preprosti; čudoviti so zaradi energije, ki jih poganja: svobodnosti, sproščenosti, dostojanstva. In zato vam ne bom rekla, kot so vam že mnogi in kot ste si rekli že sami kdove kolikokrat: ločite se, in vaš problem bo rešen. Tudi to je ena od možnosti in zelo verjetno boste to storili, vendar to ni bistveno (čeprav se na zunaj zdi tako). Pomembno je, da se začnete čutiti, da začnete čutiti svojo zablokirano moč, da se osvobodite hromečega strahu, kdo bo plačeval moževe dolgove in kaj bodo rekli ljudje. Dolgo ste zrli vanj s hrepenenjem, da bi videl vašo pridnost, zanesljivost, zvestobo, podporo in se odzval z enakim. Čas je, da odvrnete pogled in ga začnete izostrovati za druge stvari. Ko boste vedeli, kaj bi VI radi počeli, vam na račun tega ne bo težko tudi zanemariti drugih. Veliko lepih stvari lahko delate, ki so za vašo dušo (in še telo) in so popolnoma zastonj. Tožite zaradi moža, a nehote se poraja vprašanje, kaj počneta vaša polnoletna dvojčka. Opravita svoj delež pospravljanja in kuhanja? Če je odgovor da, super, lahko računate, da si boste v medsebojno oporo. Če je ne, je treba v tej smeri nekaj storiti. Vi prinašate domov denar. Če je bil pred sto leti (pa tudi še veliko kasneje) moški tisti, ki je prinašal domov denar, mar mislite, da je še kuhal, pospravljal in vzgajal otroke?
Čaka vas soočanje z moževimi dolgovi. To je groba realnost, posledica vašega prevzemanja njegovih bremen na svoja pleča, draga šola, za katero vem, da jo boste opravili z odliko in vam je ne bo treba nikoli več ponavljati. To boste zmogli z modro gospodarnostjo, na katero se tako ali tako s pridom opirate že vse življenje. Ali pa boste zmogli v sebi poiskati iskro lastne vrednosti, je odvisno od drugačne vrste garanja – garanja na sebi. Pri tem vam bo v veliko oporo kaka skupina za samopomoč; priporočam vam, da se obrnete na Človeško toplino. Svojim otrokom – nič zato, če so že polnoletni – boste lahko ravno s tem, da boste na novo zaživeli, dali zgled, da v stiski ni treba leči in zaspati, ampak se lahko šele zares zbudiš.
Verjamem, da vam bo uspelo, in vas toplo pozdravljam,