Pozdravljeni,
stara sem 25 let in prihajam iz enostarševske družine. Oče je umrl pred 14 leti, mama pa ima že dolga leta drugega partnerja. Ne živim več doma in vidimo se med vikendi.
Vse lepo in prav, toda zanima me, če obstaja kakšno splošno mnenje o tem, kakšno pravico imajo starši, da svojim otrokom razlagajo o svojih težavah in jih psihično obremenjujejo z njimi? Res je, da sem stara 25 let, toda zadnje čase mi mama razlaga neke svoje hude težave in jaz se zaradi tega grozno obremenjujem in se jokam in sem skos nervozna. Razrešiti pa jih ne morem. Razmišljam o odnosu matere in otroka (četudi že odraslega), o vlogah in vsem skupaj. Vem, da se o tem pogovarja tudi s parterjem in mojo starejšo sestro & predvidevam, da ji je res hudo, toda zaradi nje sem živčna razvalina tudi sama.
Saj sploh ne vem, če se oglašam na pravem forumu & če imam sploh razlog, da pišem o tem. Toda utrnila se mi je misel in zanima me vaše mnenje.
Hvala. Pa lep dan

Praviloma je tako da se človek izpove nekomu, kateremu zaupa. V tem smislu šteješ to lahko pozitivno, je pa tukaj čutiti tvoj gnev da mati na tebe prelaga neko breme. Verjetno bi ti bilo prizanešeno marsikatero njeno breme, če ona sama ne bi čutila neko zaslombo ob tebi. Težko bi razmejil kdaj in koliko teh informacij je škodno prelagati na drugega, bi ti pa samo položil na srce: mama je ena sama !
Morda pa je v vsem tem le neka poanta: v življenju je komunikacija še kako potrebna, naučiti se je potrebno tudi poslušati.

Ojla,

nihče nima te pravice, da bi s svojimi problemi preveč obremenjeval soljudi. Pa vendar nekateri to delajo, uspeva pa jim samo pri tistih ljudeh, ki to dovolijo.

Klasičen primer so starši, ki so otroka že od malega navadili, da je prevzemal njihove probleme. Da potem otrok tako obnašanje ponotranji in se enako obnaša tudi ko je odrasel, čeprav bi takrat lahko odšel od staršev in jim postavil mejo. Tak otrok si ti. Zdaj ko si odrasla, ne znaš postaviti meje, do kje boš poslušala probleme tvoje mame in kdaj jo boš prekinila.

Začni delati na tem, da takoj, ko se v pogovoru z mamo začneš slabo počutiti, spremeniš temo pogovora, če pa to ne pomaga, pa vstaneš in odideš (odložiš slušalko). Če še to ne pomaga, pa redkeje prideš na obiske ali pa sploh nekaj časa prekineš stike. Ti si na vrsti, da narediš odločno potezo in si sama pomagaš.

Če ne boš zmogla sama, potrebuješ pomoč dobre prijateljice ali terapevta.

lp

No kaj pa porečete na obratno situacijo,ko odrasli otroci dnevno morijo svoje starše z finančnimi in drugimi težavami,starši pa jim ugajajo na vse možne načine,tudi na svojo škodo..

kar se vprašanja tiče,pa mamo lahko le poslušaš,ji daš toplo besedo ,objem,ji stojiš ob strani..kot praviš rešiti ne moreš težve,lahko pa si ji v oporo,ampak ne jokavo in cmizdrvo,ampak realno z prepričanjem,da je to vse kar lahko pač narediš za njo v določenem trenutku..
lp

Pozdravljeni!

Krivica se dogaja otroku, ki ne sme imeti svojega čustvenega sveta, temveč je vse kar je dovoljeno to, da poskrbi za čustveni svet matere. Ob tem pa se prebuja tudi veliko jeze, saj mama prihaja k vam, vam razlaga svoje težave, ko pa ji je malo lažje vas zapusti, vam pa pusti žalost, solze in nervozo.

Stari ste 25 let, torej že odrasla ženska, ki ne živi več doma. Meje bodo tukaj vsekakor potrebne, ki jih boste zmogli postaviti samo z dovolj močno začuteno jezo. Saj je resnično krivično in boleče, če skrbiš za druge, ki bi morali poskrbeti zate, ti in tvoj svet pa ni pomemben, niti začuten ali ovrednoten.

Gospa, resnično ni prav, da se to dogaja otroku, vendar naši starši še vedno delujejo iz svojega otroškega sveta in zaradi lastne idealizacije svojih staršev, ne zmorejo začutiti, kdaj otroka prizadenejo, osramotijo ali zlorabijo.

Najti sočutje do sebe je odgovor na vse tiste težke in boleče trenutke, ki ste jih doživeli kot otrok, pa jih mama najverjetneje niti ni opazila, saj je preveč zasedena s svojo stisko in nemirom. Pri 11 vam je umrl oče, to so spomini ki gredo zelo globoko in zelo daleč ter pustijo svoj pečat na odraščajoči otroški razigranosti.

Mama se bo težko spremenila, vi pa lahko veliko naredite predvsem zase, da bo vam varno ob njej in ne boste več nosili tistih čutenj, ki niso vaša in vam zasedajo življenje. Pravico imate do svojega sveta in čustvenega doživljanja, ki je samo vaše.

Vse dobro vam želim v prihodnje.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
MIdva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Dragi Cec,tvoja mnenja zelo rada berem in jih spoštujem. Tokrat pa ne morem mimo fraze, da je mama ena sama. Jaz sem ena tistih hčer edink, ki lahko na to odgovori le: HVALA BOGU, da je samo ena. Če bi jih bilo več, bi me že zdavnaj pobralo …

Avokado, ni prav, da ti mama vsiljuje svojo intimo in probleme. Nima pravice, da te je s tem, ko te je rodila, z leti vzgojila za svojo poslušalko, tebi pa je sprejemanje njenih tegob sicer breme, hkrati pa dolžnost. In neopravljena dolžnost napram materi ti vzbuja občutke krivde, kajne? Zamisli se nad njenim odnosom do tebe. Ji ti enako odkrito ‘težiš’ s svojimi problemi, ki jih gotovo imaš kot vsak človek pod soncem? Se zatekaš k njej kot k svoji najboljši prijateljici in jo obremenjuješ z izpovedmi? Če se, potem je to deloma OK, ker gre po sistemu daj – dam. Pa še tudi tu so meje, v osnovi že generacijske.

Postaviti boš morala meje, do kod lahko mama gre. Kako boš opravila s slabo vestjo, ki te bo zato grizla, je pa že težje vprašanje. Ga. Stanovnik bo vedela več o tem ( tudi njej vse pohvale! )

Ne bi se oglasila, če ne bi preživljala podobne zgodbe tudi sama. Samo takrat ni bilo interneta in Med.Over-ja. Res bi mi pomagalo, če bi mi kdo takrat lahko pametno svetoval, pa sem celo pri psihologu slišala ta zame odurni stavek, da je mama ena sama. Vzgojena v poslušno, čutečo deklico sem si skoraj zapravila življenje v dobro svoje matere. Zdaj imam 55 let, mati je v domu s popolno demenco, ne prepozna me več in ne ve, da mi je ukradla mladost in prvi zakon, ker sem se ji morala tako zelo posvečati. Morala, ja – tako sem čutila. Pa nisem s tem rešila nobene materine težave. Sebe sem skoraj uničila, preden sem sprevidela, da me ima za samo za nekakšen ‘čustven smetnjak’.

Zato pazi nase, Avokado. Nase bolj bolj na Mater.

Vso srečo ti želim na tvoji poti.

Problem je, da te mamini problemi tako prizadenejo.
Seveda ji lahko pomagaš, z nasveti, s pogovorom, a rešit mora svoje probleme mama sama. Če vidiš, da se ni pripravljena potrudit zase, kljub tvojim nasvetom in predlogom, ji pač ne moreš pomagati.
Ti pa seveda lahko sočustvuješ z njo, a prizadeti te ne sme.
nisi ti odgovorna zanjo.

Avokado, popolnoma te razumem! Moja je tudi meni takoj, že po telefonu začela tožiti, da potem nisem spala in sem se zanjo sekirala. Potem sem ji našla to in ono rešitev, je pa še izbirala in seveda nič od ponujenega zbrala, ker se je problem malo ohladil. In potem spet znova…

Ko pa sem videla, da tako ne gre, sem ji rekla, da zaradi nje ne spim, me skrbi in se žrem, mi je rekla, pa zakaj se tako sekiraš?! Takrat pa sem ji povedala, da naj me z negativnimi stvarmi več ne obremenjuje in naj mi samo kaj lepega sporoča.

S tem ukrepom, ki je bil zame težak in boleč, sem ji naredila uslugo, ker je premislila, koliko bo jamrala in je začela gledati vedrejše na svet.

Večkrat smo hčerke bolj občutljive, kot mame, zato moramo iz svoje kože in narediti red!

Zivjo Avokado!

Ne vem, zakaj tvoja mama isce pri tebi razumevanje. In ce bi ga res nasla pri svojem partnerju, tudi ne vem, ce bi iskala oporo pri tebi in tvoji sestri. Jaz bi ji povedala natanko to, kar si napisala v svojem prispevku:
” Jaz se zaradi tega grozno obremenjujem in se jokam in sem skos nervozna.” Naj nazorno vidi, kako ti je tezko, kako nemocno se pocutis, ko poslusas njeno trpljenje.

Ko bo mama videla, kako s svojimi izpovedmi vpliva nate, se ji bo mogoce kaj posvetilo.

Jaz sem svojim skrbnikom, ki so non-stop pricakovali razumevanje od mene, v podobnem primeru dejala: “In kaj bos zdaj storil/a?”
Naletela sem na zacudene oci in iz njih sem razbrala odpor. Kot bi mi hoteli reci: kako si upas kaj takega reci!

Toda vedi, da sem bila zelo ponosna nase, da sem si to upala reci! Kajti ob tem stavku sem prvic razumela, da sploh nisem jaz kriva in dolzna resevati njihove tezave in drugic, problem sem usmerila k tistemu, ki ga je dolzen resiti – ce se seveda hoce bolje pocutiti! Mislim, da sem jim s t
em dala vedeti, da v resnici sploh se niso nicesar storili, temvec so doslej le tarnali ob mlajsih, sibkejsih.

Avokado, imas moc da se postavis zase! Vesela bom, ce bos sporocila nazaj, kako ti je slo.

Vtis imam, da starejsi po eni strani pricakujejo, da bomo mi kaj naredili za njih, po drugi strani pa, ko jim reces, “kaj bodo zdaj storili”, dobis nazaj: “Ja, kaj pa cem storit!” Moja (fizicno dokaj mocna) stara mama recimo, mi v vseh mojih 28 letih doslej ni niti enkrat dejala, da se pa danes pocuti odlicno! Ce bi mi to rekla, bi me kap od zacudenja! Vedno hoce pritegniti ljudi k sebi tako, da se dela ubogo, bolehno ipd., v resnici pa ravno z njenim jamranjem vzbuja odpor, saj imam ob njej vedno obcutke krivde. Kaksno veselje bi bilo imeti ponosno in srecno babico, ki od tebe ne pricakuje prav nicesar, temvec te preprosto sprejme! Verjamem, da dobijo taksni ljudje veliko vec bogastva nazaj kot pa tisti “jamrajoci”!

Pravis, da si stara 25 let. In kaj ce si… Lahko bi jih imela 5O, pa se vedno ne bi mogla razumeti svoje mame, ki jih bo imela recimo 80. Kako naj hci razume mamo, ki je celo generacijo pred njo! Nasprotno pa je mama bila enkrat tako mlada kot ti in ravno zato je dolzna ona tebe razumet in ne ti njo.

Jaz obcudujem ljudi, ki ponosno nosijo svoje trpljenje in se iz njega kaj naucijo, ne pa se z njim ponasajo. Koliko jih tarna, kaj vse so oni doziveli in pretrpeli, namesto da bi se iz njihovih odnosov z drugimi ljudmi razvidelo, da jih je trpljenje oblikovalo v boljse, bolj socutne in bolj zavestne ljudi.

Koliko mladih to pogresa pri svojih starsih!

Hvala, ker ste posredovali svoja mnenja. Moram pa priznati, da ste me zelo presenetili, saj niti približno nisem pričakovala takšnega odziva. 🙂
Strnjam se, vsak si mora olajšati dušo in s samim poslušanjem ni nič narobe. Težava je tako predvsem v tem, da me to tako močno prizadene, imate prav. Spremeniti se moram sama & ponovno definirati najin odnos, ki je bil v teh letih, odkar ni več očeta, strahotno naporen in se šele zadnja leta spreminja na boljše.
Upam, da mi/nama bo uspelo, hvala še enkrat, ker ste bili pripravljeni deliti svoje misli & vzpodbudne besede.