Pozdravljeni!

Pri pregledu forumov sem našla tega in kar naenkrat se mi je razsvetlilo, da sem verjetno našla razlago za to, kar doživljam.

Dala vam bom kratek (na koncu ugotavljam, da ne tako kratek 🙂 ) opis. Z možem sva poročena osmo leto, imava dva otroka. Do ljudi, ki jih hoče navdušiti je prijazen, odličen retorik, ima inteligenten nastop, zna povedati, kar ljudje hočejo slišati. Do bližnjih…mene, svojih staršev pa zna biti popolnoma hladen, brezčuten. Zdi se mi, da se hrani s tem, da provocira in gleda, kako bomo odreagirali. Reče stvar, ki nekoga v nekem trenutku najbolj užali in potem zavije, da se je le hecal, ali da ni vedel, da bo nekoga užalil. Ves čas govori o sebi. Če pohvališ nekoga, nekaj… on to obrne v “a jaz pa nisem tak?” Če mu izrečem konstruktivno kritiko, z namenom, da bi kakšno stvar v odnosu izboljšala, me takoj začne poniževati v smislu, kako sem pa jaz slaba, pa da on že ve, ker je visoko izobražen, jaz pa ne… Do otrok je sicer boljši, vendar le, dokler se lepo obnašata. Če otrok npr. joka v javnosti, on znori, kako se obnaša, da so ga vsi gledali, ko se mu je otrok jokal, da nihče nima tako nevzgojenih otrok, kot midva. Pri skupnih dejavnostih je vse lepo in prav, dokler mu gre po planih. Ko ne gre, se očitno počuti nesamozavestnega in začne mene nadirati, da sem jaz kriva, naj se vendar spravim k sebi in naredim tako kot je treba. Domača opravila so mu zadeva, ki se ga ne tiče, kar pa ne pomeni, da ne bo jamral, ko kaj ni pospravljeno. Kakšno imamo, v kakšnem živimo, da bi premaknil kakšno stvar, pa seveda ne.
Sama sem močan karakter, življenjskih izkušenj imam ogromno. Večino njegovih izpadov stoično prenesem in mu uspem močno stati nasproti. Včasih pa me potegne v nevihto in se smilim sama sebi, ali bom res tako živela vse življenje. Ne stoji mi ob strani, ko ga rabim. Ne zna me iskreno objeti in tolažiti, ko to rabim. Ko imava skupne težave, se običajno skregava in sva na nasprotnih straneh, namesto, da bi držala skupaj.

Ali je to to? Ali se je možno toliko prilagoditi, da lahko živiš s takim človekom?

Hvala za vaš čas.

Lp,

Draga moja žal iz mojih izkušenj ni možno. Začni si pripravjati finančni fond in vse ostalo za odhod z otroki. Pri meni so se dogajale popolnoma enake stvari a trajalo je 13 let do popolne finančne in psihične izčrpanosti. Niti v sanjah si ne predstavljam kako sem vse to zdržala, ker tudi po razhodu še vedno naredi vsak dan vsaj nekaj, da bi nam vzel še več, da bi nas prizadel še bolj. Nima nobenih občutkov do nikogar samo nabira ljudi za kolise in igra njegove igre brez meja.
Nič ne grozi, ne pričakuj veliko, čim manj zaupaj, čim manj razlagaj, začni vse dobro skrbeti za sebe in otroke. Verjemi v najhuših trenutkih nisem vedela sploh kdo sploh sem, po treh letih je veliko bolje, veliko več razumem, veloko več vem, šele zdaj se zavedam dejanskega stanja kaj se mi je dogajaloin kaj se mi dogaja. Zavedaj se njihove izredne manipulativnosti in nastopa v okolici.
Želim ti vse najbolše in upam, da boš nekoč napisala, da je vse ok.

BZ hvala za odgovor. Me veseli, da ste se rešila iz odnosa, ki ni funkcioniral. Priznam, da sem tudi sama že razmišljala o odhodu….pravzaprav velikokrat. Ampak po drugi strani, je v tem odnosu precej stvari, ki “štimajo”. Je odgovoren starš, preudaren z denarjem, ne pije, ne kadi, ne hodi po gostilnah, vem, da me nikoli ne bi udaril. Okej vem, to so stvari, ki so samoumevne. Ampak imava tudi stvari v katerih se ujemava in dopolnjujeva. Skupne hobije, spolnost štima u nulo, pogled na življenje, na družino…

Vse kar pogrešam je čustvena povezanost, zdi se mi, da se on odpre samo površinsko in nikoli ne vem, ali je to kar govori resnica, ali ne. To da sem sama, čeprav imam partnerja.

Od prej imam izkušnje, da je bila pa čustvena povezanost s partnerji močna, vendar pa nismo bili združljivi v smislu načina življenja in oblikovanja družine. Kaj pa vem. Ko je vse vredu, smo super družina. Problem je, ko se pojavijo težave. Takrat je vsa teža problemov na meni.

Vem, da izgledam zmedena, ampak upam, da me razumete. Po eni strani, bi rada ohranila družino zaradi vseh pozitivnih dejavnikov, po drugi me je pa strah, da se bo pri tem meni zmešalo.

imam občutek, da čokolada v prvem in drugem sestavku opisuje dva precej različna moška. Ali pa sta to pisali dve ženski. ena ima moža, ki žali in zmerja otroke, druga ima odgovornega starša. prva je v odnosu sama, brez čustvene bližine in podpore, pazi na vsako stvar, ki jo naredi, druga v tem času noro seksa in dožilja ekstazo.
Prva se sama muči s celotnim gospodinjstvom, medtem ko druga z možem uživa pri hobijih.
Prva se v javnosti pretvarja, kako idealnega moža ima, druga razpravlja z možem o enakih pogledih na svet.

dve osebi :)…

Kaj naj rečem. Včasih je težko v nekaj stavkih opisati tisto, kar čutiš in živiš. Ne, oboje je pisala ista oseba. Ampak ali se vam zdi, da bi s človekom, ki ima samo zgornje lastnosti res imela dva otroka in osem let zakona? Seveda nima samo slabih lastnosti, ali jih kdo ima?

Nisem napisala da zmerja in žali otroke. Tole sem napisala “Če otrok npr. joka v javnosti, on znori, kako se obnaša, da so ga vsi gledali, ko se mu je otrok jokal, da nihče nima tako nevzgojenih otrok, kot midva.” On teži meni glede otrok, kadar imata izpade. Sicer je vredu oče, skrbi za njiju.

Ja noro sexava. To nima nič s tem, da nimam čustvene podpore, ko imam slab dan v službi naprimer.

Mučim se s celotnim gospodinjstvom, res je… ampak to ne pomeni, da kuham in čistim cele dneve, pač pa da sem sprejela, da to oddelam sama, v prostem času pa imava skupne hobije.

Očitno pišete zgolj pavšalno, da ste pač nekaj napisali, ne pa z razumevanjem NOM. Je pa že iz prvega posta razvidno, da ne vem, ali ima moj mož NOM… mogoče je pač težaven karakter.

Res hvala za provokacijo, da sem stvar bolje obrazložila, mogoče bo koristila komu, ki bo dejansko hotel dati konkreten in koristen odgovor, ali pa le za zabavo ljudem, kot ste vi.

Chokolada, nič ni narobe s tabo, najbolj pomembno je , da si začela opažati, da je nekaj narobe. Popolnoma v enaki zmedi sem bila, temu pravijo vrtiljak. Nikakor ne pomeni, da si zato manj inteligentna ali kar koli, še naprej bodi dobra mama, postopoma pa moraš postavljati meje tam ko tebi nekaj ne paše. Provokacije se dogajajo velikokrat zlonamerno, velikokrat pa dobronamerno. Vendar nas v začetku tudi dobronamerne prizadanejo, ampak samo zato, ker imamo čustva, nismo se odločile imeti otroke z nekom na katerem bi videle samo slabe lastnosti. Vedi, da sem tudi sama bila mnoga leta prepričana, da živim z najboljšim človekom na svetu in poleg tega, da je najboljši oče, imel je nekaj čudnih ipadov tako kot tvoj a sprejela sem jih kot nekj kar se pač dogaja, zaradi preutrujenosti, zaradi primarne družine, zaradi odgovornosti v službi, včasih tudi, ker sem imela slab dan tudi jaz. Zelo je bil preudaren pri družibskem denarju, na kar sem bila zelo ponosna, zelo delaven, hiperaktiven…..a na koncu je ves denar zginil neznano kam, večina imetja je bilo napisano na njegovo mati….in še mnogo kaj. Nikakor se nisem sama odločila za odhod, nekega dne po službi je kt po navadi obležal na kavču, seveda sem ga objela kot po navadi, in šla pripravljat kosilo, samo za trenutek me je spustil iz objema in sporočil, da je med nama konec, ker si želi lepšega življenja. Bilo je kot v filmu in najhujša nočna mora več kot dve leti, v tem času sem delala na sebi in otrokih in dojela, da so bile mnoge provokacije s strani okolice zelo dobronamerne in sem za njih zelo hvaležna, učila sem se samo na slabih stvareh, dobre so pa ostale še do danes dobre. Nič ga ne sovražim , rada ga imam kot človeka, ponudim mu tudi pomoč, a danes znam postaviti tudi meje. Nikakor ne pomeni, da se mi nič več ne zgodi, da padem v njegove drame, pomembno je samo to, da trajajo le nekaj minut in vem kako odreagirati.
Moramo vedeti, da ko imamo otroke s takim človekom, bomo povezani na nek način celo življenje, naša naloga pa je, da na to življenje pripravimo tudi naše otroke.

Chokolada,
nisi ti dvojna osebnost, ampak je to tvoj mož. On ima v sebi “dve osebi” eno dobro in eno slabo. Jaz sem doživljala in še doživljam popolnoma enako kot ti. V dobrih dneh je idealen partner, z nami se sprehajal, celo kuhal, pospravljal, z otroci super, seks odličen, skupni hobiji, super počitnice, vse tako kot mora biti…Ko pa ga odnese nevemkam, pa je en navaden tiran, ki me je čustveno mučil. Ta druga negativna plat je pri njemu prišla na dan, ko se mu je zgodil kakšen neuspeh v življenju, ko sem ga za kakšno stvar malenkost kritizirala (pa je bila lahko to z nas normalne ljudi čista banalnost ali naprimer da mi ni všeč da ima njegov avto..), ko sem od njega kaj “zahtevala” oz. želela, pa on tega ni zmogel ali želel dati (čeprav je šlo za osnovno spoštovanje do mene), takrat se je njegova že tako nizka samopodoba popolnoma sesula (sam je to opisal kot da ga ne cenim, da nič ni dovolj dobro zame, da ga želim poniževati in da sem ga sesula..).

Da vas grdo užali in prizadane, potem pa opazuje reakcije? Enako, mesec dva me je znal mučiti s čustveno ignoranco, meni pa ni bilo nič jasno, še bolj sem se trudila za odnos, on pa se je izživljal in me opazoval kaj počnem…Da se hvali in kar naprej samo jaz jaz jaz? Enako, hvaljenje kar naprej kako je on fajn, dober, kako so vsi radi v njegovi družbi, vedno moral biti v centru pozornosti, čeprav se je obnašal kot 3 letni otrok. Postavljanje sebe nad tebe in patriotsko obnašanje, kakor da ti nimaš pojma..enako, če se nisem strinjala s čim, v kar on 100% verjame (pa so to lahko igre na srečo..), tako ali tako nisem imela pojma. Takšnega odnosa jaz še opazila nisem, pa me je prijateljica opozorila. Gre za poniževanje, degradiranje tebe, z namenom poveličevanja sebe. Za vse si ti kriva? Ni sposoben prevzeti odgovornosti. Seveda mojster v prenašanju odgovornosti na drugega, vsi njegovi problemi so zaradi tebe, tudi otroci jokajo, ker jih ti nisi znala vzgojiti (tako je moj meni komentiral, pa so zelo lepo vzgojeni). Ko mu kaj ne uspe išče zunanje vzroke in če si pri roki bo nate stresel vse svoje “smeti”.

Za vse doma skrbiš ti, otroke vzgajaš ti? Enako, ti ljudje pričakujejo, da bo ženska otroke in gospodinjstvo opravljala zanj, vsak njegov minimalni prispevek pa bo zelo cenjen in spoštovan. Je zelo “demanding”. Tudi jaz sem to sprejela, mi ni bilo težko, če ne bi bilo drugih problemov z njim.

Ga ni ko ga potrebuješ, ko si šibka? Seveda, on je tam takrat ko on želi in ni sposoben pristne empatije in odrekanja sebi, ko ga ti nujno potrebuješ.

Vsekakor nisi čudna ti, notranjost NOM oseb je tako kaotična, kaos je celotno njegovo čustvovanje, in z njimi postane kaj hitro kaos tudi tvoje življenje, zato lahko na ljudi, ki ne poznajo in nimajo izkušnje s takim partnerjem, daješ vtis, da si ti zmedena in “dvojna oseba”. Jaz se nisem dala, nisem mogla toliko sebe zanikati, da bi mu lahko ustregla, prav tako so mi otroci na 1. mestu in ne on, mojemu “upiranju” pa so sledile kazni, odmikanje..in ostale že poznane tehnike, o katerih ti svetujem da si kaj prebereš, da jih lažje nasloviš.

Tvoj mož ima zagotovo lastnosti NOM in še kaj, če je že moten je težko oceniti. Tukaj postaviš na tehtnico, če lahko z nijm živiš, brez da bi fizično in psihično uničeval tebe in otroke, da jih ne zlorablja, da niso samo sredstvo za doseganje njegovih ciljev in se vse vrti okoli njega. Otroci v takem odnosu, imajo lahko težave in postanejo vase zaprti, imajo slabo samopodobo in taki so potem v življenju hrana za narcistične potrebe drugih ljudi.

Naveličana!

Tako si dobro opisala moža, kot bi jaz mojega,msicer zdaj ex, os katerega sem se uspela ločiti, po res dolgih ketih zakona. Otroci so odrasli, on je pa postajal vedno hujši tiran do mene. Nič nisem naredila dobro zanj, za vse sem bila jaz kriva, bil je tudi fizično nasilen, seveda sem ga jaz izzivala. Bili so dnevi, ko je bil pa res super mož, samo sem se odločila, da ni vredno, da še naprej živim z njim, za nekaj lepih dni na mesec.

Naveličana, super opis.
Ampak nekaj mi ni jasno – iz zapisa je razbrati, da si še vedno z njim. Hkrati pa praviš, da se igra s tabo, v bistvu te psihično maltretira in ponižuje ter dela, kar mu paše. Pa še občudovati ga moraš za to. Pa hkrati tudi veš, da takšno ravnanje škodi otrokom.
Kaj za vraga pa še delaš z njim? Kaj je narobe s teboj?
Bolje ne bo, to menda veš.
Saj to velja za vse, ki imajo partnerja NOM – a se res splača zaradi par lepih trenutkov takšne tipe prenašat. Ne vem, no. Imejte se rade in si uredite mirno okolje in najdite partnerja, ki vas bo cenil in spoštoval. Če že sebe ne spoštuješ dovolj, moraš misliti na otroka. V kakšnega človeka pa bo zrasel, če bo imel za zgled takšnega egoista, ki se čustveno izživlja nad njegovo mamo.
Poleg tega pa morate vedeti, da si NOMčki dvigujejo ego z osvajanjem novih in novih žensk – ni jim konca.

Vem, kaj govorim, ker sem se tudi sama rešila NOMčka. Pa še vedno ne da miru – vsake toliko časa proba, če bi mu spet popustila. In potem je užaljen. Pa je spet ta nova dobra.

Navelicana!

Tvoj odgovor sem prebrala tako, kot bi goltala hrano. Pocutila sem se, kot da je nekdo prisoten v mojem zivljenju in opisuje najin odnos. Se tiste stvari, ki jih jaz nisem napisala so pri tebi identicne. Kar ne morem verjet, vse je isto.

Saj sploh ne vem, ali sem vesela da znam stvari koncno poimenovati in vedeti, kaj je razlog vsemu, ali pa sem se bolj zalostna, ker je stvar ocitno nepopravljiva.

Verjetno bo nekoc en od njegovih izpadov razlog, da bom sprejela odlocitev in odsla. V normalnem stanju se kar ne morem prepricati :(.

Ljudje, ki imajo NOM ali pa takšne močno izražene značajse lastnosti so preprosto drugačni, njihova osebnost je drugačna, svet in sebe doživljajo drugače. Četudi se na videz zdijo povsem “običajni” ljudje.

Največja zanka v katero lahko padeš, da jih sodiš po sebi, da bodo čutili odgovornost, sram, druge ljudi okoli sebe tako kot mi sami. Narcisi pogosto niso tako “grdi” do drugih, ker bi jim kaj hoteli, temveč drugih v resnici sploh ne opazijo, za njih obstaja zgolj Jaz in vse ostalo, kar pa sploh ni pomembno, razen toliko, kolikor lahko izkoristijo za svoje potrebe. Če torej izpolnjujete rubriko “koristno” so lahko izjemno zabavni, šarmantni, pozorni….v psihologiji se pojavlja izraz narcistična hrana, torej, na vas se lahko nahrani……..v trenutku, ko ni več koristi ali bog ne daj, da bi celo vi kaj potrebovali od njega, pa postanete zgolj odvečen predmet, ki ga je treba nekako nevtralizirati, da bo spet služil svojemu namenu ali pa pripraviti do tega, da bo spet lahko koristen in pri tem so dovoljena vsa sredstva.. Če to ne gre, vas bodo brez najmanjše slabe vesti zavrgli ( pri racionaliziranju svojih odločitev, pa naj bodo še tako egositične ali nore, so izjemno spretni).

Torej Chokolada, dokler mu boš ti in otroci koristni, dokler boste izpolnjevali svojo vlogo in mu ne boste delali težav ali imeli svojih zahtev, boste morda celo na njegovem pediestalu ( svojo “hrano” so sposobni zelo skrbno negovati). Ko ne bo več koristi ali mu boste celo v oviro ( ali omadeževali njegov ugled in zunanjo podobo, ki jo tako zagnano varujejo) se zna zgoditi, da bo z vami zelo grdo ravnal ali celo zapustil. Vaše potrebe, želje, občutki zanj niso pomembni. Niti ne zato, ker mu niste pomembni, temveč , ker je narcisu pomemben le zgolj on sam. Res so popolnoma osredotočeni nase in tu ni pristora za nič drugega.

Ali tudi tvoj mož spada v to kategorijo boš morala ugotoviti sama, kot sem že rekla na začetku je to težko, ker si takšnega načina razmišljanja ali delovanja ne moreš predstvaljati če tega ne poznaš in pogosto te šele leta življenja s takšnim človekom in kruta realnost, pred katero ne moreš več zatiskati oči, pripravi do tega, da vidiš kaj imaš res pred sabo. Da spustiš svoja prepričanja, iluzije, pričakovanja in pogledaš kdo je v resnici tvoj partner in kakšen je vajin odnos v resnici, potem ko odstreš meglo, ki jo tako dobro obvladajo, da bi te držali tam, kjer jim paše.

Že tebi praviš je kdaj težko, za otroke pa je lahko tašen oče prava muka. Tudi moj je bil narcis, navzven priljubljen, zabaven, super….v familiji katastrofa. Leta sem potrebovala, da sem ugotovila, da sem bila zanj zgolj objekt in da njegov odpor, agresija in vse ostalo,kar je sledila, če nisem ustrezala podobi hčerke, ki jo je hotel imeti, v resnici nima nič z menoj, da je on bolnik. ( bog ne daj jokat ali imeti svoje potrebe, želje, drugačen pogled na svet…karkoli) Verjemi, da otroci to dosti bolj čutijo ( četudi ne razumejo) in da imajo lahko dolgotrajne posledice, ki se jih morda sploh ne bodo zavedali, ker se takšen stvari dogajajo v času, ko še nimajo strukturirane osebnosti in pogleda na svet in se lahko zažrejo globoko v njih.

Ampak, tu nismo da postavljamo diagnoz, temveč da si izmenjujemo mnenja in izkušnje, zato je konča razsodba in odločitev vedno zgolj v tvojih rokah.

GittaAna

Pozdrav,

Uhh … življenje. Ali se osebe z NOM kdaj uspejo spravit k sebi. Poročena sem skoraj 9 let, moj mož na ven idealen za vse. Šarmanten, inteligenten, zabaven vedno v središču pozornosti ipd. V vezi pa iskreno hmmm takole, 9 let je vsako leto nekaj povezano z njim in ukvarjanjem z njim pa naj gre za bolezen, poškodbo, delo , izzive. Včasih imam občutek, da namenoma izziva usodo, da ima pozornost . Moje sicer ne več toliko, ker sem utrujena od vsega, ampak pozornost okolice pa vse kakor. Ko mu omenim, da je veliko odvisno izključno od njega seveda znori, da nisem normalna, da tega nihče ne želi.

Nenehno se pritožuje nad tem, da nimava odnosa, da nisem z njim da rabi ljubezen ipd. Ko pa bi lahko bila skupaj pa beži, dela , išče izgovore da ni z menoj.

V najinem odnosu je bila tudi prevara – z njegove strani, par let trajajoče iskanje pozornosti pri drugih ženskah vse dokler nisem zahtevala, da odide, takrat seveda jok, stok, …. sms 100 na dan, …Živela sva nekaj mesecev ločeno – potem je prišel nazaj seveda z upanjem , da je razmislil kaj in kako. Hodi na terapije kjer rešuje svoje probleme vsaj tako pravi, da ima ogromno dela na sebi.

Jaz sem se enostavno umaknila. Nikoli nisem računala da bo partner tisti, ki me bo osrečil, temveč zame veza predstavlja skupne cilje, ljubezen, spoštovanje in zaupanje. Umaknila sem se in čakam – ali bo kaj bolje, ali se bo spremenil – spravil k sebi, ugotovil kaj hoče ali je spet to neka igra. Glede na to, da hodi na terapije upam, da mu bo terapevtka znala pomagati, če ne rešiti pa vsaj obvladati situacijo.
Sprašujem pa se ali je to sploh mogoče. Ali ljudje ki imajo NOM resnično le to lahko obvladajo ali gre spet za krinko dokler je nek interes. Intime nimava, ker mu enostavno ne zaupam . Razložila sem da po letih prevar, laži , čustvenega izsiljevanja potrebujem občutek, da nekomu nekaj pomenim, da če se že ni boril zame na začetku , da če mu je mar naj vsaj sedaj dela z menoj kot da me želi, ampak iskreno vedno dobim občutek, da to morava oba delati.

Se je opravičil za čustvena izsiljevanja . Vse kar je slabega storil se seveda niti ne spomni. Ne spomni se besed, dejanj s katerimi mi je zadajal bolečino. Opominja, da naj pozabim, da naj ne pogrevam “starih zgodb” ipd. Da pa je še huje gre meni izjemno dobro v moji karieri, vse česar se lotim mi uspe, seveda ne brez dela in garanja, ampak mi in poslušanje kako sva se odtujila zaradi mojega dela in moje kariere se mi ne zdijo poštena. Iskanje krivca v drugih, v moji uspešnosti. Ko iskreno ponudim pomoč zanj v njegovem poslu, ker verjamem, da imamo vsi možnosti če le jih znamo izkoristiti in delati na ciljih seveda dobim spet miljon izgovorov da je bilo itak vse meni podrejeno.

Včasih se res vprašam tudi po mojem zdravju, ker enostavno na ven deluje najboljši mož. Vse bi ga imele tako je dober. Samo jaz tega ne vidim, ker za zaprtimi vrati je svet malo drugačen.

Ja zanima me ali kdaj rešijo ali vsaj obvladajo svoje stanje.

Zasebno veliko dretja, kričanja, poniževanja, odsotnosti v intimi, tudi ko sva imela spolne odnose kot da ni poleg. Zaničevanje vseh okoli sebe, vsi so smotani, nesposobni…. Na cesti polno agresije, dretja, vozit 2 milimetra za drugim. Pozabljati stvari, ki so meni pomemebne, gospodinjska opravila zanj tako ali tako izpod časti – če pa že naredi pa iskanje potrditve in pohvale. Uhh včasih mislim da imam poleg 8 letnega otroka ….

Ja iskreno zanima ali je kdaj bolje ali je zame bolje oditi iz odnosa. Imam ga rada – vedno sem in še zmeraj verjamem v naju, ne vem pa če bo kdaj bolje.

Lolipop1,

pravilno si ugotovila, da imaš ob sebi osemletnika, ki se ne bo nikoli spremenil. Ker se noče in ne more. Njegova značajska struktura je pač taka in bo taka tudi ostala. Ali ima MOM/NOM ali kakšno drugo motnjo, lahko ugotovi samo strokovnjak. Vendar njegovo obnašanje je daleč od znosnega, če počne to kar navajaš.

Morda se bo na terapiji, če je res zelo motiviran, malce obrusil in pruičil obladovanja sebe in svojega inpulzivnega obnašanja. Priporočam, da si poiščeš intervjuje z dr Dernovškovo, poslušaš oddajo Polnočni klub na temo osebnostnih motenj. Vsi ti ugledni strokovnjaki so zelo skeptični in prognoze tudi zelo slabe. Po mojih izkušnjah imaš semo dve možnosti: ostati v peklu ali se z veliko muke in volje, izvleči iz njega.

Tudi sama sem dolgo upala in si želela, da bi bilo tako. Ni se izšlo, odšla sem iz tega kaosa popolnoma izmučena, bolna in senca same sebe. S pomočjo terapije, prijateljev in primarne družine sem se pobirala več kot dve leti. Težko je kar oditi in zapustiti toliko vloženega truda.

Morda bi se pridružila skupini za samopomoč. Za začetek. Ena je v Ljubljani v Zavodu Furlan in jo vodi psihiatrinja dr Furlanova, druga v Mariboru. Kontaktne podatke o njih si poišči na tem forumu. Ugotovila boš, da nisi sama, da se veliko svojcev ubada z enakimi težavami. In nekako se ti bodo obzorja zjasnila.

Upam, da sem ti napisala kakšen uporaben nasvet.

Lolipop,

Zdi se mi, da se ne zavedaš, da s tvojim možem ne bo nikoli nič bolje. Ne verjamem, da zares hodi na tarapijo, ker ti ljudje tega ne počnejo. Hodi pa seveda k ljubici. Kaj misliš, da on živi brez intime? Nikakor. Čudi me, da mu po prevarah še sploh kaj zaupaš.

Ne bi ti razlagala vseh lastnosti narcisov, saj o tem lahko veliko prebereš na tem forumu in še marsikje na internetu. Tudi jaz sem na široko opisala svojo zgodbo pod drugim imenom kot pišem zdaj. Do sedaj še nisem zasledila, da bi zveza z osebo z motnjo NOM bila uspešna.

Ravno s takim sem bila dolga leta poročena. Za 4 vrati je izvajal psihično, čustveno in fizično nasilje. Vedno je bil nek vzrok za njegove izpade. Znašal se je pa name in tudi občasno na otroke. Meni se je uspelo ločiti s pomočjo ljudi, ki so mi pomagali v najtežjih trenutkih. Sedaj sem ločena 2 leti, veliko se družim z novimi prijateljicami in prijatelji in z nobenim i ne pridem v konflikt. Občutljiva sem le na neke stvari, ki mi sprožijo spomine na pekel, ki sem ga doživljala v zakonu. Z odraslima otrokoma se razumem, otroka z njim nočeta kontakta. Sedaj se zavedam, da bi ga morala zapustiti že zdavnaj, saj šele sedaj vem kaj je dober odnos s partnerjem.

Pozdravljena lolipop 1

Takšni ljudje so mojstri v ustvarjanju svoje podobe ( tudi same sebe zlahka vržejo na finto, kako so super) zato jih okolica ne prepozna zlahka, razen če ima dalje malo bolj bližnje odnose z njimi ( npr.sodelavci) in ravno zato, se tako zlahka povežemo z njimi, ker so se sposobni povsem prelevit, da bi dobili od nas kar si želijo ( tudi če je to partnerstvo) potem pa ko to imajo, pa že hrepenijo po čem drugem in ni več tako zelo pomembno ohranjanati lažno idelano podobo in tarkat se šele pokaže s kom smo.

Iti ali ostati? Jaz bi si najprej vzela čas, da bi pogledala, kaj imam dejansko na drugi strani in kaj dejansko jaz in otroci potrebujemo. Amapk to je treba narediti res z dejstvi in ne dopustiti, da gredo ta dejstva čez filtre naših strahov, želja, hrepenenj, njihovih lažnih ali nemogočih obljub…itd. Šele ko vidiš s kom v resnici si in zakaj v resnici ostajaš z njim se boš lahko odločila ali s tem nadaljevati ali ne.

Dejstvo je, da on ne bo nikoli drugačen. Že zreli ljudje se le s težavo spreminjajo, kaj šele nekdo, ki je čustveno na stopnji nekaj letnika, ki hoče vse takoj in sedaj, ki ni sposoben počakat in se potruditi, da bi nekaj dobil kasneje, okoli katerega se mora vse vrteti, tako kot pri malih otrocih, za katere se svet vrti okoli njih in so sami sebi center sveta dokler ne odrastejo.

Narcisi ne odrastejo nikoli, če hodijo na dobro terapijo in če je v njih res globoka želja, da bi nekaj spremenili se to tudi ta. Kar se tiče terapij ne delujejo takšne, kjer moraš na dolgo in široko analizirati svoje občutke ( oni se že tako preveč ukvrajajo sami s seboj) ali se poglabljati v svoje drame ( že tako menijo, da so zaradi svojih težav in neprijetnosti upravičeni, da cel svet spusti vse iz rok, če je njim morda rahlo neprijetno), prav tako ne delujejo družinske tearpije, ker se tudi tukaj vse vrti okoli njega in ker imata on in partner povsem drugačne potrebe in zahteve, kar se terapevtskega pristopa tiče. se Kar deluje so terapije kot so vedenjsko kognitivne terapije, ki se ne ukvarjajo toliko z vzroki in poglabljanjem ( le toliko kolikor je nujno) temveč s terapevtom poskušata najti načine, da se takšne kot je lahko bolje prilagodi okolici. Torej, lahko se zgolj priuči, kako se vesti, ne more pa sprementii svoji občutkov in videnja sveta. Npr. še vedno bo mislil, da zahtevate preveč časa od njega, če bo moral enkrat na teden odnesti smeti ( vi pa opravljate vsa ostala dela v hiši) vendar bo to storil, ker bo tak dogovor in ker se bo morda na terapiji naučil, da bo imel ( on) v drugem primeru težave. Res je tudi, da si pogosto izmislijo, da hodijo na terapijo ( gredo enkrat potem pa ne več) zato da imajo mir in še bolj pogosto je tudi, da si izmišljujejo kaj naj bi jim terapevt rekel, da lahko manipulirajo tako z okolico. Npr. terapevt mi je rekel, da jaz rabim….in da si kriva ti…….. ti moraš sedaj…… Kar se tiče njih je potrebno vse ampak res vse kar rečejo vedno preverjati z dejstvi.

V terapije gredo ponavadi zgolj takrat, ko jim grozi kakšna izguba ( z njimi vendarle ni nič narobe) ali po tistih redkih momentih, ko pa lahko zelo globoko padejo v svoje lastno temčano brezno ( kadar zakrizirajo je to lahko res globoko) . V trenutku, ko bo “nevarnost” minila ali jim bo malo bolje bodo s terapijo prenehali. Torej, če želite, da bi ostali v terapiji boste morali tako kot pri osnovnošolcu ves čas stati za ritjo in se prepirati zakaj je v šolo sploh treba hoditi in zakaj narediti domačo nalogo. Če res hodi na ( dobro) terapijo traja približno dve leti, da se začne malo pozanti, torej da lažje shajate z njim.

GittaAna

Takole, da vam povem nadaljevanje zgodbe.

Po tem, ko se je odločil obiskovati “terapijo” in delati na sebi, ja seveda spet igra sem kmalu ugotovila, da ima zopet prijateljico in da nadaljuje svoje osvajalske pohode. Tako, da sem zaprosila za ločitev, trajalo je kar nekaj mesecev da je podpisal, seveda si je pred tem zagotovil novo partnerko…

Iskreno sem mirna, imam več energije in vesela da sva narazen. Sicer še zmeraj sodelujeva ampak samo poslovno, vse ostalo pa ne več.

Mislim, da ni vredno ni vredno zgubljati energije, življenje, nasmehov, noči …. ker so nepoboljšljivi….

Srečno

Mene pa zanima, kako lahko sexate z moškim, ki vas je žalil, poniževal , krivil…kako lahko objamete in poljubite osebo, zaradi katre ste psihično utrujene in ki vam ne pomaga pri gospodinjstvu ali kvari vloženi trud v vzgojo otrok itd…
ne razumem in me res zanima, kako se vam lahko taka oseba zdi privlačna in se ob njej lahko sprostite ali vzburite, če se je na nek način bojite, če vam pivna energijo in vas kritizira.
????

Če bi bolj pozorno prebrali zgodbe na tem forumu, takega vprašanja ne bi postavljali.
Vedeli bi, da partnerji NOM-ovcev padejo v zanko grozljivih čustvenih in energetskih manipulacij in iz tega je zelo težko priti ven.
Dobesedno izboriti si morajo nazaj svoje življenje, svoj razum, svojo dušo.
Kdor tega boja ni izkusil na lastni koži, ne more razumeti in naj raje niti ne sprašuje.
Naj si raje še kaj prebere na forumu in se bolje pouči.

Le kako lahko sprašujemo?
To je približno tako, kot če bi človeka brez nog vprašal, kako to, da ne uživa v tekanju po mehki travi v čudovitem poletnem jutru. Če te res zanima kako lahko sprašujemo, kar pač sprašujemo, te čaka še velikoooo branja na tem in drugih forumih. Če pa sprašuješ samo zato, da izraziš svoje zgražanje nad čudaškostjo tukaj pisočih, pa naj te bo v dno duše sram!