Živjo, nekaj me muči, in sicer:
Hči ima dobra prijatelja v skupini v vrtcu (fantek, punčka – 5,5let). Oba imata še mlajša bratca oz. sestrico (3 leta). Spoznali smo se z njunimi starši, vabimo se na rojstne dneve, nekajkrat v letu se obiščemo….Včeraj sem obe družini (verjetno že prva napaka) povabila na “igralni obisk”. Hči se je obiska zelo veselila. Nekaj časa so otroci noreli okrog po stanovanju (z otožnostjo sem pomislila na poletne popoldneve, ki smo jih lahko preživljali na dvorišču in vrtu), potem pa se je pričelo …. Verjetno je bila moja druga napaka, da nisem redno hodila kontrolirati situacije v hčerini sobi, tega tudi niso počeli drugi starši. Hči je prišla slabe volje ven iz sobe in rekla, da so ji vse uničili in razmetali. Zadnji trenutek sem iz rok 3-letnika rešila hčerin fotoaparat (sicer otroški) in kasetofon, ker je nakazoval, da ju bo po svoje uporabil na podbojih vrat. Šla sem preverit situacijo in ugotovila, da so otroci odprli vse predala, jih spraznili na tla in veselo hodili po vsebini.. otroci so se pri nas že dostikrat igrali, ampak, ko sem tokrat odprla vrata sobice, sem dobesedno 10 sekund zajemala zrak. Takrat so se starši dvignili, rekli, da je že pozno, da morajo iti. Nihče od njih otrokom ni (ker da je že pozno) rekel, naj pomagajo pospraviti katastrofo, popokali so se in šli.
Hči je bila razočarana, jaz besna, mož razjarjen, kaj smo hoteli, dala sva malo spat, midva pa sva dve uri pospravljala, zlagala, sestavljala, čistila, lepila, nekaj pa je romalo tudi v koš. Čista totalka, torej.
Otroci za svoje obnašanje gotovi niso krivi, ni se mi zdelo primerno, da jim v prisotnosti staršev govorim naj pospravijo, naj pazijo na stvari itd.. Rekla bi, da bi bilo treba znoret na starše, ki so to mirno opazovali in so tega demoliranja očitno navajeni.
Ne vem, ali sem tako mimo, ali pač učim otroka vse narobe -recimo, da nima v tujem stanovanju kaj stikat po predalih, da naj najprej pospravi eno igračo, pa potem vzame drugo, naj preden gre domov pomaga pospraviti…. Tem otrokom je vse to tuje – pa bi rekla, da so še eni solidneje vzgojenih otrok v vrtcu.
Za nekaj časa bomo pač prekinili z vabili – toliko, da vse to prebavimo. V bodoče bom verjetno povabila samo hčerina vrstnika- brez staršev in manjših bratcev, sestric…..(Pa čeprav mi je ena od mam že povedala, da ona pripelje kam samo obe hkrati, ker ima vsaj tako malo miru).
Zanima me, kako reagirate vi v takih situacijah, kaj mi svetujete, naj drugič naredim?
Hvala za pomoč in lep dan vsem,
Ali

Pri nas imamo sledečo prakso. Če so na obisku otroci velja za njih enako pravilo kot za našega. To pomeni, kar naš ne sme delati tudi drugi ne smejo. Če vidim, da npr. odpira omaro mu to vpričo staršev prepovem. Preden, da odidejo pa vse otroke povabim, da igrače skozi igro pospravijo.

tako delamo pri nas,
lp
mama

Tudi jaz bi tako naredila kot Mama. Če so fejst ljudje, se bodo strinjali s tabo. Včasih je treba tudi starše kaj naučit.

Lep pozdrav, Katarina

Se strinjam z mojima predhodnicama, ker tudi jaz drugim otrokom ne pustim razmetavanja ali pa, ko se prenehajo igrati, morajo skupaj pospraviti, preden gredo domov. Pa zelo razumem tvojo zadrego, ko so starši mirno popokali svoje otroke in šli domov. Človeka ima v takšni situaciji, da bi drugič on šel “razturit” njihovo stanovanje in potem mirno odšel domov. Klin se s klinom zbija ali kaj. Ampak je res, starše je treba vzgajati, ne otrok. To vem iz lastnih izkušenj , kot mati in poklicno, ker delam z otroci.