Modrinka, pa pohvale za zgubljene kilce in kavbojke, kako to dobro dene, a ne!

huh, sem prišla po 3 divjih dneh malce spodbudit Radič s krompirjem (a ti lahko rečem Radička? :-))) in sem 10 minut brala..hehe, bravo punce, več nas je, lažje je.

Da ti najprej odgovorim na vpršanje, ja, imam rada spuste, najraje tiste po pohodniških poteh, ne po asfaltu. Tam ne gre tako hitro, je pa zabavno. Od otork naprej malce manj, mislim da lahko preštejem na prste ene roke kolikokrat sem šla tako dol. Ampak vsaj takrat je bilo fino.

Jaz sem se lotila mojega hujšanja na počasen, dolgoročen način. Vem, kam bi rada prišla, ne vem pa kdaj bo to. Seveda bi z veseljem odvrgla 15 kil v pol leta, ampak to bi pomenilo veliko odrekanja, kar pa ne želim. Prvič zato, ker potem težko vztrajaš toliko časa. Drugič pa zato, da bom potem lahko kilažo, na katero bom prišla, lažje obdržala. Sicer me vseskozi mika tak način, kot je pravakava napisala, začetek z eno hudo dieto, ampak dvomim, da bi zdržala odrekanje. Toliko sem prebrala na temo hujšanja, da se sedaj niti nočem prisilit v odrekanje, ker vem, da se mi bo vrnilo. IN izkušnje so tudi naredile svoje – zabavni so bili razni “posti” od sladkarij…joj, kako hitro sem nadomestila vse, kar sem si prej odrekala :-))

Punce migajte, ja, ne glejte naokoli, uživajte…no, če se “trpljenju” v hrib lahko reče uživanje..hehe. Je pa bolj zabaven drugi del, a ne? Misim predvsem to, kaj si drugi mislijo, jaz sicer vedno vzamem kot pozitivno. Če sem iskrena, se tako kot “Radička” ne počutim debelo, nekako imam o sebi podobo izpred 5 let..hehe. IN se presenečena vedno ko se vidim na kaki sliki ali v ogledalu. Tako, da kar se mene tiče, me vsi spodbujajo, ker dobro izgldam, ahahahaha. V vsakem primeru smo super!

Za mano je divji teden v službi, vseeno sem uspela 2x it na lokalni hrib. Sicer je bolj sprehod kot vzpon, ampak vzame mi od 40 do 80 minut, kar je kar le sprehod. In to mi je trenutno osnova. Če naredim zvečer še kak stretching, še toliko bolje!

Bravo vsem, ki ste že zgubile kilce! Jaz sem na – 1 v 14 dneh. MOdrinka, če boš nadaljevala v takem tempu si zmagala! 0,5 kile do 1 kile na teden je optimalno, oziroma 1 kila je max..na dolgi rok. In ja, zelo se strinjam s tvojo prispodobo nahrbtnika…to večkrat testiram ko nosim otroke kak del poti v hrib…kakšna razlika je to!

Punce, priden bodite, se oglasim kmalu.

popravek, 15 kil v pol leta bi bil super tempo – mislila sem bolj na 15 kil v 2 mesecih :-)))

Dobroooo jutro!
Evole, vikend je za nami, kako ste se kaj imele? Moj je bil fajn, družaben, pa mal smo ven šli, na sonce. Pa včeraj sem pridno odkolesarila in odtelovadila svoje. Normo imam 5x tedensko in zaenkrat mi to kar uspeva. Le kakšno nočno službeno delo me lahko zriba pri tem.
Ponedeljek je pokazal isto kilažo kot petek, kar je več kot ok, glede na to, da sem čez vikend jedla zunaj. Kar je vedno problem. Saj gledam, da naročim kaj pametnega, ampak po mojem je že priprava jedi vse prej kot dietna … npr. človek naroči rižoto, pa kar plava v smetani…
Lepo se imejte!

PS: Radička? Ok :))

Samo to glede gibanja je pa včasih še kako res. V službi sem najbolj okrogla in očitno tudi najbolj gibam. Pa, ko smo imeli kako skupno športno aktivnost, se je izkazalo, da sem v najboljši kodiciji med sodelavci (kar seveda ne pomeni, da sem v fajni kondiciji, ampak, da sem najboljša med tistimi, ki nismo kaj prida v kondiciji), ampak vsi ostali so vitki oz. vsaj povprečni. Tako, da ja, več kot očitno je, da je hrana pri meni težava.

To s kavbojkami pa tako super dene. Ko skoraj že obupaš, ko misliš, da nikoli ne bo nič uspelo. Pa z veseljem ugotoviš, da ti končno pašejo neke hlače. Fenomenalen občutek.
Moram čim prej poiskati hlače, ki so mi malce tesne, da si jih dam na oči in da mi bo cilj se čim prej spraviti vanje.
Če vzamem v roke tiste hlače iz mojih suhih časov, bom kar voljo izgubila. Moram si najti tiste, ki so samo malce pretesne pa potem tako postopno.
Sem pa nekako izračunala, da nekje 10kg dol/gor pomeni eno konfekcijsko številko pri meni. Zdaj sem nekako pol številke sklatila dol.

Stefka, sem tudi jaz ubrala tako počasno pot. Tako, da počasi spreminjam navade. Uspeh ni hitro viden. Šele po par mesecih recimo za pol konfekcijske številke. Ampak sem pa opazila, da se mi je začel okus spreminajt (ne rabim več toliko sladkarij), da želodec ne rabi tako ogromnih količin hrane. Tako da kaže, da sem na pravi poti. Pa tudi se ne žrem, če recimo pojem dva kosa torte, si povem, da kdaj pa kdaj pa vendar smem.

Sem pa vesela novega uspeha: ITM je končno pod 30. Sicer še vedno 29,9. Ampak vseeno bolje kot 30,0.
Komaj čakam, da bodo naslednje hlače prav.
Si bom pa naredila še en tak sledilnik športnih aktivnosti.
Recimo vzpon na lokalni hrib pa čas pa število sklec pa take zadeve. Pa vsake toliko izmerila čase, da bom videla napredek.

Kake ljudi imate pa ostale okrog sebe? Recimo v službi?
Pri nas same vitke oz. povprečne pa skoz na nekih dietah. Jaz sem kar tiho. Se prav nelagodno počutim.

Pozdravljene!

Se bom še tukaj malo “usmetila”, če lahko?

Modrinka pridna si. Ah kdaj bom jaz imela za eno cifro manjše kavbojke, ne vem, ne vem … V glavnem pridna si!
Pa tudi druge, da ne bo pomote. Vsaka po svoje.
Jaz sem včeraj grešila. Zvečer sem jedla burek po res dooooolllgem času in bil je hudičevo, nagnusno dober. Seveda potem ko sem ga pojedla sem se počutila obupno (v smislu: a mi je bilo treba?) No ja posledično je danes tehtnica bila do mene neprijazna- packa nemarna!
Se pa trudim začet telovadit pa kar odlašam… res bi rabila konkretno brco v rit!!!

Aja še to… Mene obkrožajo sami bolj močni ljudje, tako da sem jim nekako enakovredna Vsi nekaj hujšamo/jo pa kakšnega efekta ni!

He, he, še ni za eno številko, za pol številke. Nekje 5kg v 3 mesecih. Sliši se počasi, ampak zdaj, ko je bil končno en rezultat, sem pa vesela.
Pri meni je teh burekov (ponavadi v obliki čokolad, tort) še vedno kar precej.
Bi pa bila vesela, če bi bili okrog mene bolj močni. IMam pa same vitke in jih velikokrat dobim pod nos na račun svoje debelosti. Tako, da psihično imam slabo okolje okrog sebe. Zato sem vesela, da je tale forum, kjer se še najdejo meni podobni.

Modrinka, tudi jaz opažam spremembo v mojem okusu in količinah. Sedaj preprosto ne morem več toliko pojest … že če grem čez običajno mejo, se ne počutim ok, sem nabasana, nič fino. In okusi … ja, manj sladkega in drugačno sladko. Sedaj zobam razne polnozrnate zadeve z ovsenimi kosmiči, sadjem in mini količino sladkorja IN MI JE DOBRO. Klasične torte so mi že rahlo presladke, prekremaste, prepuhaste.
Hec, pa sem vedno postrani gledala folk, ki gloda take stvari ha ha ha.

Sodelavci, sodelavke? Krepka večina suhci. Imam mladino, ki žre vse živo in so suhi. In srednjo generacijo, ki pazi kaj je in so suhi. Seveda je nekaj tudi debelih kot sem jaz, tudi bolj debelih, a smo izjema. Me pa nihče kaj postrani ne gleda in se ne počutim slabo.

Cimetka, tuuuuuuf! … evo, to je bila brca v rit :)))))))))

Tudi jaz bolj kot na vago gledam na ene kavbojke, ki sem jih nosila pred cca 5 kilami. Sicer nosila jih ne bom več, ker so iz mode, bi jih pa rada spet normalno zapela. Skoraj ne morem verjeti, da so mi bile nekoč celo malo na komot.

Če bi virtualne brce kaj zalegle, bi vas z bulerji nasuvala, da bi se aktivirale in rekle mastnemu bureku ne hvala (sem ljubiteljica tudi jaz, ampak mi že od nekdaj zapaše res samo na redke kvatre). Meni pomaga, da napišem tukaj gor in potem se res lotim. S fitnesom sem odlašala nekaj let, zdaj pa hodim. In ker sem plačala večmesečno karto, bom tudi hodila, toliko škrtica pa sem 🙂
Drugače pa mene očitno dotolče stres, pod katerim sem trenutno in bi najraje kar bivakirala pred hladilnikom.

Stres, ja, grozno vpliva. No, moja prijateljica se je na ta način skoraj posušila v bobi palčko … ni mogla jesti, je rekla. O matr, jaz pa lahko takrat najbolj…

Tadadam …. danes je vaga končno pokazala pod 100 kil, toooooooooo :))
Sem pa na splošno zadovoljna sama s sabo, kakor se bo to samovšečno slišalo. Ampak res, jem prave stvari, mogoče samo ne ob tako rednem času kakor bi bilo dobro. Kdaj ga kaj lomim, a ne preveč. Počasi tudi prihajam v stanje, ko me sladkarije ne mikajo več toliko. V nedeljo sem spekla eno dobro pito, pa doma je bilo polno čokoladnih zadev, a mi je zadoščal mali kvadratek pite in to je to. Pa ob tem nisem trpela ipd.
Rekreiram se, poskušam vsak dan, a včasih ne gre, ni časa. Rekreacija mi prav paše, na kolo grem za mal prešvicat pa kardio vadbo, talne vaje pa prvenstveno za gibljivost, v drugem planu za moč (to mislim stopnjevat). Tako, v tem pasje mrzlem dnevu sem prav dobre volje:))

Sicer pa, sprijaznila sem se, da nič ne gre na hitro. Da ne sme iti. Da če bo šlo, v bistvu ne bo dobro. Ker po naravi nisem zelo potrpežljiv človek, mi je bilo to težko. A ja, to je edina uspešna pot, tega se sedaj zavedam. Če sem iskrena, še vedno ne verjamem čisto sama sebi, da mi bo uspelo. O ja, shujšala bom, ampak ostala vitka, hm hm. Malo se tolažim s tem, da sem skozi leta vseeno dobila veliko zavedanja o zdravi prehrani, njeni pripravi in … kar je mogoče najbolj važno, ta hrana mi je sedaj všeč. V bistvu ne sanjam o ponfriju, mega milki, pohanju in mega obloženi pici. Ampak se prav veselim doma narejene pice iz polnozrnate moke, gor malo paradižnika, narezane paprike, bučk in to je to. In seveda …. vsak dan se veselim …. RADIČA S KROMPIRJEM ha haha.

O čestitam, da si se znebila trimestne številke :). Super se mi zdi tudi to, da se zadovoljiš z enim kosom pite. Jaz še nisem ozdravljena te zasvojenosti s sladkarijami. Ciljam pa na to, da bi mi bilo dovolj recimo ena ali dve vrstici čokolade namesto cela. Pa da bi bila vrečka čokoladnih piškotov za več dni in ne le en večer. Pa, da bi bil liter sladoleda za cel teden in ne za en dan. Pa, da bi mirno šla mimo vseh polic sladkarij, čeprav so v akciji. Tako, da kapo dol vsem, ki ste bili zasvojeni s tem in ste že povsem zadovoljni s kakim pregreškom tu in tam.

Glede stresa je pa kriza. Tudi meni udarja v požrešno smer. Sem čustveni jedec. Si zdaj pomagam malce s tem, da se vprašam zakaj želim jesti. Pa sem ugotovila, da pogosto ni razlog lakota v pravem pomenu besede, ampak lakota po toplini, razumevanju.

Ampak čokoladne tortice, krem peciva, marmorirani čokoladni sladoledi … si želim, da bi bila na to imuna. Zanimivo. Čips pa podobne zadeve pa me ni nikoli vlekel.

Veš, modrinka, po mojem sta možni dve poti: 1. ješ dosedanje sladkarije a manjšaš dozo ali 2. spremeniš vrsto sladkarij in jih kar konkretno poješ.
Jaz sem trenutno v drugi fazi. Sama si sedaj pečem nekakšne piškote, v katere namečem vse živo razen sladkorja in moke ne, in so mi dobri. Jih pa zato pojem kar nekaj. Ali pa spečem jabolka, polnjena z orehovim jedrcem in nekaj rozinami. Na ta način se mi je spremenil okus in če kdaj dam v usta mlečno čokolado, mi je presladka.

Poskušam obe varianti. Manjšanje količine. Bolj mi gre recimo 3 dni nič in potem en dan orng kot pa recimo vsak dan po malo. Prej sem se vsak dan basala.
Poskušam tudi drugo varianto. Zdaj pri čokoladi se ne obnese, da bi jedla temno namesto mlečne. Temna me preprosto ne zadovolji in potem se zgodi, da pojem najprej temno in potem še mlečno. Gre pa bolje recimo pri pecivu. Namesto kupljenih zamaščenih in s s sladkorjem zasutih mafinov, naredim mafine sama in sem varčna pri maščobi, sladkorju. Ali pa kake variante pečenih jabolk in drugih sadnih zadev.

Kake si pa date kaj nagrade, če vam uspe shujšat oz. doseči nek vmesni cilj? Imate kaj za vzpodbudo?
Sem razmišljala, da bi si poleg kavbojk, ki bodo spet prav, dala še kako nagrado. Da je motivacija večja.

Bravo Radička!!! To je pa vesela novica! Dobro ti gre!
Jaz bom tudi malo pospešila 🙂 sem zbolela in malo jem, vsaj nekaj dobrega!

Vidim da smo taprave skupaj. Ene, ki so že naredile preskok in ene, ki ga še bomo. Msm tudi jaz težave s sladkim. Predvsem veliko naenkrat. Pa sem zže bila v fazi ko sem imela manj želje po sladkem. Tako da mogoče je keč v enem koraku prej – ko klikne. Ko res želiš dobro zase in zato izbreš samo 1 košček. Verjetno pomaga, ko se ppkaže kak rezultat in je volja še večja.

Aaaauččč!!!! Radička hvala za konkretno brco!!! Pa seveda čestitke za 100!!!
No jaz sem se včeraj spravla telovadit, sicer je bilo to z malima dvema podvig,(nenehno sta mi bili pod nogami) ampak začetek je.
Včeraj sem tudi grešila in popoldne sem prav mrzlično iskala po hiši kaj sladkega in tudi našla čokolado. Sploh ne vem kaj mi je bilo, enostavno sem morala dobit svojo dozo. Ko en najhujši odvisnik. No ja v bistvu vem zakaj sem jedla- ko sem živčna lahko pojem kar vidim…
Danes je dobro in zaenkrat nimam kakšnih grešnih misli. Moram si speči nekaj zdravo sladkega, da bom to grickala ko me bo prijelo.
Sem pa imela krasno kosilo krvavice in pa skledo radiča z krompirjem in jajcem.
Modrinka jaz sem si naredila kar shujševalni koledarček kjer imam napisane kg in pa cilj in pri vsakem cilju nagrada. Prvi cilj sem si zadala 31.1. (100kg) pa ga verjetno ne bom dosegla, tako, da nagrada odpade:( . So pa nagrade zame npr. Flaška za pijačo, nova majčka, uteži za telovadbo,… ampak je motivacija kar nekam šla…
Zadnjič sem na koledar pisala 29.12 in od takrat nisem izgubila še nič kg, no ja dobila pa tudi ne.
Nekako si do novega leta želim priti tam nekje do 80 kg- upam, in želim da bi mi uspelo!

Kakšna je nagrada, če mal shujšam? Ja na pico grem, itak. Ha ha ha, hec :))) Tako je, da imam na steni, na za goste nevidnem mestu, tablo s flumastri. In gor vsak dan napišem svojo kilažo (brez stotic…), po mesecu pa pobrišem in ohranim le dva, tri podatke meseca. In tam sem lahko gledala 100,7 … 100,5 …. 100,8 …. 100,2 …. dneve in dneve. In potem puf 99,5. Jeeeeeeeeeee. Ko sem pisala podatek, sem se počutila noro dobro, kot da bi osvojila olimpijsko nagrado, dobila nobelovo pa še zmagala na miss sveta, he he. Danes je bilo 99,7. Saj vem, saj vem, baje se ni dobro vsak dan vagat, ampak meni to pomaga.

Sicer pa se nagrajujem ne s hrano, to bi bila res ironija ironij, ampak nečem za osebno nego, videz. Recimo L’Occitane svinjsko drago kremco. Parfum. …. namreč, vse sile so usmerjene v moj videz, nego, izgled. In to namerno. Ker če bi spet popustil ta fokus in bi ležala na kavču ter glodala piškote z mislijo “ej, pa kaj, sej je vseeno, no, kila gor dol, nehej se žret zaradi tega kot da je to najpomembnejša stvar na svetu, sej ni” …. če pridem v to fazo, bo vsega (spet) konec. Če pa se mažem, depiliram, masiram, urejujem, ta kavč&piškot faza nekako ven pade. “Ker se cenim” ha ha ha.

Napisala sem, da si pečem zdrave sladkarije in jih potem kar konkretno jem. No, to moram spremeniti, res … tudi to ni dobra rešitev. Včeraj sem si npr. spekla iz enega jajca, polnozrnate moke, fig, oreškov in malo naribanega jabolka nekakšne kupčkaste piškote, cca 12 jih je prišlo. Hm …. danes so samo še trije ostali.

Štefka, Modrinka, Cimetka in druge, ki berete… počasi, vztrajno bomo grizle naprej, se veselile malih zmagic, jamrale zaradi padcev, a lezle naprej. Želenim kilam, postavi naproti. Jaz čutim nekakšno usodnost tega mojega hujšanja. V stilu – zdaj ali nikoli. Malo epsko, kot zadnji napad pred predajo. Ker ja, dost imam. Dost imam, da mi življenje teče, jaz pa ga preživljam s hujšanjem, rejenjem, tehtanjem, obupovanjem. Sem le mala mravljica na nekem planetu, utrinek v njegovi milijardni zgodovini, dan mi je nek čas, da gazim po njem in kako ga preživljam? Med drugim tako, da se nerviram, ker sem debela. Kako pametno, res. Tako da ja – zmaga ali totalna predaja, za vedno. Tako se sedaj počutim. S tem se sedaj poskušam prepričati, se nabildati z voljo, energijo. In pri tem uporabljam vsa legalna sredstva … tudi tako, da se nagrajujem, hvalim, brcam v rit, podkupujem (upam, da me protikorupcijska ne odkrije, ha ha).

Radička, bi se lahko kar podpisala pod to, kar si ti napisala, ker razmišljam zelo podobno, le viška je manj … ampak to niti ni pomembno, ker je problem isti. Tudi jaz grozno trpim, ker se ne počutim jaz.

Sem pa premišljevala te dni, da je velikokrat govora o odrekanju, pa v bistvu, ko ti gre teža čez mejo in skušaš priti nazaj v normalne okvirje, sploh ne gre za odrekanje, ampak za normalizacijo prehrane. Ker roko na srce, v kile nam gre višek, pretiravanje, ne tisto, kar nas vzdržuje pri življenju in energiji.

Ha ha Radička (oprosti za okrajšavo;)) Si pa faca. Jaz bi tudi rada videla 99-ko, sem ti kar malo nevoščljiva. Tale tvoj zadnji odstavek mi je najbolj všeč. Sploh tisto: ZDAJ ALI NIKOLI!
Ker točno to mene nekako drži nekako v vztrajanju, da moram, moram za sebe in za svoje dobro počutje in samozavest. In da dokažem tudi ostalim, da se da!
Najbolj mučno mi je ko grem mimo ogledala in se zagnusim sama sebi- ne ne sprejemam same sebe z tolikimi kilami, ne morem se pa konec, to nisem jaz. Nekje v meni se skriva suha Jaz, samo sem jo (najbrž) pojedla;)
Kako me vidijo ostali? Je dovolj že to da te znanka, ki te vidi po toliko letih reče: “O ti si se pa zredila?” Tako direktno! In tako direktno me je zabolelo, da sem si rekla O.K. DOVOLJ JE!
In zdaj se dvigam in padam, a glavno je da vztrajam in da vztrajamo, tukaj gor, skupaj- se bodrimo, smejimo, tolažimo in vzpodbujamo…
Pa še Miha nas od časa do časa malo pokomandira pa gre 😉

Zanimiva misel, prava kava …. imaš prav. Se ne odrekamo, samo končno jemo pravilno. Res je. Ob tem sem se spomnila, ko smo bili pred leti na kosilu pri dobrih znancih. Gostiteljica nam je hrano kar po krožnikih razdelila …. z možem sva se samo spogledala. Doma bi si naložili vsaj za tretjino več, mogoče celo za polovico. Lačni smo od mize ostali, ker hrane preprosto ni bilo več. Ampak ja, ta familija je vsa vitka, vsi so taki, pa žvečijo tenstan krompri pa klobase, a v majcenih količinah.
Bom tole misel imela večkrat pred očmi …. v bistvu nismo neke žrtve, trpeče na oltarju zlobne prehrambene industrije in modnih zapovedi … o ne, sedaj se le vračamo nazaj v normalne okvirje dimenzij povprečnega želodca.

Cimetka, ja, bodrile se bomo in porivale naprej. Ti pa se prosim vseeno ne gnusi sama sebi. To pa spet ne. Sicer pa ja, pred leti sem jaz padla še v večjo zadrego … znanka iz starih časov mi je navdušeno čestitala za nosečnost. Kura. Kakšna bedna situacija, res.