Včasih sem hudobna do svojih bližnjih, do tujcev pa sem vedno prijazna. Če pogledam obnašanje sicer ni tako, vendar misli, ki me spremljajo, pa so večkrat negativne ravno proti ljudem, ki jih imam rada. Včasih pride to tudi na površje, v obliki dejanj. Skrbi me, ker mi postaja vseeno, da sem taka. Zakaj tako?

Spoštovana Corrina,
izražate se zelo okolišavo, sasj ne poveste za kakšna dejanja gre.Zdi semi, da ste presrogi v samoocenjevanju in da objektivna resničnost sploh ni tako obremenjujoča.Misli niso kaznive, tudi če so “grde”, včasih služijo le blažitvi notranje napetosti in so takrat celo sredstvo ,ki preprečuje dejansko agresivnost.

Zelo sem nesramna do vseh oseb okrog sebe.Pri vseh iscem samo napake,do vseh se odkrita in jim povem vse naravnost.Imam zelo cudne poglede na svet, zato v druzbi veljam za cudasko in zmesano.Najraje sem sama in zivim v svojem svetu.Vcasih imam zelo zlobne misli, kako bom komu kaj naredila.Rada imam pogled na kri…nevem kaj me je pripeljalo do te tocke v zivljenju, vendar uzivam ko nekdo trpi, ceprav nikomur nebi storila nic zalega oz nikomur ki tudi meni ni storil nic…sm zelo samo-destruktivna,…Kaj je narobe z mano?!!?!?!?!?

Spoštovana Nina,
imate premalo pozitivnih izkušenj. Z zapiranjem med štiri stene jih tudi ne boste dobili zato morate med ljudi, v dejavnosti,ki vas bodo tudi fizično angažitrale.Nujno morate okrepiti samospoštovanje, kako to gre vam bo razložil psihiater ob prvem obisku.Navodila so preobširna, da bi jih navajal tu.