Hude dileme in odločitve, problemi v razmeju, ljubezni
Poba dej jeni take pokat no pa filozofirat, raj zagrab jajca če ti je kaj ostalo v tej obupnosti. Vi ostali ga pa nehajte tolk pljuvat…
Na naših koncih pravijo: “Da je ženska četrti vogal od bajte.”
No in če to drži potem mora biti moški glavni steber, da se lahko ženska prisloni na njega ko stvari ratajo težke.
Zadeva je dokaj enostavna… ti jo potrebuješ, ne pa hočeš,
zato vsa ta obupnost…
Je že kar je, kar seješ to pol žanješ. Zdaj kar moraš naraditi ko se spet neizbežno srečata je to da moraš njej nadeti krila da lahko ona čim prej normalno zaživi.
In še en komad zate:
https://www.youtube.com/watch?v=S1LbelZcqEw
Daj prosi nekoga, da te pretepe, resno. Delaš dramo, ti sam si ena velika drama. Življenje pa teče in prepozno boš ugotovil, da je potrebno iti z tokom. Brez obžalovanja, preteklosti. Zabil si najlepša leta, imel si idealno partnerko, katero si/boš izgubil, ker si melanholičen kreten. In verjemi, da boljše ne boš našel. Ker na tak tvoj karakter nobena pametna več ne bo nasedla. Tvoja pa upam, da bo šla naprej. Takšne ponavadi hitro najdejo boljšega in se v enem letu poročijo in rodijo.
Ti pa.. se boš do konca življenja tolkel po glavi. Ker si imel vse, pa si mislil, da. .. kaj že? Aja bivša izpred 10 let. Resno? Prav žal mi je zate. Zakaj ljudje ne vidimo, kar imamo pred nosom?
OK, sprejmem tudi pljuvanje,, ni problema,. Hvala za mnenja.
Preveč prepričljivo sodite o meni. Ok, oba sva zabila najlepša leta. Vseeno sem bil do konca do nje fer, skrben, delaven, iskren. Napaka je, da sem se zaprl vase in v sebi gradil nek vzporeden svet, v katerem nisem bil srečen in v katerem sem po nečem hrepenel. In ta svet je zmagal očitno. Nisem se mogel prepričati in nekaj odločiti.
Očitno človeka ne spustim dovolj blizu in posledično se mi to vrne, na tak način, da sploh ne vem kaj mi manjka. In manjka mi ravno ta bližina, kriv pa sem sam.
Vem, da bi mogel te stvari prej razčistit, si sestavit življenje, prioritete, poiskat pomoč… Raje sem se zatopil v delo in tiščal glavo v pesek in upal, da mine. Zaradi neznanja, in premalo dela na sebi zafrknil odnos.
Priznam, da se je bilo težko soočit s samskostjo in s samim sabo. Sam v flat, tesnoba, strah, strah da sem močno zafrknil in da mi bo žal. Ogromen občutek krivde, da se mi je kar mešalo, ko sem pomislil kaj sem naredil, še vedno e mi včasih. Veliko mi je terapevt pomagal. Morda ne bi bil potreben, a vem, da mi ni žal niti centa.
Nekdo pravi, da jo potrebujem, ne pa hočem. Ne potrebujem jaz nobenega, da preživim. Komot shajam sam s sabo, v opravilih doma, družbi, karkoli. ŠE vedno mam krize, jo pogrešam, spominjam se lepih trenutkov. Potem pa se spomnim mojega odmikanja, bežanja, krize. in vem, da je prav tako kot je. Je super ženska in si zasuži nekoga, da jo iskreno ljubi.
Z mano pa bo kar bo. Vem približno kaj hočem in potrebujem. To je neko toplino, katero z njo nisva imela že zelo dolgo časa. Lahko da samo nisem znal,,, in da je po krivici vse razpadlo, ampak jaz nisem mogel več naprej tako čustveno prazen. Očitano mi je bilo, da bom zdaj vse napake in vse kar sem s skoz to kalvarijo naučil, popravil z drugo žensko. A čutim da z njo ne morem it čez vse to na nek iskren in pristen način.
Sem iskren do sebe, govorim ven, govorim kaj čutim, delal bom tisto kar bom iskreno čutil in mislil da je prav in nekaj se bo iz tega izcimilo. Hočem biti pošten in reševat probleme sproti . Tako naprej več ni šlo in pika.
Čutim, da bom srečen takrat ko bom nekomu dal vse in se globoko povezal v intimi in čustvih, očitno jaz interpretiram ljubezen in srečo na tak način. To da mi nekdo da vso ljubezen, jaz pa ne morem vračat, mi ni dovolj. Prepozno sem do tega spoznanja prišel. Tako pač je.
lp
Pozdravljeni!
naj vam prvo predstavim svojo situacijo…. od januarja do junija sem bil v zvezi s sošolko iz faksa (spoznala sva se preko skupnih prijateljev). pred tem sva si kakšna 2 meseca dopisovala in imela sva nekaj flirt trenutkov ampak jaz nisem hotel pretiravat, saj je še takrat bila v zvezi (s tistim fantom je bila skupaj 7 let). ko sva si decembra zaupala kako čutiva drug do drugega sem ji takoj povedal: ali jaz ali on. potem so se začele božične počitnice in nisma kaj preveč komunicirala, teden zatem pa mi pove da je s fantom šla narazen. tako sva od januarja postala par.
Ampak od samega začetka me je nekaj motilo: načeloma vsi ko so samski ali pa ko začnejo novo zvezo zamenjajo ali izbrišejo slike iz facebooka, ona pa je vse svoje stare slike z njim obdržala in rekla da bo on vedno del njenega življenja (kao da bo mu pomagala če bo treba). kljub temu sem rekel da me ne moti in sva nadaljevala. najine skupne slike je dala na družbene medije šele kakšne 3 mesece kasneje. skratka imela sva obdobje blaženosti in obdobje ko sva se malce slabše razumela, ampak mislim da sva bila srečna.
Kakšen mesec preden me je pustila se je začela obnašat čudno (delovala je negativno proti meni in zaprla se je- ko pa sem hotel da mi pove kaj je narobe, se je razjezila in rekla naj jo pustim). 2 tedna po mojem rojstnem dnevu mi reče po telefonu, da ne ve kaj naj naredi in da sva prehitro stopila v zvezo, naslednji dan pa končno prekinema- rekla je da sva prehitro stopila v zvezo, da ona ne ve kaj hoče, jaz pa. da mi ona ni pustila da jo res spoznam in da potrebuje čas zase in da ugotovi kaj hoče. na koncu je pa rekla da je ona kriva in ne jaz. potem pa slišim od najinih skupnih prijateljev popolnoma drugačno zgodbo: da je nisem hotel spoznat, da sem jo dušil in motil s svojimi problemi, da se nisva pogovarjala. v teh scenarijih sem izpadel kot največji zločinec; priznam da sem delal napake ampak vsakič ko je rekla da jo nekaj moti na meni (če se bil preveč zaprt naprimer in nisem hotel deliti svojih problemov z njo), sem to takoj spremenil. potem sem jo izbrisal iz fb, instagram in mi je takoj poslala sporočilo, da se obnašam kot otrok in da tega ni pričakovala od mene; to sem popravil in se opravičil in ji rekel da si želim da sva nekega dne ponovno prijatelja.
2 meseca kasneje objavi sliko na fb in instagramu svojega novega fanta- fanta ki ga je med najino zvezo večkrat omenjala kot luštnega. moje vprašanje je kako naj zdaj nadaljujem?
ali se naj obnašam kot da nikoli ni bilo nič med nama? ali ji naj povem kaj si zares mislim o njej in da ne želim biti njen prijatelj ali znanec? sicer njo res več nimam rad, ker je pokazala zares dvoličen karakter, ampak me ful moti, ker ji nisem povedal kaj si mislim o njej.
hvala za nasvet 🙂